Džungla
| ← traktat o laži | džungla polnočno vino Vitomil Zupan |
mozart leta 1972 → |
| |||||||||
Rekel sem, kar tako, grem po cigarete v bife.
V resnici sem si zaželel uročnih pijač,
človeških glasov, kretenj rok, pogledov, stopinj.
Bil je prepir in pretep in kvantanje
v jezikih od tod in z juga.
Točajka je bila siva v obraz, a preživela bo.
Hrumenje, kričanje, krohot, kletev, zven
razbitih kozarcev, napad in beg duš samotarjev
s stavbišč, iz samotnih domov, iz menz,
s skupnih ležišč.
Velike roke, nerodne besede, neuglajene kretnje,
majavi koraki, joj, kje je njih dom.
Vsi oblečeni v suknjiče, v puloverje, v srajce.
Ujeti v vrtinec sobotnih pijač so se stepli.
Metali so jih v policijsko marico ko polena,
tako dela tudi military police.
Ko sem šel počasi domov,
sem vzljubil žabe, ki so kvakale na barju,
od daleč, a tako domače, navajeno, naše, doneče naše.