Džingiskana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Džingiskana
Sončni voz
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Džingiskana ustaviti na ravnem polju.
Jesen je. Ptice se žvižgajo. Premišljati je prezgodaj, kruh se plazi z okli. Torej o
vrbah, pikah in jezerih. Kalne sinice letijo tako, da se s trebuhom ripsajo. Lastovke spreminjajo vreme. To pot ne.
Džingiskan. Kako so cvrčali njegovi konjički. Pod ognjem bakel so bili zemljepisci. Trebuh je
okrogel, globus je okrogel, držala za globus so viličasta. I love restraint.
Polje dovolj široko. Konjički prestopajo
iz čokolade v srebro. Konjički dlje niso mogli. Rona jih je ustavila. Še danes boli singularnost in nazornost
Perzepolisa. Meglice Japonske ne zaležejo. Zdaj sem focaccio raztegnil do Recca, tudi na desni mi je ušla iz
Perzije. Elastika se vrača, uho uho umije, jez je natapkan z žebljički. Mero kruha in košček kruha prosi jata sov.