Cvetoča pisma
| „Cvetoča pisma“. Tone Gaspari |
| |||||||||||||
I. UVOD.
[uredi]V jutru, ki se je nenadoma vsililo mimo mavričnih šip, me je zbudil šepet stopinj.
Moje stopinje so tako tihe, da ne zazveni pod njimi srebrni pesek, ki ga je nasulo tvoje dozorevanje pod razcvelo okno; moj dih je rožni cvet, ki sam v sebi živi in umira; moje misli so val in preganjajo tok srca, da te nemirno išče, trka in kliče!
Ta glas je prva lepa, zapeljiva pesem:
Vstani, do danes zaklenjena in zaverovana vase! Vstani in hodi z menoj: prinašam ti z biseri našito oblačilo in veliko, polrazcvelo rožo, s polnimi kelihi čistosti in sladkosti!
Hodi po razsvetljenih kažipotih svojega srca, ko te dvignejo prvi njegovi sviti iz objetja štirih praznih sten!
Ne vrneš se nikoli več! Vzpela se bova v zvezdne višave in prestolovala boš vsem čuvstvom vsega vsemira. Sladkost bo tolika, da bo v tebi vsa notranjost prekipela ... Ta bo mejnik, preko katerega bodo iskale le še ozarjene misli. Lazur bo nama ogledalo, v katerem bova preizkusila hrepenenja večno pot.
II. ODMEV.
[uredi]Nocoj, ko jasmin spet razgrinja pota prvega najinega ubranega srečanja; nocoj, ko se razliva slavčeva pesem po temnozelenih listih in kapljá in tolče v globočino polnočnih senc; nocoj, ko oživljajoče tiplje medeno dišeče poletno bogastvo preko nasadov; nocoj, ko umira zlato zvezd v krvavih solzah — nocoj nosim s seboj vso trnjevo sladkost tistega večera ...
Dragi, sedi k oknu, zazri se v skrajnjo daljavo nebeških skrivnostnih zastorov: tam se bodo srebale spet najine oči in najina usta. To nerazvešeno ogledalo polnočnega nemira bo nama kazalo najinih ciljev.
Nocoj se morajo vciljiti najine misli! Bodi ž njimi kjerkoli moje hite spet k tebi in te iščejo povsod ... Pod jasmin sediva, izmučena od najlepšega in najslajšega, in si odkrijva šepetajočo pesem srca ... S to pesmijo bova v objemu zasanjala o lajnah, ki utripljejo preko zorečih src v večnost Najlepšega.
III. VABILO.
[uredi]Odprta zavesa, gubeča se v pokoju, v vsetišju senc ob cesti v neskončnost, se je tajno razmeknila ...
Večer je uslišal moje ihtenje, ki je prosilo ves šumni dan z razpeto boljo ob oknu — večer je uslišal prošnje mojih rož, ki sem jih v pekočem solncu močila s solznimi poljubi — večer je poslal izza zavese tihe slutnje, še tišje ...
V blazino se je potopila moja razgreta glavica, v novih sanjah se je razbolelo žalostno srce:
čakam te, dragi, slednji večer, žejna tvojih oči in usten —
iščem te s solzami in s tolikim bogastvom prazniških misli, da mi je presilno hudo — pridi, da se ne povesijo moje mehke roke, pridi, da ne umolkne in ne onemi mojih usten sočni zvok!
IV. JUTRO.
[uredi]Skozi razprto okno je dihnilo poletno jutro, ki je bilo vstalo z dišeče jase kraj gozda. Mrak se je razdvojil prestrašen v pobočja, in prva solnčna kaplja je kanila na moje trudne trepalnice.
Odprla sem oči ... Naglji na oknu so žareli in duhteli ... Stekla sem in jih razgrnila: ni te bilo, ti daljni sen vrelega življenja; ni te bilo, ti vroča pesem nočnega vsetišja; ni te bilo, ti vzgon mojih obnovljenih pričakovanj!
Hitela sem, oblekla najlepše belo svileno krilo, zataknila sem si v lase žarkordečo rožo in čakala mrzlično ob oknu, kdaj zazveni svetlikajoči se pesek.
Na blazini je plamenelo solnce. Videla sem, kako je pilo moje solze, prelite v noči iz srčnih globočin.
V. NEZAUPANJE.
[uredi]Moja blazina me čaka ...
Radost in bolest mojo je pila; v njej so pritiski prvih, s solzami orošenih poljubov, gorečih na mojih neugasljivih ustnah zate že tedaj, ko si mi bil še komaj v slutnjah dosežen.
Nocoj bom čakala z žejnimi usti zore. Poznaš rože, ki ob zori odpro svoje kelihe in darujejo v samobolju solncu; ki o mraku zapro liste in samujejo zamišljene, nasičene prevelikega prevzetja?
Taka roža je tvoja ljuba, dragi! Odpiram ti svoje skrivnosti, čisto tebi vdana, da zamišljena presanjam vse te sijajne hipe najinih srečanj. Ko pride poslednji mrak, bom sama vase zaprla vso tajnost do tistega dne, ko mi bo najhuje ...
Tedaj se bom še enkrat razcvela in poiskala tvoje oči, dragi! Zrl boš na dno mojih kelihov in čutil boš, da je klila v njih nekoč pesem, po kateri umirajo vsa, vsa srca.
VI. ŽALOST.
[uredi]Nocoj je našlo vame tisto, po čemer je trepetalo moje bitje od vseh začetnih misli. Leglo je kakor vsiljiv vzklik in zahtevalo, da zavržem in zatajim v sebi svojo bojazen zate, dragi.
V hrupu vročega vrvenja sem nosila ves dan krinko na očeh, licih in ustih. Trpela sem z njo v razposajeni okolici. S smehom na ustih sem plakala po tvojih očeh.
V smelih valovih prešernega solnca je vriskala pesem mladostne vsakdanjosti ... Meni je bilo silno težko! Pri najlepših pesmih so se mi tresle ustnice, zakaj v vsaki izpeti besedi je bilo komaj slišno tvoje ime, dragi.
Raduj se! Poj z nami! Glej, ta pesem šumi v radost!
In pojoč sem jim odkrila tugo najinega slovesa, dragi!
VII. PRED SLOVESOM.
[uredi]Samo ena roža je še trnjeva. Zrastla je iz noči v jutro s tistimi sanjami brez tebe, dragi, ko sem iskala nemirna rešitve najhujši boli. Gnana od boječih slutenj in napojena s trpljenjem velikega pričakovanja, sem prvič prečula noč brez utehe ...
V najtežji minuti je trudoma pognala pod oknom roža svežo kal, zabrstela in zanosila trnje že v svoji zgodnji mladosti. Razvila se je iz brstja najžlahtnejša roža, prerokinja moje in tvoje prihodnjosti.
Dragi! Ko se boš v razsrebreni noči poslavljal, utrgaj to plemenito rožo neslišno — meni pa pusti trnje!
VIII. ROŽE.
[uredi]Ko sem se vrnila, so bile moje stopinje orošene s prvimi kapljicami srčnega gorjá. Ves svoj razgreti obraz sem potopila v največjo rdečo rožo. Roke so trepetale, oči so žarele, ustne so iskale v roži tvojega diha, ki sem ga čutila neizrečeno opojnega in omamnega.
Tisto noč je bil moj vrt paradiž; moja izba je samevala, svilena blazina je čakala do jutra ... Vso noč sem šepetala z rožami le o tebi, dragi!
IX. SANJE.
[uredi]Kdo kliče moje sanje, ne vem! Prihajajo kot zvezda polnočnica, vrhujejo nad menoj in se zrcalijo v brezdanjem tolmunu moje neizmerne sreče.
Kdo kaže pot mojim sanjam, ne vem! Žarki padajo tenki in srebrni na mirno gladino tolmuna in to srebro zveni pred menoj kot zlati prah.
Kdo odganja moje sanje, ne vem! Polnočni veter preganja pritepeno črno vojsko oblakov in kraj tolmuna se zibljejo povešajoče se misli in močijo kot vrbe žalujke razčesane vejice v temi nemira ...
Kadarkoli narastejo sladke mesečine v polnoč, tedaj vzidejo na obzorju tolmuna baročni mlečni oblaki kot velika kraljevska pahljača; nebo in zemlja se rahlo zazibljeta: zavesa ob oknu strepeta ... Dragi, tedaj si ti pri meni.
X. UMIRANJE.
[uredi]Visoka jagned ve o mojem prvem silnem umiranju: na levi roki pekoče čelo z udarci srca, ki je štelo tvoje korake, blodeče v meni nasprotne smeri. Tresoče se ustne so šepetale tvoje ime v gluho praznino ... klicale so ... Vse se je izgubljalo v temnomodre odjeke večera. Omahujoče noge so polzele, otroško ohromljene v bojazni zate, v travo kraj ceste ...
In ko sem se zrušila na kolena in je čelo udarilo v blato, me je predramila mrzla, tuja noč ...
XI. SAMA.
[uredi]Pot je svilenobela; ni stopinj, ni trdega kamenja, ni razjed, ni razpok: vse čisto, neoskrunjeno, vse okoli solnca rast; ustvarjajoča moč se prižiga v velikih rdečih makovih cvetih, ki ne poznajo srpastih ostrin, zakaj te zvenijo drugje, daleč od njih in od naju. Midva sva sama; najlepša in najpopolnejša od vsega, kar naju obdaja.
En sam pogled v makove cvetove razmnoži silen plamen po poljanah; obzorja se preobrazijo in odpro: tam v metropoli neizmernih daljin pa se dvigne veličasten oltar: na belem prtu čaka pajčolanasto deviško krilo, bel venec počiva na njem, zlatoiskreči se prstan leži na zravnanih gubah ...
Zdaj sem sama. Moja glavica kloni na ostri rob oblačnega okna; solze so zalile prstan s tvojim imenom. Opal se je v solzah raztopil, tvoje ime, dragi, je ostalo.
XII. TEBE NI!
[uredi]Spolzki cesti, ki nema išče polnoč, sveti eno samo utrujeno okno ... Trava pod oknom venomer šumi, šumi ... Moja izba molči v hladnem, enakomernem šepetanju dežja s travo ...
Bolna misel sloni ob vrtni ograji: od nikoder ni čuti tvojih stopinj.
XIII. VEČER.
[uredi]V zadnji zarji zveni večerna pesem zapeljivega mraku.
Preden zarja ugasne, se ozrem še enkrat na tvojo sliko: tvoj obraz zagori v rožah in tvoje žive oči se vprašujoče ozro name. Čez okno potegne nevidna roka zaveso ...
Ob moji postelji bedi čistost, ki neslišno krili s snežnobelo perutjo, odganja zle misli in varuje veličino sanj ...
XIV. KLIC.
[uredi]Udarec pozne ure je zganil bele liste rože, ki si mi jo utrgal ob solnčnem zahodu. Dolgo časa sem zaverovana zrla vanjo, da bi našla v njej tvoj obraz in tvoje misli ...
Ko sem daleč na dnu njenih kelihov zazrla samo en kratek solnčen smehljaj tvojih obljub, se je vse omračilo ...
Pozna ura je udarila meni in tvoji roži — kod hodiš, dragi?
XV. TEŽKA MINUTA.
[uredi]Kosci pojo ...: kri kaplja od kos, na jagodah krvave kaplje, po obrazih je razlita kri, na rokah kri, za kosci na cesti kri ... le zobje so beli, ko hlastno grizejo pojemajočo pesem o ravnem, zdravem polju ...
Ko ta minuta izgori, bodo grla onemela, mrak bo zasul cesto in gore, na poljih se bo oglasilo kakor beganje trpečih src ihtenje umirajočih rož ...
Dragi, nocoj se ustavi, ozri se in prisluškni! Tvoja pot gre predaleč.
XVI. PRIHAJAŠ ...
[uredi]Polagoma se moja bojazen umirja in se razliva v polmesečni noči preko vseh otožnih misli. Kakor morje premerja moje pričakovanje vse globine in vzpetosti. Na omesečenih obzornih pristanih, ki se vžigajo v ravnih črtah kakor svetli tiri tračnic, se vkrcuješ, da prejadraš ogromno, nepremično ploskev k meni, ki stojim na visoki končni skali kot bela zvezda: cilj tvojim vodam. Oblaki beže na zahod, da ugladijo pot najlepšemu jutru, ki bo ukazovalo s pokornimi vetrovi tvojim srčnim jadram ...
XVII. SLUTNJA.
[uredi]Ko veter spusti svoja krila in sede počivat v gozdove, tedaj prihajaš ti, dragi, in dvigaš zaklad, ki si mi ga podaril takrat, ko so legale moje rože trudno v ugašajoči šepet mrakov.
Ta zaklad ni mrjoče razkošje vžitkov, ta zaklad ni slast pojočih občutov — to je prvo srečanje s tistimi slutnjami, ki govore o polnem, zdravem, sočnem in nepreglednem polju zibajočih se valov kipečega solnca ...
Tisti dan je blizu. Dragi, pričakujem ga z razprtimi očmi, verna drug drugemu, da ne pojde mimo osamljen.
XVIII. PRIČAKOVANJE.
[uredi]Ko se ustvarja lunino prenavljanje na najvišji točki nebesnega obloka in stoje ceste vse mlečnobele med pošastno mračnimi mestnimi zidovi, te pričakujem na mostu. Nanj pada noči jasni blesk, v strmoglavju pod njim žene veter valove proti jutru. Jaz stojim kakor kip, roke razprostrte v razpetje, misli zamaknjene v čudotvorje prirodne popolnitve:
ti si v mojih mislih najmočnejši sok narave;
ti si, ki ustvarjaš iz vetrovno globoke noči jutro vidnega blagoslova;
ti si najglasovitejši uglasbitelj čuvstvenosti v enoto, silno in neutešno pričakovanje najslajšega!
XIX. NOČ.
[uredi]Tako tiha je noč, da se čuje zvenk zvezd: nebo je posejano kakor poletna njiva s tihimi cvetovi; v jezeru sipljejo zlate kaplje v zlatometih čar noči od brega do brega; temni, oddaljeni zidovi gozdov bedijo nepremično zaverovani v sen pravljične noči ...
Nocoj je noč razlitih misli, raztopljena iščem izgubljena čuvstva, da vzvalove ob mamljivem opoju svatovskega kadila v bližajoče se jutranje zvonjenje.
XX. UTRINEK.
[uredi]V najtežjem pričakovanju sem nenadoma zaplakala v veselju.
Vse izgubljeno se je strnilo v mogočen slap premišljevanj, brizgajočih iz temeljnih globin spet k solncu. V mavricah so bežali strmci vračajočih se sladkosti v veletok neutehe, ki je bila minuta večnost.
Pisal si, da se v jutru vrneš s svatovsko belo vejico v črni gumbnici ...
XXI. NOVO JUTRO.
[uredi]Še poslednjo noč sem štela zvezde v jezeru. Kakor da se jezero suče in maje v svojih bregovih, so hitele zvezde z nebom: vžigale so se na nasprotni strani in pod mojimi nogami ugašale.
Le ena sama zvezda, največja in najsvetlejša, je ležala na najglobljem dnu. Ona je smerila tek družicam, da niso cingljaje zadevale druga v drugo; ona je nemo štela trenutkom stopinje, dokler se ni obzor nenadoma opolnočil.
Vse je obstalo za hip ..: jezero je zavrelo, zlato zvezd je brizgnilo iz dna do neizmernih nebesnih višin ... na bregu je napil slavec s koprnečimi glasovi novemu jutru — ti prihajaš, moj ženin, skozi pojoče šume k meni!
XXII. ŽAR.
[uredi]Dragi, ti si moje solnce, moje vesoljstvo! Vzbujena in vzhičena po tebi, sem zatajila v sebi vso veliko ljubezen do vsega, kar me je do danes pojilo iz otroško čiste, neobrušene kupe. Izlila sem ta napoj iz srca in prilila sem iz usmerjenih tokov, ki se prelivajo preko zorenja v življenje ...
Dragi, ti si moj žar, ki urejuješ moje nehanje v svoje zrelo doživetje!
XXIII. ŽELJA.
[uredi]Dolgo sem omahovaje v pijani omotici prehajala k zapopadku najkrepostnejšega. Ko so se umirile stopinje, sem zaželela, da bi orkan razpršil moje hotenje po vsej plodoviti zemlji: mogočna rast, utrjena že v zdravem semenu in neuklonljiva v začetni rasti, naj se vzpne do najvišjih domiselnih zorov. Tam naj klone ta rast svoje namozgane vršiče spet k tlom, da se rodi nova, močnejša doba ploditve.
Ta misel, dragi, me spremlja od tiste minute, ko je jelo zdravilo zemlje razkrajati okuženo rast.
XXIV. BUDNICA.
[uredi]Pred najsijajnejšim hipom svojega življenja bom odprla tisto veliko okno, ki se ozira kakor lina stolnice čez vso ozaljšano ravan.
Zadnje zvezde bodo z zlatimi nožicami bežale za modre gozdove; kali se bodo v črni prsti razkrajale in puh te razkrojitve bo v širokih plasteh nasičeval ozračje; pijani nočnega dremanja bodo vrtovi polagoma vstajali z novim, močnejšim opojem; domovi se bodo oglašali zaporedoma tiho, nato glasneje, še glasneje ...
Čakala bom, da bo ves ta spev en sam udarec svežega sozvoka ... Tedaj bom prislušknila temeljnemu zvoku narave same:
ti si moj plod, lep kakor solnčni cvet sredi paradiža;
ti si moj umotvor, popolnejši mimo najčistejšega oceanskega dragulja;
ti si moj izraz, oduševljen s cepilom vere v svojo lastno krepost;
tvoja pot gre njemu nasproti, ki se je prebudil s tvojim imenom na ustih v življenje ...
Dragi! Preden utihne ta zgodnja budnica, boš moj!
XXV. NEVESTA.
[uredi]Ko bom, nevesta, čakala svatov in cvetočega voza, tedaj bo zapela nekje sredi polja muzika in vriskala bo vedno bliže ... Veš, dragi, harmonika v moji duši joka. Hudo joka, zateglo, neutolaženo. Naj lije iz nje tudi razpoloženje razposajenih svatov: meni razžge vsak glas spomine daljne preteklosti, ki je vsa, vsa težka bojazen zate.
Ko bom, nevesta, sedela na tvoji desni strani, bodo peli v kotu vriski ženitovanjske harmonike. Meni bo neizrečno hudo ... Vsa moja notranjost se bo razbolela brez solz ...
Tedaj pridi, dragi, da se tvoja mlada nevesta prva nasloni v lahnem krogu nate!
XXVI. ZLATITEV.
[uredi]Najin dom bo žitna njiva, rahljana z odprtimi dlanmi, plojena z neokuženimi semeni, zdravega plemena in prerastla z mehkimi, k solncu hrepenečimi kalmi. Vsa njiva bo sama moč, precejena skozi hudourje izkušenj.
In preden bo še pravi čas zlatitve, bo viša njiva en sam plod, strnjen v okvirju veličastnega zanosa najine zveze. Ubrani glasovi neprisiljenega enoduštva bodo solnčili vse brazde podolžnice.
Seme ljulike, vrženo v zasekanih odmorih čez njivo, bo poginilo neopaženo pod močno in zdravo rastjo ...
Dragi! Ko bo v najinem domu končan tihi, delavni praznik žetve, se bova naslonila drug na drugega in si šepetala, zaverovana v bodočnost, bajke o prasreči.
XXVII. DARITEV.
[uredi]Najina vez bo žgalna daritev.
Oba bova stala neprenehoma pred žrtvenikom in sipala bova v rastoči plamen nevidna zrnca prozornega vživetja drug v drugega.
Čez tvoj obraz bo hipno zbegnila senca odtrglega gorečega jezika, ki se bo hotel vzpeti preko tvojih hrepenečih misli. Pa se bodo spet užgale tvoje poteze v silnem plamenu: v tvojih očeh bosta dva žrtvenika, na tvojih licih dva, ves tvoj život bo oplamenel.
Tedaj bodo padali name tudi odsevi iz tvojih oči — v sebi čutim, da bodo ti odsevi močnejši kakor žgalni ogenj sam.
Moj ljubi! Ti boš svečenik, ki boš prižgal večno luč najine daritve. Jaz bom varovala, da nikoli ne ugasne ta luč na žrtveniku in da nikoli ne poide njen odsev v tvojih očeh ...
XXVIII. SVEČENIŠTVO.
[uredi]Ljubi, pazi, da se ne bo rodila v korenih plamena senca gostega dima, ki bo naju ovila z dušljivimi rokami kakor priliznjeni izkušnjavec in bo nama hotela iztrgati iz oči in iz srca vso najino svetlo molitev.
Ljubi, ti boš mogoče ugašal; s teboj bo ugašala tista sveta pesem, ki si mi jo obljubil v psalmu najinega venčanja. Jaz bom takrat hranila v sebi vse odjeke najinih priseg; skozi sence dima bom trosila plamenu netila: tako bom rešila z lastno nevarnostjo umiranja zadnji spev, ki se bo kakor vzdih izgubljal že daleč od naju ...
Ljubi! Dokler boš čul te zvoke, četudi v nevidnih daljah, boš verni varuh najinega svečeništva!
XXIX. ZIBELKA.
[uredi]Zibelka bo tisti kraj njive, kjer se združi poslednji žitni klas z makovim kelihom. Rdeča mehka deteljica bo vzglavje, ob katerem si bosta šepetala klas in mak prastare bajke; visoke, upognjene cvetne trave bodo dišeče pregrinjalo, na katerem bodo metulji neutrudljivo urejali vso lepoto stvarstva; čisti, prosojni zrak bo menjajoča se odeja, natkana z ljubko pesmijo nedolžnih smehljajev.
In nezavestno bo najin najdražji priklanjal k sebi žitni klas, preizkušajoč trdoto semena; nagibal bo makov cvet, da se bo v solncu razlivala sveža kri po njegovih licih; plavico bo trgal in jo primerjal svojim očem; vršiče cvetnih kobuljev bo majal, meneč, da pade iz njih ves zagonetni šum narave; pod večer bo poslušal odjeke zvonov, ki se bodo lovili ob temnih stenah gozdov; štel bo zvezde, med katerimi bo sijala njegova najlepše ...
Ko bo pa zagorela za najvišjim vrhom luč noči, tedaj bodo prinesle isanje vso to čudes pred njegovo zibelko, jo tam razgrinjale in jo razkazovale ...
Dragi! Ko boš ti zidar najinega obstanka, bom jaz čuvala nad zibelko — narava bo pa svoje zakone pisala sama v srce najinih src.
XXX. MOLITEV.
[uredi]Med materinstvom bom v žejnih željah neprestano mislila na tvoje ozarjene oči, dragi. Povsod jih bom zrla — tako se mora najino najdražje izluščiti s tvojimi umitimi zvezdami, ki so ti vžgale svit odkritosrčja. Oči so zrcalo, v katerem živi človek ... Ves obraz se mora spačiti; oči, ki padajo naravnost na dno srca, pa žive in umirajo s srcem ...
V tvojih očeh gledam že pol dobe življenja tvojo, svojo in njegovo največjo srečo!
XXXI. OSTANI!
[uredi]Tovariši so odšli pojoč po večernih, ozarjenih cestah.
Skozi okno sem zagledal daleč na živordečem ozadju njihove sence kakor velike madeže petero kazalcev. Dolina je pritajeno dihala pod udarci vriskov, ki so se lovili visoko nad lastovkami. Takrat je nebo tako zažarelo, da so me zaskelele oči. Odložil sem palico.
Ostani! Ne onečasti večera, ki je tako čist, da bi se v njem spet okopal ugasli pogled! Glej, plamene gozdov na obzorju bo podušil mrak; razposajeni glasovi bodo ohripeli v naraščajočem lajanju psov, tovariši bodo s klecajočimi nogami preklinjali vtihotapljeno temo in se vračali posamič kot ranjenci.
Ti boš slonel na oknu. Ta večer te bo osvetlil: misli bodo prvič našle v moč, ponos in toploto.
Tovariši te bodo v noči izgrešili, kakor prehite popotniki samo stoječo hišo, ker ne slutijo, da je znotraj bogato obložena, ozaljšana in toplo razsvetljena in čaka jutranjih gostov ...
Ostani! Nocojšnji večer ti bo daroval mesto okorne popotne palice tih, čuvstven korak, ki bo zvenel, koderkoli boš hodil ...
XXXII. ZDRAVILO.
[uredi]Do takrat so silili stroji v moje srce kakor skrhan nož v muževino: tebe bomo preobrazili;
v naših enakomernih prazvokih bo osurovela tvoja sladka govorica;
naši neprestani pošastni gibi ti bodo ohromili prožne ude;
naše orjaško kolesje bo zarisalo v mirnih, tihih očeh pekoč krog brez svetlobe in toplote;
v podzavestni boli se bo počasi sušila kupa tvoje srčne krvi;
v tisti noči, ki te bo vrgla med onemogle, bodo plakajoči vetri bredli po pošastnih, plapolajočih zastavah črnega dima;
v presledkih bo bučala strašna, globoka resnica o prisilnem slovesu ...
Tako so rezali stroji v moje srce do tistega večera, ko si ti iztrgala to ostrino in zacelila načeto rano z vernim priznanjem, da boš ti zdravilna pesem mojega življenja.
XXXIII. NOVI NAPEV.
[uredi]Ko sem utonil v tvornico, se mi je zazdelo, da pojo nad votlim telesom nihajoče strune razposajeno jutranjico. Odrinil sem z žaganjem zamreženo okno.
Kakor bi se ravnokar vrnile drobne lastovke, je zažgolel moj cirkular — cvrčal in gostolel je vedno glasneje in razločneje ... Kmalu sem preslišal buč železnih taktirk, ki so udarjale hitrost srčni uri in merile napetost mišic.
Novi napev je obesedil in včlovečil tebe, ki si nepremično stala ob globoki, zdravilni senci bližnjega gozdiča, zrla preko toplo osolnčcne doline skozi moje okno in ukazovala mojim mislim.
XXXIV. MISEL NATE ...
[uredi]Kakor bi zablodil opoldne med nepokošene, šumeče travnike, je zarojilo v tvornici, ko sem se vsilil izpod tvojega večernega okna v nočno delo. Nisem videl strojev, ki so me začudeno zrli in stegali svoje umazane roke, da bi mi iztrgali misel in srce; videl sem le v zadnjem stroju žar, ki se je izpreminjal, poln barv, kakor bi na velikanskem črnem suknjiču plamenel neizgorljiv nagelj.
Porogljive zgodbe tovarišev o pajčevinastem življenju niso oplašile moje razsvetljene notranjosti — brez plahú in zlodenj sem sledil skrivnostim, pojočim o tvoji milini ...
XXXV. IZPOVED.
[uredi]Tožiš, da se ti je pri prvem poljubu v bojazni stisnilo srce, kakor da hoče rešiti vsak nekaj utripljajev, pojemajočih v svetlem plapolajočem občutju.
Dvignila si glavico in povesila oči ... Vsa sladkost tvojega bitja je napolnila svilene toke ustnic, iz katerih sem, razlit v opoj, vsrkaval prvo vdano izpoved tvoje narave ...
Tiho oklenjena sva se vrnila pod tvoje okno, ki je tajno šepetalo z zibajočimi se rožami in nageljni. Poljubila si najžarnejši nagelj in mi njegov pecelj potisnila rahlo na srce.
XXXVI. ZRCALO.
[uredi]Ti me komaj čutno dosegaš z drobnimi otroškimi prstki ter sesaš moje obličje vase. Ti edina mi kažeš v krilaticah luči in sence mojega obličja; v tebi edini odseva moje čuvstvovanje.
Ob tvojih izpovedih me prevzema pojoča lepota soradosti, ki se odsevno razcveta kot enotno bogastvo v najinih očeh ...
XXXVII. IHTENJE.
[uredi]Videl sem te na vrtu, ko si prebedela noč, da me sprejmeš zjutraj sredi rož. Videl sem te utrujeno, razboleno, brez solz ... Na prelomu obzornih cest so iskale tvoje oči mojih senc, plašne so begale od klanca do klanca, dokler niso obremenjene obstale na vžigajočem se gozdu.
Takrat se je osolnčil v prvi zarji moj obraz in vsrkal tvoje pričakovanje vase. Videl sem te brezhibno, z velikimi očmi: za teboj je umirala zadnja zvezda in padala ihteč za tvoja ramena ...
Onemogla je tvoja glavica na pozdravne rože, ki jim je meglena rosa zmršila liste in prekrila medene čaše z motnimi kapljami.
XXXVIII. SLOVO.
[uredi]Zdravstvuj! V naročju tišine sanjaj o mojih potih; hodi za zvezdami, da zveš, kod beži moj korak; glej v jutranja obzorja, da uganeš moje želje; čuj in bedi v šumu viharja, da me pokličeš omahujočega, ki sem ves tvoj!
Na cesti slonim sam ob bežečih jagnedih ... Hitim, da se odtrgam tvojemu objemu, ki mi zavrača korak med dišeče, razcvele zibeli prvih sladkih utrinkov ...
Ob slovesu mi je kanila na srce tvoja velika žalost.
XXXIX. SPOMIN.
[uredi]Nemih stopinj sva dosegla v zgodnjem jutru obrobek gozda. Pri zadnji vitki jelki sva okrenila obličji v svežo daljo. Nizko pod nama, pred nama in nad nama je umito solnce brizgalo dolge, nepretrgane zlate curke, ki so se pojemajoči utrinjali izpod neba in pisali na zemlji samo bogastvo in lepoto. Rahlo sem se te oklenila, kakor bi se bala, da te to čudo ne premami.
Glej, tam med poslednjimi griči, ki se kakor goreče stopnice vrhujejo, tam blišči zlomljeni pas vode, ob katerem si ti, vcepljen, oplemenil moj pogled in mojo govorico. Tam si se ti izgubljal in pojavljal ob tvojem odhodu: kakor ozki tek reke, tako si se izpreminjal.
Predaleč je bilo, da bi te razločile moje osolzele oči — pa te je slutilo moje srce, kako se plavook oziraš, kako stopaš z omahujočim korakom za obzor ...
Sama sem ostala, kakor tista zvezda, ki je še zadnja na širnem, tihem, jutranje mračnem obzorju.