Cvetlice ljubezni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cvetlice ljubezni.
Litijan
Izdano: Slovenska bčela 1850 (1/1)
Viri: dlib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Uvod.[uredi]

V strune lire hočem seči, kakor mi jih je Bog v serce vtisnil; vsaka misel naj bo cvetlica v dihu naše spomladi! – Vsaka lih se je v sercu scimila; slavjanska kri jih je rodila. – Vsaka njih je le ljubezen do tebe draga, mila zemlja moja!

In vi, ki jih hote brali, ne mislite, da so le besede; – beseda gine, – ljubezen nam ostane.

In za to sim jim dal kal pognati in za to sim jih zapisal: da bi vam ogenj dajale, da bi vas vnele za čest domovine svoje, da bi hrabri bili, iskreno se ljubili, in če bo treba bojevali se z ojstrim mečem. –

2. Nad grobam Prešerina.[uredi]

Stojim tu nad grobam našega Prešerina! nad grobam nevmerjočega pesnika, kateri je že davno pel: »da bodo vremena Krajncam se zjasnile, – jim milše zvezde kakor enkrat sijale, nad grobam slavnega moža, ki je o pervi, še temni zori svoje mladosti v pesmih, katere so mu iz serca kali pognale, nebesa za milost prosil, da bi predramil naše slovenske sinove, da bi jim večni gospodar serca vnel za čast domovine, da bi vtolažil razparlije in zjedinil rod Slavenšine cele. Skelela ga je mena, da Slovenec mile ne ljubi matere svoje vanj upajoče, da sinove slavne zemlje vneti ni mogoče, je njegovemu sercu britke boli zavdalo. – Ino pel je in pisal, da bi zbudil Slovenšino celo, da bi vernili k nam se časi sreče, ino te in take misli so dale njegovim pesmam povod in moč! –

Ino dočakal in zaživel je Prešerin leto, v katerem so se zvezde slavne domovine za majhen čas zjasnile; z veselim sercam je zagledal in pozdravil drage barve domačega bandera, in upajoči je sklenil, da je izpolnjena njega vroča želja za samostalnost Slavije. – Alj komaj je njegovo truplo merzlo postalo, inu moramo že v černo jamo tožiti: »Blagor tebi, de si sklenil! blagor tebi, da si zaperl trupla oko! o blagor tebi, da ti ne bije več tvoje milo serce! – ti »pevec« ne boš nikdar gledal mlačnost in sramoto svoje domovine! – Tebe, Prešerin! ki si v svojih pesmah nevmerjoč, je večni gospodar nebes in zemlje k sebi poklical, da bi tukaj ne gledal sužnih dni svojih mlačnih bratov! – Alj ti si nam zdaj svetnik postal, in v tebe, v kterem se zdaj ljubezen domovine zjedini, v tebe zaupajoči molimo: »moli in prosi pred nebeškim prestolam, da se ne zdrobi ljudstvo tvoje ljubezni, prosi Boga za zmago čez naše sovražnike, prosi za svobodo, ednakost in bratinstvo, sosebno pa za serčno jedinost slavjanskega naroda! –

Litijan.