Cvetličarka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cvetličarka.
Matilda Serao
Izdano: Mladika 2/3(1921) 40–42
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Deklica je šla počasi tik ob zidu po ozki in zaviti Trgovski ulici. Ni gledala v trgovine, ni dvigala oči proti tisti dolgi nebesni progi, ki se je kazala med visokimi hišami, niti ni gledala pred sé. Zrla je v kamenje, kakor bi ga štela. Hodila je, ne da bi se brigala za blato na cestnem tlaku, ne da bi se zmenila za sunke, ki jih je dobivala od mimoidočih, ne da bi se zanimala za redke vozove, ki so šli mimo.

Ko je prišla do cerkvice Corriglio, nasproti kipa Ecce — homo, rdeče oblečenega, s trnjem kronanega, z nepremičnimi očmi polnimi solz in s čelom in prsi omadeževanimi s strjeno krvjo — ga je deklica pogledala nebrižno in se vrnila v isti otrpli hoji, kakor je prišla.

Bila je beračica. Lačna je bila in žejna, zeblo jo je. Njene noge so bile gole in bose. Tistega ledenega februarskega dne je imela na sebi samo srajco in strgano s premi nazobčkano krilce, za pasom z vrvco prevezano. Okrog vratu ji je visel košček skvačkane zavratnice. Nič drugega. Deklica je bila medla, skoraj posušena. Izza raztrganih lukenj v srajci in v krilcu pa je gledala brezkrvna, pepelasta polt; izpod ovratnice sta gledali in štrleli navzgor obe ključnici, kot bi hoteli preluknjati kozo. Ramena so bila ostra in kriva kakor ramena človeka, ki se grbi, če ga zebe, ali če hoče pomiriti bolečina v želodcu. Obraz je bil resen in težek z enako svinčeno barvo po vsem telesu; nizko čelo je bilo zgubančeno; nagrbančene so bile obrvi; oči s sivimi trepalnicami so bile prevelike in rjavo podčrtane, oster profil je til tak kot profil pri odrasli ženski; usta so bila ozka, zaprta, ustnice blede in z dvema gubama v kotih. Imela je sedem let.

Nekoč je imela suho mater, ki je bila tudi beračica. Pohajali sta ribe po ulicah blizu Porta in prosili vbogajme. Jedli sta kruh in spali na slami pod stopnicami, hči z glavo v materinem naročju. Potem je mati umrla za legarjem; deklica je ostala sama na cesti. Ni jokala, ni vpila, šla je na cesto prosit miloščine, imela ni ničesar. Tisti dan ni še nič jedla, prešnjo noč je spala pod milim nebom, na stopnicah pred cerkvijo Portanova, zvita kakor pes.

Tri leta ni imelo dekličino življenje nobene izpremembe. Vedela ni ničesar, spominjala se ni drugega kakor predolgega dne, v katerem je bila vedno lačna. Zjutraj je začenjala svoja romanja. Trgovska cesta, dolga, zvita in ozka ulica, je bila njen dan in poznala je vse male uličice, ki so se stekale vanjo, vse zagate, strahotne slepe ulice, črne prodajalne, smrdljive potoke, ozke in rjave duri, razsvetljene z medlosivo lučjo in stopnice z oguljenimi robovi ... Odhajala je in prihajala brez prestanka od malega trga Portanova, kjer je bilo njeno odhajališče, do kapele Cerriglio, kjer je bilo njeno prihajališče. Ustavljala se je na trgu Porto, hodila malo naokrog in krenila k staremu Sedile, se ozrla, na kip boga Orijona, pritrjenega na zid, ki ga narod imenuje »Miklavževo ribo«. Potem je šla navzgor po ulici Mezzoccannone in si močila noge v modrih, rdečih in višnjevih vodah barvarjev, ki so delali v revnih duplinah okrog črnih kotlov in mešali v njih skrivnostno zmes. Ko je dospela tja gori, si ni upala dalje in se je vrnila proti Trgovski ulici; niti ozrla se ni v odprto gostilno pod oblokanim hodnikom, kjer so se cvrle ribe in paštete[1], kjer so se raztresali živordeči seffritti[2]in se je širil oster vonj po pastinakah[3], v jesihu. Krenila je na desno po umazanih stopnicah svete Barbare, splezala je do slavnega piškotarj, toda piškoti so ji dišali preveč in je zbežala; ko se je vračala zopet navzdol se je ustavila pred vrati kopališča, ogledala si je banjo iz umetnega kamna, v kateri ni bilo vode; nadaljevala je svojo pet do Cerriglia in se vrnila vedno s svojim opreznim korakom, tipala s prsti ob zidu in se umikala pred nogami mimoidočih.

Tiste črne ulice, njih ožina in revščina, hiše, od katerih je kapljala vlažnost, slabi duhovi, sumljive duri, temne barve, pomanjkanje solnca, oderuški obrazi trgovcev, bedasti izrazi njih posredovalcev, tisto revno blago, zaprašeno in pokvarjeno, to je bil ves njen svet. Nalahko je čutila, da je nad sveto Barbaro, nad Mezzocannonom, nad Cerriglijem, koncem ulice Princezinje Margarete drug svet, a tja si ni upala, nekam divje se ga je bala. Tudi spodaj v Trgovski ulici se je bala drugih beračic, ki so jo teple, psov, ki so jo hoteli grizti. stražnikov, ki bi jo bili lahko aretirali; pa bila je premetena in se je znala izogniti takim nevarnostim. »Tam gori« je bila nevarnost neznana. Ko je prišla do onih mej, se je ozrla sumljivo tja gor, potem pa je zbežala in si skrila s komolcem kodrasto glavo, kakor bi jo zasledovali.

Prosila je vbogajme, a miloščine ni dobila pogosto. Vsi ljudje zaposleni z delom za vsakdanji kruh, trgovci, hlepeči po goljufiji, kadar imajo opraviti k kmetiškimi odjemalci, postrežčki, krivi pod težkimi bremeni, umazane in capinske dekle — vsi ti se niso brigali zanjo. Kak gospod jo je imel za malo tatico in si je otipal žepe, godrnjajoč nad njo; kdo drugi, četudi spodobno oblečen, je bil revež; pogledal jo je in skomignil z rameni. Tretjemu se je gabila in jo je zapodil z gesto, iz katere je govorila sitnost. Prosila je najprej na glas, skoraj ukazajoče, prosila je sold za košček kruha, ker prejšnji dan ni ničesar jedla. Potem pa je glas postal tih in proseč, tesnoben in jaden, in nekaj ledenih solz ji je zdrsnilo po licih. Odhajala je vedno vedno naprej, jecljala je nerazločne besede, dokler se ji ni presekal glas v sežganem grlu; potem je prosila z močjo svojega pogleda. Proti koncu dneva, takrat, ko ni dobila, jo je prevzela težka utrujenost, vrtelo se ji je v glavi in opotekala se je; vlekla je svoje trudno telesce do stopnic pred cerkvijo Portanova in ostala je tam nepremična, sklonjena kakor kopica cunj, odkoder so se slišale gluhe tarnje. Vstala je, da gre znova okrog, med svetilkami, ki so se prižigale, med delavci, ki so se vračali z dela in med vonjem jedi, ki je prihajal iz priprtih štacun. Tedaj se ji je posrečilo, da je dobila kje dva čentezima, košček kruha, rebrčno kost ali ostanek vampov, in pobegnila je, da ga požre, ker je čutila neznosno skelenje v želodcu, A prišli so večkrat dnevi, ko ni imela ničesar in je zaspala v bolestni mlačnosti, ne da bi bila zaužila kaj drugega kot olupke gnilih pomaranč, ali žvečila grahovo stročje. Sobota je bila njen najboljši dan; ob sobotah ji je dala sold neka mlada ženska, z rdečim svilnatim robcem krog vratu, s kratkim izpodvezanim krilom, v opankih z visokimi petami in zelenimi čopi. Toda samo ob sobotah ji je dala sold in to je trajalo že kakih pet ali šest mesecev. Potem je ženska izginila.

Onega nedeljskega dne se je čutila deklica smrtno trudna. Tupatam so ji zmanjkale moči in je sedla na tla. Trgovine so bile zaprte, popotniki je v naglici niso niti poslušali, vsi so se obračali proti zgornjim ulicam in so izginjali »tam gori«. Sledila jim je mehanično s pogledom. Stopila je v cerkev Portanova. Cerkev je bila prazna, zdela se ji je neizmerna in strašna. S svojimi bosimi nožicami na mramoru je začutila mraz; mežnar jo je prijel in jo je zapodil iz cerkve. Začela je zopet letati po obljudenih ulicah; bila je sama, obupana. Vse je bilo šlo »tja gor«.

Tedaj sta jo lakota in nagon premagala, da je pozabila svoj strah. Prekoračila je mejo in ko je prišla preko precej široke Katalanske ulice, je stopala po stopncah sv. Jožefa.

Bila je presenečena; videla je, česar še ni videla, široko cesto, snažne trgovine, bele palače, vrtove, nebo. Pozabila je svoj glad pred tem čarobnim prizorom, pred trgovino z igračami niti mislila ni več nanj. «Tam gori» je bilo vse lepo in deklica je sledila množici, ki se je obračala proti Fontani Medini. Razburjena in radovedna se je ustavila vsak hip in je pozabila prositi. Samo vozovi so jo strašili s svojim neprestanim križanjem; šla je po trotoarju. Na trgu mestne hiše pri vrtu je sedla na klop, ker jo je premagala utrujenost; toda kmalu je skočila na tla in tekla tudi ona proti svetemu Karlu; majhna kakor je bila, se je izgubila v gneči, ki jo je vlekla proti svetemu Ferdinandu. Uničena med ljudmi, ni videla ničesar; bilo ji je gorko, počutila se je dobro. Tupatam je videla leteti po zraku šopek cvetlic, semtertja jo je množica potisnila v stran in napravila prostor ekvipaži, s katero se je peljala krasna gospa, sedeča med bogatim baržunom in cvetjem: hipne, bežeče in bliščeče vizije, ki so deklico skoraj splašile. Tako je potekel čas. Mračilo se je, cvetke so padale počasneje, vpitje je polegalo, množica se je redčila. Mimo deklice je prišla ljubka ženska prikazen v črni izpodvezani in bogati obleki, z belim in smehljajočim se obrazom, z velikanskimi briljanti v nežnih ušesih. Nesla je v roki košaro cvetlic, v šopkih in nezvezanih. — Bila je to čudovita cvetličarka, ki je grmadila denar na dnu svoje košare.

»Gospa, gospa«, je mrmral za njo otročji glas, »daj mi eno cvetko!«

In cvetličarka je spustila z ljubko in naglo gesto deklici v roko prgišče nageljnov. Deklica se je nasmehnila, vtaknila je en nagelj v gumbico svoje srajce in je hotela prodajati cvetlice tudi ona, ker jih je imela toliko. Toda od nje jih ljudje niso kupovali. Neki dijak ji je rekel; »Kadar boš večja, boš lahko prodajala cvetke.« Neki debel gospod je začel deklamirati proti beraštvu in proti brezdelnosti policije. Deklica tega ni razumela, a razumela je, da so hudi nanjo. Tudi »tam gori« niso bili dobri do nje. Bila je strgana, bosa, grda; nje velike odprte oči so bile grozne, njena razkuštrana in divja glavica je bila strašna. Tedaj pa sc je zopet pojavil divji glad, žgalo jo je v prsih in trgalo. Stala je pred Francosko pekarijo, iz katere je prihajal duh po kruhu in sladkarijah, da ji je hotelo priti slabo. Ne da bi mogla še govoriti, je ponujala mehanično svoje cvetke in počasno ihtenje ji je dvigalo prsa. Prišel je mimo vojak, kupil je nagelj in ji dal sold.

Deklica je stopila k peku in si kupila hlebček za sold. Zadostoval ji je. Hotela je oditi. A zopet se je začela bati. Vozovi so jo omamili, hotela je priti na drugo stran. Sklonila je glavo in se zaletela ... V vozu pa je zakričala gospa in omedlela ...

Na cesti, zraven trotoarja, je umiral nedolžen otrok z zlomljeno nogo. Deklica je umirala, ležeča med nageljni, ki so se bili stresli okrog nje, enega je držala na prsih. V drugi roki je tiščala hlebček. Njen obraz je bil bel in resen, usta napol odprta, velike začudene in bolestne oči pa so gledale v nebo.

  1. napolitanske narodne jedi
  2. napolitanske narodne jedi
  3. pastinake, napolitanske narodne jedi