Cvetka ljubezni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cvetka ljubezni. Slika.
Dagmar
Izdano: Slovenski narod 12. september 1904 (37/207), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pozno v noči je.

Vse že počiva. Le v tretjem nadstropju v mali sobici gori še luč.

V borni postelji leži mladenič. Krasno, a smrtnobledo obličje obdajajo dolgi, temni lasje. Njegove oči so obrnene v prijatelja, ki sedi ob njegovem zglavju.

Tiho je v sobici. Le zdajpazdaj se čuje bolesten vzdih Mojmira. Sedaj se vzdigne in prime prijatelja za roko.

»Prijatelj dragi, stori mi uslugo, saj bode itak zadnja. Tam v predalu«, pokaže na malo pisalno mizico, »najdeš rdečo cvetko. To cvetko,« prenehati mora, ker ga popade grozen kašelj, »to cvetko izročim tebi. Ko bodem jaz umrl, tedaj jo vzemi ti in ljubi jo, kakor sem jo jaz ljubil. Kadar jo bodeš pogledal, spomni se vedno, da me je ta cvetka neizrečeno osrečila, — a mi tudi prizadela smrtno rano. Prepričan sem, da jo bodeš tudi ljubil, ko bodeš čul, koliko srčnih bojev sem jaz pretrpel, a koliko veselja tudi užil, ko mi je bila ta cvetka podarjena.« ...

Grozna slabost je obšla Mojmira. Naslonil se je na trdo blazino in pričel pripovedovati:

»Moje življenje ni poznalo sreče, trnova so bila moja pota. In tedaj, ko sem menil, da sem našel cvetko sreče, cvetko Ijubezni, tedaj sem moral zopet iznova spoznati, da nisem rojen za srečo.

Ker sem bil slabega zdravja so me starši poslali v prijazno vasico, da bi se nekoliko okrepčal. Zdravja sem šel iskat, — a našel sem tam — smrt. Spoznal sem njo ... Dušan, ali si že ljubil, čisto, sveto ljubil? Jaz prej nisem poznal prave ljubezni, a ko sem njo spoznal, tedaj sem jo šele občutil. Nisem mislil na prihodnost, nisem mislil, kaj sem jaz in kaj je ona, le ljubil sem jo. Nisem si druzega želel, kakor da bi vedno tako ostalo.

Odkril sem ji svojo ljubezen. Gorko me je poljubila in polno ljubezni mi je rekla: »»Ljubim te, in tvoja sem na veke««. O, da bi bila! In dalje sem ji govoril o svoji ljubezni, a pomislil nisem, da jaz nimam ničesar, da bi mogel za njo skrbeti. Ko sem ji pa vendar nekega dne povedal, da še nimam ničesar, da bodem moral še dolgo študirati, da bodem h kruhu prišel, tedaj mi je ona ovila roke okoli vratu in šepnila: »»Mojmir, ne delaj si zavoljo tega nikakih skrbi. Glej, oba sva še mlada. Ti bodeš pridno študiral, in ko bodeš svoje študije dovršil, se bodeva poročila. In ako bi ti popolnoma nič ne imel, Mojmir, vseeno bi te ljubila««.

»Te idealne nazore je imela ona; toda drugačne je imela njena mati. In prav je imela. Dolžnost matere je, da skrbi za blagor ovojih otrok. Kaj pa bi ji mogel jaz dati?«

Globoko je vzdihnil. Za par trenotkov je prenehal, potem pa z otožnim glasom nadaljeval:

»Da, prav je imela; toda tako kruto bi naju ne smela ločiti. Tudi reven človek ima čuteče srce. Nenadoma naju je ločila; nič več je nisem videl.«

»Grozen čas je napočil za mene. In vendar čaše bridkega trpljenja še nisem izpil do dna. Najhujše me je še čakalo. Ne pisma, ne karte nisem dobil od nje, le nekega dne sem dobil od njene matere naznanilo, da se je njena hčerka zaročila ... Prehud je bil ta udarec za me. Grozno sem zbolel, okreval še nisem. ... in ako Bog da, tudi ne bodem. Pred tremi dnevi sem dobil pismo«, — bolj in bolj tiho je govoril, — »pismo od nje, in zraven je bila rdeča cvetka ... Prijatelj dragi, daj mi jo, da jo še enkrat poljubim.«

Strastno je pritiskal cvetko na smrtnoblede ustne. Dolgo časa je molčal in potem zopet nadaljeval:

»Pismo je bilo kratko, le malo besedi mi je pisala, a srečen sem bil, neizmerno srečen! S tresočo roko je napisala:

»»In če me še tako k možitvi silijo, omožila se pa vendar ne bodem! Tebi sem se zaročila, Tvoja ostanem na veke.«« ...

Zvonovi so pa drugo jutro, namesto, da bi vabilili k poroki, zvonili — mrliču. — Umrla je. Ostala mi je zvesta!« ....

Prenehal je. Čez nekoliko trenotkov je planil kvišku in z umirajočim glasom je govoril: »Prijatelj, čuješ li zvonove? Čuj, še vedno zvonijo!!! Jaz jih čujem ... — a ti zvonovi ne zvonijo mrliču, o ne! Oni me vabijo k poroki ...

Božena, ljuba Božena ... saj že ... grem; le malo ... trenotkov ... in združena bodeva ...