Cvetje slovenskiga pesničtva/Uvod.

§. 1.
Krasno. Umetnost. Krasoslovje.

  Ko Bogovi negda zapustiše
  Leto zemljo, gde njim stanja nije,
  Ostale so Vile in umetniki,
  Da na starih svetih žertvenikih
  Slave njihove plamén ne vgasne.
  Po Ostrož. Utiešenoviću.

Človeku je u serce usadjena ljubezen do vsega, kar je lepo ali krasno. Malo dete u zibelki že ročice steguje za vsim, kar se mu kaže rudečega; in človeštva večno detinstvo na sredi Afrike nam isto kaže, kadar černec za gmizo (staklene perle) dava zlato in druge dragocenosti. In čim više se človek švigne u izobraženosti, tim več in lepše se razvija leta sposobnost ali lastnost. Že dečku (fantu) se ne dopada, kar mu se je dopadlo malo prie; tedaj si izbere gdekaj od veče cene, od veče leposti. In ravno tako iše in iše mož zmiram lepših reči. Leto nagnjenje nije kaj drugiga ko po naravi usadjena nam ljubezen do krasniga; in kdor je enkrat pokusil kar boljšega in lepšega, mu ne dopade več prijašnje (u neizurjenih kmetih se vidé kipi in slike (obrazi malani), ki njih se bolj izurjen mestjan straši; alj otesavaj in izobrazuj narod na toliko, da ti bo priznal, da je kakšen umetno narejen kip ali obraz lepši od oniga, in vidil boš, da bo si letiga priskerbel). Leta priklonost, leta ljubezen do krasniga nas najbolje osreči že u zemeljskem našem življenju; težko človeku, ki mu od naravi nije podarjena, ker je življenje tako prazno, enostrano, zemeljsko, živinsko.

Kaj pa je leto krasno in lepo? In kaj je umetnost?

Mnogi so si belili glave s tim pitanjem: kaj je krasno? Razsodnost ali razum nam kaže, kar je pravično, resnično; vest nam kaže, kar je čudoredno (moralno); čutjenstvo nam kaže, kar je krasno.

Alj s tim pak je tudi vse rečeno; čutjenstvo ne dá se razcepiti na dele, tedaj se krasno ne premore doseči po umu; in naj beržej (verjetno) ne bomo tedaj imeli nigdar predmetne (objektivne) definicie (opredeljenja) o krasnem. Čutjenstvo le ti bo kazalo, to je krasno, lepo; to pak je gerdo ali odurno; obdelavaj in izobrazuj si leto dušno moč, pitaj in polni si duh z gledanjem predmetov, katere veči del (večina) izurjenih, izobraženih ljudi krasne imenuje, in ako ti je narav podelila čutjenstvo, boš lahko razločil reči krasne od nekrasnih.

Iz tega uzroka se po pravici reče, da nije mogoče umetnosti se naučiti; umetnost namreč je u sobstvenim (subjektivnim) smislu sposobnost (prikladnost) krasno občutiti; in kar se umetnika tiče, krasno iznajdjivati, in ga našim očem, ali pak sluhu podstaviti. Komu nije po Bogu podarjen leti dar, ga ne bo imel na vekoma nigdar. Pastir na paši, žanjica na njivi, prelja pri kolovretu si zloži pesem, ki se človek u vsemu izučen zastonj trudi zložiti njo; kar nam slavjanske nar. pesme pričajo.

S tem pak nije rečeno, da nije mogoče kakih pravil ustanoviti, katerih bi se učenc in ljubitelj umetnosti deržal pri obdelavanju letega polja; in lete pravila znanstveno zložene napravé Estetiko ali po našem Krasoslovje.

§. 2.
Namen in razdeljenje umetnosti.

Umetnost ima po naravi namen uzdiči nas iz praha vsakdajnih opravil; ona veže zemeljsko ali telesno z višnjim ali nebeškim življenjem.

Kadar čuješ pevca starca peti o Kosovem polju, ali od kralja Matjaša in od Marka, pozabiš na težke skerbi, ki ti serce težé; ali kadar čuješ po Dalmaciji itd. pevki iz dveh gorah zjediniti se u prelep dvopev, kaj ti je žalost, ki ti tlači srečo, odtiralo iz duše?

Obleka, u katero umetnik krasno svojo ideo širijočo mu serce oblači, je različna; različne so tedaj sredstva, po katerih nam umetnik prikaže svoj umotvor. Lete so: Prikažejo se našim očem, ali našem sluhu, ali pak u občem obema ob enem; imamo tedaj:

I. Slikotvorne ali tiste, ki krasno s kakoj bodi snovoj tj. gradivo (Material) ali z bojoj (farboj) očem našim predstavljajo; lete so: 1. Naimarstvo ali zidarstvo s gradivom zidarstvene dela. 2. Kiparstvo s kamenjem ali medjo kipe. 3. Slikarstvo z bojami različne slike.

II. Glasotvorne ali glasiteljne, katerih gradivo ali sredstvo je u glasu, lete so: 4. Glasničtvo ali godba (Muzika). 5. Govorničtvo. 6. Pesničtvo ali poezija.

IlI. Delotvorne, katere z živimi delajočimi osobami gdekako umetno delo našim očem in mar večidel tudi sluhu kažejo. 7. Kazališne al teatralne igre, ples, mimika (tj. kazališne igre brez govorenja) in druge letim podobne umetnosti.

Ne gledaje na ostale verste imamo pregledati bolj na tanjko poezijo ali pesničtvo, katero nas se u leti knjigi bolj tiče.

§. 3.
Pesničtvo u obče.

Poezija u širjem zmislu je to, kar umetnost; vsak umetnik mora tedaj imeti poezijo u sebi. U vožjem zmislu pak je sposobnost, krasno ali idealno predstavljati po uzvišenih životopolnih besedah, in ker so lete besede (govor) tako umetno zložene, da bi lahko bile za petje, se poezija u letem zmislu imenuje tudi pesničtvo.

Poezija ali pesničtvo je tedaj govor nadahnjeniga serca predstavljajoči nam slike nadčlovečanske in božanstvene, za katerimi se vbogo človečje serce zmiram hrepeni. Poezija je moč, ki brez kakšega bodi drugiga namena uma nam kaže uzor (Ideal) človečanstva; in gledajočim leti uzor prikaže se sam stvaritelj vsega krasniga, stvaritelj letiga sveta, kateri našimu umu nigdar ne bo nazočen; poezija vse čutjenja u nas budi, in silno iz serca do serca sega. In ravno to pomeni stara pripovest o Orfeu, da je namreč on s petjem svojim divje in brezbožne ljudi umečil, vodil in izobražival.

Alj človek, ki to sliši, ali bere, nije nadzemeljskiga, samo božanstveniga roda, zato jemlje umetnik in tedaj tudi pesnik za predmet (objekt) zemeljske in človeku dosegljive ali razumljive reči, ki se mu zdijo tega vredne in dostojne, in ki so prilične za razveseljenje, ganenje in uzdignenje človečjega serca; in leti predmet obleče on u gdekako mikavno, krasno obleko, ob enim pak ga na toliko zviša, da se nam zdi oriaš (velikan), ali pak reč brez vsega nedostatka. Kadar slišimo ali beremo pravo pesničko delo, se nam zdi, da smo u nekem prekrasnem svetu otročiči, gledajoči velikanske in uzvišene slike tega sveta.

Zgorej bilo je že rečeno, da nije mogoče, iz samiga naučenja umetnik biti. To so že stari Gerki in Rimljani razpoznali; »poeta nascitur« nam ne kaže nič kaj drugiga. In kar se tukaj od posameznih pesnikov kaže, veljá tudi od celih narodov. U narodu slavjanskem je očevidno nek čudnovit duh pesnički, ki ga je u malo kterem narodu. Poglej samo nekaj malo na polje slavjanskih narodnih pesem in boš vidil u Čehih, Poljakih in posebno u nas Jugoslavjanih množinu sadja najlepšega, z katerim bo se težko kater si bodi drugi narod hvaliti zamogel.

Iz gori rečeniga pravila se nam kaže tudi to, da nije vsak za razsodjivanje del umetnih u obče in pesničkih po sebe. Komu nije od naravi dano čutjenstvo posebno, bo si zastonj pri temu glavo belil.

§. 4.
Jezik poetički.

Velik in nadzemeljski je namen, ki ga ima pesničtvo; združivati ima bitnost (Besenheit) človečanstva s nebitnim, slučajnim, to je večno s zemeljskim, realnim. Težko delo! Jezik vsakdajni ne peča se kaj mnogo s predmeti idealnimi; tedaj tudi pesniku nije mogoče izgovoriti u vsakdajnem jeziku one prekrasne nadahnjene čutjenja, katerih je poln. Vsaka pak misel mora svojo posebno obleko imeti, za da se nam prikaže; tedaj si pesnik stvari sam nov in svojmu namenu priležnii jezik, ki mu je ime poetički. — Pravimu pesniku to ide samó brez njegove volje; kadar mu se užge fantazija od divnih uzvišenih uzorov, in ga prisili, da nam prikaže lete čaroleposti, z eno besedo, kadar je on u stanju nadehnenja (nadahnutja), mu se naberó od sam sebe, in znano je, da se to u nekih pesnikih tako hitro godi, da njim ni je časa zapisati nje; — se vé, da je takšen jezik od vsakdajniga clo različen; in lete posebnosti jezika poetičkiga dajo poetiko.

Nije mogoče, u malo besedah vse ali saj glavnije lete posebnosti le nekaj širje razložiti, glej ti o tim samo nekatere besedice. — Lete posebnosti se tičó: 1. Slik ali podob in misli. 2. Besed. 3. Zvunajne spodobe pesmotvora.

1. Za dosegnuti veliki leti namen in za izreči nam svojo visoko misel, potrebljava ali rabi pesnik a) velikanske, oriaške obraze, da slušatelj ali bravec misli po oriaški obleki na oriaško ideo. Sem slišijo tudi poetički primeri, ki posebno služé za razjasnjenje in razsvetljenje gdekakše idee. b) Zaziv ali obernenje pesnika na gdekoga (Apostrophe). c) Izkrik. d) Združenje oprek (contrarium). e) Vzdignenje od nižje do višje idee. f) Pitanje ali prašanje.

Leta posebnost ne gre u poetiko, ampak u krasoslovje u vožjim smislu tj. z izključenjem poetike.

2. Za predstavljati nam živo svoj uzor ima pesnik posebnosti tudi u posameznih besedah, kar se imenuje besedna figura. To se kaže, ako pesnik veznice (conjunctiones) izpuša, ali njih mnogo stavi; tudi ako mnoge priimena ali epiteta prideva; ako eno in isto besedo pospeti itd. Primerov je polno u pesmotvorih.

3. Pesnički umotvori se poznajo že po zvunajni spodobi; tukaj greta a) stih, b) soglasje ali rima, il. srok.

§. 5.
Stih. Soglasje.

Težko je o stihovstvu (Bergbau) jugoslavjanskem govoriti, ker se lete reči še skoro niše nije lotil, da bi se razsvetlila; in brez zloženja mnogih sil nije na sveti kar važniga.

Besede u vsakem jeziku toljko ena proti drugoj, toljko vsaka slovka iz več slovk sostavljene besede se izgovarjajo na dolgo, ali pak na kratko. Pri tem pak je potrebno, da se gleda na naglas (Accent) in na kolikočo ali težo (Quantitas) slovke. Vsaka beseda, koljko bi slovk imela, ima samo en naglas, tj. slovko, ki se med vsemi drugimi z višjim in bi rekel tenšim glasom izreče. Naglas je, bi rekel, zavez ali vezilo cele besede, vse slovke se naglašene slovke dèržé, kakor rozga svojega kola; p. Domovina, slovka vi ima naglas, vse druge se nje dèržé. Vse ostale slovke pak se izrečejo z nižjim, naj si bo zategnjenim ali pak clo kratkim glasom. — U dozdajnih pravilah še so si vsi jeziki enaki. Pri nenaglašenih slovkah pak je u raznih jezikih velik razloček; neki jeziki namreč imajo to posebnico, da se neke nenaglašene slovke bolj na dolgo tj. zategnjeno in nizko izrečejo. Leto posebnico imá, kar je meni znano, gerčki, latinski, česki in serbski jezik; nemški in slovenski itd. pak nje neimajo; pervoimenovani jeziki imajo tedaj a) naglašene slovke in b) razun teh še potegnjene, u nemškem in slovenskem pak samo naglašene, in lete se rade tudi nekaj bolj zategnejo ali drugači reči, u nemškim in slovenskim jeziku je naglas in teža na eni isti slovki.

U jezikih, gde je naglas in teža na raznih slovkah, se lahko pravila derži pesnik, da so mu u pesmah zategnjene slovke dolge; vse druge pak naj bojo naglašene ali nenaglašene, so mu kratke. Katere slovke so u gerčkem in latinskem zategnjene tj. dolge, in katere kratke, to uči slovnica letih jezikov; u serbskem jeziku pak nam to kaže Vukova gramatika in njegov rečnik serbskiga jezika. — Kar pak se slovenskiga jezika tiče, se je u teku časov ta posebnica zbrisala, samo neke malenkosti še na to kažejo, p. beseda junak imá u serbskem jeziku naglas na pervi, težo pak na drugi slovki; in u slov. je naglas na drugo slovko prestavljen, tako da je teža u obema na isti slovki; takih besed se mnogo najde.

Slovenski pesniki se tega pravila dèržé, da je kakor tudi u nemškem naglašena slovka dolga, vse druge pak u daktilih dolge ali kratke po volji pesnikovoj; u jambih in trohejih pak, ako bi dve kratki vkup bile, se druga za dolgo vzeme p.

Svetu pokažite lik domače navade in misli,

Biti slovenske kerví, bodi Slovencu ponos.

U besedi: pokažite imá slovka ka naglas, tretja in četerta pak ste kratki, ker je daktil; ako bi pak bil jamb ali trohej, bi poslednja slovka dolga biti morala.

Velika je škoda, da so Jugoslavjani u teh pravilah tako razločeni, in pri Slovencih pak še je to hujše, da se naglas ne deva po vseh krajih u isti besedi na isto slovko. Skoro bi rekel, da se clo u teh rečih kaže obče znana nesloga Slavjanov.

Najnavadnije, ali obične stopinje (Bergsup) so: a) trohejska —U p. Slava; b) jambijska U— p. pogled; c) daktilska —UU p. Serbija; d) spondejska — — p. ljubdrag; e) pyrrhihiska UU p. osmirjana; f) tribrahiska UUU p. Ljubičica; kretiska —U— p. Beligrad; g) amphibrahiska —UU—, ki je prav za prav iz troheja in jamba sostavljena.

Iz letih stopinj se zlagajo stihi; za naše čutjenje pak nije eno, jeli rabiš ene ali druge; troheji so za mirne, žalostne, milosladke; jambi za urne ali hitre, strastne; daktili za vesele čutjenja, in u stihu imajo nekaj slovesniga ali svečaniga (feterlich).

Ilirski pesniki rabé največ trohej, jamba pak odviše malo, skoro nigdar; slovenski pesniki pak naj raji oba dva, tudi imamo prekrasnih šesto in petomerov; res bi čelarno bilo, ako bi tako različne misli, ko krotko žalovanje in nevihta jeze, imele enako obleko.

Vse vèrste stihov se razdelé: 1. u slobodne ali proste, 2. u nabrane.

1. Slobodni stihi so naj navadnije zloženi:

a) iz tri, štiri, pet, šest itd. stopinj trohejskih np. —U|—U; ali —U|—U|—U|—U; ali —U|—U|—U|—U|—U itd.

Tudi se lahko še dolga slovka pridá.

b) iz ravno toliko jambijskih np. U—|U—|U— itd.

Tudi se lahko še kratka slovka dodá.

c) Iz daktilskih in trohejskih p. —UU—U, ali U—UU—U ali —UU—UU—U itd.

d) Iz daktilskih, spondejah in trohejah tako zmešanih, da je peta stopinja daktil, šesta spondej ali trohej, vse druge po volji pesnika in misli; ime je timu stihu šestomer, ker ima šest stopinj.

e) Iz dveh stopinj daktilskih ali trohejskih, po tem ene dolge slovke za sebe; po tem iz dveh daktilskih stopinj in ene posamezne kratke ali dolge slovke; ime mu je petomer, ker se dve posamezni slovki lahko za eno stopinjo štejete.

2. Nabrani stihi, kadar se celi takši štihi zložé u versto alj strofo; lete so mnogotere; poznej bomo gde kaj več od njih čuli.

Slobodni se rabé pri nas večidel u junačkih pesmah in u dramatičkih delah; nabrani u pevnih ali liričkih pesmotvorih.

Alj ne treba misliti, da se pesnik tih pravil na čisto deržati mora, posebno kadar se slobodni stihovi rabé u dolgem kakem pesmotvoru, np. u junačkih pesmah, to bi po časi uha bolelo. Za tega voljo so že stari Gerki in Rimljani daktile in spondeje in troheje itd. mešali; in tako se najde tudi u naših pesnikih in u nar. pesmah.

Spojenje samoglasnikov (Elisio in Synizesis) se imenuje takšo izgovarjanje dveh samoglasnikov na sredi ene same ali pak na koncu ene in od kraja sledeče njoj besede, da se čuje, ko da je dvoglasnik. To se u ilirskem morebiti pregosto najde, posebno u Gunduliću; u serbskih nar. pesmah se redko najde; u slovenskih pesmah so samo najnoviši pesniki to rabiti začeli.

Spomeniti še se ima oddehlej ali odmor, in soglasje ali rima.

Oddehleja (Ruhepunst, caesura) imamo dva: logičkiga (miselniga) in pesničkiga; logički je tam, gde misel nekaj obstoji, pesnički pak tam, kam ga pesnik stavi po notrajnoj nekoj postavi, katera pak se menja po duhu in po mislih pesnika, ki se ne dá tedaj razrediti u neobmajave pravila.

U vseh junačkih in u mnogih ženskih slovenskih narodnih pesmah (p. desetnica, dva groba, Ženitba Matjaša kralja itd.), je oddehlej, gde si pevec pri petju oddehne, med drugó in tretjó stopnjó; tako tudi upesmi: Zvezdje, Kdo jemar, Kres itd.

Soglasje ali srok (rima), ki ga staroklasički niso poznali, se skoro od vsih noviih pesnikov rabi. Ostrožinski mu je naprotiven, al on sam pripozna, da srok pesmam pridá neko krasoto, neko ljubkost. U pravih nar. p. ga tudi pri nas ne najdemo. Da mu pak prave pesničke vrednosti nije, nam kaže to, ker ga u raznih stihih niše ne rabi.

§. 6.
Kako se razdeli pesničtvo?

Po gledišu, iz kateriga gledaš na pesničtvo, ga lahko mnogoverstno razdeliš.

Ako gledaš na pesnika ali pevca, kateriga umotvor ti je serce ganul, je on lahko ali človek brez višje izobraženosti, ki tedaj še ne razločiva med bitnim, istinitim (vesentlides) in med nebitnim (unvesentlides) slučajnim predmetov letega sveta, tedaj človek iz prostiga naroda; ali pak je človek od višje izobraženosti u raznih človečanstva znanostih. Tedaj imamo pesničtvo: 1. Narodno. 2. Naučno, izobraženo. — Leta razdelitev je posebno pri Slavjanih od velike važnosti ali cene, ker je u nas, ko že je gori rečeno, toliko najlepšega sadú u narodnem pesničtvu, ki se more biti noben narod na svetu neima s takšnim hvaliti.

Ako gledaš, kako pesnik svojo uzorno (ideal) misel prikaže, boš dobil razdelivanje u pesničtvo: 1. Znotrajno, subjektivno, po Šileru sentimentalno ali občutljivo). 2. Zvunajno, (objektivno, po Šileru naivno). — Vsak pesnik se u svojih umotvorih lahko peča več z notrajnim čutjenjem svojim, in clo kadar nam predstavlja gdekakšen predmet zvun samiga sebe, se z duhom čutjenja toliko napolni, da nam ga predstavlja čutljivo, ko da je leti predmet z njim eno in isto bitje bil. Leta poezija je tedaj prikazanje misli ali menenja pesnikoviga o tem predmetu.

Pesnik pak se tudi lahko druge ceste dèrži, in nam predmet, ki si ga je za pevanje izbral, za zvun sebe ležečiga predstavlja, in tako nam ga kaže objektivno, predmetno in u resničnem stanju.

Pesmotvori starih Gerkov in Rimljanov so malo da ni vsi zvunajni ali subjektivni; noviji imajo preveč znotrajnih. Gundulić in malo da ni vsi dalmatinski pesniki so bolj subjektivni, Kačić, in tako imenovane serbske nar. pesmi so objektivne. Jaz mislim, da ne bo trebalo besed tratiti z dokazom, da je poezija objektivna mnogo višje cene od znotrajne; ker u teku vekov se menjajo menenja ali misli o istem predmetu, predmet sam s bitnimi svojimi svojstvami pak stoji še nepremakljiv. — Znotrajna poezija se lahko zverže u sanjanje; zvunajna pak u brezčutljivost; težko je današnji dan pesniku čisto objektivnim biti.

Letimu razdeljenju (namreč u znotrajno in zvunajno) je podobno drugo, namreč u pesničtvo staro klasičko in romantičko; alj leti razloček ne leži u znotrajni bitnosti poezije, ampak izvira iz teka vekov, in iz višje izobraženosti naših dob. Granica ali meja med njima je okol početka kristjanstva. Leti razloček je osnovan a) na menenjah in mislih stare, in kristjanske vere. Pri predkristjanskih narodih prezlato in globoko upanje in resnica, da bo nam po letem življenju drugo in lepše cvelo, še nije bilo tako razprostranjeno; pri nas je leta resnica najprostimu, neizobraženimu človeku živo u serce zapisana. Starodavni so si cilj in konec svojga djanja u zemeljskem življenju mislili; mi pak svoj pogled švignemo iz letiga na drugi svet. Od tod izvira čarovno in nebesno čutjenje nedokončljive ljubezni, ki tolikrat več na zagrobno, večno, kó na tukajšnje, začasno življenje gleda. b) Na nesmiljenem gerdem sužanstvu pri starih od ene, in na slobodi večoj pri novijih od druge strani. c) Na različnem stanju in razmerah ženskiga spola pri starih in novih narodih. d) Na višjoj izobraženosti današnjoj.

Ako pak gledaš na predmet, ki ti ga pesnik predstavlja, ti premore on:

1. Najaviti gdekako znotrajno mu čutjenje svoje, in ker so takši pesmotvori ali namenjeni za pejenje ali se mar clo lahko pejejo, nje imenujemo pevne ali pevateljne. Gerki pevahu nje k liri; zato so nje imenovali liričke.

2. Pripovedavati gdekaj pretekliga tako, ko bi on takrat pri zgodbi nazočen bil. Tedaj nje imenujemo pripovedajoče; Gerki so nje imenovali po besedi pripovest; in odtod imenujó noviji narodi leto pesničtvo tudi epičko.

3. Premore on svoj umotvor tako vrediti, da se nam osobe delajoče predstavljajo, in pesnik se clo, bi rekel, skrije; zato se imenujó pesmotvori delateljni ali činivni. Gerki so nje po besedi delati imenovali delo, čin.

Mnogokrat lete vèrste (Gattung) ni so na čisto razdeljene, ampak so tako zmešane, da se u malički pesmici vse tri znajdó. Takše pesmi, ako je ena vèrsta u njih bolj očevidna od ostalih in poglavitna, se prištevajo leti vèrsti, kar se p. pri romanci kaže; ako pak to nije, da bi se vidila ena poglavitna vèrsta na njih, se mora napraviti še ena vèrsta, in ta se imenuje

4. Smes, u kateri razdel se štejejo tudi pesmotvori, ki niso čista in sama poezija, ampak katerim je razun čutjenja ko namen ali cilj tudi podučevanje razuma bravcoviga.