Pojdi na vsebino

Cvetje slovenskiga pesničtva/Predgovor.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
PREDGOVOR.

Tesniga serca predložim slavjanskimu svetu to delce, pri Slovencih pervo te verste. K začetku se težko ključ najde, in ta težkoča terja, da se presod letega ozira derži; vsaj si mora vsaka knjiga, ki se pri nas prikaže, celino kerčiti.

Alj tudi zvunajni zaderžki so pri tem delu veliki; namenjeno je namreč učečoj se mladeži, da se po njemu soznani s pesniki cele Slovenije, in tudi z nekaterimi ilirskimi; in da se iz njega uči lepo in u slavjanskem duhu pisati. Slovnica jugoslavjanska pak še je malo kaj ustanovljena, tedaj pisatelji pišó po svojih mislih različno in, po takem se je zmešnjava posebno u slovničkih formah ugnezdila. —

Kakih sem jaz pri tem misel, vsak lahko u kratkem krasoslovju pesničtva vidi. Glavno pravilo je, da se u književni jezik uvede samo kar je res in kolikor mogoče u celem narodu, in kar se prileže pravilam mislenja; dalje, da se, gde so razne ceste, izbere tista, ki nas z drugimi našimi brati Jugoslavjani zjedini. Tedaj se mi ne dopade : lepši slika, boljši leto, boljiga ukusa itd.; tedaj sem med: bratom in bratam se perviga deržal. — Rad bi po tem nekaj ugladil tudi vse tuje spise, alj razun drugih uzrokov u tem delu doslednost že zavoljo soglasja nije bila mogoča. —

Kar se tiče pesnikov omenjenih u ti knjigi, bi morebiti gdo zgrešil Volkmera; alj njegov duh se mi preveč tuj, preveč neslavjanski zdi. —

O ilirskem delu bi mnogo imel spomeniti, tukaj samo dve reči: tiho à pred r s sledečim tihnikom p. smàrt, sem pisal, namesto morebiti naravnijega è, ker so pesmotvori malo da ni vseh starijih pisateljev dalmatinskih tako pisani, in tudi u novijih časih tako na svetlo dani, in ker so slovari ali rečniki zagrebški, ki bo se njih naša mladež najprije deržala, vsi tako tiskani. llirsko ě je prozi brez vsiga priležno, pesničtvu pak težko. Doslednost je terjala, da sem se vsega tega u sèrbskih narodnih pesmah deržal, u katerih sem tudi zavoljo razumljivosti h povsod pristavil, kamor gre po ilirski slovnici in po slavjanskem rečoslovju. Pri tem še imam spomeniti, da bi rad serbske narodne pesme s serbskimi slovami tiskati dal, alj so me motili nepremekljivi zaderžki, u prozaičkem delu pak bo mi gotovo mogoče. —

Zdaj pak se obernem k tebi o mladež, ki si cvet sadajnosti, in temelj prihodnosti; posebno tebi je to delce namenjeno! Sveta naj ti bo volja, da se najprije in najbolje z domačim našim cvetjem jugoslavjanskim spoznaš, in da se z dišečimi rožcami jugoslavjanskiga polja, ni pak s tujimi kinčiš. Domače naj ti tedaj bo najpreje na skerbi. Stara je pravlica, da se u kratkem na palico beraško naslanja, kdor ptujo zemljo obdelava, domačo pak zanemari; orji in obdelavaj domačo, da bodo z toboj žanjeli tudi tvoji domačini — tvoj narod, ki je dušne hrane toljko stradal in še strada, ker so njegovi sinovi vse delo zanemarili, ali pak le za tuje narode delali. In kar bi ti za zdaj zmanjkalo u jugoslavjanskem našem jeziku, iši u drugih jezikih slavjanskih, in ako ti še le manjka, se derži posebno večniga vrela pesničtva in proze, gerčkiga jezika, ki se u obrazih in besedah slavjanskimu med vsemi jeziki gotovo največ prileže. — Po takem bo iz cvetja veselo prizrelilo sadje.

U Terstu o koncu leta 1849.

Ivan Macun.