Cvetje slovenskiga pesničtva/Pevni del.

§. 7.
Pravila občenita.

Lirički pesnik nam čutjenja, ki so mu o gdekakim predmetu serce nadahnile, u živečnem jeziku kazuje. Vse tedaj, kar premore človeku serce ganuti in uplameniti, premore biti tudi predmet za liričkiga pesnika. Pervi glas človeštva bil je lirički; kó je tudi pervo jokanje deteta začetek liričkiga življenja. — Kadar mati miljeno dete uspava, mu peje ginjeniga serca milo pesem; kadar žanjice u vročini oznojene žito žanjejo, njim teče lepa popevka iz ust; kadar sonce izhaja, se ti polni serce s pobožnimi čutjenjami in pesem se proti nebu uzdigne; ako si u krogu prijateljskem dobre volje, se razlega veselica pesmica; ako sovražnika brezsveta roka pravice tvoje domovine ruži, se ti razjezi duša, i ti zavpiješ: Naprej, naprej žareči meč osvete itd. in kadar se spomniš na Vidov dan, ti žalost oblije serce, ki prekolne peklensko izdajstvo vere in domovine.

Glej neštevilnih predmetov za liričko poezijo. Iz tega lahko vidiš, da lete poezije samo u narodu ne je, kateri neima čutjenja; tudi to lahko iz tega razsodiš, da take strastne čutjenja imajo tudi svoj poseben jezik; pesnik, ki peva o predmetu ležečem zvun sebe, ne more nikdar tako živečno, tako strastno peti, kakor lirik. Lirički pesnik je grom, ki naj globlej u serca tresne, in kakor se blisk ne trudi po ravni cesti svetiti, ampak se vija in suče, gde mu je več unetila, ravno tako lirik ne hodi po vsem ostalim pesnikom navadni cesti, ampak gre kamor ga pelja čutjenje, ki mu je serce užgalo. Ne treba se bati, da bo pri tem brezredno se zablodil od prave poti, vsako silno in naglo čutjenje ima leto svojstvo in posebnost, da ne dopusti nikakše ptuje drugostranske misli, ampak vse njegove misli so iz eniga izvira.

Iz tega pak tudi sledi, da kakor jezik tako tudi spodoba zvunajna u letih pesmotvorih od vsih drugih različna biti mora.

Zato so si pesniki iznajšli razne vèrste ali strofe, stari Gerki in Rimljani so njih mnogotere imeli; najbolj navadni ste:

a) alkejska, poglej obraz

U—U—U—UU—UU
U—U—U—UU—UU
U—U—U—U—U
—UU—UU—U—U

in b) Savina, poglej obraz

—U—U—UU—U—U
—U—U—UU—U—U
—U—U—UU—U—U
—UU—U—U

Mi južni Slavjani razun Mušickovih odah neimamo skoro kaj u tih vèrstah. Lete in druge nespomenjene strofe se rabé samo u pevnih pesmotvorih; in tudi leti so največ pisani u štirih, šestih ali osmih trohejskih stihih, štiri, pet ali šest stopnih; včasi se najdejo daktili redko pak šestomer, in takrat zmeram mu je pridružen petomer.

§. 8.
Razdeljenje pesničtva pevniga.

A. Po predmetu.

Leti razdel pesničtva razredjivahu^[1] stari navadno u ode, hymne, dithyrambe, elegije in popevke Anakreontske ali posvetne.

a) Oda — gerčki »ode« tj. pesem za petje, popevka — bila je starim pesem najvišjega duha, od katere posebno velja, kar je gori na početku pesničtva pevateljniga ali pevniga, kakor tudi, kar je o strofah iz raznih stopnicah rečeno; ne treba tedaj kar več o tem.

Za ode u letoj knjigi derži: Pevcu, Rodoljubje. U ilirskim Utěha Ilirii, itd.

b) Hymnus bila njim je oda pobožna, peta pri gerčkem žertvovanju na hvalo Bogov in to u najuzvišenijem najvišjem duhu. Naj slavniji hymni so psalmi kralja Davida — kar se tiče pesničtva pobožniga, njim nije para u nobenem narodu — in hymni starogerčki.

Današnji dan nam je hymnus oda, u kateroj pesnik prikazuje čutjenja, obudjena po premišlovanju nadčlovečanskiga, po želji za nevidljivim.

Za hymne dèrži: Pod lipo; Domohod duha; Oda Bog. U ilirskim: Bog u veličanstvu svome itd.

c) Kakor hymnus nije kaj drugiga ko oda pobožna, tako bil je dithyramb oda peta na čast boga Baka; u letih pesmah bili so pesniki, kar se tiče spodobe u menjanju napeva (viže) in u načinu glasa, tako slobodni, ko razujzdane bakantice u svojih divjih igrah in plesih.

Sadaj naravno takih pesmi ne imamo; sadajni tedaj imenujejo s tim imenom pesmi ko oda visoko nadahnjene, katere se ne dèržé samo ene in posebne zvunajne spodobe ali vèrste.

d) Elegija — gerčki u starodavnem času žalostna, potler vsaka u šesto- in petomerih zložena pesem — po naši besedi žalostnica, je pesem, katera žalostne pesnika čutjenja kazuje; leta žalost izvira pesniku iz prispodabljanja všeče, vesele preteklosti, in žalostne sadajnosti. Leta žalostna sadajnost more biti tudi predmet za odo; alj oda nju drugači popeva, oda nas zdigne nad tesnote in reve letega sveta, u žalostnici pak nas nadvlada leta žalost, in tako, da kdor pesem čuje ali bere, občuti lete tesnote in reve; taka oda je prilična gorski reki, ki se valja brez ogleda na bereg ali obale čez stermo skalovje, katero s časom omeči in razdere; žalostnica pak reki u ravnini, ki se valja tiho in mirno med beregoma.

Ravno tako pak je tudi spodoba zvunajna mirnija in prosta; stari Gerki in Rimljani so imeli elegičke stihe tj. šestomer zjedinjen s petomerom; sadajni pesniki rabe najraji troheje včasi tudi jambe.

K žalostnici gre tudi heroida, u kateroj pesnik žalostnih svojih misli ne kaže iz samega sebe, ampak nam kaže gdekako osobo, ki svoje žalostne čutjenja u serce druge osobe izleva; tedaj bi njo lehko prišteval listom ali pismam. Najglasovitnije so heroide Ovidove, in razun dveh takih po Lučiću u ilirsko prevedenih neimamo Jugoslavjani ni ene.

e) Popevka Anakreontska — po Anakreontu, pesniku starogerčkem tako imenovana — popeva veselja tega življenja; današnji dan se imenuje pesem posvetna ali svetna, in ona in pobožna skupaj imate ime popevke, ker ste sadaj samo leti dve vèrsti prav za prav zloženi za petje.

Popevka je tedaj pesem prav za prav namenjena ali saj tako zložena, da se za petje clo vleže, naj si bo kar se zvunajne spodobe ali pak stopanja ideah tiče. Predmet njoj je lahko vse, kar gre u obseg poezije; alj se razloči od vseh drugih, ker stopa bi rekel z mirno nogo čez poljane cveteče nam u tem življenju, in gleda mirno veselečega se lica lepote letiga sveta; in tudi takrat, kadar vzdigne oko do višav božjih, pesniku ne igra serce od onega uzdignjenja, s katerim se vzdiga hymnus, ampak nam kaže po malem in mirno vsemogočnost božjo, ali pak čast gdekakšega kristjanskiga predmeta.

Po takem se razdeli zdaj popevka, ko že smo gori vidili, u dve strani: α) u Popevko pobožno. β) u svetno ali posvetno.

α) Popevka pobožna ima isti namen, ki ga ima hymnus, samo da nije tega uzvišeniga ampak mirniga duha, za da se lahko poje po cerkvah; ona nam tedaj kaže čutjenja zbudjena u nas po mirnem razgledavanju razmer in zaveze med nadčlovečanskim ali nebesnim in med človečanskim.

Pri nas Jugoslavjanih je malo takših pesem, ker so razmere cerkvene letemu pesničtvu malo priležne, ampak še le protivne.

β) Kar je popevka svetna, lahko vidiš iz malo preje rečeniga. Tukaj tedaj grejo veči del napitnic in davorije, ako niso ode; pesme svatovne, pesme od ženkinj itd.

Malo da ni vse pevateljne ali liričke narodne naše pesmi so svetne, in u slovenskih tudi mnoge pobožne popevke; pesnika prostiga posvetne skerbi in težave vlečejo k zemlji, tedaj se ne vzdigne nigdar u one višave čutjenstva, iz katerih izvirajo uzvišene pesničtva vèrste ko p. hymnus ali oda.

B. Po spodobi zvunajnoj.

Razun letih že Gerkom in Rimljanom poznanih vèrst pesničtva gledajočih samo na čutjenje in predmet še je zdaj nekoliko drugih, porodivših se iz novijih južnih narodov, in ki se od dozdaj pregledanih samo po zvunajnoj spodobi razločé! Mnogo bi njih lahko spomenil, alj razun soneta in glose je pri nas tega malo kaj poznano, tudi se leto umetlanje in vijanje duha včasi igrača in spačenje pesničtva zdi.

Sonet — talijanski pesem glaseča se — umetno je upletena pesmica, zložena iz 14 stihov soglasečih ali u rimi. Soglasje je zmirej tako razpoloženo, da je pervih osem stihov u dvema strofama pervi, in ostalih šest stihov ravno tako u dvema strofama drugi del soglasenja. Najnavadnija je za pervi del, leta spodoba: a b b a; a b b a; za drugi je soglasenje razno razpleteno; najnavadnije spodobe so: a b c; a b c; ali a b a; b a b; ali a b a; a b a; ali a a b; c c b; itd.

Umetno uredjen sonet ima ko neki hočejo u pervi strofi uvod, u drugoj pridá gdekak primer, u tretjoj se k koncu pripravlja in u poslednjoj je glavna misel cele pesmice.

Iz letiga uredjenja sonetov sledi, da nije mogoče misel le malo širjo u en sonet uleti; tedaj je iznajden sonetni venec; leti ima petnajst sonetov tako združenih, da se poslednji stih vsakiga soneta stavi za pervi stih sledečega soneta; in poslednji stih štirnajstiga je ob enem začetni stih perviga, petnajsti sonet pak ali magistrale je zložen iz začetnih stihov vsih štirnajst sonetov.

Ivan Kollár zložil je svoje delo »Slávy dcera« u samih sonetih; med Jugoslavjani njih je največ, in najlepših zložil Prešern.

Glosa k nam iz španskiga presadjena ima obično verstico iz kakše druge pesmi tako za temelj (fundamentun), da vsaka iz osem ali deset stihov zložena vèrsta ima eniga iz temelja za poslednji stih.

§. 9.
Razdeljenje pevniga razdela u letoj knjigi.

Jaz bi se mogel u letem delu dèržati istega razdeljenja, alj razni uzroki — med drugimi tudi leti, da mi knjiga ne naraste preveč — so me napeljali, da leti del razredim po sledečem:

1. Popevke, ki se razdelé:

a) u pobožne,

b) u svetne ali posvetne.

2. Žalospevi ali žalostnice.

3. Uzvišene, u katerih so zadèržane ode in hymni.

4. Soneti.

I. POPEVKE.

a) POBOŽNE.

Božična pesem.

Ta sveti dan veseli dan
Vsem ljudem od Boga dan.
Pri jaslicah, pri Jezusu
Čestimo, hvalimo veseli dan.

Vsi hitro lesem pridite,
Boga s angelci hvalimo —

K njemu so pastirci šli,
Po njih stopinjah jih bomo došli. —

Zemlja, nebo, vse se veseli,
Da večni Bog se nam rodi. —

Perklonite se k jaslicam,
Angelci klečó pred Jezusam. —

Jezus le v štalici leži,
Vendar je vreden vse česti. —

Nobeden ne žaluj ta dan,
Jezus je nam na svet poslan. —

Kedar bo živlenja kraj,
Nas bode vzel v sveti raj. —
Iz Majerove pesmarice cerk.

Postna pesem.

Dab' človek ti vedel, kaj Kristus tèrpi!
(Po celim životu ni druz'ga ko kri.)

Na glavci 'ma krono pa tèrnič bodeč,
(Mariji sèrce predira vse glih kakor meč.)

Žalostna mat — božja pod križem kleči,
(Preljubi nje sinič na križi visi.)

Oj na križi je visel, ua križi je vmèrl,
(Vsim vernim dušicam nebesa odpèrl.)

Od pekla od martre odrešel je nas,
(Gor v svete nebesa zavišal je nas!)
Iz Majerove pesmarice cerk.

Pesem o devici Mariji.

Češčena si roža Marija
S gnado božjo napolnjena,
Od Boga si zvolena,
Svete Trojice nevesta:
Prosi Boga za nas Marija!

Oh Marija mati božja
Jezusa deteta rodila,
Zemlje in nebes stvarnika,
Našega odrešenika:
Prosi Boga za nas Marija!

Marija mati cartana,
S lepimi rožami obsajena,
Mati sladka dobrotljiva,
Vsemu svetu ljubezniva:
Prosi Boga za nas Marija!

Marija mati prečista,
V rojstvu ostala devica,
Mati veliko vsmilena
K pomoči si nam nagnjena:
Prosi Boga za nas Marija!

Lepoti tvojej čudi se
Sonce, luna, nebo, zvezde,
Zemlja, ljudi, vsi angelci,
Se trese ječa peklenska:
Prosi Boga za nas Marija!

Marija mati čestita
Vbozim ljudem milostiva,
Svetlejši kakor danica,
Svetiga duha kamerca:
Prosi Boga za nas Marija!

Oj snažna devic devica,
Oj častna božja rojenica,
Oj zemlje nebes kraljica
Bodi naša priprošnica:
Prosi za nas Marija!

Marija nebeska zarija,
Živih in mertvih pomoč,
Pomagaj vsim siroticam
In vsim vernem dušicam:
Prosi za nas Marija!

Ti obveseliš svetnike
In vse nebeske angelce,
Na svetu vboge revnike,
Odganjaj reve in bolezni:
Prosi Boga za nas Marija!

Prosi za nas svojga sina,
Da nas v nebesa zapelja
K Očetu ter svetimu Duhu.
To nam sprosi oj Marija
In vsa nebeska družina!
Pazka. Leto pesem je g. M. Majer vzel iz rokopisa od l. 1651, ki je bil v Kalobji na Štaj. najden.

Popevka od zakona.

Poslušajte kristjani vsi,
Posebno pa vi zakonski,
No ženih no nevesta ti,
Na moje tri reči.

Oj zakon je presveti stan,
Od samega Boga zbran,
Že Adam v paradiži tam
Je bio z Evoj zdan.

Zato pa ženih prav včiniš,
Če oženiti se želiš,
Ti stari zakon ponoviš,
Če zvesto ga zderžiš.

Do zdaj si bil poln mladosti,
Al dnes se 'maš odstaviti;
Boš mogel, gde že koli si
Prav mož se skazati.

Do zdaj si bio prevzetjak,
Si biti hteo vsem junak;
Ponižaj se, vem si sromak,
Nebodi kak divjak.

Nevesta! stopi pred oltar;
Oblubiš jemu biti par;
Le zvesta bodi ti vsigdar,
Ovači bo ti kvar.

Glej tvoje rože cartane
Se bodo dnes posehnule;
Vesele tvoje ure vse
Do zdaj dokončane.

Zdaj mine mladost na enok,
Že začne se broj vseh nadlog;
Zdaj nesmeš več nasred otrok
Zameril bi ti Bog.

Le doma je ostajati,
No z malim gospodariti;
No noč no dan 'maš gledati,
Kde komu kaj sfali.

Do zdaj si bila grešnica
Z gizdavim vencom cirana;
Od zdaj pa boš ponižana
Pokoro delala.

Pa dnes šele necagaj ne,
Kristjan ja cagati nesme,
Tvoj Bog ti dobro že napre'
Za vso težavo vé.

Zveličar Kristus Jezus sam
Je v zakoni, kak v Kani tam;
Pomoči vse, to dobro znam,
Rad dava zdanim vam.

Ja, če se lepo bogata,
Bog vama vse pomoči dá,
No če mu verno služita,
Še bota zvolena.

Le njega vidva pros'ta zdaj:
Naj z gnadami požegna vaj,
Da bota vse terpela raj
Za ti nebeški raj.
Pazka. Leto pesem uzel sem iz svoje zbirke slov. nar. pesmi; okol Ptuja in Ormuža njo pri zdavanji ali poročenji radi pojó; kdor pak njo je zložil, nevem kaj reči. Kar se tiče sloga ali stila, sem njo pustil, kakšno sem njo najšel; samo u 2. versti ali strofi sem namesto: ti zakon, rekel: oj zakon; potler namesto tan, san, van itd. sem rekel tam, sam, vam itd. in namesto de je tukaj rečeno bo; do u 4. stihu 7. vèrste je po štaj. rečeno m. bodo.

Zvezdje.

Tukej gori se neznani
Velki sveti sučejo,
Z lučjo sonca so obdani,
Krogle pote tekajo;
Zvezda zvezdi je soseda,
Njih za nas števila ni,
Ena v drugo svetlo gleda.
Vsaka božjo čast gori.

Svetla cesta je razpeta
Čez brezkončen neba zid;
Tam se vozi čast Očeta,
Viža pote zvezdnih rid;
Vse je kroglo, vse se miga,
Vse od ognja sveti se;
Vse oznani, de velika
Roka svet stvarila je.

Tvoje veličastvo, Večni!
Trume zvezd nam pravijo;
Kako bomo še le srečni,
Če mi k tebi pridemo!
Skoz teh svetov svet bo pela
Naša duša Stvarniku,
Zverha svetov bo sedela,
Pila petje angelsko.
U. Jarnik.

Gospod, pri nas ostani!
(Na konci leta.)

Popotniki smo vtrudeni
In pot nam je neznana,
Ki od modrosti Tvoje nam
Prihodnje še je dana;
S težavam' smo povsod obdani —
Gospod, pri nas ostani!

V oblasti smo sovražnika,
Ki nam nastavlja mreže;
Preslabi smo, mu branit se,
S pomotami nas veže;
Obvaruj nas, sej teb' smo vdani —
Gospod, pri nas ostani!

Dobrot, k' si nam dodelil jih,
Prerajtat' ni števila,
V nesreči, v sreči čula je
Nad nami roka mila;
Zdaj prosimo hvaležno zbrani:
Gospod, pri nas ostani!

In če vihar je strašil nas,
De smo se šibe bali,
U svoji smo nezmožnosti,
Pred tabo trepetali:
Je angelj Tvoj nam bil na strani —
Gospod, pri nas ostani!

Vodila nas v življenji je
Previdnost Tvoja sveta,
De zdravi srečno smo prišli
Do konca tega leta;
Utrudeni smo in zaspani —
Gospod, pri nas ostani!

In kadar pride ojstri dan,
Ki k tebi nas pokliče,
Naj duh volján namesti nam
Del naših sodne priče!
Takrat Gospod pri nas ostani!
Gospod, pri nas ostani!
Malavašić.

b) POSVETNE.

Star pevic ne boj se peti!

Čebelca visoko
Gori v planine
Perletna si vupaš
Snežne na brine?

Si letala nisko,
Zberala cvetje,
Nanašala mladim
Celo poletje.

Kraljéva te roža
Vab' na višave,
Te matica pošle
U goličave.

Hitiš prot oblakam,
Nič ti nemaraš,
Tvoj rod je nebeški,
Ti se ne staraš.

Neboj se mi pesma,
Ak si globoko,
Naj beli se glava,
Stopi visoko.

Anakreon sivčik
Na gosli poje,
Mej lasce rumene
Zapleta svoje.
Vodnik.

Ma moje rojake!

Krajnc! tvoja zemlja je zdrava,
Za pridne nje lega najprava,
Polje, vinograd,
Gora, morje,
Ruda, kupčija,
Tebe redé.

Za vuk si prebrisane glave,
Pa čedne nu terdne postave;
Iše te sreča,
Um ti je dan,
Najdel jo boš, ak
Nisi zaspan.

Glej stvarnica vse ti ponudi,
Li jemat od nje ne zamudi;
Leniga čaka
Stergan rokal,
Paljca beraška,
Prazni bokal.
Vodnik.

Kreganje.

Naj mi para pride le,
Naj mi pride k hrami!
Rajši v kèrčmo kvartat gre,
Kak večerjat z nami.

K mizi bèrž! kaj čakamo?
Jaz mu bom že dala
Jesti, da se čohal bo,
Ter ga z hiše gnala.

Za svoj golt on prav skerbi,
Tega pa nevidi,
Da je v piskri mal' soli —
Pridi mi le pridi!

Dobro tuklo ma domá,
Ma doma žganice,
Pa le v kèrčmo raj šajtrá,
Kjer košta šestice.

Da smo skoro nagi vsi,
Tisto ni mu v glavi;
Nemre kože rešiti,
Kje podplat — oglavi?

Naj mi pride bèrž domo,
Jaz mu bom že dala
Jesti, da se čohal bo,
Ter ga z hiše gnala.
Šamperl.

Godec.

Povsod me poznajo
De tičik sim zvit.
Veselje imajo
Med se me dobit!
Jim pravim, jim lažem,
Se smejam, norim,
Pa norce jim kažem,
De v gosli dobim.

Doma skor nikoli
Me viditi ni;
Le rojim okoli,
Kjer kej mi diši.
Na vsak' ženitnini
Nar pervi sim svat,
Še rajši per vini,
Ker pijem ga rad.

Nevesti, ženinu
Perliznit' se znam,
Očet' starašinu
Obilno čast dam.
Norčije uganjam,
Pa larmo igram,
Povsod se perklanjam,
Kjer upat' kej 'mam.

Jo režem, zavijam
Basist, trobentač;
K tlam s peto perbijam
Piskač alj skripač.
Kaj maram? žvèrgljati
Znam tako lepó,
Ni treba se bati,
De b' dolgčas mi b'lo.

Jez Orfeja, Pana
Posnemam oba,
Ki godca mi znana
Nar perva sta b'la.
Tud Baha spoštujem,
Ker p'jancov je Bog,
Le k njemu zdihujem
Me rešit 'z nadlog.

V adventu in posti
Za mizó tičim,
Umiram slabosti,
Se stradat učim.
U dimnik obesim
Trobento in bas,
Pa žalostno pesem
Prepevam na glas.

Po čevah me grize,
V trebuhu boli,
Ker prazne so mize,
Želodec medli.
Ni vina, ni kruha,
Klobas in mesá,
Per ognji se kuha
Mi sok iz ovsá.

Ošteva, obera
Me žena terdó,
Roti in zadira
Se na-me gerdó.
Debele požiram,
Pa voljno terpim,
Z lažmi se podpiram,
S tim ženo krotim.

Po svetu kar lazim,
Bogat nisim bil,
Ker druz'ga ne pazim,
Kot de bi ga pil.
Če struna se glasi,
Se sučem z betám,
U drugim pa časi
Potegnem s pesám.
Žemlja.

Popotnik.

Popotnik pridem čez goro,
Od doma vzamem še slovo,
In kamor se oko ozré,
Povsod se mu nov svet odpré.

Tud tukaj solnce gre okrog,
Dolino vidim, hrib in log;
Pa naš hrib lepši zeleni,
In solnce naše bolj bliši.

Tud tu cvetó cvetličice,
Po njih šumé čebelice;
Pa naših rož je lepši cvet,
Čebelic naših slajši med.

Skoz mesta hodim in vasi,
Povsod drugač se govori;
Jez, ptujc, nikogar ne poznam,
In vsred ljudi povsod sim sam.

Prijatli se objemajo,
Pojejo, si napivajo;
Jez grem po poti tih mem jih,
Vse prazno v pèrsih je mojih.

Dežela ljuba, kje ležiš,
Ki jezik moj mi govoriš?
Kjer znanci moji še živé,
Prijatli moji v grobih spé?

Zdihujem, prašam vedno: kje?
Prijatli, k vam želi serce;
Perute imeti si želim,
De k vam domu, ko ptič, zletim.
Strell.

Sprememba.

Pozdravim vas ptičce!
Ki 'z daljne dežele
Ste k nam perletele.
Ko toljk' perletite,
Še meni odkrite:
Kaj vidile ste!

Povejte mi ptičce!
Kje rožce rastejo,
Ki zmiram cvetejo? —
Krog cvetje se vidi,
Pa kmalo ga spridi
Vročina in mraz.

Povejte mi ptičce!
Kje sonce li sije,
De oblak ga ne krije? —
Po hudim viharji
Naj lepši so žarji,
Je dan pa je noč!

Povejte mi ptičce!
Kje radost stanuje,
Nihče ne žaluje? —
Veselja je dosti,
Pa več še britkosti, —
Je smeh pa je jok!

Povejte mi ptičce!
Na kterim li mesti
Prijatli so zvesti? —
Je zvestih pač malo,
Zmed dvajset goljfalo
Devetnajst te bo!

Povejte mi ptičce!
U kterim li kraji
Je sreča naj raji? —
O sreča je sitna,
Še prav stanovitna
Nikolj ni bilá.

O ptičce preljube!
Kot ve, tud mi gremo,
Postati ne smemo; —
Nikomur ostaja
Na svet' se ne daja,
Spreminja se vse.
J. Hašnik.

Pesem v setvi.

Pridno in neutrudljivo
Orjemo vsak svojo njivo,
S petjem gor' in dol' grede;
Sej veljá, perst razvaliti
In njo skerbno vso zdrobiti,
Kakor grobu setve gré.

Vsak z drevesam se ponaša,
Za počitek nič ne praša,
Dokler vse storjeno ni.
Lemež, čèrtalo le rita,
Mater zemljo nam vplodita,
De v nji zerno se vmnoži!

Oko v zemljo obernimo;
Ž njo se dobro soznanimo,
Ona naj nam mila bo!
Sej nam večno ni živeti;
Vs'janim biti, v grobu stleti,
Je tud' nam odločeno.

Obetavno zerno sejmo,
In v odperte grobe glejmo,
De se delo nam prav vda.
Kar je vsjano, zabranajmo;
Kar umèrlo, pokopajmo,
In zaupajmo v Bogá!

Milo sonce bo sijalo,
Nebo topli dež dajalo
Na nezmožno zelenjad;
Sneg bo padal in zakrival
Setev, in v svoj plajš zavival
Naših njiv prihodnji sad.

Zlato žito bo zorelo,
Kamor se je zerno delo,
Sej je zvesta mati — pèrst;
Kar v njo deneš, ni zgubljeno,
V trohljivosti prerojeno,
Verne setev boljših vèrst.

Kar umèrlo je pred nami,
To le dremlje v hladni jami —
Setev vsjana od Bogá;
Dalj scer čakati bo treba,
De razpade grobov gleba,
De ta setev pride 'z tla.

Kdor to setev obžaluje,
Vervaj: večno ne trohnuje,
Kar umèrlo je zmed nas;
Umerjoči prah telesa
Klije v jami za nebesa —
Sad za vekovečni čas!
Rodoljub Ledinski.

Modri pivec!
(Po Felingerjovi pesmi.)

Kaj petica? kaj učenje?
Kaj brez vina čast veljá?
Vse brez vina trud, morjenje,
Bólj nemirniga duhá!

K o r.
Natočite,
Bratje pite
Čisto kapljo ko zlato!
Natočite
Izpraznite
Drage kupico polno!

Per veseli družbi vzdigne
Se visoko mi sèrce,
Polna kupica pomigne,
Skèrb, nadloge mi pospè.

K o r.
Natočite, itd.
K' veter letica bežijo,
It', kar pride, more tje!
Groba modri ne bojijo
Se prijatli kaplice.

K o r.
Natočite, itd.
Uživati je živeti
Modro vžiti osreči;
Urica ne dá se vjeti,
Ko bi pihnil, odleti!

K o r.
Natočite, itd.
Morejo li černe misli
Pooblačiti obraz?
Morejo pogledi kisli
Obrestovaršiti nas?

K o r.
Natočite, itd.
Brat, ne glej tako megleno!
Vince oživi okó,
Greje ti serce ledeno:
Zverni kupico polnó!

K o r.
Natočite, itd.
Vince od Boga darvano,
Nam serce oveselit'!
Le hudobnikam ni dano
Z vincam se odžalostit.

K o r.
Bratje, pite!
Natočite
Kupice si do vèrhá!
Uzemite,
Vsi izpite
Vse zdravičice do dna!
E. J. K.

Kdo je mar?

Vse doseže, kar mu drago,
Bodi slava, bodi blago;
Vse doseže sosed moj.
Dlan domá mu ne odreče,
Gre na tuje, dobro steče
Njemu zlata kaplja znoj.
Vidši tujče krasne čine
Se zavname iz daline —
Kdo je mar?
Mi zapojmo: Rodovine
Je slovenski oratar.

Čujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad vali se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junak za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine,
Kdo je mar?
Ta pogumen korenine
Je slovenski oratar.

Blaga polna tèrg in cesta,
Barka plava v daljne mesta,
Velki kupec pošlje vse.
Nam nanese mire, zlata,
Njemu vse odpèrte vrata,
Zemlja skor njegova je.
Kupi polje, plavž, grajšine,
Dnarje meri na štèrtine,
Kdo je mar?
Ta bogati korenine
Je slovenski oratar.

V zbor učenih, veda slava,
Stopi moder, bistra glava,
Vse jezike sveta zna.
Če zapoje, vse pogleda,
Na katedru grom beseda,
Zvezde šteje, pravdo da.
Svet posluša modrovine,
Se začudi koncu tmine,
Kdo je mar?
Taka glava korenine
Je slovenski oratar.

Nek se trudi v sodni hiši,
Rase krepko, viši, viši,
Pravde čist, železen hram.
Vse ga slavi, vsi so vneti,
Zvezda se na pèrsih sveti,
Cesar clo ga čisla sam.
Kakor sonce iz višine
On zasije, krivo zgine,
Kdo je mar?
Ta pravičen korenine
Je slovenski oratar.

Pusti svet opravke svoje,
»Sursum corda« v domu poje
Mož pobožen, rajski svat.
Vse oberne v božjo slavo,
Mitra kinči sveto glavo,
Papež piše: »Ljubi brat!« 
Kadar grob nemilo zine,
Angelj čist na svetu mine,
Kdo je mar?
Ta pobožen korenine
Je slovenski oratar.

Bodi v tugi, bodi v šali,
Zmir ponižno Boga hvali,
Ter ne zabi rojstva nit,
Skaz je njemu krasno lice,
Uma, sprave, sle, pravice
Zvezdojasen, čist osvit.
Če zavist lizuna zvine,
De zamèrdne sin kèrtine:
Kdo je mar?
Zagromimo: Čast očine,
Scer slovenski oratar!
I. Koseski.

Kdo ve?

Velikokrat mislil zamaknjen že sim,
Kak vender prečudno je moje serce,
De komaj vesel se že zopet žalim;
Kaj celi in terga mi vedno rane.

Enako je prizmi — presije jo žar —
Vse mavrice barve živeče budi;
Tak doma ljubezen — ki božji je dar —
Mi v sercu veselje in žalost rodí.

Glej tlačil rojake je sužnosti mrak,
Svoboda jih reši morivnih tamot;
Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak,
Odkrije se mnogo domačih sramot.

Zdaj zbirajo družbe se materi v bran
Rešiti ji sleherno njenih pravic,
Alj ljuljka sinov se pokaže in kan,
Strup mater morí njih nesramnih krivic.

Za mater živeti, umreti želim —
Kaj more le biti, prijatli kdo ve?
De komaj vesel se že zopet žalim,
Kaj celi in terga mi vedno rané? —
L. Toman.

Človek brez rodoljubja.

Kar drevo brez zalga cvetja,
Brez klasovja lepo žito;
Kar je ladja brez zavetja
Gnana v jezero serdito;

Kar planjava je pobita
Od vremena, toče sile;
Kar je dan brez sonca svita,
Kar je noč brez lune mile;

Kar polja brez rož cvetečih
Brez snega nar viši gore;
Kar devica brez rudečih
Lic, čistosti jasne zore;

Kar podložni brez povelja,
Brez očeta so sinovi;
Kar nebesa brez veselja,
Brez vladarja vsi svetovi:

Oj to človek brez iskrene
Je ljubezni domovine,
Ki, če žalost jo zadene,
Zapusti jo, de pogine;

Jo izdaja, zaničuje —
Le za ptujstvo moč potrosi;
Ki ni vreden, de varuje,
De ga v sebi dalj še nosi.
L. Toman.

Zagovor.

Zmiraj najde se še kteri,
Ki prostost na vatle meri,
Posvaruje skerbno me,
De pustim naj pesmice,
Ki svobodo preslavitno
Povzdigujejo očitno.

Bratic dragi! kaj začeti
Serce hoče, kaj zapeti
Vender druziga kar zna,
Kar življenja zgodba ga
Le navdihje, ga prežari,
De poječe v strune vdari?

Alj zamorem zamolčati,
Mertvo v sebi zakopati,
Kar se silno prebudi,
Kar mi vnema žarno kri;
Kar požgati serce hoče,
Serce mlado, živovroče?

Glej, kot morje se vzdiguje,
Na ostrove vale bljuje;
Kviško rase njega plan;
Ti pogon je čudni znan
Rasti vodniga obzira,
Kaj ga zbuja, kaj navira?

To morbiti lune mile
Čudne so moči storile,
De vodá nakupni liv
Se prebuja v brezdnu živ?
Alj so vednosti ti dane,
Zjasniti moči neznane?

Glej natok nehavši mine,
V brezdna temne globočine
Hitro val polega zdej
Se v obmerje morskih mej;
Tolažiti kaj sirove
More spenjene valove?

Kadar pride čas rasenja,
Kadar pride čas padenja,
Vzdigne se in pade val,
Nikdar moči ni obstal,
Moči vse prebudni zgorni,
Moči stvarniku pokorni.

Večni serce mi podaril,
V njem je pesmice ustvaril
In naročil on je sam
Mojim serčnim pesmicam,
De svobodo preslavitno
Naj vzdigujejo očitno. —
L. Toman.

II. ŽALOSTNICE.

Na posipu hudiga grada.

Tiha groza me sprehaja,
Al' ostanem, al' bežim?
Vse podera se in maja,
Med skalovjem ostermim.

Plaz posipa se po steni,
Siv' ozidje se drobí;
Kaj razmet letá pomeni? —
Razvalina, kdo si ti?

Hudi grad, ti dom trepeta,
Prednjim staršem nevstrahvan!
Peršle so mašvanja leta,
Bliža se ti zadnji dan.

Kje so skladi, kje zidovi,
Tabra dolg' sloveča moč?
Kje so vrata, kje mostovi?
Ječ kje tvojih strašna noč?

Kje shodiša, kje moriša?
Kje orožja tvojga šum?
Kje streliša, kje stražiša?
Kje ukanje tvojih trum?

Davno so junaki zgnjili,
Mirniga soseda strah,
Dnevi slave so minili,
Razvalina si in prah.

Tak' u prah in razvaline,
Se na zemlji vse raspé,
Čas pomigne, vse to mine,
Kar človeški rod počné.

Le kar v sercu lepga stvari
Božja milost, obstoji,
Unstran sveta lepši zari,
Lepši se ponebesi.
H.

Žalovanje stariga očeta.
(Poleg českiga.)

V britkosti in nadlogi
Zdihujem starc ubogi
V stanice merzlim kot';
Sim v štirkrat dvajstim leti,
Vsak dan želim umreti —
Pa smert odlaša pot.

O! ko b' le mogel vstati,
Si sam pomoči iskati,
Al moč mi odpové;
Vid, sluh mi omaguje,
Od dne do dneva huje
Težave se množé.

Minul je, žena mila!
Čas, ko sva skup vodila
Vesele, britke dni;
Zdej vsi veseli dani
So s tabo pokopani,
Le žalost še živi!

Rodila si mi sina,
Mi bit' pomoč edina
Namenjen bil je on;
Pa v žalosti priznati
Ti moram, dobra mati!
On bil je Absolon!

Je vedno stal na prežo,
Dobiti polje, vežo
In celo mojo last.
Ljubezen me vpregnila
Je, de b' ga osrečila, —
Sim dal mu vse v oblast.

Me v starih dneh poštvati,
Postreči, živež dati,
So moje b'le željé;
Al komej dam mu 'z roke,
Dolžnosti sin visoke
Do staršev več ne vé.

Se oženil je, — veselje
Mu mlade je povelje,
Stori, kar ona če.
Skerb ima za lastnino,
Za očetov dnar in žvino, -
Le za očeta ne.

Kos kruha mi odšteti
Dokler živim na sveti,
Mu grozna je britkost;
Zatorej me zatira:
»Češ — nej terpi in hira
Ta neprijetni gost.«

»Tu treba kota meni,
Kam drugam starca deni«
Nevesta zamomlá;
In prec iz gorke hiše
Me sin pahniti iše —
Sin kačjiga sercá.

Cel dan jez starc ubogi
Trepečem u nadlogi
V stanice merzlim kot'.
Oh žena! jama tvoja
Sladkost bi bila moja,
Le skorej v del mi bod'!

Pa sej kmal' ura bila
Bo sladkiga plačila; —
Moj zadnji zdihlej bo:
Za greh, o Bog! otroka
Ne tepi Tvoja roka,
Nej milost zadobó!
—n.

Perva ljubezen.

Že miru sèrčnimu nevarne leta,
Mladosti leta so slovo jemale;
Domače sim lepé poznal dekleta,
Dežel sim ptujih vidil hčere zale;
Bilá serca ni prostost men' odvzeta,
Že so prevzetne misli mi vstajale,
De mal, al nič ljubezen ne opravi,
Per temu, ki se tèrdno v bran ji stavi.

Peršla lepote rajske je devica;
De vidil bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramote nje lica,
In nje oči nebeških zvezd plamene,
Nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica
Pogleda bistriga v serce zadene;
Kdo znal popisat ust bi ljubeznivost,
Nedolžnih pers snega kdo zapeljivost!

Namest iskat' zavetje v trumi gosti,
Ki nji podobna stala je pred mano,
Ki je od nje na zadnji petik v posti
Petrarkovo bilo serce užgano,
Pogleda njen'ga vžival sim sladkosti,
Dokler, de je serce dobilo rano,
Ki peče noč in dan me brez hladila,
Ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omečé je lica obledene,
Ne pesem žalostnih glasovi mili,
In ne oči od spanja zapušene,
Solze ne, ki tekó iz njih po sili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
Obup topí serce, ker se ne vsmili, —
Tako, kdor misli terdno stati pade, —
Nevarno gledat' je dekleta mlade.

Zatorej, komur mar je prostost zlata,
Cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bilá miru sta men' očesa tata,
Na svoje naj poglede skerbno čuje;
Oči odpró ljubezni dur' in vrata,
Skoz te se naša pamet premaguje.
Kdo mene noče bogat', sam bo zvedil,
V nesreče moje reva bo zabredil.
F. Prešern.

Slovo od mladosti.

Dni mojih lepši polovica kmalo,
Mladosti leta! kmalo ste minule;
Rodile ve ste meni cvetja malo,
Še tega rož'ce so se koj osule,
Le redko upa sonce je sijalo,
Viharjov jeze so pogosto rjule,
Mladost! vunder po tvoji temni zarji
Serce britkó zdihuje: Bog te obvarji!

Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je vmoril;
Sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje
Svet zaničvati se je zagovoril;
Ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril,
Modrost, pravičnost, učenost, device
Brez dot žalvati vidil sim samice.

Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče,
Komur sovražna je, zastonj obrača,
Kak veter nji nasproti temu vleče,
Kogar v zibeli vid'la je berača,
De le petica dá ime sloveče,
De človek toliko velja, kar plača.
Sim vidil čislati le to med nami,
Kar um slepí z golfijami, lažami!

Te vidit', gerji viditi napake,
Je sercu rane vsekalo kervave;
Mladosti jasnost vunder misli take
Si kmalo iz serca spodí in glave,
Gradove svitle zida si v oblake,
Zelene trate stavi si v pušave,
Povsod vesele lučice peržiga
Ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, de dih perve sap'ce bode
Odnesel to, kar misli so stvarile,
Pozabi koj nesreč prestanih škode,
In ran, ki so se komej zacelile,
Dokler, de smo brez dna polnili sode
'Zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato mladost! po tvoji temni zarji
Serce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!
F. Prešern.

III. UZVIŠENE.

Iliria oživlena.

Napoleon reče:
Ilira vstan!
Vstaja, izdiha:
Kdo kliče na dan?

O vitez dobrotni,
Kaj Ti me budiš!
Daš roko mogočno,
Me gori deržiš!

Kaj bodem ti dala? —
Pogledam okrog,
Izločit ne morem
Skor svojih otrok.

Kdo najde Metulo
In Terpo moj grad?
Emona, Skardona
Sta komaj poznat.

Nazaj spet junake
Kdo bode mi dal,
Ki jih se Spartanski
Je vojvoda bal?

Od nekdaj snežniki
So najina last,
Odtod se je naša
Razlegala čast.

Je Galian hraber:
Na Padu pred njim
Dorašen je tresel
V ozidju se Rim.

Že močen na morju
Ilirjan je bil,
K' se ladie tesat
Je Rimic vučil.

Po časi pa Rimic,
Na vojsko ravná,
Se morja navaja,
Premaga obá.

Široko razgraja
Per sedem sto let,
Al sprave sosednje
Ni hotel imet.

Od severja pride,
Nad njega vihar,
Nevredne gospode
Iz vikšiga vdar'.

Zdaj Branci in Gotje
In Nemci slové,
Ilir pa v tamnice
Pozablene gre.

Dva sedem sto soncov
Zaraša ga mah,
Napoleon trebit
Ukaže mu prah.

Ilirsko me kliče
Latinic in Grek
Slovensko me pravjo
Domači vsi prek.

Dobrovčan, Kotoran,
Primoric, Gorenc,
Pokopjan po starim
Se zove Slovenc.

Od perviga tukaj
Stanuje moj rod,
Če vé kdo za drujga,
Naj reče, odkod?

Z Bilipam in Sandram
So imeli terd boj,
Latince po mokrim
Strahval je njih roj.

Zveličana bodem,
Zavupati smem,
Godi se eno čudo,
Naprej ga povém:

Duh stopa v Slovence
Napoleonov,
En zarod poganja
Prerojen ves nov.

Operto eno roko
Na Galio imam,
Ta drugo pa Grekam
Prijazno podam.

Na Grecie čelu
Korinto stojí,
Iliria v sercu
Evrope leži.

Korintu so rekli:
Helensko oko,
Iliria perstan
Evropini bo.
V. Vodnik.

V spomin Cirila in Metoda.

Kdo sta častita možá? — je podoba ko Grecije mnihov;
Ino pa vajno blago? — bukve helenske so skor.
»Klicali naju — povesta — so knezi slovenski; neseva
Vero pa knjige sveté, kakor umevne so jim.«
Draga sta brata, Ciril pa Metodi! kakó zaželeli
Vaju Sloveni že so, slišati božji poduk.
O pač naglo prišlá je tje bila do meje Slovenje, —
Jela cveteti lepó vera je Kristusova.
Zaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatáre;
Kjer zgol ptujci deró, ptuj je že daljni Sloven.
Zdaj med ljudstvo zasejati novo besedo nebeško,
Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar.
Ali po rodu leteh ni jezik; umeti ne more
Lahko Sloven besedí; vnet za resnico pa je.
Vama neznana pa ni govorica preblaga Slovena,
Glas mu je vajnih ust kot materinski sladák.
Zbrati za vama hití pod znaminje križa se narod,
Srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobí.
Z glasi domačmi Bogu čast daje ko Grek pa Latinic;
Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo.
Če za viši edinost tu Sloven se k latinšini druži,
On ne pozabi nikdar, kar se po vama učil.
Svela možá! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila,
V njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal.
P. H.

Pevcu.

Kdo zna
Noč temno razjasnit', ki tare duha!

Kdo vé
Kregulja odgnati, ki kluje serce
Od zora do mraka, od mraka do dne!

Kdo uči
Izbrisat' 'z spominja nekdajne dni,
Brezup prihodnjih oduzet' spred oči,
Praznoti vbejžati, ki zdajne mori!

Kakó
Bit' óčeš poet in ti preteško
Je v persih nosit' al pekel, al nebo!

Stanu
Se svojiga spomni, terpi brez miru! —
F. Prešern.

Slovenja Caru Ferdinandu,
ob veselim dohodu v Ljubljano l. 1844.

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
Kron sedmero bleši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenija?

Smé rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodú vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,
Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

Željno prašaje, al smem se šteti med Austrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda velja,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov,
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:

»Kako ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljublenka,
Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe nastran! prestolu dostojno se bližaj,
Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj.«

»Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš?
Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam.«

»Tebi kmetija domá, kupčija po morju slovele,
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta,
Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in iztok.«

»Kar je visokiga um, častitiga desna storila,
Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si;
Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim,
Černiga morja prestol tvojih junakov je bil,
Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov.«

Reče, — in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:
Agron, silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,
Pinez, Brem, ino Bolk, dika slovenske kervi,
Skerdilaj, Pleurat, brezbrojno vitezov drugih.

Medju ženami potem, Teúta ponosna Ilirka,
Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Baton,
Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadniga zdiha,
Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,
Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.

Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari,
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

Tako se bližam, o Knez z bogastvam dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin',
Verlo namestvana sem od pet krat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

Blago, živlenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan,
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
I. Koseski.

Oda Bog.
(Od Deržavina.)

O ti prostranstva neizmeren,
V osnovi bitja sam čutljiv,
Vremén tečenja neprezeren,
Brez lica v treh osobah živ;
Edin in vedno duh povsoten,
Nikolj začet, nikir stanoten,
Nikomur ved, izkaz, izlog;
Ki vse so sabo napolnuje,
Objemlje, stvari, ohranuje,
Imenovan ki nam je — Bog!

Premeril ocean globoki,
Soštel bi pesk in zvezd oči
Modrosti bistre um visoki,
Le tebi mere, čisla ni!
Celo duhovam posvečenim,
Iz bleska tvojiga rojenim,
Ni moč prebrati tvojih knjig,
Če v tebe misli derzno vprejo,
O veličanstvu tvojim mrejo,
Ko v večnosti preminjen mig.

Kaosa bitnost pretečeno
Iz brezdna večnosti pozval,
In večnost, od nekdaj rojeno,
Si v sebi samim osnoval.
Po sebi sebe sostavljaje,
Iz sebe lastnih sil sijaje,
Si svit, ki svetu je iztek;
Stvorivši vse z besedo jedno,
Se prostiraje v djanju vedno,
Si bil, in si, in boš na vek.

Verigo bitij v sebi snuješ,
Jedinši v sebi vse živiš,
Začetek s koncam ti sklepuješ,
Življenje, smert delé, noviš.
Kot iskre vderajo, pospé se,
Iz tebe sonca tak rodé se;
Kot zimske mrazne ure v zrak
Drobtince ivja blesketajo,
Se zibljejo, verté, sijajo
Pod tabo v brezdnih zvezde tak.

Svetil gorečih milioni
V nezmernosti širin tekó,
Namena tvojiga zakoni
Življenjedarno luč lijó.
Pa te ognjene vse lampade,
Kristalov žarnih té gromade,
Valov kipečih zlat obroč,
Bleskeči jasni ti zrakovi,
Sviteči skupno vsi svetovi,
O tebi so — o dnevu noč.

Kot kaplica spušena v morje
Je pred teboj oblok nebes,
Kaj z mano vred očitno stvorje,
In kaj o tebi, kaj sim jez?
V nadzračnim oceanu zdatno
Če množim svete vse stokratno
Z milionmi druzih — in če to
S teboj primerim, derzen zdenja,
Je komaj male pikce tenja!
In jez o tebi — nič celó.

Clo nič! — Pa v meni ti bleskuješ,
In z veličanstvam svôh dobrot
Ti sebe v meni obrazuješ,
Kot sonce v mali kapli vod.
Nič! — Pa življenje v meni snuje,
Na kviško vedno me dviguje
Nesitih želj nekak občut;
On biti mora, duša pravi,
Prevdarja, misli, sklepe stavi:
Jez sim — tedaj in on je tud.

Ti si! — priroda oznanuje,
Pričuje to mi serca krič,
Razum me tega uveruje,
Ti si! — tedaj jez nisim nič!
Vesoljnosti kolence mično,
Postavljeno v sredino dično
Verige krasne člen sim tvoj;
Kjer jenjal si stvari telesne,
Kjer duhe si začel nebesne,
Si konce zvezal li z menoj.

Vezilo svetov tak letečih,
Mejnik telesostvarenja,
Sredinopičje vsih živečih,
Začetna čerta božestva,
S telesam prašno prenehaje,
Gromovju z umam ukazaje,
Sim car, in rob, in červ in bog;
Pa tako čudovitno bitje
Od kod je prišlo? Jasen svit je,
De ni storitba lastnih rok.

Iztok življenja! blag daritelj!
Ti duše moje duh in car!
Izdihlej tvoj sim, o živitelj!
Modrosti tvoje slavna stvar.
Pravici tvoji voljno bilo,
De smertno brezdno prehodilo
Nesmertno bitje moje bi;
De v smertnost je moj duh ovil se,
In skozi smert bi povratil se
V nesmertje tvoje večnosti.

Razmotrenju de duše moje,
O večni Bog nerazumljiv!
Mogoče ni clo sence tvoje
Načertati, moj čut je živ;
In ker dolžnost je slavodatka,
Vmerjočim pa krepost le kratka,
Drugač ne morem te častit',
Ko serce dvigati do tebe,
Pozabiti v stermenju sebe,
In blagodarne solze lit'.
Poslovenil Koseski.

Domohod duha.

Kadar bodo zagromeli
Zemlje stebri v prašni sut,
In se krogi njeni vneli
Od zalogov žarnih rud;
Vsih pervin moči vertele
Bodo revco krog in krog;
Rod človeški vse zadele,
Kar v pogin je le nadlog.

Kar naprav je rok al uma,
Vse zagrebel bo zapad,
Serda, strastniga poguma,
In prevzetja zlobni grad.
Žrelo bode se odperlo,
Vse zajelo brez milú;
Živijoče vse pomerlo,
Dan bo zadnji, dan slrahú.

Razvaline bodo knjiga,
Njene čerke jasni plam,
Doveršenja sveta vsiga
Konc hranivši v zgodbni hram.
Človek smertni zrak dihavši
Bode sodbo zemlje bral,
Knjigo zder neznanih bravši
Človek zadnji bo zaspal.

Čerke bodo v nji bleskale:
Za pogin je vsaka stvar!
Kje so zdaj visoke skale,
Kje gradovi, kje je var?
Kje visosti kaj spominov
Kje človeških bojev, zmag;
Kje peklenskih kaj zločinov
In nastopov njih nesnag?

Ki so strupa se napili
V strah rodú iz mnogih zlob,
Z sveta daljniga storili
Vsemu ljudstvu — strašni grob, —
Zginili so v zlobnim tiru;
Kri zadosti, kar greši;
Kar na zemlje je obširu
Blo narodov — več jih ni.

Vsaka sapica Gospoda
Strese carstva silno moč,
V njim kraljeviga zaroda
Prah pokriva grobna noč.
Prah se k prahu tiho vleže,
Duh za večnim le hiti,
Kadar se oprosti mreže,
Ki ga vjetiga derži.

Duh se z duham spet zjedini,
Ki je vsiga bitja vir;
Ki vkazuje po višini,
Osnovaje sveta šir;
Duhi bodo gor kipeli,
Kadar bodo na trenut
Zemlje stebri zagromeli
V razvalin požrešni sut.
L. Toman.

Edinost.

Edino je večno, ko drugo pogine,
Edino ostane in nikdar ne mine;
Edino vse dobro in krasno obseže,
In z nju stanovitnost krepotno zaveže,
Iz veka na vek in za vek obstoji.
Edino ostane,
Se nikdar ne gane
Ko drugo odpade in nično beži,

Edinost, lastnost je Stvarnika obstojna,
Če tudi v stvaréh se odkriva nam brojna,
Nje duh po nebesih visokih ustvarja,
Nje svit nam dani in plami vsaka zarja,
Nje glas in ukaz pretresavni je grom;
Vse krožniga šira,
Edinost zvira,
Ki v bitji vsim ima ob enim nje dom.

Na zemlji nje hčerka krepotnim narodam
Obstoj ohranuje z mogočnim zaplodam;
Rodivna umetnost, nebeško pravico,
Osrečen'ga ljudstva nar boljši kraljico,
Jim stvari njih raj in osnuje nebo;
Alj kadar odpade
Pustivši njih grade,
Se naglo jih prime razder in pa zlo.

Kar se je do danas narodov rodilo,
Ni Grekam in Rimcam enacih še bilo;
Alj Tébe in Šparto, ponosne Atene
Glej, v žezlovim skusu verstivši iskrene
Zaduši, na sestre planivši osvoj,
Ko so pozabile,
Nar veči de sile
Rodi in podžari sestrinski razdvoj.

Svetovi rimljanski na dvoje zdeljeni
Vmiraje v zapadu k otetbi nobeni,
Ne morejo ročic k očetu stegati;
V edinosti bli so jim veki le zlati,
Ni bog bil mogočen, le samo njih meč.
Meč hitro razkruši,
Kar v zmago naduši,
Kar v miru kraljuje — Edinost — je več.

Edinost je boginja, ki serca objame,
Če v njih se ljubezen čezsvetna uname;
Edina je misel, edino veselje,
Edine vošila, edine so želje,
Edino je bitje, edino serce;
Alj kadar odtegne,
Iz serc jo pobegne,
Serce od ljubezni nebeške ne vé. —

Slovenski narodi! iz eniga krila
Vas ena je mati visoka rodila;
Kaj blage in mile vam serca zdaj ptuji?
Oj varite, bodo vmorili jih kljuji
Protivni in ptujca zasačni zatisk;
Edinost če mati
Vsih vas ne pobrati,
Ne daja za ptujca u roke vam blisk!

Slovenci predragi! kaj vender le skuša
Protivnika vas zapeljivost, kaj duša
Se vaša, kaj serce na ptuje vernuje?
Verjemite bratje, de drago plačuje,
Kdor hodi po srečo v nasprotnikov kraj.
Doma ostanimo!
Doma se bratimo!
Kaj naša Slovenija lepi ni raj?

Slovenci predragi! zdaj hitro na noge,
De reši se ptujnosti hude nadloge
Slovenija draga nam cenjena mati;
De krasna začne se iz spanja vzdigvati,
Svobodniga duha, edinga serca;
De narodnost naša,
Beseda de naša
V deželi domači zaterdno velja.

Slovenke ve drage, cveteče dekleta!
Vas bode naj vsaka za dom tak uneta,
Uneta, ko hčerka Slovenije vredna,
De mati prezala in krasna in čedna
Tud najde pri vas, kar si vedno želi:
Ljubezen gorečo,
Ljubezen žarečo,
Ki v bratih krepost in pogum izbudi.

Zato ve Slovenke! naj zbere vas vsaka
Za venčanje pirno si vnet'ga rojaka,
De narod z občutki se čistimi vnovi,
De krepki, pogumni versté se sinovi,
Za vnuki junaški še vnukov zarod;
Slovenski de sini,
Vsi v duhu edini
Svoj dom si odrešijo ptujca omot.
L. Toman.

Rodoljubje.

Je ni moči na zemlji širni,
Enake narodnosti zvirni,
Ki vse protivno pokonča;
De vse, kar se ji zoperstavi,
O njenih sinov zgine slavi,
Ko žertva silna zgub strašna.

Dokler očetov slavnodrage
Kervi se žarne zadnje srage
Pretekajo po žilicah:
Tak dolgo narodnost ne pade,
Če ravno stresa mesta, grade
Protivna moč že v sip in prah.

Dokler verši še iz zavetja
Junaški glas domač'ga petja
Raslega čast se slavnih del:
Še narodnost ni pogubljena,
Nje duša močna ni vmorjena
Dokler se bo nje glasek pel.

Dokler obudje se iskrene
Za zmago, Slave vnete žene
Oglasa v sercih hrabrih mož:
Še narodnosti ptujc ne zmaga,
Dokler se stavi zlobi vraga
Krepost deviških njenih rož.

Dokler za dom nadušje čudno
Branenje serčno, zmagetrudno
Za narod svoj je perva čast:
Ne bo se narodnost podala,
Stoji, ko v morji silna skala,
Terdnejši, ko stoletni hrast.

Dokler protivna govorica,
Sovražni smeh in zabavljica
Zažge mladenča čist pogum:
Še narodnost, oj ni pregnana
Dokler je v mlade serca vžgana,
Ki ne bojé se ptujih trum.

Verté sovražniki naj meče,
De kri kot voda v zemljo teče,
Rodí se vnovič z kapljic jih,
Ki se za narodnost borijo
De s slavno smertjo v vek živijo,
Zmagvavci v bojih narodnih.

Čuj, to je sveto rodoljubje,
Sovražniku plačivno kljubje
Naroda naš'ga slavniga.
De narodnost mu ne pospava,
Se krepi njega mati Slava,
Blagó življenje zarod da.

Zato z njim ptujci ne igrajte,
Če mirn je rad, ga ne skušajte,
Alj vredna mu je mati kaj;
Ak mu jo hočete vi vzeti
V krivični pravdi jo zatreti,
Se zbudil bo, ko strašni zmaj.

Iz dola v'sokiga in z brega
Donela bo sinov prisega,
Zarekba Bogu rečena:
De varvajmo si dom in vero,
Razdjati hočemo zavero!
In Bog jim moč in — zmago da ...
L. Toman.

Pod lipo.

Slavna bognja, mnogoletna lipa!
K tebi mlado žene me serce,
Samki de se polno ti izsipa,
Ker zavetja druziga ne vé;
De zapoje pesmice ti Slave,
V kterih k Bogu za pomoč kipi,
De oprosti ptujca jo težave,
Ki kot silna skala jo teži.

Deblo krepko! dolgo v zemlji stari
Vejce spenjaš, broj prosivnih rok;
Dolgo sonca rodovitni žari
V živo rejo grejejo ti sok;
Luna bleda dolgo poslušuje
Mili vejčic žalostnih nemir;
Alj počasi dan se približuje,
Dan slavjanske zmage — sreče vir.

Lipa slavne veze pomenljiva
Bivši dni visoko cenjena!
Mila žalost mi serce zaliva,
De si zdaj skor pozabljena;
De ga ni že skoraj kraja, kota,
Kjer nevrednih bi ne blo sinov,
Kjer bi zaničvana neba dota
Pesem serčnih bi ne bla glasov.

K tebi v divjim svet sovražnim begu
Za pozdrav in svet in plat hitim;
V red otrokov zvestih sim prisegel,
Sim prisegel, de za te živim.
Naj ti pesmic mojih žalovanje,
Priča naj ti bode moj objem,
De od tebe me nič več ne gane,
Dokler, de v deželo petja grem.

Tebi zanaprej le hočem peti
V perja, v vejčic miloglasni šum;
Tebe samko za sodnico vzeti,
Ne pa ljudstva zlatokupni hrum.
O svobodi strune bom prebiral
O združenji sinkov Slave bom,
S glasmi zadnjimi še zvest umiral
Za Slovenjo blago, dragi dom.

Ne poznam strahú, ne ptuje sile,
Zastavljivši serca lastni don.
Kadar strune bodo potihnile,
Nad manoj zapoje mili zvon:
Takrat bodo pesmice zbežale
Tje, kjer večnih je sodnik plačil;
Tamkej bodo pričo mu dajale,
De resnice same pevc sim bil.

Brez ovenca čelo bo zaspalo,
Nič dramilo mi ne bo mirú;
Saj potihne, mislim milo, žalo
Pod gomilo vsakiga grobú.
Če mi bodeš na zasip trosila
Perja žlahtniga zelen obroč:
Opušena pevca bo gomila
Venc imela vedno zelenjoč.

Vejce širne! v perji vašim gostim
Glas hranile vnetiga serca,
Bratam de neslavnim in neprostim
Mlačni vetrič ga v serce pihlja.
Vem de burja v žal še zmir vas zbuda,
Ko za čelni kinč vas ne vzamó; —
Poterpite, — prišle bodo čuda,
De junaki z vam se venčajo.

Ko prihodnje verli se junaki
Tu pod vam za vojsko zbirajo,
Kadar hudo ranjeni vojaki
V senci vaši hlad si išejo:
Zapojite glasniga jim šuma
Z mojih pers udihnjen zmage pev,
De Slavjan ponosniga poguma
Bode dragi dom si svoj otel! —
L. Toman.
Pazka. Poslednje tri pesmi tj. Edinost, Rodoljubje, Pod lipo, so zložene l. 1848, ko so se nevarnosti od vseh strani uzdignile.

IV. SONETI.

I.

Viharjov jeznih merzle domačije
Bile pokrajne naše so, kar Samo!
Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
Pozabljeno od vnukov veter brije.

Obložile očetov rezpertije
Z Pipinovim so jarmam sužno ramo;
Od tod samó kervavi punt poznamo,
Boj Vitovca in ropanje Turčije.

Minuli sreče so in slave časi,
Ker vredne dela niso jih budile,
Omolknili so pesem sladki glasi.

Kar niso jih zaterle časov sile,
Kar raste rož na mladem nam Parnasi,
Izdihljeji, solze so jih redile.
F. Prešern.

II.

Popotnik pride v Afrike pušavo,
Stezé mu manjka, noč na zemljo pade,
Nobena luč se skoz oblak ne vkrade,
Po mesci hrepeneč se vleže v travo.

Nebo odpré se, luna dá svečavo;
Tam vidi gnjezditi strupene gade,
In tam berlog, kjer ima tigra mlade,
Vzdigvati vidi leva jezno glavo.

Tako mladenča gledati je gnalo
Naključje zdajnih dni, dokler na poti
Prihodnosti bilo je zagrinjalo.

Zvedrila se je noč, zijá nasproti
Življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,
Globoko brezno brez vse rešne poti.
F. Prešern.

III.

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
Ko toplo sonce pomladanjsko seje,
Spet ozelenel sem ter tje bo veje,
Naenkrat ne zgubi moči poprešne:

Al vunder zanjga ni pomoči rešne;
Ko spet znebi se gojzd snega odeje,
Mladik le malo, al nič več ne šteje,
Leži tam rop trohljivosti požrešne:

Tak siromak ti vbran, sovražna sreča!
Stoji, ki ga iz visokosti jasne
Na tla telebi tvoja moč gromeča;

Ak hitre ne, je smerti svest počasne,
Bolj dan na dan berli življenja sveča,
Dokler ji reje zmanjka, in ugasne.
F. Prešern.

IV.

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
Skerb vsakdan mu pomlajena nevesta,
Terpljenje in obup mu hlapca zvesta,
In kas čuváj, ki se nikdar ne vtrudi.

Perjazna smert! predolgo se ne mudi:
Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
Ki pelje nas iz bolečine mesta,
Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

Tje, kamor moč preganjavcov ne seže,
Tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
Tje, kjer znebi se človek vsake teže,

Tje v posteljo postlano v černi jami,
V kateri spi, kdor va-njo spat se vleže,
De glasni hrup nadlog ga ne predrami.
F. Prešern.

V.

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
Iz mojih ust peršla beseda žala!
Navadil sim se, naj Bogu bo hvala,
Terpljenja tvojiga, življenja ječa!

Navadile so butare se pleča,
In grenkiga se usta so bokala,
Podplat je koža čez in čez postala,
Ne straši več je ternjovka bodeča.

Oterpnili so udje mi in sklepi,
In okamnelo je serce preživo,
Duha so vkrotili nadlog oklepi;

Strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;
Naprej me sreča gladi, ali tepi,
Me tnalo najdla boš neobčutljivo. —
F. Prešern.

VI.
Memento mori.

Dolgost življenja našiga je kratka,
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odperte noč in dan so groba vrata;
Al dneva ne pové nobena prat'ka.

Pred smertjo ne obvarje koža gladka,
Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata,
Ne odpodi od nas življenja tata
Veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta,
In od veselja do veselja leta,
De smertna žetev vsak dan bolj dozori.

Zna biti, de kdor zdej vesel prepeva,
V mertvaškim perti nam pred koncam dneva
Molče trobental bo: »memento mori!«
F. Prešern.

VII.
Sava.

Le šumi, šumi sivobistra Sava
Zvijaje se med hribce in doline;
Pozdravi mi slavjanske domovine,
Kraljeva hči mogočniga Triglava.

V valovih tvojih zdrava voda plava,
Za pravoželjne, prostoljubne sine,
Katerim serčno snuti duh ne mine
Za domovino, kterih mati — Slava. —

Oj Sava! kdor le tvojih kapljic pije,
Srebernih, um čistečih, ta sladkosti
Okusi domačije milodrage;

Temu se duh slovenski v serce vlije,
Ljubezen za-njo v pervi že mladosti,
Ta v vek časti domače sklepe blage.
L. Toman.

VIII.
Slavjanam.

Glasove milopevne nas učila,
V serce mlado nam misli vsim goreče
Svobode dan budivši in želeče
Je Slava prostorojena vdihnila.

Vsim mati nam je bistro um zmodrila;
Kot kamne slap belí vodé dereče,
Ki se po skalah stermih doli meče:
Tako serce nam je nesnag omila.

Objimo bratje! mater, poljubimo,
Zvesti ostati vsi ji persežimo,
Ne ve se, kar prihodnji čas prinese;

Alj zdi se mi, de za nočjo dan pride,
De moč postane, kjer se več jih snide,
De moč neznana zbuja le potrese.
L. Toman.

IX.

Zelenobled obraz mladé cvetlice
Pogleda z zemlje na polja ravnine;
Goreči žarek od neba višine
Trosí ji blesk in cvetje v zalo lice.

Kar merzla sapa perjiče glavice
Odpihne — jo vertí, de revca zgine; —
Alj ko spomlad obiše spet doline,
Predrami lepši njo in nje sestrice.

Tako slavjanske lepe so dežele
V svobodi svoji pervi razcvetele;
Alj sužnost hitro vse je zamorila;

Moči nar boljši vse so v njih zaspale. —
Kar sužnosti megle so se razgnale,
Glej ena se za drugo je zbudila.
L. Toman.

1. Enostručni čas pretekli, namesto; so razredjivali.