Cvetje iz črk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cvetje iz črk
Zlata Volarič
Spisano: Uredila Miša Mrzelj
Viri: Volarič, Zlata (2005). Cvetje iz črk. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pegaz

Konjiček Pegaz leti pod oblaki.

Na ustavi se ob hišici vsaki.

Pesem za mamo pošlje Janku,

Pravljico o zlati ribici Darku,

Potem še Tanji, Sanji in Manji

Tri zgodbe vesele,

Kako so rožice cvetele

Za vas in nas

Ter vse dobre ljudi,

Kolikor jih živi.



Zimska pesem

Zima prihaja čez svet,

Nasula bo sneg čez dol in breg.


Otroci! Veselo na delo,

Naredili bomo drsališče,

snežaka na dvorišče.


Bog! Veselje nam daj,

Privošči zimski direndaj.

Zimi pesmi bomo peli

In pomladi vsem želeli.



Lisica in volk

Lisička zvitka stara

vsak dan volka kara,

da je velik lenuh.

On pa njo, da je požeruh.

Pa pride lovec vmes,

Iz puške zagrmi stres.

Oba se v krzno spremenita

In nič več ne kričita.

Kdor druge obira,

ne dobi opravičila

In kmalu shira.



Rojstni dan

Rojstni dan je šel drugam,

A sreča mila Marka ni zapustila.

Zdaj pridno šteje darila.

Tri knjige za branje.

Nova žoga za metanje.

Bombon za sladkanje.

Balon za potovanje

na novi planet. Tja se pojde

pozimi gret.

Pa še ljubezen mamina in

tatina ter pravljica babina.



Zimska

Marjetica drobna joče,

zima jo pokončati hoče.

Pa pride Tanja mimo,

tudi ona sovraži zimo.

Rožico izkoplje belo

doma jo posadi kar

v skodelo.

Zalije in reče,

da lepše cvetke ni je.

Zapojeta to pesem,

ki jaz v svet jo nesem.



Slon Rilko

Debeli, mladi slon Rilko

utrgal rožnato je bilko,

dal jo mami in očku za slovo,

ker dolgo ga domov ne bo.

V ciklus tuji gre nastopit,

otroke z igro klovna veselit.


Pleše, se žoga, poskakuje

In ploskanje srečen pričakuje.


Domov napiše dolgo pismo,

da tam godi se mu odlično.



Tekmovanje

Zaklene polžek hiško

s seboj povabi miško,

ježka, grlico, golobico

in še kakšno ptico.

Skupaj potujeta daleč proč

v zeleni Veliki gozd,

kjer bo tekmovanje

za različno znanje.

Je polžek zmagal

v teku ali ne?

Morda kdo to ve?


Veverička

Veverička rjava in bela

skače z bukve na hrast veselo.

Noče otroške družbe za igro,

vzame pa lešnik in oreh hitro.


Pohrusta ju brez sramu,

otroci pa stečejo »domu«.


Veverički pokažejo fige.

Doma so žoge in knjige.

Se igrajo in učijo,

različno znanje pridobijo.



Porednež mali

Ati je kupil avto nov,

rad vozil bi se sinek njegov.

Ključe lepe išče in čivka

kot pišče, najde jih

vesel, k avtu je zdrvel.

Ati ga vidi čez rame,

ključe mu hitro vzame,

eno fantičku primaže,

on pa skesan solze pokaže.

Česar se ne sme, naredi se ne!




Žirafa

Dan pomladni je prelep,

žirafa dolgovrata ne gre čez svet.

Saj vidi čez rože, drevesa in oblake

tja gor visoko,

kamor nihče ne seže z roko.

Otroci jo gledajo veselo,

kličejo, naj sonce bi vse

večno toplo grelo.


Saj je pomlad,

ki vsak jo rad ima.


Snežaki

Trije snežaki debeli

podnevi z otroki so veseli.

Ko pa se spusti noč

hočejo pod luno proč.

Gredo po vasi na potep

in zaplešejo urno čez led.

Zjutraj vsi zasmrčijo,

a jih malčki prebudijo.

Kepajo jih in kričijo,

nobenega v miru ne pustijo.


Za praznik

Morje globoko, gorovje visoko,

vse cvetoče, dišeče in zeleno,

deklica najde rožico rumeno.

Podari jo mamici svoji

Za praznik in veseli dan,

ki Bog ga daj tudi nam.

Deček naslika podobo dragoceno,

za darilo napiše pismo,

takega še brali nismo.

Praznovali bomo srečno,

peli pesem o slavi – večno.



Ptičica

Ptičica drobna, lepa bela,

dva mladička je prejela,

iz jajčeca sta se zvalila,

pod mamino perut skrila.


Ona ju vsak dan nahrani,

hitro rasteta ob hrani izbrani.

Kmalu bosta odletela,

mami pesem v slovo zapela.


Lepega dne kot ona svoje

mlade v gnezdu grela.



V šolo

V šolo prvič grem

in še to povem,

knjig imam za voz,

zvezkov poln koš,

glavo pravo za znanje,

učitelje za ravnanje,

po poti, ki vodi navzgor,

mamico in očka za vzor.


Veselim se lepih dni,

gotovo bodo prišli

s srečo okronani.


Deset let

Ena, dva, tri, štiri, pet …devet,

srečic ulovim danes deset.

Mami sladko torto speče,

ati v trgovino po balone steče.


Sveče na mizi zagorijo,

prijatelji se z darili prismejijo.

Deklice veselo pesem zapojejo,

fantiči se jim glasno pridružijo.

To je moj lepi rojstni dan,

nekaj srečic še vam dam.



Kužek bel

Kužek bel v past se je ujel.

Mislil je, da je past klobasa.

Ugriznil, sprožil in zaklenil.

Pritekel je Tomaž,

ker je slišal kužkov glas,

odprl past trdno,

rešil kužka drzno.

Zdaj se po poteh lovita

in za varnost skrbita.


Zahvala

Čebelice rumene in rjave

izberejo rožice za med prave.

Pridno delajo vsak dan,

ničesar ne zavržejo stran.


Mama se veseli, ko ugotovi,

kako prehlajeni Tomi ozdravi,

ko medeni čaj vase spravi.


Čebelice marljive ve,

hvala za dobrote vse!



Voščilo

Mamica moja, poslušaj to pesem,

za tvoj dan ti jo nesem.

Naj danes vse postorim,

s pesmico te obdarim.

Praznuj z družino veselo.

Zato sem jo napisal

in še mavrico sreče narisal.

Ati te z nami bo objel

in dedek za torto poskrbel.

Babica že potico peče,

nič jeznega ne reče.



Maruška

Dva dni in pol

Maruška ni šla domov.

Zaljubila se je v gozd,

nabrala šopek rož,

robidnice zrele in jagode debele,

polno košaro za babico staro,

za vse sorodnike vesele,

da po ritki šibe ne bi pele.

Pa gre domov, razdeli darila,

kazni ni dobila.



Debeluška

Živela je deklica debela.

Najbolj si je shujšati želela.

Pa je zrasla in odrasla.


Prišel je fantič vesel,

debeluško za ženo vzel.


Srečno sta živela,

debelušne otroke imela.


Srečo Bog jim naj da,

tudi pri nas je doma.



Vrabčki

Mladi vrabčki nagajivi,

tatu grozdja so odkrili,

ga obkolili in perje populili.


V travi je ostal sam,

nihče ga ni uzrl tam.


Pa priteče iz šole kot veter

mali deček Peter.

Najde vrabčka golega,

ga vzame na tople dlani

in zdaj doma z njim živi.



Grad

Grad nad mestom stoji,

v njem več nobene lepe

kraljične ni.


V klopi spodaj v šoli

sedi

in grajsko zgodovino

se uči.

Pa računa, koliko let

tam stoji grad prelep,

kako so tam živeli.

So se sovražili

ali radi imeli?



Muc

Muc Mik si pobarva brke,

počeše rep,umije zobke,

poboža vrat in gre na potep.


Hoče sivo miško ujet,

ona pa se v luknjo skrije,

in muc ne dobi je.


Kdor ima pamet pravo,

si ohrani glavo zdravo.

Tako je bilo, je in bo.

Mislite tudi vi tako?



Knjige

V omari se prepira na glas

knjig deset,

ker jih nihče noče vzet.


Otroci so nanje pozabili,

ker počitnice so jim odredili.


Plavajo v morju, plezajo

na gore, kdor pač more,

in knjige naj spijo,

dokler jih otroci spet ne dobijo,

pa bodo brali in brali,

novosti sveta spoznali.



Medved

Medved debel in vesel,

v nedeljo zjutraj ženit

se je šel.

Zasnubil je lisičko rjavo

in misli, da je našel pravo.


Ona pa je v brlogu vse požrla,

na ženina se niti ni ozrla.


Sita je potem šla

na potep,

saj dan je bil prelep.



Pes in maček

Pes mucka je ujel,

stisnil k sebi ves vesel.

A ni vedel, ga hoče

snesti ali odnesti.

Pa se nekaj je zgodilo,

muc za mijavka milo.

Pes mu da mleka piti,

ker želi prijatelja dobiti.

Zdaj se imata rada,

mir v hiši vlada.



Požeruh

Kragulj zelo vesel

čez svet je letel,

hoče poiskati hrani,

da odpravi lakoto prestano.

Pa zakragulji nekomu spodaj:

» Hoj, majhno rumeno pišče!

Tu zgoraj te prijatelj išče.«

Potem ga vidi deček junak,

za žene debelo palico v zrak.

» Ti grdi kraguljasti požeruh,

izgini druga, lenuh!«



Ded Andrej

ljubi vnuke brez mej.

Vse bi jim dal v dar,

kar hočejo ali prosijo,

konjička lesenega,petelinčka

čokoladnega, medvedka plišastega,

psička šarastega in še

knjigo lepo, novo, zanimivo

in zapel pesmico igrivo.

Ded Andrej jih ima rad

brez mej.



Hiša

Iz pravljice hiše stara

bi rada po svetu potovala.

Janka in Metko poiskala,

čokoladke in sladolede dala.

Pa pride stari zidar,

hišo zruši do tal.

Zgradijo lepo, novo, krasno

za družino veliko, prijazno,

za otroke vesele.

Babica pravljico o Janku in Metki

jim prebere.


Kužek

Kužek mali, kosmati, vesel,

mucka za repek je ujel.

Muc ga ugrizne v uho,

on pa ga porine v vodo.

Potem jočeta oba boleče,

ne poznata prijateljske sreče.

Tomaž ju veselo pomiri,

ko vsakemu klobasico podari.

Zdaj se skupaj igrajo

in veselje v očeh imajo.



Pikapolonica

Pikapolonica je izgubila

davi tri pike v travi.

Samo štiri je ohranila.

Jokaje mami potoži,

ta iskanje pik sovraži.

Vsi prijatelji njeni gredo,

na travnik, gozd, v vodo.

Pik pa niso jim nikjer dali,

pozobali so jih vrabčki mali.

Pa jih pikapolonici nariše

vesel deček iz tretje hiše.



Lastovičji domek

Lastovica mlada, mila

tri dni gnezdece je gradila.

Jajčeca bo vanj zložila,

jih grela, mladičke dobila.

Ko zrasejo, bo lepo veselo,

vse naokrog bo pelo.

V jeseni pa se umirijo,

na dolgo pot

proti jugu odletijo.

Spomladi spet gnezda zgradijo

in mladičke nove dobijo.



Piščanček

Piščanček ljubek, bel

rad k oblakom bi poletel.

Perutničke prekratke ima,

z njimi letati ne zna.

Pa nariše Marko letalo,

da v vesolje ju bo odpeljalo.

Videla bosta pravljični svet.

Najlepše bo, ko polet

doma se konča prelep.



Zajček potepuh

Zajček siv, okrogel debeluh

je postal včeraj potepuh.

V gozd zdirjal je vesel,

da rjavo veveričko bi ujel.

Z bukvine krošnje se je smejala,

orehe nanj metala.

Cvileče domov je zbežal.

V gozd se ni več podal.

Vse dni pri mamici ostal.


Mati

Mati naša kruh deli,

nad nami luč gori.

Okrog mize smo zbrani mi.

Bogu hvalo pojemo vsi.

Oče na polju plug drži.

Seme zdravo bo posadil

in tam se kruh bo rodil.

Zdrav rad bo kosil.

Otrok in odrasel se bo veselil.


Prebujanje

Veverica vesela hčerkici je pela:

» Sonček ni zaspan, rodil se je beli dan.

Hitro vstani, mirno kri ohrani.

V šolo moraš pohiteti,

ne smeš zamuditi.

Učenje te bo veselilo,

z znanjem obogatilo.«

Veverička mala si oči pomane,

pogleda mamo in hitro vstane.

Vsega se srečna razveseli,

vzame torbo in v šolo pohiti.

Tam se zares navdušeno uči.



Moja grlica

Imam beli in veselo ljubico,

prijazno okrogloglavko grlico.

Stanuje na vrtu našem

in gruli otrokom in staršem.

Meni sede na desno ramo,

potegne nežno za lase

in svojo pesem zagruli.

Potem hitro odleti

in se ne vrne do noči.

Žalosten sem, če je ni.

Vem, da rada me ima

in vsakič med otroki prepozna.

Naj še izdam,

tudi jaz jo rad imam.


Poletje

Tu je že vroče in cvetoče poletje.

Na travniku se bohti cvetje,

pisano in belo, rumeno in zeleno.

Diši v vseh vonjavah.

tja daleč po vseh planjavah.


Počitnic je napočil čas,

veselje za šolarčke in vse nas.

Plavamo, plezamo, se igramo,

igric sto in več poznamo.


A pride čas, ko knjige zvabijo nas.

In vse prav tako, le zdravje v nas naj bo.


Zima

Zima čemerne in bela

na štiri nebesne strani

je pridno obložena odletela.

Iz velikega koša je snežinke tresla

pa še drugam jih je nesla.

Precej snežink je v oblakih pustila,

da se ne bi preveč utrudila.

Mi smo snežake naredili,

se z njimi veselili.

Nos korenček, na glavi star lonec,

pa šibo in čez led v drnec.

Vse veselo je zapelo v belino,

ko smo se lovili čez strmino.


Prepir

Kregalo se dečkov je pet

in z njimi poleg deklic deset:

» Kje nova šola bo stala?«

» Ne bo je nikjer,« so rekli možje,

»saj je dobra še stara.«

Potem se sliši mamic sedem, babic osem:

» Kje bo trgovina, kakršne še nihče nima?«

» Nikjer,« so dejali dedi, » v stari se vse dobi.«

» A kje bo za plavanje bazen?«

zaradovedi glasno vaščank pesem.

» V potoku, reki ali jezeru,«

so odvrnili pametni možje.

In zdaj vsakdo ve, kako bo v vasi;

naši in vaši. Pa srečno!


Dober kruh

Mama Ana mesi kruh,

a niti Tanja ni od muh.

Vzame vedro, vodo in lopatko,

gre na dvorišče po pesek,

se vrne v vežo in še soli doda,

pa mesiti svoj kruh že zna.

Priteče kužek Pikec in vpraša:

» Tanja, bo pogača tudi naša?«

In muca zamijavka veselo:

» Boš dala meni polno skodelo?«

Tanja nič ne reče, ker kruh se že peče.

Vsi dobijo kolače, sadne pogače,

rogljiče …

S smetano belo namažejo vse

kot z zabelo.



Igre in delo

Tonček je še majhen.

Neko jutro je prosil sončece :

Zlato sončece,prosim,igraj se z mano.

Sonce pohiti in odgovori :

Ne morem. Sem v službi. Delam dan.

"Deček razume :

Res je. Osvetliš ga vsem nam.

Prileti mimo drobna ptičica .

Lastovičica , prosim , igraj se z mano

Kam, usmeri fantič besede drugam .

>> Ne morem. Iščem hrana za ptiče ,

moje drobcene mladiče.

>>Prav, pa bom delal tudi jaz.

Za branje bom porabil čas.


Moja muca

Moja muca mala bela

čez svet si je zaželela .

Pa je do tretje hiše v ulici

odbrzela k majhni deklici ,

prijazni Marjanici .


Videla je svet in se zadovoljna

zvečer domov vrnila spet .

Muc Belin ji dal je igračo

z imenom Miškolin .

Skupaj se igrata ,

ker je narejena iz žameta .

Tako minevajo dnevi

v igranju prav veseli .


Poredni otroci

Poredneži iz Zelene vasi

so prosili Boga, naj tri dneve

v tednu jim prosto da .

Niso jih dobili , pa so sami sklenili ostati doma .

Tam so bratcem in sestricam

Nagajali, dedke in babice zmerjali

in vsak dan hudobijo počenjali .

Sledila je prava kazen .

Mame jim hrane niso dajale ,

Očetje nikamor več peljali .

Kmalu so poredneži vse obžalovali

in končno tudi spoznali ,

da tako ne gre več , hudobijo >>preč

in so se - poboljšali .


Pismo

Sonce zgodaj hiše ogreje .

V prvi z vrat se poštar smeje :

>>Pismo v rokah imam,

ne vem , komu ga naj dam.

Mama ga vzame in odpre ,

pa se smejati začne :

>>Sošolci so darilo Andreju poslali ,

lepe risbice izbrali .

Za njegov rojstni dan

voščijo vse dobro in lepo ,

da tako še mnogo let naj bo .


Oblakec

Joče oblakec sivi na nebu

iz noči dolge v dan :

Tako žalosten sem sam .

>>Le s kom se naj igram ?

Otroci vsi v šoli sedijo

in pridno se učijo :

Pa zapiha veter močan ,

odpihne oblakca čez plan ,

tja daleč za goro zeleno ,

čez polje pšenično rumeno.

>>Oj , striček veter močan ,

s teboj se rad igram ,

pridi vsak dan ; nisem sam .


Igralka

Deklica Marjetica bombone liže ,

čokoladke sladke grize ,

torti se nikdar ne odreče ,

klobasice si hrustljavo speče .

A rada bi igrala kraljično ,

upodobila lepotico mično .

Dedek ji doma jezno reče :

>>Debeli nimajo nikjer sreče.

Marjetica , igralka ne boš .

Tudi oče , mama in babica žalijo

do solz. In kaj se je zgodilo ?

Izbrali so Marjetico nežno in milo.


Strašilo

Gromozansko strašilo Motovilo

Sredi vinograda solze je točilo .

Že lani so ga zabili v tla

in zato je tam doma .

Zakaj pa strašilo joče ?

Nihče od otrok ga noče .

Vsi bežijo daleč proč ,

pa osamljeno zavija v noč .

Potem prihrumi vihar močan

in strašan, strašilo vrže v potok,

odpluje v reko , morje ,

morda celo v vesolje .

Ne joče več , žalost je »preč.


Ples zvezdic

Zvezdice srebrne , zlate , male

Čez nočno nebo so zaplesale .

Lovile so luno čemerno ,

Ji želele podariti veselje

neizmero .

Pa se je kmalu zokroglila ,

zaplesala ,

se z njimi veselila .

K meni so prišle v sanje .

Podajte mi ročice ,

pa gremo mi vanje .


Lastovica

Majhna ptica, drobna lastovica

vesela odletela je na jug.

Tam zgodbe pripoveduje

in se nič ne sramuje

a Matjažu in Anki,

koko hranita ptice,

skrbita za mladiče.

Ljubita naravo,

se lovita čez dobravo.

Ptica se bo vrnila tja,

kjer deklico in dečka pozna.

Pa gnezdece ima!


Potepuhi

Danes je že zjutraj dan

prelep,

mi pa pojdemo na potep.

Kdo smo mi?

Sašek sem jaz. Poleg kuža, muca

in papagaj.

Prosimo tako in gledamo v nebo.

Bog ljubi, srečo nam daj,

da vrnemo se vsi zdravi

zvečer ob uri pravi.

Povemo mami in atku

vse novice in dobimo kos

potice, klobase debele za večerjo

in pravljice vesele

za nočne sanje.


Ribica Plavutka

Ribica lepa v akvariju plava ,

gleda z okroglimi očmi ,

z gobčkom se smehlja ,

ko svežo hrano ima.

Tega pa babici radovedni

nikoli ne prizna .

Ribica Plavutka govoriti ne zna.

Morda v ribjo šolo pojde

in se med govorniki znajde .


Moj papagaj

Moj mali lepi papagaj

zna reči – dobro jutro

in bpg daj .

Da pokaže , kako rad me ima ,

Miga z glavo sem in tja .

Kadar hoče jesti ,

začne perutnice tresti .

Barvo perja ima krasno .

Povem vam glasno in jasno,

da živiva v ljubezni

in slogi .

Dobro se nama godi ,

Nič slabega nikjer ni .


Pridna deklica

Anka se uči brez prestanka.

Vse domače knjige je prebrala.

Potem se v knjižnjico podala.

Ko bo vse že znala ,

si bo poklic pravi izbrala .

Mamica se veseli ,

očka pa ima velike skrbi ,

kje denar dobiti ,

pridni deklici sto in več

knjig kupiti .

Skrbi so bile odveč ,

bojazen preč .

Sošolci so knjige zbrali

in Anko obdarovali .


Moja pesmica

Sonce , zvezde in mesec

potujejo čez svet brez kolesc .

Mi jih lovimo v lepe pesmice

in zlagamo čudežne pravljice

v mamice, atke in babice .

Za dedke rišemo stihe ,

jih barvamo veselo , da bo

od sreče celo sonce pordelo .

Oni povedo spomine

nam kupijo mandarine in

bombone. Potrebujemo jih

na tone.

Kaj ! Pretiravam. Seveda.

Le to pesem imam , pa

vam je ne dam .


Kokoška Putka

Kokoška Putka je znesla jajce belo in debelo.

Naj se ve ,

zato dolgo kokodaka ,

kakor druga putka vsaka .

Sporoča , da darila za nas ima ,

naj ga Tanja kuhat da .

Petelinček pisani to vidi

in vsem odkikirika novico ,

da kokoške hvalimo s pravico .

On sporoča ljudem

vsem , da so kokoške

koristne

na svetu tem.


Moji prijatelji

Matjaž je močan in poreden.

Darko ni dosleden ,

naloge pozabi doma , pesmic ne zna .

Draga basni lepe zlaga ,

Vse se nauči , pohvalo dobi .

Marko ima same petice ,

se rad baha

a nobene nikomur ne da .

Ivo bi rad pil pivo .

Silvinko lovi Martinko .

Velik kos čokolade ji da

in pred vsemi prizna ,

da rad jo ima .

Kaj pa jaz !

Bo pokazal čas.



Mali slikar

Jožek slika zjutraj in zvečer .

Zaklene svoje sobe dver

in slika , slika , slika ...

Ptice pojo čez lepo vas ,

Sonce pošilja žarke čez nas.


Deklice v rožah prav male ,

kolo v vrtincu so zaplesale .

Rožice s platen dehtijo ,

kužki in muce se vrstijo .

Kdaj boš , mali , odprl vrata ?

>>Ko upodobim vse , kar vidim .

Oho !

Kdaj se to zgodilo bo ?


Razvajenček

Očka brez jutranje novice ,

mama deli kravice .

Jakec jih noče ,

samo čokoladke hoče .

Trk ! Trk ! Nekdo trka .

Zunaj teta mrka .

Ima zabojev pet , škatel deset .

Vse darila za malega , bombo-

ni baloni , igrače , mnogo dobrega .

Takoj dobi čokolade tri .

Mama za glavo se drži ,

očka glasno se jezi .

>> Počakajva, rečeta oba ,

>>da bo zrasel v moža.

In še čakata .


Zeleni list

List na češnji vesel

spomladi v lepi barvi

je bujno ozelenel .

Poleti je v odraslost dozorel .

Za tem je v jeseni rumenel

in rjavel .

Z vetrom se je lovil v pesem ,

še jaz mu eno nesem .

Nato se jesenski list od veje odpne

in sam plesati začne .

Pa pride zima in mraz ,

List iz tega spozna ,

da je minil njegov čas .


Topli domek

Modra lepa lastovica mila

si je krasno gnezdo zgradila .

V svoj domek lastovička je povabila .

V ljubezni sta tam živela .

Pet mladičev sta dobila .

Od jutra do večera jih hranila .

Pa so hitro zrasli

in poleteli daleč , daleč proč ,

Lastovica in lastovček pa v joč !

Čez leto sta žalost pozabila .

ker zgodba se je ponovila ,

pet drugih mladičev sta dobila .


Ljubezen

Ljubim šolo , berem lepe knjige .

kupujem hrano za dedka in babico ,

varjem sestrico Anico .

učim se pesmico mami za rojstni dan .

Malo dobrega še vam dam .

Naslikam ladjo na morje zeleno ,

zgoraj sonce toplo rumeno ,

ptice bele kmalu bodo veseo pele .

Je teh ljubezni preveč !

Ne ! Pišem in rišem nove za ta svet ,

od pravljic in otroštva v srčkih ogret .

Iščem in najdem za vse nas !


Igra s punčko

Marjetica mala bi se rada igrala .

Iz kepic in volne si punčko naredi ,

Lepo , da občudujejo jo vsi .


V vozičku jo pelje na sprehod ,

gresta po vasi na obhod .

Marjetica ji pravljice pripoveduje ,

punčka nič ne sprašuje .

Ko jo >>mami kopa , mala čebla ,

dosti besed še ne zna .

Kadar zraste v dekle ,

pojdeta po svetu v letalu kar obe .

Pa srečno čez svet – uspešen polet !


Poroka

V mačji šoli danes je veselo ,

vsenaokrog je zapelo

svatovsko navihano pesem .

Takole – še vam jo nesem .


>>Mala muca Bela

mačkona Ginka je vzela .

Vsi v rožah, smehu in pesmi

jima želimo mucik belih in črnih

deset

pa še mnogo uspešnih let .

Srečno za – večno !"


Kužek Riki

Kužek mali prelep gre po svetu na potep .

Prečka cesto , pride v veliko mesto .

Ne more naprej , avti brzijo brez mej .

Stari mož ga ustavi :

>>Ne hodi čez ! Rdeča je ! Kužek ne ve .

>>Hov , hov , hočem domov ! in že joče .

Stari mož vpraša :

>>Domov ? Kje pa si doma ? Riki poti ne zna .

>>Prav . Na ovratnici nekaj piše . Glej ,

glej , hov , hov , tu je pravi naslov .

Pa pojdiva domov !

Doma je sreča največja .


To smo mi

En , dva , tri , mladi športniki smo mi .

Žogo brcnemo čez goro v zrak ,

tega ne zna odrasel vsak .

Jožek čez ovire se poda ,

Jani gole po vesti zadene ,

Ivo vsa pravila na pamet zna .

Sodnik , ko odraste postane .

En , dva , tri , taki športniki smo mi .

Tomek vse dni kolesari ,

Janko v morju toplem plavari .

Kaj pa ostali vi ?

Pridite k nam te dni .


Zbor

V Velikem gozdu zbor je čvrst

malik in velikih živali vseh vrst .

Postavlja se v vrsto, prisežejo čvrsto ,

Da za pravice se bodo borile ,

Nikogar več umorile .

Jedle bodo listje in drugo zelenje ,

pomagale bolnim v – veselje .

Prinesle bodo hrano za svoje in tuje male

pa piti jim zdravilne čaje dale .

Vsi bodo srečni ,

Ta njihov dobri svet bo večni .

Še podpisov sto in več ,

pa gredo domov potrebnim streč .


Darila

Naša Nika še ni velika ,

a dobro ve, kaj je olika.

Za mamo najde v pšenici rdeč mak ,

za atija v rži moder slak .

Za sestrico Vladko čokolado sladko .

Bratec Jani dobi grablje in motičko ,

Na vrtu bo zidal hišo veliko .

Potem vsi hitijo skupaj praznovat ,

družinska ljubezen je zaklad .

Z njimi se veselimo še mi ,

srečni smeje vse dni .


Jok in stok

Moja sestrica mala

prvič na noge je vstala ,

pa je padla vznak .

Iz solzic se je naredil oblak .

Smehu za goro se je skril ,

čaka , da jok bo minil .

Mama jo dvigne k sebi ,

očka jo boža po obrazu in smehec

že ve, da nevihte vse so že prešle .

Kmalu bo naša mala vesela

po sobi in dvorišču drvela .

Joka ni več , oblak odplul je >>preč.

Vsi se igramo, žalosti se ne predamo.


Pridni otroci

Včeraj je Jani pel po ulici:

» Dobro se mi godi, imam igrače tri:

konjiča lesenega, pobarvano rdečega,

medvedka mehko plišastega

in štorkljo iz blaga belo – črnega.«

Dan kasneje pa priteče Ivko.

» Daj mi konjiča, samo malo bi jahal.«

Podobno je pozneje Tomi vprašal

in prosil, naj mu da medvedka.

In Anja je pritekla zadnja.

» Dam,« reče Jani, » dam, a jaz z njim

nežno in pozorno ravnam.«

» Mi tudi,« so rekli otroci in držali besedo.


Črke so ušle

Črke vitke, debele, ležeče

nimajo niti malo sreče.

Janek piše zelo grdo,

zato črke dobro vedo,

kaj bodo naredile.

Najprej so ga opozorile,

a fantič ni popravil nič.

Zato zdaj črke vidne

iščejo otroke pridne.

Tu so, pri nas!

Črke se sem selijo

in novih nalog veselijo.


Na morju

Tri deklice lepe in mile

po morju so se vozile

v ladji krasni beli,

nad njimi galebi veseli

pesmi glasno so peli.

Deklica prva prosi Boga,

naj sončne žarke jim da.

Druga moli za srečo

v plovbi ladje največjo.

Tretja že pesem lepo zna,

da najlepše je doma.


Pravi velikan

Moj muc Gri se v sanjah

vsako polnoč poveča

za velikosti tri.

Takrat me vabi,

naj ga zajaham

in potujeva k Sneguljčici, rdeči kapici,

Janku in Metki, pa še tja,

kjer je Batman doma.

Pojeva, se veseliva, vsako noč

zjutraj pa izginejo sanje proč.

Muc mirno spi na blazini,

ni več velik kot slon,

ne napihuje se kot balon.

Jaz sanjam o pouku, šolski

nalogi, nastopam v drugi vlogi.


Pismonoša veter

To v pravljici se godi

vse krasne proste dni.

Lea Mateja rada ima,

a tega nikomur ne izda.

Zaman joče deklica vsak dan.

Vendar vse opazi veter hiter in močan,

pa ji zakliče glasno:

» Punči, napiši mu pismo jasno!«

Ubogala je rada Lea mlada.

Matej pismo je prejel

in prav vse razumel.

Deklici roko je podal

in na kolenu v šolo jo peljal.


Igre

Luna srebrna in sonček zlat,

pridita z nami se igrat.

Skupaj bomo rajali,

si veliko žogo podajali.

Potem se bomo peljali na izlet

čez naš in tuji svet.

Pridita zdaj, ko je poletje

in povsod diši cvetje.

Mi se veselo igramo,

žalosti ne poznamo.

Vsi radi se imamo.


Mamine solze

Grlica lepa mala

gnezdo je pospravljala.

Potem je svoje perje počesala

in k mami zaklicala:


»Poglej moje močne perutnice!

Kmalu bom vesela

čez ves svet odletela.«

Mama grlica je vstala,

jo gledala in molčala.

Nato žalostna si solze je brisala,

ker sama bo ostala.

Mala grlica je rekla,

da jo bo obiskala.


Orel in prijatelji

Orel ima prijatelje tri,

kragulji s kremplji so vsi.

Ukradli so ovco in jagnje snedli,

še človeka bi pojedli,

a so odleteli krast drugam.

Mali Anže je vse to videl in lovca Puškca poklical.

Lovec je roparje ulovil,

nobenega pa ni ustrelil.

Odnesel jih je v živalski vrt,

tam je bil orel najbolj potrt,

ljudje pa vsi veseli,

ker več roparjev niso imeli.


O sreči

Deklica mala in zala

metulje lovi, pikapolonico dobi,

potlej še kobilico zeleno

in lepo gosenico rumeno.

Išče vesele pojoče ptiče,

a se ji prikaže le rjavo pišče.

Nazadnje deklica vse izpusti

in nikogar več ne ulovi.

Vsem reče jasno in glasno:

» V naravi zdravi vsi so pravi,

tudi vi veseli v njej boste živeli.«

Prav ima, vse je odlično

in prav, če si zdrav.

Pa še srečen!


Kje si, pomlad?

Otroci in Cvetne ulice

niso v marcu marali zime.

Pa so pesem založili

in v svet odpravili.

Takole:

Pomlad, kje si zdaj?

Kje je cvetoči tvoj raj?

Pridi k nam, pomlad,

vsak v ulici te ima rad.


Pa se je pripeljala cvetoča

lepa, zdrava in rastoča

v kočiji z rožami

in ljubeznijo.

Uh, ta pomlad!


Pirhi

Zajček Uhec bel in vesel

na dvorišče je prispel,

v kokošnjak se je podal,

tam košaro jajc nabral.


V hiši jih je stresel na preprogo

in rekel vsem prav strogo:

» Skuhajte in slikajte!«

Metka je naredila muco debelo,

Jožek mamico in omelo,

Alica je naslikala žiraf devet,

kako gledajo čez svet.

Mama slikati ne zna,

očka pa ni bil doma.


Polžek

Polžek Slinek mali

leze počasi po mehki travi,

išče solato okusno,

da se bo nasitil slastno.

A je polž počasen,

solata dozori že vse,

preden on list izsesa.

Zato mu jo Sandra nabrat

hiti, da jo bo polžek

jedel kar teden dni.

Počasi prileze po travi, s svojo lepo hiško se ustavi

in tam prespi dolge dve noči.


Dedek vesel

» Babi, kam je dedek šel?

Kje je zdaj, ko je krasen maj?«

» Dedek vesel v gozd je odbrzel,

išče želode za pujske nerode.«

» Sami tega ne znajo?«

» U ja, znajo, a rajši strežbo imajo.«

» Kakor jaz,« se smeje Tomaž.

Babica mu da torto sladko,

pujskom pa dedek želodov polno mlako.

A mi?

Kaj imamo mi vsi?

Za tri vagone pisane bombone.



Ples

Harmonikar poje pesem,

jaz jo otrokom nesem.

Roke si veselo podajmo.

Zaplešimo kot za kolajno.

Nak! Samo za veselje

ples nas v krog popelje.

Zavrtimo se kot veter

- striček stari,

ki ga nihče nikjer ne ustavi.

Pridite k nam v krog,

pa čeprav ste bosih nog.

Hojladridro, hojladridro!

Veselo naj bo.


V zboru

Ptice črne, sive, rjave, bele

v jatah na jaso so priletele.

Tetka sova s palico da znak,

naj posluša pesem zdaj vsak.

Najprej grlico in slavčka,

a ne gre brez kanarčka;

nato ponovijo vsi.

Ko se pesem odvrti,

v zboru znajo zapeti že vsi.

pojejo vsem ljudem

o miru in sreči

ter o ljubezni večni

na lepem svetu tem.


Jolanda

Mala Jolanda mesi kruh.

Ali veste, da to ni od muh?

To je zelo težko delo,

a lažje, če delaš veselo.

Mamica o vsem svetuje,

babica ji sladolede daruje;

vse je lepo in prav.

» Samo, če si zdrav!«

poje dedek leže

in kar v postelji si pipo prižge.

Jolandin kruh se že peče,

zato soseda glasno reče:

»Pridna mala,

vsa ulica je zadišala.«


Naša Ditka

Zlatolasa, hitra, učena, vitka,

prijazna in ljubka naša Ditka

v šolo vsak dan hiti,

nikdar nobene ure ne zamudi.

Riše, pleše, pa žogo meče,

čez cvetoč travnik urno steče.

Niti izurjen ati je ne ulovi.

Ditka se mu od daleč smeji.

Nikoli ne joče, hrabro

si prste obveže, ko se pri lupljenju

krompirja ureže.

Najpogumnejša je med nami,

zato jo imamo vsi radi.


Na paši

Tomažek pase zajčke tri,

pa se mu eden v travi izgubi.

Išče ga med listi zelenimi,

potem pod sončnicami rumenimi.

Zajček pa za njim hiti!

In se mu na nagajivo smeji.

Tomažek ga jezno priveže

in debelo palico ureže.

Z njo ga bo pregnal,

če se bo še nagajivo smejal.

Tomažek pase zajčke tri,

nobeden se več ne izgubi.


Čarovnica

Čira – Čara čarovnica stara

v slikanici je zaspala.

Sanjala je lepe sanje,

kako na oblaku leti;

verjela je vanje;

Srečna se je zbudila in takoj

zaklicala deklici:

» Teja, pridi, ladja že hiti,

po nebu pluje polna otrok, nihče

ne obžaluje, da po morju modrem drsi.

Mi štejemo dneve kratke

in ližemo bombone sladke.«

In zdaj? Pravljice je kraj.


Posebna pesem

Priplaval je sonček zlat

z otroki na trato se igrat.

Po igri prebirajo veselo tisk,

kdaj pridejo Evropejci na obisk.

otroci naši pišejo lepo in prav

pesmice dolge v pozdrav.


Veselo naj bo mesto celo

na srečanje hitelo.

Iger novih se učimo,

z njimi se srečanj veselimo,

ker prijatelje dobimo.