Cvet in kri
| ← (Nisi me zasnežil ...) | Cvet in kri Mera časa Tomaž Šalamun |
(Pasteli uliti kiti v naravni velikosti!) → |
| |||||||
CVET IN KRI
Sad sem, ki mu poka koža,
kontejner, zagrabljen z žerjavom.
Galebi so krvoločni in lačni,
njihovo spukano perje se niža, ko
grem jaz gor. Treski, svileni treski
v zmrznjenem žrelu ladje, med
zarjavelimi drsnimi vrati tankerja.
Kaj delam tu, če mi poka šiv?
S čim naj namažem svoje podplute rame?
Hej, kurjaček, glavo sem ti sprešal
pod stropom, ker sem zadihal. Tvoji
udi, zmečkani na rjavi kovini, ne
grejo več dol. Komarja ujamejo v olje.
Na palico pribijejo škatlo Ilirije,
in ko se pokrov pritisne ob strop,
kam naj gre, če ne vanj? Kot star,
na pol posivel drek muhe na žarnici si.
Ali naj mečemo kopja? Nimam orodja.
In ogromen kovček s škripcem, ki se
bliža, nima ničesar. Prekladan sem.
Stroji me položijo na drugi dok.
In od tam naprej z vlakom po
temnih tunelih in vlažnih soteskah,
ali pa v soncu, soncu med žitnimi klasi,
uro preden ugasne obok in zagorijo
luči avtov in hiš. Kako naj se
spomnim nate, kurjaček, saj sem
skoraj že raztovorjen. Še preklada,
dve, še razdalja za peš in potem
tista bližina s srcem, ki jo pokažeš
z roko. Ped. Ped. Poudariš, udariš po
lesu kot na klavir in ton zmeriš.
Sladko sluhu vzame Pitagora.