Cvet brez sadu

Cvet brez sadu.

1.
Ti boš, kar si zdaj, ostala,
Jaz pa enkrat bom gospod,
Ti doma boš prebivala,
Jaz bom hodil, bog ve kod?

In ko v daljnem, tujem sveti
Mož bom pameten postal,
Med najlepšimi dekleti
Bom žene si poiskal.

Ali živel bodem srečen,
Ali pa si morda ž njo
Bom nemir nakopal večen;
Kdo že zdaj bi vedel to?

Ti pa tiho boš odevela
Med domačimi ljudmi,
Od ljubezni vse imela
Sam spomin boš srečnih dni!

2.
»Ti si rožica cvetoča,
Ti zelen si rožmarin!«
Poje zdaj ljubezen vroča,
Pesem sladkih bolečin.

Roža pa se bo osula,
Zvenil bode rožmarin —
Vsa ljubezen bo minula
Brezi serčnih bolečin;

Z njo pa vse presladke nade
Pogube se v teku let,
Kakor rosa, ktera pade
In preide z jutrom spet.

Sama pesem bo ostala,
Ki ti zdaj budi solze,
Svetu bo oznanjevala
Tvoje blaženo ime.

3.
Če odhajam v daljno mesto,
Vem, da zame se bojiš,
Dobro vem, kaj, serce zvesto!
V tihi žalosti terpiš.

Ali vendar ne prelivaj
Grenkih mi zato solza,
Zadnje še trenutke vživaj,
Roža mojega serca!

Pojdi sem v naročje meni,
Pojdi semkaj brez strahu!
Bele pa roke okleni
Okol mojega vratu!

Med poljubi iz očesa
Naj ti zginejo solze,
Med smehljaji pa slovesa
Tvoje čaka naj serce.

Saj takrat po moji zgubi
Boš jokala se na glas,
Kadar nikdar več se k ljubi
V tiho ne povernem vas. --

Fr. L.