Cvetíce na gomili
Cvetíce na gomili Poezije 2 Simon Gregorčič |
|
Kaj, še tu življenje klíje,
Kamor seme seje smrt?
Kdo temotne te žalíje
Lepša kot pomladni vrt?
Kaj tu hoče, oj cvetice,
Zornocvetni vaš obràz?
Ven izkopljem iz zemljíce,
Presadim na vrtec vas.
Tam pomladnega življenja
Zrle boste žar in čar;
Tu življenje vsako jenja;
Tu le smrti je oltar.
Pusti tukaj nas cveteti,
Grm na grobu zašumí, —
Kar ne moreš ti umeti,
Vse še brez pomembe ní.
Niso grobje žitja meje,
Pač pa vir krasnejšega,
Iz grobóv se tmín prismeje
Solnca svit jasnejšega.
Pusti dvojbo mi vsaktero
In morílne vse skrbí,
Trdno to ohrani vero:
Onstran lepši zor bleščí.
Kakor mé iz groba vsklile
Krasne smo na beli dan,
Ti prerodil iz gomile
Boš se v lepši, boljši stan.
To dvomljivcem šepetati
Večni sem nas je vsadíl,
Tukaj pusti nas ostati,
Kjer naš cvetni grm je vsklil.
»Le cvetite, cvetke zale,
Vijte se ob križi v zrak,
Iz grobóv živó pognale —
Ste vstajenja jasen znák!«