Crtice iz deželne zbornice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črtice iz deželne zbornice.
Izdano: Slovenski narod 19. oktober 1881 (14/238)
Viri: dLib 238
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Ko sem v soboto dné 24. septembra 1881 stopil v redutno dvorano, se naših deželnih očetov parlamentarizma produkcija še nij bila pričela. Kakor vsikdar štelo se je po galeriji mnogobrojno dijaških glav; ondu v rezerviranej loži pa je dremalo nekaj nemške naše aristokracije. Pretresel me je mraz in nekako v mrtvaški duh vsili se mi v nosnice, da sem nehoté zaječal:

„Tu je moral pred kratkim ležati mrlič!“

„Pst!“ dejal je moj prijatelj Štefan Žolna ter mi položil roko na usta, „nikar ne govori o mrličih!“

„Ali je kdo mrtev tu?“ sem vprašal.

„Da! da! Mrtva je našega deželnega zbora večina, da si sama ne vé ničesar o tem!“

Veroval sem njegovej besedi, ter se molčé vsedel v kot. V zbornici krog tistih znanih zelenih miz bilo je še vse prazno. Prašno je bilo tudi mesto grofa Valsasinskega in prazno mesto deželnega vladnega zastopnika. Samo Ljudevit vitez Gutmannsthal-Benvenuti sedel je na skrajnej desnici z veselim obrazom, ki je bil v čudnem kontrastu z občno melanholijo, katera je tisti dan napolnjevala vse kote in kotičke naše deželne zbornice. Gospod vitez je lehko vesel; njega so volili kranjski boljarji in zavest ima lehko, da bode v prihodnjej zbornici zopet sedel na svojem mestu. No pa so v sedanjej zbornici tudi obrazi, ki jih v prihodnjej zbornici ne bodemo videli več, in to tako gotovo ne, kakor gotovo vitez Kaltenegger nij več deželni glavar v tej kronovini!

Tik viteza Gutmannsthala raztezal je tanko, dolgej elegiji podobno svoje telo grof Blagaj, ter z ostro risanim svojim obrazom oziral se po vitezu, ki je sedel globoko pod njim. Iz dalje pa se je videlo, kakor da se pogovarja cerkven stolp z malo hišico, globoko pod seboj! Ta dva sta se pogovarjala, a jaz bi glavo stavil, da sta govorila o lovu jesenskem. Drugodi pa je vladala tihota. Uže smo hoteli zadremati, kar se prično gibati tla pod nami, da smo menili, da hoče potres pokopati deželnega zbora življenje pod reduto ljubljansko. Ali vstopil je samo poslanec nemškega Kamnika ter posadil obilo svojo osoho tik viteza Gutmannsthala. Kot korijozum naj povemo, da omenjeni gospod poslanec denes izjemno nij nosil nikake uniforme.

V predsobah začulo se je šumenje, kakor se čuje šumenje bučel iz panja. Gospodje poslanci pričeli so počasi kapati na svoje prostore. Tu je primolčal v dvorano gospod poslanec Deu, in za njim gospod dr. Adolf Schaffer, ki ima za šibko svojo osobo prečudno sonoren in lep organ. Prilezel je tudi krški Hočevar s častitljivim svojim obrazom ter kakor kamen obsedel na svojem prostoru. Za tem mirnim obrazom bi pač nikdo ne iskal toliko nemškega fanatizma, kolikor je v istini skritega za njim! Prišel je deželne sodnije svetovalec Ledenig, ter se kakor vesten jurist takoj pogreznil v tiskovine, ki so take dneve pred vsakim poslancem nakopičene. In tako so prišli vsi drugi (samo gospod Laschan je priskakljal), ki nijso vodniki, temveč samo politični bogovi druge vrste. Bilo je kakor v Ilijadi; naprej se podajo v boj Ajanti, Odiseji Menelaji, in še le konečno prihrume Agamemnon, Diomed in nebeški Ahilej!

A konečno prišel je tudi — gospod Dragotin Deschmann. Pri vhodu je obstal, povzdignil življenja trudni svoj obraz ter se nekako plašno ozrl po zbornici. Morda ga je prešinila zavest na politične smrtne grehe, ki jih je storil toliko in tolikokrat v tej dvorani! Potem je stopal mej svojimi nemškimi prijatelji, jim zaspano stiskal roke, ter bil ilustracija k znanej Jenkovej pesni:

Moj duh je temen in molči,
Nikomur nič ne govori.

Na galeriji pa je zakipela kri v mladih dijaških srcih in strupeni pogledi so švigali na političnega Diomeda nemške kranjske stranke. Ta mlada kri je še vedno taka, kakor nekdaj. Ko sem v dijaških svojih letih iz galerije gledal v redutno dvorano ter poslušal tirade, s katerimi je gospod Deschmann napadal slovenske naše namere, tedaj ga v celej deželi nij bilo človeka, da bi ga bolj sovražil, kakor sem sovražil jaz tega ponemčenega Slovenca! Čas hiti! Gospod Dragotin Deschmann moral mu je tudi plačati svoj tribut. In zdaj je mož star, črni lasje so beli postali in hoja sklonjenega telesa postala je nekako sumnjivo plazeča. Kadar leze gospod Dragotin Deschmann takisto počasi po zbornici, tedaj ima navado, da si zakrije z roko čelo, kakor da bi premišljeval in se čudil, da je zagazil v take razmere. Gledalcu, ki tega poslanca melanholično prikazen iz dalje opazuje, ki opazuje tisto večno pritiskanje trudne roke k zamišljenemu čelu, vrine se nehoté zavest, da mora gospoda Dragotina Deschmanna prav mnogokrat glava boleti. Z jedno besedo: utis gospoda Dragotina Deschmanna je jesensko tužen! Kdor ga je gledal od nekdaj, kako je v žirovskej svojej vstrajnosti političnemu Sisifu jednak valil germanstva kamen na slovensko goro in kdor ga gleda še zdaj, kako da ta kamen (ki mu je ravnokar spodrknil proti vznožji) zopet hoče valiti navzgor, storiti se mu mora milo, da je toliko slovenske delalne moči potratilo se pri tako nehvaležnem delovanji!

Jesen se je pritihotapila v deželo in ž njo prišel je tudi kranjski deželni zbor. V istini sad dolgočasne jeseni je ta zbor. Tisto premnogo plešastih glav, sklonjenih teles, počasne lene hoje, in tihe govorice spominjajo človeka, da se bliža temu zboru tist čas, ki se imenuje zima. Jesensk list je ta deželni parlament, in uže so oblaki zbrani nad njim, iz katerih bode padel beli sneg, ter zapadel kranjsko deželno zbornico. In to čutijo tudi gospodje poslanci. Nikjer nij več tiste agilnosti, ki je vladala kdaj. Še celo gospod dr. Schaffer, ki je bil nekdaj kakor živo srebro, sedi zdaj mirno na svojem prostoru, kakor ptica na veji, katero sta na poti proti gorkemu jugu prehitela sneg in zgodnji mraz. Čas hiti!