Copati gresta na potep

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Copati gresta na potep
Magda Lojk
Spisano: Jasna Jožef
Viri: M.Lojk (2009). Studio Hieroglif. Domžale.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Magda Lojk

"Pohiti, Minca! Vrtiljak ne dela ves dan!" je očka že nestrpen priganjal počasno hčerko. "Pa copate pospravi na svoje mesto. Vedno jih puščaš tam, kjer ti padejo z nog." "Ni res! Vedno jih pospravim, pa se kasneje same premaknejo!" je ugovarjala Minca. "Seveda, čisto same zlezejo na omaro. In čisto same se znajdejo v kopalnici. Daj, ne obiraj se!" je še rekel očka in zaklenil hišna vrata.


Stanovanje je ostalo prazno. V kotu sta mirno stali dve copati. Na videz sta bili čisto enaki, tako da ju je tudi Minca kdaj pa kdaj zlahka zamenjala. A v resnici sta bili popolnoma različni. Ena je bila Leva, druga pa Desna. "Ah, končno se lahko premaknem, kamor sama hočem," se je oglasil droben glasek. Bila je Leva, copata, ki jo je Minca skrbno pospravila v kot. "Kam boš pa spet zlezla?" je bila nekoliko nejevoljna Desna, ki je potrpežljivo ždela zraven nje. "Kam, kam? Kamor koli, samo da se premaknem iz tega dolgočasnega kota." "Dobro veš, da morava biti lepo pospravljeni," je hotela ukazovati Desna. "Dobro veš, da morava biti lepo pospravljeni," je Leva nagajivo oponašala svojo sestro. "Ti ostani tukaj, če hočeš, jaz pa grem, ker nočem vsega zamuditi."


In Leva je vzela pot pod noge. Namenila se je pogledati skozi okno. Ozrla se je proti okenski polici. Kar visoko je. Malce se bo treba potruditi. Tak načrt je naredila: najprej bo zlezla na kavč, potem na radiator, od tam pa na okensko polico. Odprl se ji bo pogled daleč daleč tja, kjer ni še nikoli bila. Načrt je seveda povedala naglas, tako da jo je Desna lahko slišala, saj je Leva vedela, da bo tudi sestro slej ko prej zamikala pustolovščina. Vendar je Desna še kar mirno ležala tam kot prej. Leva je kar spretno prilezla na rdeč kavč. Potem je zbrala nekaj poguma in z vso silo skočila na radiator.


"Aaaaaaa," je še slišala Desna. A ko se je ozrla, da bi videla, kaj se godi, Leve ni bilo nikjer več. "Desna, pomagaj mi! Apčih! Aaaa!" se je od nekod drl glas. Bila je Leva, ki je padla za radiator.


"Daj, spravi me iz tega prahu, prosim," je milo javkala Leva. Desna je nekaj zagodrnjala, stopila po kuhalnico in previdno izbezala Levo iz primeža. Bila je vsa prašna in ovita v pajčevino. "Aaaaaapčih," je še enkrat Leva tako močno kihnila, da je Desno odneslo vse do vrat. "Aua!" je nekoliko zabolelo Desno in spet se je postavila natanko tja, kamor jo je odložila Minca. A še vedno se je hihitala, ko se je spomnila pajčevinaste sestre.


Leva pa je že poskušala ponovno in tokrat ji je uspelo. Prilezla je vse do okna. "Uaaau!" je od navdušenja Leva kar zapela. "Kako lepo belo! Kako puhasto! Kako mehko izgleda! Desna, pridi pogledat!" je vabila Leva. A Desna je že stala za njo. Ni mogla zdržati pospravljena sama v dolgočasnem kotu. In ko je pogledala skozi okno, je vzkliknila: "Sneg! To je sneg! Joj, ničesar na svetu si ne želim bolj kot to, da bi enkrat lahko hodila po snegu!" "Pojdiva ven!" ni niti za trenutek oklevala Leva. "Zakaj bi vedno hodili le po parketu?" "Kaj pa vem," je cincala Desna. "Dajva!" jo je vzpodbujala Leva, "lahko smukneva skozi odprtino za pošto!" Na kratko sta se sestri spogledali, splezali do odprtine, skozi katero je vsak dan v stanovanje padel časopis, in oddrveli ven, da se jima je kar kadilo za petami.


Zunaj pa so snežile debele počasne snežinke. Visoka plast snega je ležala pred hišo, da sta se copati precej globoko pogrezali v mehko škripajočo belino. "Točno tako je, kot mi je pripovedoval stari škorenj!" je bila vsa prevzeta Desna, Leva pa je že skakljala naokrog: "Aaaaaaa! Juhuuuuu! Hahaha!" Tekli in poskakovali sta po puhastem parku, brcali snežinke v zrak, da so se lesketale v zimskem soncu, in delali odtise v sneg.


Skočili sta na vejo in skakali po njej tako močno, da se je pošteno zamajala. Sneg pa je padal na ljudi, ki so hodili mimo.


Potem sta začeli valiti velike kepe snega in naredili sta snežaka. Velikega snežaka. Postavili sta se ob spodnjo, največjo kepo sneženega moža in ljudje, ki so se sprehajali po parku, so se razveselili: "Glej, sneženi mož v copatih!" Copati pa sta komaj zadrževali smeh in nista več mogli zdržati na enem mestu. Tekali sta okrog snežaka, ki pa ni več nemo strmel predse, ampak se je začel ozirati za razigranima sestrama. To sta Leva in Desna opazili, zato sta hihitaje odkorakali daleč stran.


Snežak je sledil njunim stopinjam kot kakšen detektiv. Vendar pa sta copati sklenili, da ga pretentata. Nekaj časa sta hodili druga ob drugi, potem pa je vsaka začela korakati v svojo smer. To je snežaka detektiva zmedlo in ni razumel, kako se stopinje lahko tako razcepijo. Medtem ko si je sneženi mož podpiral brado in tuhtal, kaj bi to pomenilo, sta se za zasneženim grmom copati prijemali vsaka za svoj cof in se valjali od smeha.


Utrujeni sta obležali v snegu in se končno odločili, da gresta domov na toplo. Na poti domov sta še tekmovali, katera se lahko globlje vdre v sneg, in zmagala je Desna. Ugotovila je, da se bolj poglobi, če najprej močno skoči na peto in šele potem stopi s celim podplatom. Ampak Leva je bila tako zadovoljna, da ni bila užaljena, ker jo je Desna premagala.


Ko sta prišli domov, je bilo v stanovanju prijetno toplo. "Ojoj, čisto sva premočeni!" je vzkliknila Desna. "Pa res," se je pogledala tudi Leva. A rešitev je bila tam pod oknom. Copati sta zagledali radiator, s katerega se je dvigal topel zrak. In … Hop! Že sta bili zleknjeni na njem. Bili sta tako prijetno utrujeni, da ju je spanec zlahka premagal. Desna je sanjala o topli nogi, Leva pa o mehki nogavici.

Iz prijetnih sanj ju je zbudil oster zvok ključavnice. Bila sta Minca in njen oče. Leva se je še napol v snu dvignila in komaj slišno rekla: "Ej, Desna, doma sta, nazaj v kot bi morali." Desna pa se je le obrnila in zadovoljno zacmokljala: "Kar zaspi, saj ljudje ne vejo, kje puščajo svoje stvari."