Commentarii de bello Gallicio

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Commentarii di bello Gallicio
(Sodobnost, 1973, letnik 21, številka 2)
Janez Menart
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil je legionar; pol Galije prebrodil je po krvi, ne ran, ne smrti mu bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko si je kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil je z večernim hladom, potem pa ga je bolel, bolel zob.
Ob svitu je za orli odkorakal med zvenom mečev in trobent v naskok. Okop Germanov je tam v mraku čakal poln ostrih kolov, za pet mož visok. Pod točo kamnov, puščic in želodov se s ščitom prvi je prebil čez rob; v zmešnjavi kijev in sekir in hlodov je sukal meč in klel prekleti zob.
Kot nor je ril v meseni zid pred sabo, zabadal, vrtal, sekal vsepoprek, dokler ni zvrtal klina v galski tabor in se je prvi Galec splašil v beg. Ko se je kot mesar krvav zavedel, da je kohorta že začela rop, je pustil zlati plen in se sesedel in s prstom tipal kljuvajoči zob.
Vercingetorig je prijezdil smelo do tribunala in se vdal pod njim. Sto tisoč trupel je v nebo strmelo.
V Alesiji je vladal večni Rim. Pred legijami je svečano stalo vse polno orlov, praporov, podob: sam Cezar mu izrekel je pohvalo, a on je v mukah mislil le na zob.
Še v Noriku, ko je že s sivo glavo in že brez zob potil se in oral, užival je med veterani slavo, da je pred Cezarjem pohvaljen stal. In rad je pravil v družbi sivolasi, ko se v taverni je zmencal na klop: »Alesija? Da, slavni, težki časi... bilo je to, ko me je bolel zob.
V deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil sem legionar; pol Galije prebrodil sem po krvi, ne ran, ne smrti mi bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko sem si kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil sem z večernim hladom, potem pa me je bolel, bolel zob . . .«