Comme il faut …

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Comme il faut
Izdano: Slovenski narod 22. februar 1907 (40/44), 1–2
Viri: dLib 44
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

— Gospod nadporočnik, naznanjam pokorno, da vas čaka neka ženska v inšpekcijski sobi, javi ordonanca nadporočniku Miletiču. ki je imel inšpekcijo v vojaščnici in čital vojakom svoje stotnije polkovni ukaz.
— Kaj pa hoče ?
— Ne vem; gospod desetnik me je poslal k vam.
— Pridem tako ! Abtreten ! Polkovnik nadaljuje ukaz:
— Polk naj stoji jutri zjutraj ob polušestih s čelom pri izhodu iz vasi G. in pričakuje tam dalnjih povelj.
— Narednik Mošinski! Tu imate ukaz, nadaljujte, a potem spodite ljudi k stotniji in pazite, da bo jutri vse v reda.
Dvoje desnic se dotakne robu cepiče.

— Želite?
— Ah , prosim vas, gospod nadporočnik, pomagajte mi ! Zakaj moram biti ravno jaz tako nesrečna, da se mi mora kaj takega pripetiti ! Kaj bo rekel moj mož, ako to zve! ? Ubil me bo, ker je tako nagle jeze! Samo vi mi morete pomagati! Prosim vas, pojdite hitro z menoj, da se ne zgodi še kaka večja nesreča. Poglejte, kakšno me je naredil! Lase mi je ruval, opraskal me je po licu in po čelu, bluzo mi je raztrgal, in da mu nisem ušla, bi me bil s sabljo pobil, ker ga nisem hotela uslišati.
Nadporočniku Miletiču se ni zdela ženska, ki je jokala pred njim, ravno tako zapeljiva, da bi bilo vredno si priboriti njeno ljubezen. Lase je imela razmršene, male sive oči so gledale nemirno iz širokega, nekoliko opraskanega lica, na katerem se je poznala požrešnost in tudi ljubezen do alkohola. Debele ustnice so kazale pohotnost, in nemirno trepetanje širokih nosnic je govorilo, da mora bi ti ta ženska jako nagle jeze. Vrat in roke niso živele v velikem prijateljstvu z milom. Pod ohlapno, res nekoliko natrgano bluzo seje ostudno zibalo pri vsakem gibanju ogromno oprsje, in na zamazanem krilu iz temnozelenega sukna se je poznalo, da je rabi v kuhinji. Noge so ji tičale v nerodnih domačih Čevljih, katere je hotelo z vso silo predreti kurje oko na desnem malem prstu.
— Govorite jasneje, prosim! K do vas je napadel in kje? V vašem stanovanju? povprašuje nadporočnik Miletič.
— Ah , da, v moje stanovanje je prišel. Ravno sem sedela pri oknu in šivala predpasnik, ki sem ga raztrgala ob nekem žeblju, ko je odprl vrata, stopil naravnost k meni in me objel. Strašno je dišal po vinu. Čutila sem, da se pripravlja nekaj groznega. Sunila sem ga od sebe. Toda on me je zgrabil za lase inu zakričal nad menoj, naj bom tiho ter se mu... ah, tako me je sram o tem govoriti, gospod nadporočnik. Prosim vas, pojdite vendar z menoj in spravite ga iz moje sobe. Kaj bodo ljudje rekli, ki so v hiši. In moj mož bo rekel, da sem častniška...
— Kaj ? Častnik je pri vas ? Kateri? vpraša Miletič ves razburjen.
— Da, neki častnik, jaz ga ne poznam. Nikdar ga še nisem videla. Pojdite vendar hitro, gospod nadporočnik; za božjo voljo vas prosim

Trara ! Trara!
— Vraga, nekje gori! Sedaj ne morem z vami; moram na pogorišče. Pojdite domov, a ne pokažite se častniku. Takoj ko morem, pridem za vami. Kje stanujete? — Stojte! Tam gre poročnik Lorich; on bo šel z vami. Počakajte tukaj! Nadporočnik Miletič stopi na dvorišče.
— Lorich! Kospod poročnik Lorch! Stopi za trenotek sem, prosim te.
— Prosim, gospod nadporočnik ?
— V inšpekcijski sobi imam neko žensko, ki trdi na vse kriplje, da je neki častnik vdrl v njeno stanovanje. Jaz ne morem v trenotku ničesar ukreniti, ker moram na pogorišče. Pelji se, prosim, ž njo in uredi to zadevo. A potem se vrni k meni, da mi javiš.
Lorich stopi z Miletičem v in špekcijsko sobo. A komaj zagleda žensko, že zamrmra med zobmi:
— Hudič, že zopet ta prokleta baba!
— Kaj ? Poročnik Ralf je bil pri njej? se zavzame Miletič. Kako pa vendar pride ta do te ciganke?
— Gospod nadporočnik, si še premalo časa pri našem polku, da bi poznal razmere, odvrne Lorich. Tudi Ralf je komaj eno leto v tem gnezdu. Služboval je preje v civiliziranih krajih in dospel v polk z najboljšim popisom. Civilnih ljudi ni takih tukaj, da bi se moglo ž njimi občevati; erariČne škatlje pa, kakor veš, gospod nadporočnik, itak nikomur ne ugajajo. Tako se je vrgel Ralf najprej v igro. Toda, temperamenten, kakor je, ni mogel dolgo čepeti pri kartah in vdal se je pijači. Sedaj pije in pije, da je že skoro blazen. Sreča, da ima od doma dovolj denarja. V svoji pijanosti je dobil nekje to babo, ki je žena nekega ognjičarja, ki je sedaj na Dunaju v živinozdravniški šoli. Ona ga ljubi, toda on jo zaničuje; obiskuje jo pa vendar, kadar je pijan. Ker ji pa v svoji pijanosti vzlic vsem dokazom njene ljubezni večkrat pokaže svoje zaničevanje, mu ona v svoji jezi napravlja dostikrat take scene, kakor danes. K o se ji pa jeza poleže, jo zopet stara zaljubljena kobila. Nekoč je že bil Ralf zaradi nje v preiskavi Častnega soda, a stvar se je še dovolj mirno rešila. Današnja reč pa mu z nazaviti vrat, ako se zve.
— Kaj je bilo torej doma? Kako si ga našel ? vpraša Miletič.
— Popolnoma gol je ležal na postelji i n držal sabljo v rokah ter prav sladko spal. Dolgo sem se trudil, predno sem ga vzbudil, oblekel ter spravil v voz in domov. Ognjičarjevi ženi je bilo že žal, da je prišla v vojaščnico in na kolenih me je prosila, naj ga ne naznanim. Jutri pride k tebi prosit.
— Midva molčiva o tem, kaj ne tovariš Lorich ? pravi Miletič.
— Midva molčiva, pravi Lorich.
— Pojdiva k Balfu!

Ko sta prišla častnika k Ralfu, je ravno pisal dolgo pismo. Zraven črnilnika je ležal revolver, Čez pol ure sta se odslovila od njega in Ralf je rekel:
— Oprostita mi, tovariša, neprilike, ki sem jih vama napravil. Moje življevje je izgubljeno, in danes se obsodim sam.

Toda ni se obsodil. Ko se je čez pol leta izvedelo o tej zadevi, je bil poročnik Ralf prestavljen v drugi konec monarhije. Čast njegova je bila — rešena.