Comme il faut …
| Comme il faut |
| |||||||||||||
— Gospod nadporočnik, naznanjam
pokorno, da vas čaka neka
ženska v inšpekcijski sobi, javi ordonanca
nadporočniku Miletiču. ki je
imel inšpekcijo v vojaščnici in čital
vojakom svoje stotnije polkovni
ukaz.
— Kaj pa hoče ?
— Ne vem; gospod desetnik me
je poslal k vam.
— Pridem tako ! Abtreten !
Polkovnik nadaljuje ukaz:
— Polk naj stoji jutri zjutraj ob
polušestih s čelom pri izhodu iz vasi
G. in pričakuje tam dalnjih povelj.
— Narednik Mošinski! Tu imate
ukaz, nadaljujte, a potem spodite
ljudi k stotniji in pazite, da bo jutri
vse v reda.
Dvoje desnic se dotakne robu
cepiče.
— Želite?
— Ah , prosim vas, gospod nadporočnik,
pomagajte mi ! Zakaj moram
biti ravno jaz tako nesrečna, da
se mi mora kaj takega pripetiti ! Kaj
bo rekel moj mož, ako to zve! ?
Ubil me bo, ker je tako nagle jeze!
Samo vi mi morete pomagati! Prosim
vas, pojdite hitro z menoj, da
se ne zgodi še kaka večja nesreča.
Poglejte, kakšno me je naredil! Lase
mi je ruval, opraskal me je po licu
in po čelu, bluzo mi je raztrgal, in
da mu nisem ušla, bi me bil s sabljo
pobil, ker ga nisem hotela uslišati.
Nadporočniku Miletiču se ni
zdela ženska, ki je jokala pred njim,
ravno tako zapeljiva, da bi bilo vredno
si priboriti njeno ljubezen. Lase je
imela razmršene, male sive oči so
gledale nemirno iz širokega, nekoliko
opraskanega lica, na katerem se je
poznala požrešnost in tudi ljubezen
do alkohola. Debele ustnice so kazale
pohotnost, in nemirno trepetanje širokih
nosnic je govorilo, da mora
bi ti ta ženska jako nagle jeze. Vrat
in roke niso živele v velikem prijateljstvu
z milom. Pod ohlapno, res
nekoliko natrgano bluzo seje ostudno
zibalo pri vsakem gibanju ogromno
oprsje, in na zamazanem krilu iz
temnozelenega sukna se je poznalo,
da je rabi v kuhinji. Noge so ji tičale
v nerodnih domačih Čevljih, katere
je hotelo z vso silo predreti
kurje oko na desnem malem prstu.
— Govorite jasneje, prosim! K do
vas je napadel in kje? V vašem stanovanju? povprašuje nadporočnik Miletič.
— Ah , da, v moje stanovanje je
prišel. Ravno sem sedela pri oknu in
šivala predpasnik, ki sem ga raztrgala
ob nekem žeblju, ko je odprl vrata,
stopil naravnost k meni in me objel.
Strašno je dišal po vinu. Čutila sem,
da se pripravlja nekaj groznega. Sunila
sem ga od sebe. Toda on me je
zgrabil za lase inu zakričal nad menoj,
naj bom tiho ter se mu... ah, tako
me je sram o tem govoriti, gospod
nadporočnik. Prosim vas, pojdite
vendar z menoj in spravite ga iz
moje sobe. Kaj bodo ljudje rekli, ki
so v hiši. In moj mož bo rekel, da
sem častniška...
— Kaj ? Častnik je pri vas ? Kateri?
vpraša Miletič ves razburjen.
— Da, neki častnik, jaz ga ne
poznam. Nikdar ga še nisem videla.
Pojdite vendar hitro, gospod nadporočnik;
za božjo voljo vas prosim
Trara ! Trara!
— Vraga, nekje gori! Sedaj ne
morem z vami; moram na pogorišče.
Pojdite domov, a ne pokažite se
častniku. Takoj ko morem, pridem za
vami. Kje stanujete? — Stojte! Tam
gre poročnik Lorich; on bo šel z
vami. Počakajte tukaj!
Nadporočnik Miletič stopi na dvorišče.
— Lorich! Kospod poročnik
Lorch! Stopi za trenotek sem, prosim
te.
— Prosim, gospod nadporočnik ?
— V inšpekcijski sobi imam neko
žensko, ki trdi na vse kriplje, da je
neki častnik vdrl v njeno stanovanje.
Jaz ne morem v trenotku ničesar
ukreniti, ker moram na pogorišče.
Pelji se, prosim, ž njo in uredi to
zadevo. A potem se vrni k meni, da
mi javiš.
Lorich stopi z Miletičem v in špekcijsko
sobo. A komaj zagleda
žensko, že zamrmra med zobmi:
— Hudič, že zopet ta prokleta
baba!
— Kaj ? Poročnik Ralf je bil pri
njej? se zavzame Miletič. Kako pa
vendar pride ta do te ciganke?
— Gospod nadporočnik, si še
premalo časa pri našem polku, da bi
poznal razmere, odvrne Lorich. Tudi
Ralf je komaj eno leto v tem gnezdu.
Služboval je preje v civiliziranih krajih
in dospel v polk z najboljšim popisom.
Civilnih ljudi ni takih tukaj,
da bi se moglo ž njimi občevati;
erariČne škatlje pa, kakor veš, gospod
nadporočnik, itak nikomur ne ugajajo.
Tako se je vrgel Ralf najprej v igro.
Toda, temperamenten, kakor je, ni
mogel dolgo čepeti pri kartah in vdal
se je pijači. Sedaj pije in pije, da je
že skoro blazen. Sreča, da ima od
doma dovolj denarja. V svoji pijanosti
je dobil nekje to babo, ki je
žena nekega ognjičarja, ki je sedaj
na Dunaju v živinozdravniški šoli.
Ona ga ljubi, toda on jo zaničuje;
obiskuje jo pa vendar, kadar je pijan.
Ker ji pa v svoji pijanosti vzlic
vsem dokazom njene ljubezni večkrat
pokaže svoje zaničevanje, mu ona v
svoji jezi napravlja dostikrat take
scene, kakor danes. K o se ji pa jeza
poleže, jo zopet stara zaljubljena kobila.
Nekoč je že bil Ralf zaradi nje v
preiskavi Častnega soda, a stvar se
je še dovolj mirno rešila. Današnja
reč pa mu z nazaviti vrat, ako se zve.
— Kaj je bilo torej doma?
Kako si ga našel ? vpraša Miletič.
— Popolnoma gol je ležal na
postelji i n držal sabljo v rokah ter
prav sladko spal. Dolgo sem se trudil,
predno sem ga vzbudil, oblekel ter
spravil v voz in domov. Ognjičarjevi
ženi je bilo že žal, da je prišla
v vojaščnico in na kolenih me je
prosila, naj ga ne naznanim. Jutri
pride k tebi prosit.
— Midva molčiva o tem, kaj
ne tovariš Lorich ? pravi Miletič.
— Midva molčiva, pravi Lorich.
— Pojdiva k Balfu!
Ko sta prišla častnika k Ralfu,
je ravno pisal dolgo pismo. Zraven
črnilnika je ležal revolver,
Čez pol ure sta se odslovila od
njega in Ralf je rekel:
— Oprostita mi, tovariša, neprilike,
ki sem jih vama napravil. Moje
življevje je izgubljeno, in danes se
obsodim sam.
Toda ni se obsodil.
Ko se je čez pol leta izvedelo o
tej zadevi, je bil poročnik Ralf prestavljen
v drugi konec monarhije.
Čast njegova je bila — rešena.