Cirkus z muhami

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Cirkus z muhami
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pramen sonca se je prebil skozi polknice in gre poševno čez sobo. Kaj čuti žarek, ko se znajde na tujem, med sencami? Občuti tudi žarek strah? Ga zaboli, ko zadene ob tla?

Svetloba ima telo, ki se ga ne da prijet. V njem so drobcene ličinke. Vidim jih, kako se v pramenu dvigujejo in spet drsijo navzdol. Mama pravi, da je to navaden prah, vlakna od kdove česa. Morda pa so to semena, semena luči. Tudi sonce in zvezde imajo mladiče. Bolj so starši veliki, bolj so otroci majhni.

V mraku sobe, kjer moram popoldne počivat, so še tri ali štiri mušice. Poplesujejo brez pravega reda, strogo pa pazijo, da ostanejo v svojem območju: zdi se, kot da je sredi sobe mehur, ki je viden samo njim. To bo dežela muh. Kako muhe zarišejo meje svojega nevidnega kraljestva?

Odprem radio. Z glasbo bi rad naučil muhe česa imenitnega: plesale bi lahko po ritmu. In jaz bi postal krotilec muh. Prvi na svetu.

Videt je, da so muhe brez posluha. So morda čisto gluhe? Njihove akrobacije niso nič drugačne, ko spremenim muziko ali če bobnam koračnico po mizi. Kako bi jim pokazal, kaj morajo napravit, da bo predstava uspela?

»Letite v ravni vrsti! – Sestavite na mizi marjetico iz krilc! – Postavite se ena na drugo; in zdaj ti na ta zgornjo … in še ena - hooopla, mušji steber!«

Včasih se muhe same spravijo druga drugi na ramena. Stolp iz štirih, petih muh pa bi bil pravo čudo. Čeprav te vragolije zanje sploh ne morejo bit kaj težkega, ukazov nič ne ubogajo.

Kaj ve muha o meni? Je katera od njih nalašč sitna, ko vztrajno seda na moje koleno? Morda mi hoče potožit o svojih skrbeh. Kako je muhi pri srcu? Grozno strah jo mora bit, ker je tako majhna. Če gre ven, in se usuje dež, kaj je z njo? Vsaka od tisočerih kapljic lahko pade nanjo. Kako sploh preživi, ko jo izpod neba zadene krogla, ki je petkrat večja od nje? Jo kaplja samo mehko objame in leti potem, v kaplji med kapljami, vdano z drugimi navzdol?

Včasih vidim metulja. Niti večje kaplje ne zmore na plečih. In konča v blatu. Dež in burja. Za metulje in muhe je, kot če bi jaz padel v črno vodo. Niti plavat ne znam. Tudi brez vode: če bi se znašel sam v črnem, praznem kraju, si še jokat ne bi upal. Ob sami misli mi mraz vklene srce.

Muhe imajo gotovo svoj jezik. Muhe na Slovenskem govorijo mušjo slovenščino. Moja sestra Milica je še majhna, je pa dosti večja od muh! Ne zna pa govorit. Morda govori bl-bl-bl – z muhami?

Tako rad bi se pogovarjal z živalmi. S slovenščino ne prideš daleč. Barkovelj, recimo. Na Velikem trgu pri morju te že nihče ne razume.

Kako da ljudje ne znajo govorit z živalmi? Niti oče, ki pravi, kako ima živali rad in kako jih razume. Pravi tudi, da se človek vsega nauči, če dobro pogleda, kaj je narava že pogruntala: letala letijo, ker so učenjaki opazovali ptice v zraku. Tudi petje imamo ljudje od ptic …

Metulji se med sabo pogovorijo kar z barvami na krilih, čisto brez glasu. Tudi moja mama zna veliko povedat, čeprav stisne ustnice in molči. To je takrat, ko premaguje jezo, in postane bleda kot kamen. Če se slučajno razjezi zaradi mene, me od njenega molčanja stisne pri srcu.

Včasih ji kaj samo vzame sapo. Tudi takrat molči, postane pa, ne vem kako, vseh barv. Trese se in se začne potit: če se ji znajde na primer gosenica pred nosom, če vidi ščurka v lijaku ali odkrije pod listom oleandra kobilico velikanko! Teh čisto navadnih živali je mamo groza. Meni se ne zdijo ne gnusne ne nevarne, boge žvalce. Vseeno je nedostojno, da spravlja tak drobiž mojo mamo čisto iz sebe.

Zato pa uživam, ko se kje na vrtu začne dret sestra Milica. Sesede se in kriči na vse grlo. Ne samo zaradi gosenice, mimice ali kobilice, glavo zgubi že ob malo večjem brvincu, glisti ali ob opletajočem repu, ki ga je mačka izpulila kuščarici.

Škodoželjno naročim Milici, naj zapre oči, da ji bom dal nekaj lepega v roko, potem pa …

Neverjetno, kako se ne more obvladat, se navadit … Saj v Afriki kobilice in črve celo jejo, ne?! Tudi ona se mora vsega navadit, in pika!

Drugo je, če se te lotijo ose. Ne smeš jih dražit, čeprav imajo v ceveh na našem latniku vsako leto svoje gnezdo. Če te katera piči, pomagata čebula in mrzel obkladek.

Alenko je pičil škorpijon, ki se je skrival v žepu njenega zimskega plašča. Dali so ji žganje na rano in na čelo krpo, namočeno v kis. Tisti dan ni šla niti v šolo.

Malo je manjkalo in bi teta Joža na Vipavskem umrla zaradi pika navadne čebele – in potem pravijo, da so na kmetih vsi strašno odporni! Malo preveč se šopirijo s to svojo trpežnostjo. Kot da smo v mestu vsi iz cukra. Ko je, recimo, našo sosedo Andrejino pičil sršen, sploh ni delala iz tega vika in krika. ln pravijo, da ima sršen strupa za sedem os. Močna ženska, Andrejina! Vsa iz sebe postane in se nakriči samo, ko se primaje njen Mario malo pičen domov.

Pri Sv. Ivanu imamo živali, ki spravljajo celo našega očeta ob živce. Tudi on, ki je odporen na stenice, bolhe in uši iz italijanskih vojašnic in zaporov, ima svoje biriče. To so svetivanski komarji. Nanj se spravijo, kot bi šli na svatbo v Kano Galilejsko – tako bi rekla Alojzija Brana, ki je okrogla kot balon in se potika po cerkvi od zore do mraka.

Pred mrakom gremo zato otroci v sobo staršev na lov. Oboroženi smo s posebnim orožjem. Na palico je nabit pokrovček od globina, v njem pa žlica olja. Ta kajfež povezneš na komarja na stropu, tako se sprime z ol- jem in je po njem! Nič lažjega in nič bolj zabavnega.

Oče nam je nekoč dal po liro za vsakega komarja. Naslednji večer smo jih privabili z lučjo cel oblak. Izračunali smo, da si bomo samo na tak način prislužili za tri kepice sladoleda. Potem nam oče ni hotel več izplačati komarjev. No, slabše za očeta. V veliki sobi je naslednjo noč tleskalo in topotalo, škripalo z zobmi in preklinjalo.

Drugo jutro so od tistega bojnega meteža ostale po stenah in blazinah krvave lise. Mi bi opravili čisto delo. Tako je, če se nad komarje spravijo odrasli, ki nimajo občutka, ampak jih je sama ihta.

Tisto o ihti zine zjutraj mama. Po krivici. Ona nima ne sladke krvi ne tankega očetovega posluha. Zato ne more vedet, kako je v poletni noči človeku, ki ga komarji s svojim žužnjanjem zbudijo, da jim bo delal družbo, ko se bodo gostili pri njem in z njim.

brvinc - mravlja
kuščarica - martinček
cuker - sladkor
pičen - tu v pomenu pijan
globin - maža za čevlje
kajfež - priprava za ugašanje sveč v cerkvi