Cipsarjeva družina ali cesar Maksimilian na Martinjipeči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Cipsarjeva družina ali cesar Maksimilian na Martinjipeči: Povest za mlade in odraščene poslovenjena
Viri: Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. in 4. zvezek), 1861: SV 3 dLib SV 4 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Hišica v Zirljanski dolini.[uredi]

Bilo je lepo jesensko jutro. Kakor zlato svetel je plaval čisti jasni zrak okoli verhov visocih gor, ki obdajajo na obéh stranéh Insko dolino. Pred malo hišico pol ure od Zirlján na Tirolskem je sedel leta 1489 lovec Andrej Cipsar in je napenjal novo tetiv na mogočno samostro. V oknih lesene, čedno opravljene hišice je lesketalo jutranje zlato solnce. Ne daleč od njega se je paslo vse njegovo bogastvo, tri lepo rejene krave. Andrej je bil že bolj prileten mož, močen in jak in ogorel od vsakdanjega solnca po gorah. Na licu mu je bila brati serčna dobrodušnost, in jasno bistro oko mu je bilo zercalo dobrega nepopačenega serca, ki mu je živo tolklo za Boga, čigar neskončni moči se je lahko vsaki dan čudil po visočinah, kamor ga je skerb za živež vodila, potem za cesarja Maksimiljana, ki jo bil zlasti Tirolcom dober in nagnjen, in pa za domovino, ki so ga na njo vezale naj svetejše vezi. Ni ga bilo ne v bliži, ne v dalji takega lovca na divje koze, kakor je bil Cipsar; nikoli ni nobene zgrešil. Hodil je po gorah čez sneg in led skoz jarke in prepade, da ga ni bilo po več dni nazaj in vselej se je srečno povernil. Le od takrat, kar mu je umerla ljuba žena nagle smerti, ni zahajal več tako pogosto v goro za divjimi kozami, prepustil je ta posel ljubemu sinu Janezu. Mnogo let je živel Cipsar srečne dni z ljubo ženo Marto in, kedar se je vernil z lova, pozabil je vseh težav nevarnih poti, kakor hitro je stopil v malo hišico, kjer so mu ljuba žena in dva otroka, Lizika in Janez, veseli proti pretekli ne vedoč, kako bi se prav veselili srečne vernitve.

Ali nekega dne je bilo vse drugači. Dve nedelji ga že doma ni bilo in hodil je le samodrug. Oj kako prijazno ga je gledala njegova hišica, ko je stopal proti nji; serce mu je od veselja skoraj na glas bilo, ko je prišel do vrat. Ali ni ga bilo nikogar, ki bi mu bil z glasnim veseljem naproti pritekel, ne žene, ne Lizike, ne Janeza. V hiši je bilo vse tiho; tu je stal Martin kolovrat, tam so ležale dela Lizike in Janeza, ki ju je mati že zgodaj na delo navajala. Andrej vidi, da ni nikogar domá, pa reče: »Oha, morda so pri studencu,« obesi samostro na steno, vzame divjo kozo s pleč in jo položi v kot na tla, pa hiti k studencu, kjer je mislil, da si bo ljube svojce našel. Težko je dobiti lepšega kraja, kakor je bil ta pri studencu pod skalo. V znožju griča je bila blizo Zirljàn jama iz terdega kamena, od koder nikoli ni prenehala teči čista hladna bistra voda, ki je curljala v izdolbeno skalno korito. Ob stranéh so bili kmetje klopi postavili in po skali pred vhodom se je ovijal beršljin. V jami je bil čist hladen zrak, jama pa, bolj široka kakor dolga, je imela zmirom dovolj svitlobe. Ako je bilo po letu doli v dolini še tako zlo vroče, v jami je bil pa le prijeten hlad. Zato so pa radi tje zahajali popotni planinarji in lovci, da so si malo odpočili iu se okrepili s hladno vodico. Tudi mati Marta je rada tje zahajala z otrokoma in oče Andrej si je bil svest, da jili bodo našel tukaj. Ali ni je bilo tu žene, samo Janez in Lizika sta na klopi sedela, černo oblečena in objokana: solze so jima lile v čisto vodico, ki je tiho šumljala v koritice. Molčé stopi pred ljuba otroka in precej se mu je zazdelo, kaj je. Besedo mu je zaperlo, persi so se mu strašno vzdigale in sin in hči sta se mu na nje naslonila, polna bridke žalosti. »Mamica so so preselili v deželo izveličanih,« pošepeče Janez ihteče. »Danes jutro smo jih zagrebli,« zastoče Lizika. To je vzelo nesrečnemu možu vse moči, kakor bi so mu bila v žilah kri ustavila. Šel je, vpert na otroka, molčé proti domu. Tukaj jo sedel v tihi žalosti več dni, dokler ni serce prebolelo bridkosti. Tedaj pa reče Janezu in Lizi: »Bog nam jih je dal, Bog nam jih je vzel, češčeno bodi njegovo ime. Vidva pa, ljuba moja, sta mi ohranjena in mi trije se bomo vkupaj trudili, dokler tudi meni zadnja ura ne odbije. Ne jočita več, povzdignila oči proti nebu, izročita se Bogu in meni očetu in ne bodeta zapuščena na zemlji.«

Na to je stopila mlada Liza na materino mesto in je opravljala domače hišne posle s posnemanja vredno delavnostjo. Andrej je pa jemal krepkega Janeza s sebó na gore, in Janez se je kmalo naučil nevarnega lova. Preteklo je mnogo let. Živeli so veči del sami; le včasih je prišel k njim v vas Brezarjev Martin, ki je bil od mladih let Janezov in Lizin drug in prijatelj. Martin in Janez sta bila naj lepša mladenča v celi dolini, pridna in pobožna, in vsi, ki so ju poznali, so ju čislali in radi imeli. Martin je bil sirota; ni imel ne očeta, ne matere. Mati mu je umerla, ko je bil še čisto mlad deček, oče pa, tudi lovec, je bil nesrečen, na lovu: padel je in se ubil, ko je bil Martin komaj štirnajst let star. Le malo imetka je zapustil edinemu sinu; toda Cipsar, zvest prijatelj nesrečnega soseda, je vzel Martina k sebi in ga tako odrejal kakor svoja otroka. Radi so se imeli Martin, Janez in Liza in rasli so na veselje očetu Andreju. Tudi Martin se je lovstva poprijel in je hodil z Andrejem in Janezom na gore. Kedar je pa devetnajsto leto dopolnil, šel je od Cipsarja nazaj na očetni dom, v malo hišico.

Že je leto minulo, kar je postala Liza Martinova zaročnica. Cipsar ni imel nič zoper to zvezo, kajti je vedil, da bo hči srečna s tem mladenčem, ker ga je poznal, da ima dobro, čisto, nepokvarjeno serce. Prišel je pač marsikter mladeneč iz Zirljanske doline Lize snubit, in med njimi so bili tudi taki, ki so imeli veliko več posvetnega blaga, kakor ga je imel Brezarjev Martin. Toda Martin je imel še izmed vseh naj več tistih čednosti, ki so kinč mladenčjih let. Zraven tega pa mu je lov že tudi toliko donašal, da si je počasi lep imetek prihranil. Če je nesel on ali pa Janez kože ustreljenih koz v Inšpruk na prodaj, bila sta si svesta, da jih bota naj bolje prodala ne ravno zato, ker so bile njune kože naj lepše, ampak zató, ker sta se znala čedno in naj odkritoserčneje ponašati, da jima naj čemernejši kupci nikoli niso cene tergali.

Vernimo se spet k Cipsarju, ki je na klopi pred hišo sedé ravno samostro vredoval. Zdaj napne tetiv, dene na njo strelo in pogleda okoli sebe, da bi kaj zapazil, kar bi ustrelil. Kar zagleda jastreba, ki je letel z gore v dol se spuščaje za golobom, ki se je kviško vzdignil ne daleč od sela. Sukal se je zmirom ože in ože, kar se naenkrat spusti naravnost navpik hitro kakor strela in, kakor bi mignil, bil mu je v krempljih golob. Cipsar pomeri, sproži, tetiv zabrenči in strela prebode ropnemu ptiču persi, ki dobro zadet pade na zemljo še vedno, akoravno umirajoč, goloba v krempljih deržé.

»Dobro si zadel, strelec!« zadoní terdo zraven njega nepoznan glas, »tvoje orožje je tako dobro, kakor tvoje oči. Obljubim, da je malokdo tak, da bi zadel ptiča v taki višini, kakor si ti jastreba.«

Cipsar se na ta nenaden ogovor nekoliko zgene, pogleda in vidi zraven sebe velikega gospoda v krasni lovski opravi. Bil je mlad lep človek z dolgimi in černimi lasmi in s čedno pristriženo brado. V roki je imel krasno samostro, da še ni vidil take nikoli Cipsar.

»Hvala, gospod, za pohvalo,« odgovorí Cipsar s prijazno besedo na prijazne tujčeve besede; »ali stavim, da vi s tole lepo samostro še gotoviše zadenete kakor jaz, in po obleki soditi rekel bi, da ste tudi vi strelec, samo da ste višega stanú.«

»Uganil si,« reče tujec, »strelec sem, kakor ti in tudi višega stanú, kakor si rekel. Cesarjev glavni strelec sem in kličejo me za Vilibalda s Holmca, menim pa, da imam pred seboj Andreja Cipsarja, naj boljšega strelca v deželi?«

»Cipsar sem, to je res, gospod,« odgovori Andrej, »toda tega pa nikar ne mislite, da sem jaz najboljši strelec. Dosti je takih v Tirolah, ki hitronoge divje koze nikoli ne zgrešé in vselej černo piko zadenejo, kedar tarčo streljajo, in jaz nisem ne boljši ne slabši od njih; ako pa česa potrebujete, s čimur vam postreči morem, pa kar recite.«

Te besede so bile Vilibaldu ravno prav in iz serca vzete. Zgubil se je bil od lovcov in zašel, zdaj je bil pa tako utrujen in spehan, da ga ni bilo volja dalje loviti ali v Inšpruk hoditi, temuč sede na klop pred hišo, Cipsar mu pa prinese, kar je treba za pogoščenje. Vilibald jé z veseljem kruh in sir in pije vino, Cipsar se pa izgovarja, da mu je žal, da ni Janeza in Lize domá, ki bi mu bolje postregla kakor sam more.

»Pusti to,« mu prijazno reče Vilibald, »tvoj sir in kruh in tvoje vino mi gre prav ugodno v tek, hvala Bogu, dokler imamo tega; sicer pa vem, da ti sina, hčere in zeta ni doma, in vedil sem, preden sem k tebi prišel.«

»Kaj?« reče Cipsar, »ali so vas morebiti srečali?«

»Ne, srečali me niso,« odgovori Vilibald, »srečali me niso, ali sinoč sem šel ravno po nekem jarku, pa mi pride naproti neznan človek, ki beržčas tebe dobro pozna, ker mi je svetoval, da se k tebi napotim. Skoro da nisem hotel ravnati se po njegovem svetu; kajti bil je viditi tako potuhnjen in prihuljen, da sem bil prav vesel, ko mi je zginil na skalah spred očí.« »To je bil stari Videc,« zamermlja Cipsar in nehoté stisne pest in zaproti, in čelo se mu zgerbanči.

»No, pa kaj te je tako na naglem prijelo, da si se tako namergodil?« popraša Vilibald, ki so ga jeli skoraj sumi obhajati.

»Ne bojte se,« reče Cipsar, »vi ste v dobrih rokah; ali Videc in jaz sva si že več let huda sovražnika: Bog vé, da nisem jaz kriv, ali starec ne da mira na tem svetu. Le to se mi čudno zdi, da vam je ravno k meni nasvetoval.«

»Če je taka,« reče Vilibald, »se pa tudi meni čudno zdi. Ali povej mi, kakó je mogoče, da se v ti mirni in prijazni dolini spreti morete in sovražno živeti, tukaj, kjer bi morala vsaki dan prihajati vam v serce nova ljubezen do Boga, do narave in do ljudí?« »E gospod,« reče Cipsar, »to vam že tako pride, in če vam povém, kako se je to godilo in kakšna je, porečete, da mi res ni mogoče pomiriti se s tem hudobnim človekom, čigar serce je terše kakor kamen.«

2. Osveta.[uredi]

Dan se je nagnil, noč je nastopila; ali noč ni bila svetla. Černi gosti oblaki so se gonili sem in tje po nebu. Po gorah so ležale megle, ki so padale zmirom niže v dolino; z gor je pihal merzel veter, napravljalo se je hudi uri; vse je pobeglo v hiše in koče, ljudje so molili in poskrili ogenj, da bi se v strašni noči ne zgodila kaka nesreča.

Okoli mirne Cipsarjeve hišice sta se plazila v gosti tmini dva v černo oblečena človeka, ki sta se ozirala na vse strani. Huda ura je nastala; bliskalo se je in germelo brez prenehanja in dež je šel, kakor bi iz soda lilo. Ko ugledata, kar sta iskala, tedaj stopita pod streho male kočice ne deleč od Cipsarjeve hiše. Ta koča je bila Cipsarjeva, v nji je imel po letu živino, žito in druge poljske pridelke.

»Nocojšna noč ni ravno pripravna za najin posel,« zašepta eden izmed nju dveh, »da bi saj liti nehalo! Dež bo ogenj pogasil; jaz pravim: pojva pa pustiva za danes to stvar.«

»Le poterpi, Tone,« mu drugi reče, »kakor bo ura eno odbila, zažgem skedenj in kmalo bo sapa plamen razširila vkljub dežju in toči. Toda bodi pameten, pa se umekni na stran, kakor hitro Cipsar pride. To, kar mu bova tukaj požgala, je skoro vse, kar ima; boš le vidil, kako bo gasil; nocoj to noč mu ne bo nikogar pomagat, pa če tudi kdo pride, ki bi ga ne bilo treba, sprožim puško, pa bo mir dal.«

»Imaš vse prav, Videc! ali skora da mi se smili siromak, čeravno bi bil kaj rad pri njegovem berhkem gostu — Cipsar pa je pri vsem tem le mož —.«

»Kakoršen ti nikoli ne boš,« mu Videc besedo prestriže. »Ali ti je serce tako hitro upadlo? Če nočeš pa domú pojdi, ti strašljivec ti, ali pa molči in bodi poslušen.«

Dež je vendar nekoliko prenehal, čeravno je nevihta še vedno naraščala. Zdaj Videc, sovražnik poštenega Cipsarja, ki je čakal grešne priložnosti v čemi noči s Sinčetovim Tonetom, ki je bil naj hudobnejši mladeneč v celi okolici, izvleče iz žepa netilo, zažge stvari, ki se jih ogenj naglo prime, in jih verže med suho snopje v skedenj. Snopje se vname, dim se jame valiti skozi špranje in razpoke in kmalo je bila v ognju cela koča. Živina je počela tuliti in zdaj ko je plamen že nad streho švigal, sta hitela hudobneža k Cipsarjevi hiši, poterkata glasno na vežne duri in zgineta v noči.

Ali še preden sta na duri poterkala, bil je že Cipsar na nogah. Zbudila ga je mukajoča živina in preden minuta mine, stopi pred vežne duri in vidi nesrečo, ki se mu je zgodila. Ali kmalo se zave, teče k ognju in podre hlevne duri, da reši živino. Živa duša ni vidila nesreče v strašni noči, na vasi v Zirljanah ni zvonilo v plat zvona. Koča je kmalo pogorela. Žalosten sede Cipsar zraven pogorišča, iz kterega se je kadilo; zmirom bolj je dež vlijal in le blisk je razsvitljal za trenutke grozno tmino. Cipsar nasloni glavo na komolec in gleda v oglje, ki je polahkoma ugašalo. Dežja in groma ta trenutek še čutil ni, tako ga je prevzelo.

Hudobneža pa, ki sta zažgala, sta se veselila kakor peklenščeka, ko sta ugledala Cipsarja in vidila, da je hitel k ognju. Hitro kakor kača se zmuzata za hišo, vzameta lestvo s stene, naslonita jo na okno, ki je bilo odperto in splezata v sobo, da dokončata v zavetju tamne noči grozno delo. Vilibald je mirno spal na postelji, ki mu jo je Cipsar v naj boljši sobi napravil. Slišal ni ne groma, ki je večkratno odmeval od gorskih sten, ne dežja, ki je skozi odperto okno celo k njemu v spavnico peršel. Tako ga terdno spečega najdeta razbojnika, ki sta se brez vsakega ropota do njega priplazila, in bliskanje je bilo uzrok, da ga nista zgrešila. Kakor tigra plane nečloveški Videc na Vilibakla, stisne mu usta s pestjo in porine mu nož v serce. Ni dolgo terpelo in strašna hudobija je bila gotova. Morivca mu vzameta svetlo orožje in polno mošnjo in splezata spet nazaj skozi okno, obesita lestvo na prešnje mesto in pobegneta.

Že se je začelo svitati. Po strašni neuri je nastopilo lepo vedro vreme. Zvezde so migljale in pojemala je njih svetloba in naraščala dnevna luč. Zdaj se Cipsar predrami iz zamišljenosti, pogleda proti nebu in pomirjen reče: Ogenj božji je zapalil in požgal moje imetje, bodi Bogu čast in hvala, terpel bom to hudo skušnjo po kerščansko. Ostal mi je še marsikak zaklad, sin in hči, hiša in poštenje in pa slava, da sem hodil prave poti pred Bogom in pred ljudmi. Tako misleč gre počasi proti domu, da bi zaspal še urico ali kaj po tako groznem strahu.

3. Jetnik.[uredi]

V Inšpruku je bilo vse živo. Že nekaj časa se je mudil pri svojem stricu sedemdesetletnem Tirolskem nadvojvodu Žigu obče ljubljeni cesar Maksimiljan, in ljudstvo od veselja ni vedlo kaj početi. Hodili so ljudje celi dan po mestnih ulicah gor in dol in gledali in kupovali marsikaj, kajti sošlo se je v lepem mestu vsake verste igravcov, tcrgovcov in kupcov. Iz Laškega so prišli prodajavci dragega kinčja in biserja. Milansko orožje iz zercalnosvetlega jekla je viselo na ogled in na prodaj v lepih prodajavnicah. Kupcov iz Nürnberga se je nabrala četa z robo vsemu svetu znano: Avgsburški menjivci so si postavili menjavnice, v kterih je bilo čuti od zore do mraka cvenkanje penezov. Tu in tam je stal kak oder, kjer se umetniki iz tujega svoje umetnije kazali in ljudstvo s čudenjem navdajali. Da kratko rečem, imele so oči dosti gledanja in ušesa dovolj poslušanja, pa toraj ni čuda, da je vse vrelo v Inšpruk ta imenitni čas. Ljudstvo staro in mlado, je pa tudi rado gledalo in vidilo priljudnega cesarja, ki je vsak dan jezdil po ulicah, prijazno pozdravljaje zvesti narod Tirolski.

Janez, Martin in Liza so dobro teržili. Mala prodajavnica, ki so jo konec neke stranske ulice najeli, je bila skoraj že prazna in čisto malo blaga so še razgernjenega imeli. Sprodali so kmalo in po dobri ceni temne kože in lepe rogove divjih koz, umetno olikane in na palice navihane, posušene gorske zeli za vsakoverstne bolezni, razne rokovice za imenitne in za proste, orlove peresa za samostrine strelice in še marsikaj lepega in redkega, kar sta Janez in Martin sama si ali pridobila ali napravila ali primenjala.

Stali so tako ti trije neki popoldan lepo vkupaj eden zraven drugega. Nebo je bilo modro in jasno in je nagibalo vsem ljudem serca na veselje in radovanje.

»Ne bil bi nikoli mislil,« veselo reče Janez, »da bodo ljudje tako pri nas kupovali. Kedarkoli začutim, kako težek mi je maček poln penezov, svetlih srebernjakov, okoli pasa, spomnem se vselej očeta in si mislim, kako bodo gledali in se veselili, kedar pridemo domú.« 

»O kako rada bi že bila v naši prijazni dolini!« reče Liza. »Tu v teh prostornih ulicah sred zidanih hiš med toliko bogatimi in nališpanimi ljudmí mi serce nič kaj noče veselo biti in ravno danes me nekaj tako stiska in teži, da še nikoli tako. Vernimo se skoro domu in bodem spet vesela in vedrega lica kakor navadno.«

»Dobro, pa odrinimo jutri s solnčnim vzhodom,« reče Martin, »saj veš, Liza, da jaz in pa Janez nimava rada, da bi te kaka nevolja terla, zlasti ker se nama samima tukaj v tem ošabnem mestu ravno taka godí, kakor tebi.«

Med tem, ko so se tako pogovarjali, se po cesti, kjer so ti trije stali, pripodi vsa zmotana četa ljudí in od vseh strani so vreli radovedneži, pomnoževaje množico.

»Bo pa že spet kaka nova komedija,« reče Janez, stopajo s sestro in prijateljem Martinom na stopnje pred hišo bogatega meščana; »ne rečem, da bi ne bili to paganski kralji iz dežele Afrike, ki so prišli se skazovat.«

Toda ljudstvo ni veselo, kakor sicer kričalo, kedar je bilo kaj novega za oči ali ušesa, le na pol glasno si je šepetalo in iz srede so molele jelebarde in zelene peresa.

»Ubijavec je, ki ga vedejo — cesarjevega višega strelca je umoril — škoda za verlega moža« — taki in enaki glasi so se gnali.

»O bežimo, preden pridejo preveč blizo,« poprosi Liza, »jaz nočem viditi nesrečnika, ki je roko oskrunil s kervjo bližnjega.«

Janez in Martin sta se htela že odstraniti in umakniti, ali že so prišle perve čete ljudi mem njih, da jim nibilo lehko mogoče zapustiti varnega kraja, kjer so stali. Kmalo je blizo njih orožje zalesketalo. Liza oberne proč obraz, zagledavši v sredi cesarskih najemnikov okovanega človeka. Ali Janez in Martin sta gledala v sredo, ko je nesrečnik vzdignil sklonjeno glavo in —

»Mili Bog nebeški! to so naš oče,« zaupijeta oba kmalo in se zganeta od strašne groze.

Bil je Cipsar, ubogi Cipsar, žertva nečloveške hudobije. Stopal je v sredi oborožencov z vklenjenima rokama, ki niso storile še dela, ki bi ne bilo po volji Gospodu v nebesih, v sredi množice, ki ga je preklinjala in se okoli njega stiskala in ga zasramovala, kakor hudodelec, ubijavec, ki pa ni drugega ubijal, kakor hitre gorske zverine.

Kdo bi popisal to, kar so čutili v sercu zdaj Janez, Liza in Martin? Liza, kakor je zaslišala krik brata in Martina, povzdigne glavo in zagleda bledo lice očeta, ki je pomolil zvezani roki proti svojim.

»Sveta mati božja, ozri se inilostivo na nas,« tako je molila nježna devica Liza in kakor obupani so prederli skozi množico in prišli do očeta in padli pred njega in se ga oklenili in ubogi oče je gledal brez tolažbe na ljubljence svojega serca. Ni mogel govoriti, ali solze neizrečene serčne bolečine in bridkosti so mu lile po obrazu.

Beriči, lovci in vse ljudstvo, gledaje to prigodbo niso besedice govorili, nobena roka ni prijela nesrečnika, da bi ga dalje gnala; živa duša se ni oglasila.

Najpred se Janez zravná in poklekne pred stotnikom najemnikov, ki je bliščeče orožan, na meč opert gledal, kar se je godilo.

»Gospod,« zakrikne zvesti sin s trepečim glasom, »nisem dozdaj še poklekoval pred nikogar, razun pred Boga nebeškega, ali pred tebe pokleknem, ker imaš oblast do mojega ubogega očeta. Daj, izpusti jih, pri svetu, da oče niso krivi hudodelstva, kterega jih dolžite. Daj, omeči se, prosim te pri spominku tvojega očeta, usmili se nas ubogih in poverili nam očeta.«

»O daj nam jih,« prosita Liza in Martin, Liza predramivši se iz omotice, ki je bila vanjo padla.

Stotniku je jela serce navdajati miloserčnost; ali dolžnost mu je velevala zatirati miloserdje in storiti, kar je njegovega opravila.

»Odstopite, deca,« reče z milim glasom, »bežite od tod, jaz vam ne morem pomagati. Peljati vam moram očeta pred sodbo in blagor njemu in vam, ako mu bode mogoče očistili se, česar ga dolžijo.«

»Izpusti nam očeta,« še mileje zaprosi Janez; »pusti jih, če upaš doseči božje milosti.« — »Dalje«, zapove stotnik in beriči so odtergali deco od očeta.

Ali z levsko močjo se jim upre silni Janez, izterga beriču sulico in se oklene z levico očeta in reče: »Le čez mene bote peljali očeta, drugač pa nikakor ne, mojo kri bote prelili pričo očeta, preden jih odženete v ječo.«

»Janez,« rekó oče, »pusti to, daj orožje nazaj« —.

Janez še le počakuje. —

»Daj orožje nazaj, pa ne bodi neumen, naj me peljejo pred sodbo, nisem kriv, česar me dolžé.« —

Janez posluhne in da orožje in se oklene znovič očeta in zdihne rekoč: »No, pa z Bogom, očika, bodi Bog z vami in z nami: ali slišali bote še kaj o svojih otrocih.« 

Reče in vzdigne neutolaženo sestro in prime Martina za roko in šli so iz gnječe.

4. Poti hudobnikove.[uredi]

Visoko gori na stermem nerodovitnem skalovju, ki se imenuje »Martinja peč ali stena« je stala koča lovca Vidca, nekaj v skalo postavljena, nekaj pa napravljena iz slabo otesanih smrekovih hlodov, ki so bili na eno stran v skale vdelani. Kraj je bil na vse strani neprijazen, nič drugega, kakor robovi in prepadi. Nikdo ni zahajal v ta strašni kraj razun kak derzen strelec divjih koz, ali tudi ti so se nekaj časa sem ogibali tega okrožja, kajti zadnje leta se je le prevečkrat prigodilo, da naj urnejših lovcov ni bilo od ondot nazaj, ker so po prepadih žalostno poginili, ali pa so bili najdeni vsi zdrobljeni na naj stermejši strani gore proti Zirljanam.

Čisto samotno na tej višavi je živel Videc, odločen od vseh ljudi, kajti bal se je erdočeglavega starca vsak, ker ni ljubil nobenega in ni terpel žive duše na zemlji.

Videc je na poseben način prišel v Zirljansko dolino. Bilo je blizo dvajset in pet let pred začetkom te povesti, ko je prišel tuj gospod s služabnikom v Zirljane in je tukaj v selu prenočil. Oba sta prišla iz Laškega in le služabnik je znal nekoliko jezik Zirljanskih prebivavcov, njegov gospod pa nič. Še tisto noč je umerl gospod nagle smerti in zagrebli so ga na Zirljanskem pokopališču. Služabnik je šel ves žalosten in zdvojen za pogrebom, potem pa se je zaklenil v malo sobico zraven tiste, v kteri mu je gospod umerl, da ga več dni ni bilo iz nje. Tukaj notri so ga slišali jokati in prejokavati neprenehoma. To je terpelo nekoliko dni in vsem, starim in mladim, se je smilil ubogi sluga. Nazadnje izide vendar med ljudi in se začne ž njimi pogovarjati in družiti tako, da se je vsem v serce vsedel, da je bilo skoro vsem žal, da je hotel spet nazaj na Laško iti, da izroči zapuščino svojega gospoda njegovim dedičem. Le dva sta bila v celem selu, ki nista imela kaj hvalivnega jezika za Vidca in sta rada vidila, da bo skoraj odšel. To je bila deklica Marta, pobožna hči tistega gospodarja, pri kterem je Videc prebival, in pa njen zaročnik strelec Cipsar.

S priliznjeno prijaznostjo je postopaval Videc za priprostim dekličem, ali brez vspeha, in ko jo nekega dne na vertiču le presilno vanjo tiščal, da bi ga vzela v zakon, zgrabi ga na enkrat močni Cipsar in mu z besedo in z djanjem dokaže, da mora iti iz hiše.

Drugi dan zjutraj je odrinil s konjičema in šel iz sela in živa duša ni mislila, da še kdaj nazaj pride v Zirljane. Ali komaj je minulo nekaj mescov, kar je prišel nenadama spet v selo. Vse se je čudilo, kako je bil spremenjen. Popred je nosil priprosto služabniško obleko, zdaj je bil pa lepo in bogato opravljen, kakor nikdo v celi Zirljanski dolini ne kmet, ne strelec.

Za same zlate peneze si je kupil lepo kmetijo in jo je z velikimi stroški vredil, in priprosti dolinci so bili srečni, da so imeli med seboj tujca, ki so ga, kakor je pravil, dediči njegovega gospoda bogato obdarovali. S početka je šlo z vsemi dobro, še celó s poštenim Cipsarjem, ki se je med tem oženil, je bil prijazen. Ali kmalo se je stvar spremenila. Videc je imel več penez, kakor kdor si bodi v selu. Cele dni je presedal v kerčmi in marsikdo mladih možakov, ki so bili sicer pridni in pošteni, se je jel po njem ravnati, ga posnemajoč, in potegnil je na se zdaj tega, zdaj unega. Naučil jih je več verst iger in cele noči so cvenketali penezi v kerčmi ali pa doma pri Vidcu. Mladenči, ki so popred domá pridno delali, možje, ki so dozdaj na večer domá med svojimi bivali, so zdaj sedeli pri igri večkrat, še ko je že solnce beli dan pripeljalo, in zapravljali premoženje in pahali svojce v nesrečo. Pridigovali so zastonj častiti gospod fajmošter in opominjali; kakor pijani so tavali zapeljanci v brezen pogube.

Dogodilo se je, da sta Cipsar in Brezar, Martinov oče, pozno na večer z lova gredoč skozi Zirljane šla in žejna in trudna stopila v kerčmo, kamor sta le redko kdaj zašla. V kerčmi je bilo še vse živo. Videc je bil tu in kjer je on bil, tam ni bilo prašanja za noč, še le po volji je bila zaslepljencom, ki so s kockanjem zapravljali premoženje. Sedelo jih je nocoj deset ali dvanajst za okroglo mizo in kocke so rožljale sem in tje. Penezi so bili vsi na enem kupu pred zvijačnim Vidcom, ki je na tanko gledal vsem igercom na perste.

Cipsar in Brezar sta pila nekoliko vstran igravcov mirno vsak kupico vina.

»No, soseda,« reče Videc, »ali bi vidva ne igrala tudi z nami? Sedita k nam, poskusita srečo, to se bolje splača, kakor meh uboge kozice, ki jo je treba s smertno nevarnostjo zalezovati.«

»Midva ne igrava,« odgovori Brezar, »bolje je služiti si kruha v potu svojega obličja kakor s pregrešno igro.« 

Videc na to ni odgovoril, le zaničevavno se je posmejal, in kocke so spet zarožljale po mizi. Cipsar in Brezar sta nevoljno gledala, kako je zvijačasti Videc peneze dobival od igravcov, ali dolgo časa nista besedice rekla, dokler ni šepnil Cipsarju nekaj na uho. Hitro skoči Cipsar k mizi in pograbi kocke, ki jih je ravno Videc vergel.

Razhudobljeni planejo vsi kvišku, da bi napadli Cipsarja, kaj jih moti v igri. Toda Cipsar reče s terdim glasom: »O vi neumci in zaslepljenci, kaj ste že tako daleč zabredli, da s trudom in potom prislužene peneze temu potepuhu v mošnjo sipljete? Poglejte te le kocke, ki sem jih njemu vzel, so na goljufijo narejene; goljufne so kakor je goljuf tisti, čigar so.« 

To reče in položi eno kocko na mizo pa udari po nji, da se razletí. Zdajci se je jasno pokazala goljufija, kajti na eni strani je bil svinec vanjo vlit, tako da so prišle naj veče številke vselej na verh, naj jih je vergel, kakor jih je hotel. Te kosce je imel Videc vedno na skrivnem in le kedar je imel on metati, jih je zmenil s pravimi z dolgo vajeno urnostjo.

Kakor je bila goljufija odkrita, planejo vsi igravci jezni nad Vidca. On pa pahne perve, ki so se nanj navalili, od sebe in skoči nad Brezarja, da bi se nad njim znosil, ker ga je izdal. Brezar, čeravno močen možak, bi bil premagan, če bi ne bil priskočil Cipsar, daleč na okolo znan za naj močnejšega možaka, in zdivjanega Vidca prijel in ga v kot stlačil.

»Zdaj sc mi pa domú poberi,« zagermi nad Vidcom »in ne pokaži se več v Zirljane med ljudí, ker ti nisi človek, kakor smo pri nas, raven in pošten; ti si pritepen goljuf, pa te zato ne terpimo dalje med seboj.« 

Videc ni ne čerhnil, del je široki klobuk na glavo in puško čez ramo, pa je šel. Drugi dan je prodal hišo in potegnil v gore, pa si je tam napravil kočo in je le redko kdaj prišel v dolino. Malo dni po tej prigodbi je zginil verli Brezar. Beržčas leži v strašnem brezdnu, nad kterim so njegov klobuk dobili. Njegovega trupla pa ni vidil nikdo, ljudje so pa govorili, da se je beržčas Videc znosil nad njim.

Odkar je Videc Zirljane zapustil, povernil se je spet stari red v selo, ali tudi tôga in žalost se je vselila v hišo marsikterega strelca. Zirljani še niso pomnili leta, v kterem bi se bilo toliko nesreč zgodilo, kakor to leto in vender se ni upal nikdo reči, da je večidel tega kriv pregnani Videc. Na Cipsarja je imel Videc že dvajset let piko in jezo. Več ko desetkrat je že prežal po njem za skalo skrit, da bi mu iz zasede strelico v serce poslal, ali vselej se mu je ta osveta še premala zdela; vse drugači se je hotel nad njim znositi. In tako je redil strupeno kačo zmiram bolje v sercu, kajti greh hitro hitro rase in narašča in spravi na zadnje vse pod svojo oblast. Lakomnost in peklenska osvetohlepnost ste vdihnile starcu misel, da je svetoval cesarskemu strelcu Vilibaldu iti k Cipsarju čez noč, in vidili smo, da se mu je po volji spolnila namera, Cipsarja z ognjem iz hiše spraviti in brezorožnega Vilibalda umoriti.

Bilo je drugi dan po storjenem hudodelstvu, ko je sedel Videc pred svojo kočo in deval iz kože ustreljeno divjo kozo. Bil jo tako v delo zamišljen, da ni spazil človeka, ki je počasi proti njemu stopal.

»Ali si priden, starče!« ogovori prihodnik Vidca, ko je prišel že čisto blizo k njemu. Bil je pa prihodnik mlad in močen, ali bled in nemirnega pogleda.

Videc se zgane na ta ogovor, ali ozrevši se in spoznavši ga, reče z mirnimi besedami:

»A, Tone, ti si, ki plaziš okoli, kakor volk po noči, kaj pa iščeš tu gori pri meni?« 

»Pred uro so Cipsarja uklenjenega v Inšpruk gnali,« reče Tone.

»No, pa kaj še?« se zasmeja Videc, »ali si mislil, da mu bodo obesili zlat zaslužni križec zato, ker so tujca mertvega pri njem našli? « 

»Koča, Videc, ki si jo Cipsarju zažgal, je do tal pogorela,« dalje govori Tone. »Vilibaldovi lovci, ki so zgubili na lovu gospoda, so priderli k Cipsarju in bi ga bili v pervi jezi gotovo prebodli, ko so dobili gospoda mertvega, Cipsarja pa spečega, če bi ne bili fajmošter ubranili. Zdaj bo Cipsar kmalo v Inšpruku pred kervavo sodbo, živa duša mu ni priča in to bo grozna sodba tam — Bog bodi milostiv njegovi duši, umerl ne bo poštene smerti.« 

»Tepec neumni,« reče Videc, »kaj to govoriš in krožiš celo mertvaško pesem o Cipsarju in nesreči, v ktero si ga vender sam pogrezniti pomagal. Kdo je več govoril zoper Cipsarja kakor ti, in zakaj? Zato ker ni hotel hčerke Lizike dati razuzdanemu Tonetu. Ali nisi vedil, da sem se za-te in za-se ob enem zmaščeval in znosil nad najinim sovražnikom; zdaj pa stojiš tukaj bled, kakor strah in vdertih oči samo zato, ker so se besede v djanje spremenile!«

»Oh, da bi bil pač še enkrat otrok, kakor nekdaj«! zdihne Tone in dalje govori: »ali da bi tebe ne bil nikoli vidil, pogubnika moje duše. Kako rad bi prosil po cestah pičlega kruha, kako rad bi menjal zdravi nogi za bergljo, da bi na njo se opiraje hodil težavno kakor starec, ako bi dobil spet stari, serčni pokoj, staro upanje v Boga vsemogočnega, ako bi mi se povernil v dušo nekdanji mir!«

Videc se je na to samo smejal in norca delal.

»O hudobnež, ti se še smejaš!« reče jezno nesrečni mlndeneč, »ti se še norca delaš iz mojih kervavih solz, se vé, za te ni nobena stvar na svetu več sveta in draga. Ti si poderl moje nebesa, ti si mene nepokvarjenega mladenča napravil hudodelca in grešne vervi me nate vežejo, dokler ne obupam in ne skočim v tisti brezen, kjer je naj globočeje.« 

»Le skoči,« mu hladno Videc odgovori, »pojdi gor na goro, tam, kjer stoji lesen križ in gleda na Zirljane, od tam skoči, pa boš imel mir in pokoj.« 

»Peklenska pošast,« zavpije Tone, »ti bi mi rad dušo in telo pogubil; ti bi rad vidil, da bi jaz, drug in svedok tvojih pregreh in zločinstev, bil med mertvimi, ali tega se ne nadejaj; ne boš se me rešil ti nikoli, ker med poštenimi ljudmi ne morem več ravnega pogleda storiti, ali tebi v tvoj morivčji obraz pa lehko gledam, kajti v primeri s teboj sem jaz še čist kakor dete, če sem ravno z grehi obložen, za vekomaj pogubljen.« 

»To je res,« Videc hladno odgovori in pravi: »ti se ne moreš nikakor tega otresti, čemur pravijo navadni ljudje greh. Greh skoči v meh, meh poči, greh vun skoči, je moder pregovor in gre se po njem ravnati. Kaj bi bil tako mehkoserčen in bi plakal in jokal? — Samo eno sem neumno naredil, kar sem živ in ta neumna je, da sem imel strašljivega slabega otroka za možaka.« 

»O da bi bil jaz možak, kakor se gre,« zdihne Tone in pravi: »da bi bil jaz mož kakor Cipsar, ki sva ga v smert poslala, pravičen pred Bogom, ki ga časti kakor pobožen kristjan, priprost in raven pred vsemi ljudmi v celi dolini. Ali midva iščeva prepadov in verhuncev gorskih višav, ker so naju pahnili izmed občine kakor garjeve ovce, in davno bi bila že dozorela za rabeljnov meč, ako bi se vedilo, koliko strelcev je že tvoja hudobna roka popehala v brezen, ako bi se vedilo, da —.« 

»Da tudi tebe lehko pahnem dol s té višave,« zagrozi Videc in zgrabi Toneta za roko in ga vleče k prepadu.

»Malopridnež ti!« zavpije mladeneč, »ne, mene pa ne boš umoril,« in z močjo, ki je obupancom lastna, se izterga zločincu iz roke in zbeži z više hitro kakor strela, da ko bi mignil zgine Viden spred oči.

5. Pred sodbo.[uredi]

Cipsar je stal pred kervavo sodbo v Inspruku v sobi mestne svetovavnice. Sodilnica je bila sobica priprosta in brez kinča, vanjo je sijala skozi pisano pobarvano in gosto zamreženo okence le slaba solnčna luč. Sodil je pa viši sodnik, obdan s prisežniki, prisedniki in pisarji, ki so sedeli za černo mizo, na kteri je v sredi ležal meč in pa mertvaška glava.

»Andrej Cipsar, ti tedaj nočeš spoznati, da si v svojem stanovanju umoril cesarjevega višega strelca Vilibalda plemenitnika s Holmca —« tako je sodnik jel dalje izpraševati Cipsarja.

»Jaz ne morem obstati tega, česar nisem kriv, gospod; kar sem vam pa povedal in kar je ta gospod zraven vas zapisal, to pa je gola resnica tako gotovo, kakor naj meni pomaga Bog na smertno uro.« 

»Pomisli nesrečnik, kaj govoriš,« reče sodnik, »osem dni premislika ti je bilo že dano, da več ne tajiš in spoznaš svojo pregreho, ne rabi krivo dalje naše poterpežljivosti, saj vidiš da ne moreš odvaliti hudodelstva, kterega si obdolžen, in ali ne veš, da tvojo terdokornost teza lahko naenkrat končá?« 

»O le na tezo ž njim,« zavpije na naglem mlad tenek človek, ki je v žali obleki sedel blizo sodnika in poslušal, »naj vam služaji iztezajo iz njega spoznanje, pa bo konec vašega izpraševanja. Tako pa ga izprašujete na vse strani in terdovratni grešnik ima dovolj časa, da izmišlja, kako bi vas in slavno kervavo sodbo hudo voljno ukanil.« 

»Sedite, gospod Holmski,« možko reče sodnik; »zavolj žalovanja po umorjenem bratu vašem bodi vam oproščena pogerda cesarske sodbe. Vi ste še mladi, pa vam jaz povem: da je sodnikova služba težka in nevarna in da ni vselej dobro rabiti ostrost meča, kjer bi hitra mladost nič ne zatezala in pomišljala. Sojen bo ta človek po zasluženju, ali sodba bo pravična, in zato je naj bolje, da prepustite v tej stvari ravnanje nam po naši vesti in po vdanosti in zvestosti do Boga in našega cesarja.« —

Te sodnikove besede so obudile Cipsarju v sercu nekako veselo upanje, češ, utegne se še vse na dobro oberniti. Zato je pa mirne duše odgovarjal na vse prašanja, ki mu jih je zastavljal učeni sodnik po tem, ko je šel iz sodilnice Holmski gospodič slišavši, kar mu je šlo.

Ali kaj so pomagale Cipsarju te besede, ki jih je zvesto vse po resnici govoril pri zapopadkih tistega časa o pravici. On je Vilibalda prenočil, njegova hiša je stala na samem oddaljena od drugih, grozna noč, v kteri je bil Vilibald umorjen, je deržala vsakega človeka na svojem domu. — Cipsar je terdil, da je Vilibald moral biti umorjen med tem časom, ko mu je koča gorela; ali tudi zoper to terjenje je govorilo marsikaj; ako bi bila strela udarila v kočo, ubila bi bila gotovo živino, ki jo je Cipsar, kakor se vé, najpred iz hleva izpustil, toda lovci, ki so zatoženca vjeli, niso zasledili pri pasočih se govedih nikakoršnega znamenja kakega poškodovanja. Tudi to je bilo težko verjeti, da bi bili morivci zažgali kočo; saj bi se bili morali vender le bati, da bi jih Cipsar ne zasačil pri delu, da bi se Vilibald ne zbudil in se jim po tem takem namera ne uničila. —

Cipsar, priprost sin narave in navajen hoditi pod milim Bogom po visokih gorah, neumeten ne ene zvijače in kovarnosti, ki ni znal se potuhovati in potajati, ki je kar naravnost vse govoril in delal, bil je zdaj zapert v ječi med mokrotnimi zidovi z durmi s težkim železom okovanimi, kamor je le pičla svetloba zahajala skozi eno samo omreženo okence. Oropan je bil blage solnčne luči, ni ga vidil listnatega drevja, ne zelenih trat, ne z ledom kritih verhov domačih gor; ljudjé so ga psovali morivca, zločinca, hudodelca; sodniki so ga terpinčili s prašanji in mu protili s tezanjem, in res, duša mu je bila žalostna do smerti.

Ni čuda, da se je že čez nekaj dni krepki mož premenil, kajti sto in sto misli mu je v samoti noternjost razjedalo; moč mu je slabila neizrečena skerb in briga, ki ga je še bolj terpinčila kakor terpinčenje s teznim orodjem. Ko je mislil na svoje otroke: na nježno Lizo, na serčnega Janeza, ki ga je po sili hotel osvoboditi z močjó svojih rok in s kervjo svojega serca, in pa na zvestega Martina, komur je namenil izročiti za življenje srečo in blagost svoje hčerke, o koliko in kaj je pač tedaj terpel! Mislil si je: kje kje so pač zdaj le, ko so ločeni od mene? Meni, njihovemu očetu, so pravili: morivec, ubijavec, umoril je gosta, ubil je cesarjevega ljubljenca; pa ali bi ne bilo mogoče, da bi zdvojili o meni, da bi počeli dvomiti o kreposti očetovi? Zakaj ni nikogar k meni v ječo, da bi z menoj govoril, da bi me vidil, da bi mi večtedensko samoto za mal časek pregnal iz spomina? Kdo kje jim brani priti k meni, da vidijo očeta, zakaj nek bi jim branili priti na očetovo serce, ki bije edino le za nje in za njih srečo?

Ubogi terpinec ni vedil, da so mu otroci prečakavali celih dolgih deset bridkih dni pred ječo, da so prosili Bog vé koliko visokih gospodov dopuščenja, da smejo z očetom govoriti in da so bili večkrat z gerdim odgnani in da jim je up zginil kdaj do cesarja priti, in njega prositi.

Na zadnje reče Janez sestri: »Uboga moja, sestrica tebi so lica obledele tačas, od kar so nam očeta v ječo odgnali, oči ti plavajo v solzah in na zadnje nam utegneš zboleti, če ostaneš dalj časa v tem žalostnem mestu. Pojdi domu, verni se v tiho domačo hišo, da se ti olajša žalost na domačih tleh. Jaz in pa Martin ostaneva tu in če Bog v nebesih ni drugač sklenil, rešila bova očeta ječe in sramote. V treh dneh pride cesar nazaj v mesto, vsi pravijo, da je naj priljudnejši gospod, ki je sama pravica do svojega ljudstva, ki je strelec kakor mi hraber in derzen kakor drug nobeden. Ž njim bova govorila in mu povedala, da so oče nedolžni in niso umorili tistega gospoda. Ti pa, draga duša, hodi domu in moli za naji, da nama Bog dodeli moč in blagoslov za početje.«

Liza, nježna pobožna deklica, se skloni jokaje bratu na serce in reče: »Pojdem domu, ker ti hočeš, Janez, in praviš, da moje solze ne morejo olajšati očetu osode. Toda Janez, dragi bratec moj, in ti Martin, ljubček mojega serca, obljubita mi, da se nočeta ganiti očetu spred ječe, kajti uboga Liza bi vama umerla od prevelike britkosti, če bi slišala, da očeta ni mogoče rešiti. Obljubita mi z besedo in sercom, da jih ne bodota zapustila. Vajina obljuba mi bode tolažba, če ravno vem, da vama serce ne more drugači ravnati, kakor vama jaz pravim.« 

Mladenča sežeta Lizi v roko in jo spremita še ta dan v domačo dolino, potem pa se verneta nazaj v lnspruk.

6. Pred cesarjem.[uredi]

Cesar Maksimilijan se je bil povernil v lnspruk in je sedel proti večeru v lepi, z erdečim suknom prepreženi sobani v palači svojega ujca nadvojvoda Žigata. Prišel je z večdanskega lova, čigar je bil velik prijatelj, in krepčal je utrujene ude s kupico vina.

Maksimilijan je bil srednje postave, čednega prijetnega obličja, zobločenega čela in precej zakrivljenega nosa, velikih modrih oči, sovséma cesarskega ponašanja, poln milosti in svetlosti, da se mu je vsak, kdor ga je vidil, moral čuditi.

Pri cesarju je bilo danes polno visoke gospode, ki so sedeli zraven njega. Pred nogama pa mu je sedel na nizkem stolčku čverst krepek človek veselega obraza in dolge brade, oblečen v višnjev rižast jopič s širokima rokavoma, na kterih so bile ermenoplamkaste kerpe, vsa druga obleka je bila pa erdeča kakor živ ogenj. Na glavi je imel pisano kapo z zlato žnoro obšito in polno glasnih kreguljčkov. Ta je bil Radko, cesarjev veseli svetovavec, ki se ni nikdar od njega ganil, kajti bil je zvest cesarju in je tvegal že življenje za-nj, ko so ga v mestu Brügge v ječo deli. Ta je imel dovoljenje, kedarkoli pred cesarjem resnico povedati, in vsi so ga radi imeli, nizki in visoki, ker je rad pred cesarjem branil in zagovarjal nedolžne in uboge.

Cesar je bil dobre volje, pa je začel govoriti: »Vse mi je v Tirolah prav po godu, ali tale perstan na kazavcu desne roke, ki je vreden cele grofije, bi drage volje dal zato, da bi mi ne bili Vilibalda umorili, ki je bil zvest sluga moj. Skoraj nisem hotel verjeti, da ga je Tirolec umoril; ali zdaj je jasno, da je ubil svojega gosta celó naj boljši strelec v Zirljanski pokrajini. Soditi ga gre z vso ostrostjo, ali serce me boli pri tem opravilu, kajti rad bi vidil, da bi bili vsi v mojih prostranih deželah veseli in pobožni.

Tako smo danes jutro šli jaz, Radko in nekaj drugih z gor proti Zirljanam. Solnce je hudo pripekalo, vse nas je žejalo in bili smo trudni, da smo komaj dalje stopali, ker smo zjutraj zgodaj na lov odrinili. Kar zagledamo dva — tri streljaje od sebe na zeleni trati studenec, obdan z raznoverstnimi cvetlicami in travami. Hitimo k studencu in najdemo deklico, ki je ravno velik verč vode zajemala. »Čuješ, deklica,« jo ogovorim veselega serca, »ti si ravno prav semkaj prišla, da okrepiš iz verča žejnega strelca. Ali nam boš dala piti?« 

»Zakaj pa ne, gospod?« odgovori deklica, »le pijte, voda je čista in bistra in bo vam in drugim gospodom ugodila, le napijte se je.«

»Jaz vzamem na to verč,« reče cesar in dalje pripoveduje: »pa pijem hladno vodico tako tečno, kakor naj bolje Burgunsko ali Rensko vino. Napivši se dam drugim verč in rečem prijazni deklici:

»Bog ti plati, deklica, za krepčavno pijačo, ki si nam jo dala in če imaš kakšne želje, ki meniš, da ti jih skoro ni mogoče doseči, obljubim da ti jih bom spolnil po mogočnosti.« 

»Komaj pa te besede izgovorim, uderó se deklici solze čez lica, da me je v serce zabolelo, zlasti ker je bilo po obleki viditi, da ji je beržčas kaka ljuba duša umerla. Mislim si, ker te je Gospod nebeški naredil mogočnega na zemlji, ti bo lahko usušiti solzo ubogemu dekliču in rečem z milejšim glasom:

»Lejte si lejte, ne bil bi mislil, da bom moral gledati v tej deželi kak žalosten obraz. Ne joči, ljubo dete, in povej, kakšna žalost te tare, in če ti je mogoče pomagati, pomagal ti bom.« 

»Na to jej blede lica prešine nekako veselje in z naglo besedo popraša: ali ste morebiti vi kak gospod na cesarskem dvoru, ali ste pri njem, ali morete storiti, da se more k njemu priti in za nedolžnost prositi?« 

»Nič ne lože kakor to,« odgovorim, »Maksimilijan dovoli vsakemu izmed svojega ljudstva k njemu priti kedarkoli, in vsak dan, v kterem ni saj enemu človeku solz usušil, šteje med zgubljene dni. Zato pa povej, kar ti serce teži, govori z menoj, kakor bi bil jaz cesar.« —

»Ali vi — ah ali res — ali ste vi —« zajeclja na to deklica.

»Nu ja, jaz sem tvoj gospod in cesar,« rečem in jej serce delam! »Kaj ne, ti si mislila, da je cesar ves drugač, da sije ves v zlatu, da derži obraz vse po gosposki in nisi menila, da bi bil jaz v zelenem priprostem jopiču tak mogočen gospod?« 

Deklica pade od začudenja pred mene na kolena in mi začne roko ljubiti in s solzami močiti.

»Bog nebeški oče, vas je poslal, da zaslišite in poslušate vpitje nedolžnosti ob uri nevarnosti: vi mi bote očeta rešili sramote in smerti; po nedolžnem so jih odpeljali v Inspruk, tam jih hočejo terpinčiti in tezali, da se obtožijo, česar niso krivi.« 

Na to mi je z vso gorečnostjo detinske ljubezni pravila, da jej očeta dolžé, da je morivec mojega Vilibalda, ali da je nedolžen in naj ga spustim, ker sem cesar. Pripovedovala je tako ganljivo, da so mi solze v oči stopale. Ali kdo ne ve, da imajo hudobni roditelji včasih naj boljše otroke, in da more naj pravičnejši človek grešnik postali, ako zaupanja v Boga nima popolnega in — pravica mora veljati. Toraj rečem deklici, da jej očeta ne morem izpustiti, dokler se ne pokaže nedolžnost, sicer se bode pa po pravici sodilo; da jej pa več ne morem storiti, ker je treba, da se godi pravica vselej in povsod. Tolažim jo, kakor sem vedel in znal in na zadnje jej še obljubim, da smela slobodno pred mene priti njen brat in zaročnik, ki sta nekje tu v Inspruku. Veselilo me bo, če bom vidil, da sta mladenča tudi tako nepokvarjenega serca, kakor je deklica.«

Tako je pripovedoval cesar ves prijazen in milostiv in obraz se mu je svetil od serčne dobrote. Šegavi Radko pa zmaje z glavo, da so kreguljčki glasno zacingljali, in reče:

»Lejte si no, moj gospod in cesar, kako se je lepo naneslo! Dekličin brat in zaročnik že dolgo čakata zunaj; dal sem ju danes iskati tako dolgo, da sem ju našel. Ker ste ravno tako milostne volje, pripeljem ju k vam, kajti zdita se mi prava korenjaka, taka kakor jih imate vi radi.«

»No, pa ju pripelji, Radko,« reče cesar, »poslušal ju bom, toda žal mi je, da jima bom moral to odgovoriti, kar sem deklici.«

Radko privede Janeza in Martina v sobo. Deržala sta se pošteno in ponašala se spodobno, videča toliko gospode pred seboj, ali preplašena nista bila in priklonita se molčé.

Maksimilijan je bil ustal, preden sta v sobo stopila in je stal sred gospode in gledal paznih oči pristopnika.

Martin in Janez še nista cesarja nikoli vidila, čeravno sta bila že neke krati v Inspruku; ali Janez pogleda hitro vsakega gospoda v obraz, pa je koj spoznal, kdo je cesar in stopi bliže k njemu rekoč:

»Vi ste cesar, čeravno nosite naj prostejšo obleko izmed vseh. Lejle, svitli cesar, vas še nisva nikoli vidila, čeravno ste nam Zirljanom že marsiktero kozico na lovu ustrelili, ali mislim, da noben drug izmed vas ni cesar, čeravno ste vsi prav krasni gospodje.«

Te priproste besede so cesarja in vso drugo gospodo z dobro mislijo navdale in z veseljem krepka mladenča gledaje reče cesar:

»No v božjem imenu naj pa sem vajin cesar, ker tako hočeta in če mislita, da imata kaj povedati, pa govorita in pripovedujta odkritega serca in po pravici.«

Kakor je bila že Lizika milostivemu cesarju povedala očetovo nesrečo, ravno tako živo sta prosila brat in zaročnik, da bi jima nedolžnega očeta izpustili.

»Naš oče« — reče med drugim Janez — »so priprost raven mož in poln zaupanja v Boga v nebesih. Midva sva rasla poleg njih in nisva nikoli nič hudobnega od njih slišala ali vidila, pa ni mogoče, da bi bili umorili gosta, ki jih je prosil prenočenja. Verjemite svetli cesar, v naši dolini ga ni takega človeka, ki bi mogel gostoljubje tako oskruniti. Kdo je to hudobijo storil, to ve sam Bog, in njegova močna desnica ga bo že dosegla hudobneža, naj se skriva, kjerkoli hoče. Naš oče pa so nedolžni in niso storili tega hudodelstva, zato naj se vam smilijo, pa jih izpustite iz ječe.« 

Cesar odgovori na to, kolikor je bilo moči, milostivo:

»Ti si dober sin, kakor je tvoja sestra dobra hči; hvalim vaju, da se poganjata za očetovo čast in dober glas s sercom in besedo, kajti očeta in mater je vsakdo na svetu dolžen častiti in spoštovati. Ljubezen med roditelji in otroci je naj veča sreča na zemlji in tisti časi, ki jih človek v rojstni hiši brez nevolje in v miru preživi, ne dajo se nikoli pozabiti.

Jaz, vajin gospod in cesar, ki mi je podložna velika in prostrana dežela, som že davno zgubil očeta in mater, ali spominjam se jih še vedno zvestega serca in se veselim časa, ko se bomo zvidili tamkaj gori, kjer ni več ločitve. Zato verjemite, da mi je žal, da vama ne morem očeta izpustiti, dokler se pred sodniki ne pokaže, da so nedolžni. Pojdita domu k sestrici, pa jo privedita s seboj v Inspruk. Dovoljeno vam je iti v ječo k očetu, toda samo enkrat, tako veleva sodba, več pa vama za očeta ne morem storiti. Pojdita zda v božjem imenu, molita Boga v nebesih, da on razjasni, kar nam je tamno, da ali odkrije nedolžnost vajnega očeta, ali pa mu serce omeči, da spozná pregreho. V kratkem pojdem odtod, hitita toraj in pojdita kmalo po sestro.« 

S solznimi očmi sta poslušala mladenča cesarjevo besede.

»Ohrani vas Bog, svetli cesar, še dolgo na srečo vašega ljudstva,« reče Janez, »on vam bodi bran in varh na vseh vaših potih. Čeravno bodo morali oče morebiti še dolgo v ječi terpeti, preden se sami ali pa po kakem čudežu božjem ne opravičijo in dasiravno jih vi ne morete obsodili, sprejeli ste vsaj naju siromaka milostivo. Človeška osoda je dostikrat čudna in mene bi kaj veselilo, če bi vam mogel kdaj poverniti to milost. Vem, da so to bedaste besede, da to obotno govorim, jaz ubogi gorski strelec, vi pa cesar, ki imate drugih blažjih ljudi čez obilnost okoli sebe, ki radi stavijo svoje življenje za vaše. Toda dogodilo se je že, da je naj niži človek koga nevarnosti otel, in če bi vam kdaj treba bilo najnih rok in najnega orožja za varstvo in brambo, samo zapovejte, midva prideva.«

To izustivši se ločita od cesarja in kmalo sta na potu proti Zirljanam.

7. V ječi.[uredi]

Cipsar je sedel v samotni ječi. Le slaba svitloba je prihajala skozi okence v sobo, mertvaška tišina ga je obdajala v grozni samoti. Le redkokrat jo zaslišal stopinje jetničarjeve ali pa rožljanje ključev, odpirajočih kako drugo ječo, ki je ali sprejela kakega hudodelca ali pa se komu na sodbo odperla. Vlažen nezdrav zrak, puhteč iz debelih perhlih zidin, je napolnjeval ječo. Lesena klop, pokrita s staro podrapano plahto, je bila postelja jetnikova, kamor pa še ni legel, kar je zapert. Kako bi bil pa tudi mogel spati, ko je njegova duša toliko terpela!

Danes mu je bilo še teže, teže kakor vse poprejšnje dni. Včeraj so mu vzeli okove z rok in nog, in z žalostnim očesom je pregledaval erdečo liso za pestjo. Mislil si je, pobrali so ti okove za to, da te še enkrat sleparijo, češ, svoboden si še kakor nekdaj, ali kmal te povedejo na tezo, pa te bodo mučili in terpinčili, da bi se obdolžil, česar nisi kriv. Ude in sklepe ti bodo krivili in zvijali, kosti ti stiskali, da bi rekel, da si hudodelnik. »Ali ti vsevedni oče nebeški! ti veš, da nisem kriv hudodelstva, ki me ga dolžé, znano ti je moje serce do dna! — pa vendar ne gre od mene tamna ječa, vendar se mi jemlje, kar mi je naj draže, dobri moj glas, poštenje moje, kar mi je ljubše kakor življenje. O Bog, s čim sem to zaslužil? Nikoli se nisem težko pregrešil, da si se tako name razserdil! In moji otroci, moja draga uboga deca, ni jih blizo, da bi vidili očeta in govorili ž njim. Hotel Bog, da bi jih vsaj enkrat še vidil in objel, kaj bi maral potlej za tezo, kaj bi maral za smert? Ali Bog je obernil obličje od mene, pozabil me je ob uri —.«

Kar zarožljá ključenica na ječnih durih, težki zapahi se umaknejo, duri so odpró in pred očeta se zgrudijo na kolena Liza, Janez in Martin.

Jetniku stopijo solze v oči, ko sliši, da ga imenujejo z naj ljubšimi imeni. »Bog ti si velik, in tvoja ljubezen je brezkončna,« zaklikne kvišku roke povzdignivši. »Pa kako sem mogel dvomiti, kako se bati ta hip, ko so bili željeni tako blizo mene! Da, tvoja milost ob uri britkosti ni nikoli daleč od nas, češčeno bodi tvoje ime!« 

In pritisne jih k sercu, oklene se jih terdno kakor bi mislil, da je vse le lepa sanja, ki mu jo bo pregnalo jutranje solnce.

O to ti je naj svetejša, naj lepša ljubezen roditeljev do otrók in otrók med seboj. To je čisti svetli plamen, ki serce blaži in povzdiguje. Naj napade sila in težava družino, oče in mati jo bosta prenesla in s solzami v očeh se bosta smehljala nad otroci. Siromašni berač, ki po ulicah kruha prosi, derži na persih svoje dete in strada, da njega hrani, da njemu veselje napravi, med tem ko samemu britkost vsaki dan čelo gerbi. Zato deržite se, otroci, terdno roditeljev in jih spoštujte, dokler živé med vami. Pride morda čas, pa bo treba iti na ptuje in posloviti se z mestom, kjer ste živeli mlade dni, in vidili boste tuje mesta in zemlje, hribe in doline, reke in jezera, spoznali boste raznoverstne ljudi in se z njimi sprijatlili in zavolj njih pozabili skor svojo ljubo domovino. Ali čez več let povernete se domu, telo in duša vam je dozorela, fant je postal mladeneč. Očetova hiša vas že od daleč tako prijazno gleda, vse je vidili, da vas pozdravlja. Oče, mati, bratje in sestre vam pridejo naproti veleči: to je naš sin, to je naš bratec, in kdo bi popisal veselje tega zvidenja?

»Zdaj pa rad terpim in umrem,« zaklikne Cipsar, »saj ste spet pri meni, ljubljenci mojega serca. Pričakoval sem vas od ure do ure, od dneva do dneva; zastonj — vrata se vam niso hotle odpreti. Moj stari jetničar je terd in malo govori, serce mu je okamnelo pri terdem poslu. Sedite k meni, deca, sem na to revno posteljo. Lejte, svetilnico so nam vendar le dali, da vas vsaj viditi morem, čeravno oterpnjene oči komaj svetlobo prenašajo«.

Hitro kakor minute jim je pohajal čas, bilo jim je, kakor da niso med tamnim groznim zidovjem, da jim ne sveti le pičla luč male svetilnice, ampak bilo jim je, kakor da so na lepih domačih gorah, na zelenih solnčnalih tratinah pod milim sinjim nebom. Pred nogami so jim vzdigale cvetke pisane glavice po koncu, iz kterih so puhteče vgodne vonjave. Od tam le se jim je svetil beli zvonik Zirljanske cerkve iz sredine nizkih hiš, z gór so jim donevale piščali; zdelo se jim je, da so doma v prijazni hišici.

Tako so sedeli dolgo časa vkup in konca in kraja ni bilo popraševanja in pripovedovanja, kakor bi se že več let ne bili vidili. Cipsarju so se njegovci zdeli veči, lepši in močnejši, kar jih ni vidil, tem pa so se oče vidili zlo premenjeni, kar so v ječi, kajti Cipsar je obledel v obraz od ječnega zraka, oslabele so mu oči od vedne tmine, ki ga je obdajala. Ali niso mu hotli tega povedati, da bi ga ne žalili, le tolažili so ga z milimi besedami.

Ali nazadnje zarožlja le ključenica na železnih durih — prišel je čas ločenja. Stari jetničar vzame svetilnico češ, da se poslové. Lizika zajoče rekoč: »Pa vas moramo že spet zapustiti, ljubi oče, iti moramo in vas ne smemo seboj vzeti v Zirljane.«

»Pojdite z Bogom, ljubi moji,« reče Cipsar, »vi ste mi dali novo moč, da bom prenašal možki in kerščanski svoje težave in brilkosti. Naj se godi od zdaj dobro ali slabo, vsesmilni Bog nebeški me bo spremljal, jaz sem pripravljen in vi ne bote pozabili očeta, kteremu ste vi naj veča sreča in veselje. Ločimo se tedaj, z Bogom, draga Lizika, z Bogom, Janez in Martin!«

Šli so, ki niso mogli besedice pregovoriti, za jetničarjem, železne duri so jih kmalo razdružile od očeta in z britkim sercom so se vernili proti domu.

Kmal potem, ko sta bila Janez in Martin pri cesarju, je zapustil cesar spet Inspruk, kjer je po navadi le malo časa prebival. Dosadanji viši sodnik, ki je Cipsarja izpraševal, je umerl nagle smerti. Novi sodnik je bil mlad nagel človek in pa velik prijatelj umorjenega Vilibalda, pa je toraj koj pervo izpraševanje pričel s strašno ostrostjo. Izpraševal je Cipsarja in vihal prašanja na vse strani, da bi ga napeljal na kak zagovor; ali Cipsar se ni zagovoril, ker je pravil in terdil vedno le čislo golo resnico, akoravno mu ni bilo mogoče zvaliti s sebe grozne sumnje, ki je nanj letela, akoravno ni mogel povedati, kdo bi bil morivec. Ni omahoval, ampak branil je miren in z dobro vestjo svojo pravico.

To se je dolgo vleklo, tako dolgo, da je prišla jesen in požoltila listje po drevju, od kodar ga je veter na vse straní raznašal. Merzli viharji so naznanjali prihod zime, sneg je opadel gorske verhove, zelenjava po planinah je ovednila, priroda se je pripravljala za dolgo zimsko spanje.

Cipsarju so zapertje zmirom bolje obtežavali, živa duša več ni smela k njemu, premestili so ga v naj spodnje ječe med perhle stene, kjer se je zavolj tesnobe komaj dihati dalo. Ni mu bilo upanja rešitve, ni mu se bilo nadejati spremembe žalostne osode. Le edino živo zaupanje v Boga, ki ga nikoli ni zapustilo, ga je tolažilo in mu moč dajalo, da ni opešal in onemagal. Upanje je človeškemu sercu krepilo, brez upanja počilo bi marsikrat od grozne britkosti.

8. Cerkvica.[uredi]

Na potu v Zirljani je stala ob času naše pripovedke cerkvica, priprosta in brez vsega lišpa, kamor so pa ljudjé iz doline radi zahajali. Vsakemu se je zdelo, da ne more nikjer drugej tako pobožno moliti in častiti nebeškega Očeta. Nad cerkvijo se je vzdigoval nizek zvonik, s svetlim kositarjem krit, v kterem je majhen zvon z jasnim glasom vabil pobožne k molitvi. Cerkvica je bila znotraj bela, le malo podobic je viselo po steni; oltar in kor sta bila posebno skerbno napravljena.

Bilo je blizo božiča, tistega presvetega časa, o katerem se nam je rodil Zveličar svetá v mirnem pastirskem hlevu, kjer so mu bile jasli za zibelko in kjer so priprosti pastirci pervi molili božjega Sina. Snega je ležalo na debelo po gorah in dolinah, ki so se lesketale od žarkov večernega solnca, kakor bi bile posute s samimi demanti. Tiha tihota je bila po prostrani Zirljanski dolini razlita, solnce je jelo zahajati in gorski verhovi so žareli v erdeči svitlobi.

Žarna luč zapadajočega solnca je sijala tudi skoz okna v cerkvico in osvetljala lice ženski, ki je klečé pred oltarjem molila. Bila je ta ženska Liza, pobožna verna deklica, ki je hodila vsak večer v kapelico molit za očeta, brata in zaročnika. Nikoli pa ni tako iskreno molila kakor danes. Očis o jej plavale v solzah in ročice je sklepala proti podobi britke martre božje, ki je z oltarja na njo gledala.

»O češčena mati našega Zveličarja« tako je molila, »ozri se milostivo na moje bolečine. Tebi je bil meč serce presunil, ko so ti božjega Sina na križ pribijali, pa veš, kakšne bolečine mene prehajajo. Oh reši mi ljubega očeta iz tamne ječe, pelji jih spet k nam, mali polna milosti! Prišel je spet sveti božični čas, čas spomina, ko si ti Zveličarja svetá v Betlehemu rodila, daj da obhajam ta veseli god skupaj z očetom, poverni nam ljubega dragega očeta; obljubim ti –.«

»Ne obečaj nič, deklica«, preseče besedo dekletu sirov glas.

Liza se prestrašena ozre in zagleda starega Vidca sloneti med cerkvenimi durmi in merzla groza jo spreleti po vsem životu.

Hudobnež, ne mara za sveto mesto, je stal pokrit z zelenim klobukom, potisnjenim nizko na čelo, in je tako gledal v cerkvico.

»Kaj pa ti tukaj iščeš, Videc, in me motiš v molitvi?« povpraša Liza trepetaje.

»He, kaj iščem«, reče posmehljivo starec, »pot me je peljal ravno tukaj memo, pa se ozrem na pol očesa noter, pa sem prav vesel, da te slišim tukaj za očeta moliti. Se vé, kdor ime tako hčer, temu ni zameriti umora. Dalo bi bilo lepo doto Vilibaldovo zlato in drago orožje, ali po nesreči so prišli njegovi lovci prezgodaj in namesto dote bo treba černe žalne obleke, jeli deklica?«

»Videc«, reče Liza, »ne delaj se norca iz nesreče! Vem, ti sovražiš mojega očeta, ti si hud na njih že od davna, in ne objedaj jih s tem, kar so jim po nedolžnem nakopali.«

»Po nedolžnem,« se nasmehne starec, »res, človek bi mislil, izmišljeno je, da Cipsar ubojnik. Kdor ga je pred poznal, kako je hodil s kozjo brado in peresi za klobukom, možko kakor bi bil on drugačen kakor smo mi prosti ljudje, zdaj se vé, ne bi verjel, da sedi v Inšpruku s takim obrazom kakor ga ima, kdor je na smert obsojen in da bo skoraj moral dati veselo življenje za svoje hudodelstvo.«

»Molči«, reče Liza , ki jo je tako zasramovanje razserdilo, »ne reci mi nobene take besede več, kajti nimaš ga serca v persih , terji si kakor gorske skale in merzel kakor snežniški led. Do nikogar v celi dolini nimam sumnje, da bi bil storil hudodelstvo, ki so zavolj njega mojega očeta zaperli, ali to rečem, ako bi bil kdo na svetu, o kterem bi se misliti moglo, da je zmožen ubiti človeka, rekla bi, da si ti.«

Rekel bi, sveta jeza je popadla nježno deklico; zažarela je v lica in zasvetile so se jej oči in tako je stala proti očetovemu sovražniku, ki jo je s početka ves miren poslušal, ali ko so ga te zadnje besede doletele, namergodi se mu gerdo lice, on seže po kratki lovski nož in razdivjan zavpije s hripavim glasom:

»Kačja zalega! ti se prederzneš in dolžiš mene hudodelstva, ki ga je tvoj hudobni oče storil. Tebe je nesrečna ura semkaj pripeljala, meni ne uideš več. Poklekni, dovolim ti še, da se Bogu pomoliš, potem pa moraš umreti ti in vsi tvoji.«

»Ne bojim se smerti, Videc,« reče Liza, »ne bojim se stopiti pred božjega sodnika, ali zakaj me boš pa moril, mene ubogo žensko brez varha in brambe?«

»Ali nisi sama zbudila v meni hudobnega duha,« reče Videc, »ali me nisi ranila v globočino serca?« Kaj me še ovira, da ti porinem nož v serce; sem k meni« –

In z možno roko pograbi hudobnež deklico, verže jo na tla in vzdigne kvišku roko z nožem.

Kar ga prime nekdo za roko. Vudec zadreče strahú in si skor ne upa ozreti se. Ali ves onemore, ko mu en sam pogled pokaže, kdo ga je zaderžal od moritve.

»Bog mi bodi milostiv,« zastoče, »mertvi ustajajo iz grobov.«

In zares, kakor merlič je stal pred njim mlad človek, bled ko smert z razkuštranimi lasmi. Siromaška stergana obleka je zakrivala komaj goloto nesrečniku, ki je nosil desno roko v cunje obezano in obešeno v naramnici. Velike grenkosti so se mu brale na zmerdanem obrazu, trupla je bil prihuljenega in plašnega groznega pogleda.

»Jeli, mislil si, starec, da sem jaz mertev«, je začel govoriti s takim glasom, kakor bi iz groba donel, »ali si res mislil, da sem se zdrobil v globokem breznu? O ne, čaj, naj ti povem, starček, povest, v kteri je germovje bolj milostivo kakor ljudje, ker me je vlovilo, da se nisem zvernil v brezen, kamor si me bil pahnil, zató da živí tak človek, ki bo vedel povedati, kaj se je godilo tisto noč z Vilibaldom. »

»Naj ti odgnjije jezik, nesrečni človek!« zakriči Videč, »zdaj še le mora dekle zares umreti, če nočeva, da naju obeh ne izda.«

»Nak, ne bode umerla ona, ampak midva«, reče Šinčetov Tone, nekdanji drug Vidcov, »zaklel sem se, nikogar več ne umoriti, če ne, bi ti že davno ležal bled na tleh. Ali tej golobici bom pomagal, da uide orlu iz krempljev, potem pa pojdem v Inšpruk, da rešim Cipsarja, ko bo ravno v naj veči sili.« 

Videč še ni obupal. Prikloni se, da segne po nož na tleh, ali Tone to opazi, spodbije mu noge in zvali ga na kamne tla, da ga zavednost mine, pa hitro zgrabi Lizo za roko, potegne jo iz cerkve in cerkev zaklene, da ne bi mogel starec za njima.

»Spremil le bom, Liza, do vaše hiše,« reče Tone na potu. »Dovoli to zaveržencu, s tem me boš osrečila za nekaj trenutkov. Lej, ko tebe vidim, zamislim se nazaj v pretekle čase, ko smo si bili midva in tvoj brat dobri prijatli, ko sem bil čist in brez krivice. Ali zdaj je to vse minulo; z meno je pri kraji. Oh, ko sem bil pobožen in vesel, kakor ti in vaši. To da ti, Liza, vse sama dobro veš, kako je vse to prišlo, kako sem jaz zabredel v brezen pogube, iz katerega je vse to prišlo, kako sem jaz zabredel v brezen pogube, iz katerega priti mi ni več mogoče. Vi vsi, s kterimi sem vkupaj rasel, vi ste me pregnali in odvergli, vam je bilo znano, kajti oni hudobnež, ki ti je hotel življenje vzet, me je vsega premenil, da so se čisti od mene obernili.«

»Umiri se, Tone,« reče milo deklica, »Bog je milostiv, pa lahko tudi tebi odpusti. Ti si še mlad, še lahko moliš in se skesaš in spokoriš.«

»Da, prav imaš, pobožno dekle,« reče z nenakim divjim navdušenjem mladenič, »jaz se še lahko spokorim in poravnam zadolženje s svojo kervjo.«

»S kervjo,« popraša deklica in se zavzame, »kaj je vendar le res, kar se govori po hišah, da sta ti in Videc po gorah že več strelcov pomorila, toda dokazati se vama ne more, ker so jih le malo našli, drugi pa ležé nekje po breznih, kjer jih ne vidi človeško oko!«

»Nak, Liza, ta greh mi ne teži duše, ali druga pogreha je; je li nisi slišala, kar mi je Videc rekel, ko je v drugo po nožu segel?«

»O Bog« tako sem ga vender prav dolžila!« zdihne Liza in obledi kakor sneg. Strese se po životu; žalost in veselje sta se jej borila v sercu.«

»Vidva sta umorila gosta v hiši našega očeta,« reče s trepečim glasom, »in terpita, da oče po nedolžnem stočejo v ječi!«

»Za božjo milost, Liza ne govori dalje,« zaklikne nesrečni mladenič in poklekne pred njo rekoč: »ne govori dalje.« Lej pri temlje križcu, ki so mi ga mati na smertni postelji dali, se ti rotim in prisegam, da hočem rešiti vašega očeta. Kar je storjeno, je storjeno, kar je preteklo, tega ne morem več prenarediti. Bolečin, ki so jih vaš oče pretrpeli, ne morem odkupiti s svojo kervjo. Povej bratu in Martinu, da preden bo tri dni, bodo oče rešeni ječe; bodite potem srečni in veseli v ljubezni, zame pa potočite solzico pomilovanja, ko bote slišali da sem življenje dal za svoje hudobije.«

Lizo zapekó globoko v sercé te Tonetove besede. Rasla sta skupaj od mladosti, popred je bil zvest prijatelj Martinov in Janezov. Gledajoč bledega in vpadnega mladeniča, ki je zdaj pred njo klečal in spomnivši se, kako je bil popred lep in močen deček, mislila je, da se jej sanja; ni jej moglo to v glavo, da more greh človeka tako spremeniti. Vedela je zdaj, da pojde v Inšprukm da odkrije hudodelstvo in reši očeta, da ga potem takem čaka gotova smert. Oče bodo nazaj prišli, čisti hudodelstva kako nekdaj brez madeža, to jo je veselilo; ali ta pred njo klečeči mladeneč gre v smert, to pa jej je prisililo solze v oči.

»Idi z Bogom, Tone,« mu reče ihté, »in Gospod milosti ti bo usmiljenje podelil; na zemlji se boga težko kdaj še videla.«

»Ne bova se nikdar več – z Bogom za vekomaj – « reče Tone in hitro gre od dekleta.

9. Grešnik obupuje.[uredi]

Ko se je začel Videc iz omotice zavedati, se je jelo že mračiti.

Pogleda okoli sebe, zapazi, da mu teče kri iz rane na čelu, ki si pa je razbil, ko je padel na terde kamne tla; in ko spozna mesto, v kterem je bil zapert, začne mu pri sercu tesno prihajati. Bil je v cerkvi, na mestu, kterega se je že veliko let ogibal. Mračna tmina, ki ga je obdajala, in svetloba večne luči, ki je pred oltarjem berlela in podobo božje matere osvetljala, ga je navdajala z neko grozo, ki se ji ni mogel ubraniti.

Gre k durim, da bi prišel pod milo nebo, ali duri so bile zaperte. Tone jih je bil zaklenil in močna stara ključavnica se je stanovitno ustavljala vsemu prizadevanju. Okna so bile omrežene z železnimi preplelki, zidi terdni in nikjer ni bilo moči iz cerkve iti. Ali ni Tone rekel, da bo ovadil in izdal Vilibaldovega morivca, ali ni že na potu v Inšpruk, da reši Cipsarja in za morivca naznani sebe in mojstra, ki ga je vpeljal v šolo hudobije? — Našli te bodo tukaj zapertega v cerkvi, okovali te bodo v železje, posadili te na Cipsarjevo mesto in tvojo kri dali za kri, ki si jo ti prelil.

Tako je mislil starec in govoril sam sebó; groza mu je kosti preletala, bal se je kazni; skušal in skuševal je odpreti duri in železo iz oken izviti, toda vse zastonj, nič ni mogel opraviti, le ranil si je roke, ko je s silo nategal, in iz rane na čelu mu je še vedno kri tekla.

Noč je prihajala zmirom tamnejša čez gore, gosti oblaki so nebo zakrivali, sneg je naletoval, nobena zvezdica ni svetila. Merzel veter je studno pihal skozi poterte okna, veternica na zvoniku je plahovito škripala in groza starega hudodelca je vsako minuto veča prihajala. Zdelo se mu je, da vidi duhove tistih, kar jih je umoril, memo cerkve pod okni prehajati in gorje ubijavou kričati. Plamen luči pred oltarjem je omahoval in na vse strani poskakoval, zdaj je postal veči, zdaj manjši. Iz vsakega kota je zijal in režal vanj merlič in stegal na-nj brezmesne in brezpoltne roke, kakor bi hotel ubijavca k sebi potegniti. Terdo zraven oltarja je vidil stati umorjenega Vilibalda v bogati obleki ravno takega, kakor je nekdaj na zemlji hodil. Migal je starcu in kazal z eno roko na persi, iz kterih je telila kri s čemim curkom. Videč od groze stisne oči v pesti, da bi ne vidil grozne prikazni, ki je mislil, da se snu za res kaže. Toda zastonj, vidil jo je in le jo je vidil. — Na enkrat sc mu je zdelo, da je v Inšpruku. Ljudje so se gnjetili in gnali skozi ulice in se zbirali okoli černega odra na prostorni planji. Nehoté je starec ž njimi šel in pride med pervimi k odru. Zdaj so pripeljali človeka bledega in kuinemega z okovanima rokama. Duhoven je spremil obsojenca celo do stopenj na mertvaškem odru, z grozo in strahom spozna Videč Cipsarja, nedolžno žertvo njegove grozne hudobije. Nesrečnik se ozre z britkostnim očesom na starega sovražnika in mu žuga s perstom. Sodni hlapci zgrabijo obsojenca, rabeljnov meč se zabliska in Videč čuti, da ga je oškropila kri usmertenega Andreja. Tako so se mu verstile pošasti za pošastmi, prikazni za prikaznimi —vsaka groznejša od poprejšnje. Starec je terpel peklenske bolečine; če bi ne bil imel kakor kamen uterjenega serca in terdne volje, če bi mu bila tlela le iskričica vere v persih, ta noč v cerkvi bi ga bila morala spreoberniti. Ali že od mladosti popačen in postaran v grehu in hudobiji ni imel več prostora v sebi, kamor bi se mu mogel naseliti mir, sprava in kes. Starec se je samo bal; Strah mu je naganjal kri proti glavi in sercu, na posvečenem mestu je trepetal pred pošastmi, ki so mu jih zmedeni možgani prikazovali.

Kako se je tedaj razveselil, ko se je jelo daniti okoli njega, ko je peno jutranje solnce skozi okna posijalo! Ali z dnevom ni bilo konca njegovemu zaporu, moral bi kilo priti in zunaj duri odpreti, da bi ga oslobodil. Ura za uro je minula, pa le ni bilo nikogar od nikodar. Sklenil je tedaj iz cerkve priti, naj velja kar hoče. Hodil je po cerkvi sem in tje ogledovaje se na vse strani, kod bi ali pobegnil, ali pa kje bi kaj osledil, kar bi mu iz zadrege pomagalo.

Kar zagleda le na zadnje precej močen železen drog, ki je bilo ž njim neko klečalo podperto. Drog ni bil preveč terdo pribit, pa ga je kmalo odtergal. Ž njim tako dolgo duri odpira in odpira, da jih na koncu le odpre. Kakor se duri odprtó, plane hudobnež iz cerkve kakor dolgo zaperta zver, in verže drog v okno, da se zdrobi in razleti, potem pa pobegne v gore.

10. Utolaženje in upanje.[uredi]

Janez in Martin sta se močno zavzela, ko jima je Liza prinesla od Toneta pozdravljenje in ko sta zvedela, kdo je kriv očetove nesreče. — S početka, ko so Cipsarja zaperli, ga je marsikteri sosed zagovarjal in terdil, da ta pošteni mož nikakor ni mogel Vilibalda umoriti, in tu in tam je kdo zinil, da ima sum na Vidca. Toda starca že dolgo pred umorom ni bilo več viditi, in tudi po umoru se nič ni slišalo o njem, pa so celo naj boljši Cipsarjevi prijatli omahovali in počenjali verjeti, da je morebiti Cipsar vendar le kriv.

Nekteri strelci so pravili, da so vidili starega Vidca po gorah na naj viših zertih in čerih, ali da jim je kakor duh zginil v zrak ali se pa pogreznil v skalne zijala in brezna. Zato so pa govorili, da je Videc kje nagle smerti umeri, pa da nima mira v grobu in mora okoli hoditi, in vsak še tako serčni strelec se je ogibal njegove koče na Mnrlinji steni.

Janez, Martin in Liza sicer niso verovali le vraže, da duh največega očetovega sovražnika nima mirti v grobu in mora okoli hodili, ali mislili so, da se je Videč zvernil v kak brezen, ker ga nikjer več niso vidili. — Tudi Cipsar se je bil pri zadnjem izpraševanju domislil, da je Videč Vilihalda k njemu nasvetoval, pa je rekel, da edino ta bi utegnil stvar kako razjasniti. Sodba je poslala na to res oborožene ljudi v Zirljani; ali povsod so slišali, da stari Videc več ne živi, samo njegov duh je kdaj pa kdaj vitli ti na Martinovi steni na strah in grozo vsem strelcom. Nič niso opravili in se vernili nazaj v Inšpruk, pa so povedali, kar so zvedili; zato so pa sodniki mislili, da si je Cipsar to le zmislil, pa so ga hudo zmerjali. —

Kako sta se toraj Janez in Martin začudila, ko jima je Liza povedala, kaj se je v cerkvi godilo, ko jo je stari hudobnež umoriti hotel. Preveč prestrašena še zapazila ni, da je Tone, ki jo je iz cerkve potegnil, duri zaklenil in tedaj Vidca vjel. Mislila je, da je pobegnil boječ se Tonetove jeze. Ako bi bil Janez ali pa Martin le kolikaj misliti mogel, da je starec v cerkvi zapert, še to noč bi ga bila vjela, ali mislila sta, da je kdo ve kam že v gore utekel, pa nista šla v cerkev gledat. Tone se jima je iz serca smilil: on ni imel hudobnega serca; ali njegov hudobni učenik je zamoril v njem kal vsega dobrega. On je bil zdaj na polu v Inšpruk, da reši jetnika, pa jima je bilo žal za njega; po drugi strani sta se pa veselila, da bodo oče rešeni.

»Pojdimo jutri z dnevom v Inšpruk«, reče Liza, »da nas bodo oče precej, ko pridejo iz ječe, vidili in žalost pozabili.« 

»Le,« odgovori Janez. »Sestra, ti pripravi, kar je za pot potrebnega. Pripravi tudi očetovo pražnjo obleko, nedeljski pas z zlatom obšit, in klobuk s peresi divjega petelina in kozjo brado, da bodo prav čedni viditi in se bodo spet dobro počutili; to vem, da se jim je obleka v ječi jako pokvarila. Jez ponesem samostro, Martin pa gorsko palico s černim divokozjim rogom. Veš kaj še, Liza? ti stopi tje k stari Anki tam na širokem potu, pa jej reci, naj beršlina izpod snega nakoplje in duri naše hiše ž njim obvije, jej bom že dobro plačal; pojdi, povej jej to.« 

»Kakor praviš, Janez«, odgovori Liza, »to bo očeta veselilo, ko bodo vidili zdaj, ko je vse s snegom pokrito, duri zeleno ovite.« 

»Da bi jim le mokrotni zrak v ječi ne bil zdravja pokvaril«, reče Martin, »božjega solnca že tako dolgo niso vidili in zdaj v terdi zimi naše trate niso zelene, da bi jim oči razveseljevale, in blagih sapic ni, da bi jim krepčale trudne ude.«

»A, pri Bogu v nebesih, terpeli so britke težave! reče na to Janez in solze se mu udero iz oči, »našega očeta so obšle na stare dni težke skušnjave. Zato se pa združimo mi trije, pa jim strezimo, da jim obriše naša ljubezen spomin proznega časa. Zima pojde kmalo iz naše doline, vse bo spet ozelenelo in oživelo in oče bodo ozdraveli in povrnilo se jim bo novo življenje. Bog svojih ne zapušča, pa kaj se nam je toraj bati? Kmalo bo tudi prišla lepa ura za-te, sestra, da ti bomo ovili glavo z lepim vencom in bo postala, ljubi Martin, tvoja zvesta zakonska žena, in ta ura bo gotovo hladilo rosila v rane očetu in jih navdala s tihim veseljem.« 

»Da,« rečeta Liza in Martin, »v naši ljubezni naj teko leta očetu; vse se bo na dobro obernilo.«

11. Teza.[uredi]

V Inšpruski svetovalnici je sedel Valtar Vegelin, veliki sodnik; pisar mu je podajal vsakoverstne pisma, ki so danes do njega došle. Bilo je proti večeru, solnce je pošiljalo zadnjo žarke v starinsko sobo. Ali sodnika Vegelina ni veselil lepi večer. Le po verhu je pregledoval pisma, na čelu se mu je bralo, da je bil hude volje in če ga je pisar kaj poprašal, je čisto kratko odgovarjal ali pa je koj molčal. Veči del pisem bersne na stran, pa reče pisarju: »Nesite, Jerolim, to v kraj, danes se mi več ne ljubi teh stvari pregledovati. Pojdite, rajše pozvejte, kako je Cipsarju, ali bo mogel danes v drugo na tezo iti. Tega termastega hudobneža moram omajati in če bi ga tudi konec bilo, da bo le na zadnjo urico obstal, da je umoril Vilibalda, mojega nepozabnega prijatelja. Meni naj nesrečnik ne loži, da je devan na tezo, jaz ne bom lega Bogu odgovarjal. Sodnikova dolžnost je težka sveta dolžnost in jaz jo hočem in jo bom spolnoval po vesti in pravici. Ali nisem poslal ljudi v Zirljani zvedat, če bi se kdo našel, ki bi mogel to stvar razjasnili, in ali ni to, kar je zatoženec rekel, da ima sum na nekega starega strelca, izmišljeno, gola laž, ker si je tisti strelec še pred moritvijo na lovu vrat zlomil?« 

»In duh njegov hodi po gorah okoli«, reče na tihama pisar, ki gospodu besedo prestriže.

»Sram vas bodi, Jeronim,« reče na to sodnik, »da tudi vi verjamete take vraže. Pojte rajše gledat, ali bi se moglo danes spet izpraševanje napraviti; čas je, da že to stvar doženemo, bodi si dobro ali zlo — meni vse eno.« 

Pisar odide in se kmalo poverile z glasom, da je jelnik sicer jako slab, ali zdravnik pravi, da bo tezo še enkrat lahko prestal.

»Dobro,« reče sodnik, »pojdite tedaj in skličite v mojem imenu sodne može, da se snidejo do osme ure na večer. Ta čas bom jaz doma, pridite po me.« To reče in odide.

Ubogi Cipsar je ležal stegnjen na siromaški klopi. V lica je bil bled ko smert, gibati ni mogel ne rok ne nog.

Ta čas, ko je bil Cipsar jetnik, se je hudo ravnalo z zatoženimi pri sodbi. Skušali so jetnika z naj grozovitnejšimi mukami prisiliti, da bi se obtožil tega, česar je bil obdolžen, ako je stanovitno terdil, da ni kriv. Zato so imeli večidel v kakem starem zidovju globoko pod zemljo majhen hram pripravljen, da se vpitje nikamor slišalo ni. Priprave za mučenje so bile raznoverstne. Kedar so obtoženca pervikrat na muke obsodili, položili so ga na dolgo lestvo, ga za roke in noge z vervmi zvezali in ga tak narazno vlekli, da so se mu vsi sklepi stegnili. Ko je tako nategnjen čisto gol na lestvi ležal, sta pristopila dva in sta mu pod pazduhe deržala goreče sveče. To je, Boga mi, huda muka in strašne bolečine. To tezo je ubogi Cipsar včeraj preterpel in zdaj je ležal spet v samotni ječi; vsi udje so mu bili kakor poterti, persi in roke osmojene in opečene; nesrečni človek je terpel neizrečene bolečine; ali vsred teh telesnih bolečin ni omagala duša terdnega možaka, moč mu je dajala živa vera in terdno upanje v Boga, ki ravna vse človeške osode. Spet mu je bilo iti na tezo, še enkrat se dati mukam in terpinčenju zato, da bi povedal, da je storil, kar ni storil.

Dva moža sta ravno pred njim stala in mu naznanila sklep, da bo moral danes iti na drugo tezanje.

»Kakor je božja volja,« reče Cipsar, »tudi to bom prestal, ali tega ni treba misliti, da bi se česa obdolžil; jaz nisem kriv in če bi moral pri mukah dušo pustiti, ne morem se obtožiti lega, kar se tirja od meno. To je moj odgovor, učnega ne morem dati.«

Gospodu odideta. Jetnik ostane sam v ječi in se zagrezne v žalostne misli. Začne sam s sebo govoriti, in pravi: »Še nekolikrat pojdeš na take muke, pa se ti bo oko za vselej zatisnilo. Zagrebli te bodo na samotnem kraji, še križca ti ne bodo na grob postavili. Umeri boš kakor ubijavec in za ubijavca te bodo imeli, dokler bo od tebe spomina. Lize, Janeza in Martina več ni k meni bilo, kar so takrat pri meni bili. Morda jih ne puste k meni. Treba se mi je sprijaznili z mislijo, da bom moral zapustiti svet, preden jih bom še enkrat vidil. Odrasli so in močni, zrejeni v strahu božjem in Bog jih ne bo zapustil. Vedno je bila to moja naj ljubša misel, viditi kdaj mojo Lizo in mojega Martina stati pred oltarjem; kolikrat sem Boga prosil, naj mi da doživeti še ta dan, potem pa rad glavo k pokoju položim. Ali zdaj je to minulo; moje oči ne bodo vidile več solnčne luči, zelene planine me ne bodo več razveseljevale, umreti moram v tem žalostnem mokrotnem zidovju.«

Tako je govoril ubogi jetnik, potem pa nagne trudno glavo na terdo klop in zaspi. Obide ga terdno spanje, da več ne čuti bolečin. Začne se mu sanjati in sanjalo se mu je, da je bil dolgo časa na tujem in da se vrača ravno domu v prijazno domačo dolino. Gore in planine so še ravno tako verhove med oblake vzdigale, kakor nekdaj; vse je bilo zeleno in živo, ali hiše njegove več ni bilo tam, kjer je nekdaj bila. Na nje mestu je stal velik grad z leskečimi strehami. Vrata so bile široko odperte in polno ljudi je hodilo iz veže v vežo. Rad bi vedel, čigavo je to poslopje, pa se ustopi na pot pred velikimi vratmi zraven drugih ljudi. Kar se zažene po vsi množici glas: že gredo, že gredo! Proti grajskim vratom so jahali na iskrih konjih jezdeci z vihrajočimi zastavami v rokah. Orožje se jim je daleč lesketalo in lepa godba je donela po gorah. V sredi med jezdeci so nesli jako lepo nosil nosilnico, iz nje je gledala plemenita gospodična, poleg nje pa sta jezdila dva plemenita gospoda. Strašno rad bi bil vidil te tri v obraz, ali gospa je bila vsa v široko belo zagrinjalo ovita, viteza sta pa imela čelad in naličnik (vizir) na obraz spuščen. Naj bolje je ogledoval lepo delane ščite, ki sta jih viteza nosila. Na ščitu večega viteza je bila za grb umetno vdelana divja koza v skoku in pa planinska cvetlica na belmeodrem dnu; na drugem pa glava divje koze s 7 kapljami kervi. Kar oči ni mogel od njih oberniti, če ravno jih ni mogel spoznati. Zdaj pridejo blizo: jezdeci stopijo s konj in denejo gospodično iz nosilnice. Dva naj imenitnejša pristopita, pa jo primeta pod pazduho. Vsi se umaknejo, da jim prostor narede, le uni se ne gane z mesta, čeravno je bil priprosto oblečen in so ti trije ravno proti njemu šli. Hitro so stopali; on se odkrije in vsi trije pokleknejo pred njega, gospodična odgerne zagrinjalo, viteza spustita čelade na tla in »oče, ljubi dragi oče, ali nas več ne poznate?« zavpijejo od veselja vsi trije. Gane se mu serce, pogleduje Lizo, pogleduje Janeza in Martina, čuti da ga objemajo in »ljubi dragi moj!« sklikne in — se zbudi.

Ali več ni bil v strašni grozni ječi. Ležal je v prostorni svetli sobi, ravno se je jelo vá-njo pomaljati jutranje solnce. Ležal je na mehkih blazinah in zraven njega so stali njegovi ljubljenci, sicer ne po vitežki oblečeni kakor jih je vidil v sanjah, ali veseli, da se je prebudil, ravno tako, kakor jih je v sanjah slišal veselili se njegovega povernjenja iz tujega. Mislil je, da se mu še vedno sanja. Vsaj je bil ubog jetnik in obdolžen in vendar je vidil zdaj svetlo solnce in pa ljubljence zraven sebe. Da! da, si je mislil, dovolili so ti še eno urico sreče, potem boš pa moral umreti kakor hudodelnik. Slišal sem večkrat, da obsojenim pred smertjo še enkrat spolnujejo želje, in taka je tudi z meno.

»Hvala Bogu,« spregovori in vzdigne roke nad svojimi, »hvala Bogu, da vas še enkrat vidim, ljubi moji, preden se preselim iz tega sveta.« 

»Ne bote se še preselili iz tega sveta, oče, « reče Janez, »nikoli več ne hote šli od nas; svobodni, prosti ste! Pokazalo se je, da ste nedolžni in čisti kakor nebesa.«

»Prost sem, praviš Janez, in moja nedolžnost se je pokazala!« zaklikne od veselja. »Kaj se mi sanja? Oče nebeški, zdaj me pa le pokliči iz tega sveta; na mojem spominu ne bo ostala kletva, le solzo pomilovanja bodo za meno točili.« 

»O ne mislite na smert, ljubi oče,« reče Liza, »lejte, vse se je na dobro obernilo in vi bote kmalo z nova ozdraveli. Mi vam bomo stregli in vam storili, kar bote le želeli in ko pride pomlad, pojdete z nami v Zirljani.«

»Oh, dete moje, ti govoriš tako lepo priljubilo,« reče Cipsar, »tukaj ta lepa soba in te mehke blazine tako niso za me; ali povejte mi, kdo je blagi Samarijan, ki se mu je usmilila moja reva?« 

»To vam je naš svitli cesar,« reče Martin; on vam je odkazal to sobo, ganila ga je vaša nesreča, pa je rekel, da smete tukaj prebiti, dokler ne ozdravite popolnoma in bote mogli z nami iti v Zirljani, vidili ga bote tudi kmalo sami.«

»Bog ga živi našega cesarja!« — reče Cipsar, sreča naj ga spremlja po vseh potili. Ali povejte mi, kako sem svoboden in prost postal, kako sem prišel iz ječe, kako se je pokazala moja nedolžnost?« 

Na to poprime Janez besedo in pripoveduje vse, kar je vedel dotlej, odkler se je ločil skesani Tone od Lize in obljubil iti očeta rešit. Potem pa je dalje pripovedoval takole: Tone je včeraj večer zares prišel v lnšpruk. Gredoč blizo cesarjevega grada ugleda lepo oblečenega jezdeca na visokem konju, černem žrebcu, ki ga je komaj berzdal. Zjezi konj jahača, pa ga sune z zlatimi ostrogami. Konj se spne po koncu in pade znak na jahača. Tone se prestraši, zavpije in priskoči k njemu, ker nikogar blizo ni bilo in najpred praša gospoda, če se mu ni kaka nesreča zgodila, ker je tako strašno padel.

»Mislim, da imam še zdrave ude,« reče jezdec, »ali malo nerodno mi jo pa že pod konjem.« 

Tone prime zdaj konja za uzdo, da vstane in se jezdec na noge postavi. Ta se opre z eno roko na Toneta, z drugo pa pelje konja in tako gresta proti gradiču.

Ko prideta pred vrata, vidi Tone, da mora jezdec biti gospod cesarjeve družbe, ko so stražniki pred vrati naklonili jelebarde in je več služabnikov prihitelo, da so mu konja odpeljali. Ko pa še dalje na dvore dojdeta in ko dvorniki in oficirji viteza obsujajo, spozna, da je samega cesarja spremljal. Cesar pa mu je rekel ž njim iti in pride v lepo lepo sobo. Tu ga milostivo praša, kaj hoče zato, da mu je spod konja pomagal. Tonetu se serce omeči, solze se mu s curkom čez lica vdero in pove vse natanko, zakaj je v lnšpruk prišel. Cesar je vidil po besedah, da je ves skesan, pa ga je to v serce ganilo, pa reče: »Hotel Bog, da bi še ne bilo prepozno in bi še rešenje mogoče bilo: pojdi z menoj,« in pomigne še nekaj gospodom, naj grejo ž njim.

»Mi trije: Liza, Martin in jaz smo bili že od jutra v mestu, ker je Tone sestri rekel, da vas bo rešil, pa nismo drugega mislili, kakor da vas bomo že proste našli. Toda duri k vam so nam bile zaperte in morete si misliti, koliko smo terpeli, ko smo slišali, da so vas na tezavnico spenjali. Prosili in prosili smo, da bi nam dovolili k vam iti, ali vse zastonj, pa smo sedeli cel lubi dan pred vašo ječo, češ, zdaj zdaj bo Tone prišel in vas rešil. Ali je nesrečnik prišel hudobnemu Vidcu v roke, smo se prašali, ali se mu je kaka druga nesreča zgodila, ali ga je morebiti pa strah nagnal, da si je premislil? Zmirom veča groza nas je obhajala, zlasti pa je sestra mnogo terpela britkosti in mraza, kajti celi dan nismo bili v topli hiši.«

»Že se je jelo mračiti in ravnali smo se na odhodnjo, kar pride hitro gredoč naš svitli cesar po stonjah, ki derže v ječo. Za njim je šlo več gospode, Tone in pa veliki sodnik. Nam se je precej zdelo, kaj to pomeni, pa pokleknemo pred cesarja. Cesar pa nam reče, da vstanemo in šepne na uho nekaj tistemu gospodu, ki zmirom ž njim hodi, nam pa pomigne, da gremo s tem gospodom. Gospod Radko — tako se je klical ta gospod — nas pripelje sem v to sobo v cesarjevem gradu, pa nam prijazno reče, naj počakamo, da bodo oče kmalo prišli in tukaj dobro imeli.«

»Kmal prinesó vas v nosilnici; vi ste v njej tako mirno ležali, kakor da bi bili mertvi, ali v obraz ste bili veseli, kakor bi se vam bilo kaj lepega in prijetnega sanjalo.« 

»Da,« reče Cipsar, »imel sem prav lepe prijetne sanje; sanjalo se mi je o vas, ljubi moji! Pozneje vam bom vse povedal, zdaj pa hvalimo Boga, da je vse na dobro obernil, in prosimo sreče našemu cesarju.«

Cipsar sklene roke, drugi pokleknejo in molijo.

12. Ozdravljenje.[uredi]

Cipsar je še dolgo terpel za bolečinami, ki jih je prestal. Truplo mu je bilo oslabelo, vsi sklepi so bili stegnjeni in hirali bi bil začel, če bi ne bil milostivi cesar zapovedal streči mu z vsem potrebnim. Pošiljal je k njemu vsaki dan svojega zdravnika, ki se je z vso skerbjo ž njim pečal. Kar mu je pa največ pomagalo, da je jel zdraveti, je bilo to, da so smeli po cesarjevem dovoljenji njegovi ljubljenci pri njem biti. Tudi sam cesar je prišel večkrat k bolniku in mila prijaznost, s ktero se je ž njim pogovarjal, mu je več pomagala, kakor naj boljše zdravilo.

Cesarjevo veselje je bil lov po gorah, lovil je čez vse rad, pa ni čuda, da je govorica prišla kmal na lov in da je jel pripovedovati, kaj je na lovu že vse doživel. Cipsar od svoje strani je pa tudi cesarju povedal vse lovske umetnosti in skrivnosti, ktere je ali sam dobil ali pa od drugih starih lovcov zvedel, to je bilo cesarju všeč in vsak dan je imel Cipsarja rajše.

Toneta cesar v govorici ni nikoli omenil, zato pa se zderzne Cipsar pa poprosi o priložnosti za njega, toda cesarju to ni bilo prav všeč in skoraj ostro reče: »Daj si mira, Cipsar, pa se ne meni za osodo človeka, ki je vzrok tvoje nesreče; sojen bo po tem, kar je pregrešil; vendar se mu utegne zavolj skesanosti smertna kazen prizanesti, zlasti ker je bil le bolj slepo orodje v Vidcovih rokah. Mislim, iz njega še pravega človeka narediti, pa mu bom dal priložnost, da se popravi. Zdaj pa mi ne govori več o njem in o njegovem peklenskem učeniku, ki ga nikakor ne moremo v roke dobiti.«

Akoravno je imel Cipsar tako postrežbo, da si človek boljše želeti ne more, vendar je le počasi okrevaval in še le, ko je začel sneg po gorah kopneti in na solnčnih mestih cvetlice iz tal poganjati, je smel urico ali kaj iz postelje vstati in počasi, opert na Janeza in Martina, po sobi hoditi.

»Se le tedaj, ko spet v Zirljani pridem,« reče nekega dne, »mi bo začelo bolje prihajati: to vem, pomladanska sapa mi bo ude na novo okrepčala. Tri nedelje je še do velike noči, do tistih mal bomo že spet doma. Na veliko noč bom obhajal god ozdravljenja in kako bi ga mogel vredniše obhajati, kakor če vaji, Liza in Martin, pred oltarjem po mašniku združim in napravim zakon, iti nam bo vsem na srečo. Recita, ali vama je to prav?«

Prav jima je bilo, se ve da. Janez pa reče: »Prav tako, oče: to mora biti vesel dan v Zirljanah, ko bomo obhajali dvojen god, vaše ozdravljenje in pa Lizino in Martinovo poroko. Veselje mora biti splošno, ker je Gospod Bog vse na dobro obernil in namesto, da bi točili solze grenkosti, naj teko solze veselja. V naši hiši je bilo tako dolgo vse tiho in mirno, na veliko noč naj se pa razlega godba in veselje; povabili bomo prijatelje in znance, in kdor pride, nam bo po godu —.«

»Ali tudi jaz?« se ta hip nekdo oglasi. Ohernejo se in zagledajo pred seboj Maksimiljana z veselim obrazom.

»Svetli cesar«, odgovori Cipsar, »kako ste vi mogočni in dobri, in kako se vam moremo dostojno zahvaliti za toliko milost?«

Cesar reče na to: »Ti, Cipsar, si mnogo prestal in preterpel brez zadolženja in tvoj cesar se je trudil, da te nekoliko odškoduje za terpljenje. Dolžen sem pa tvojim otrokom, kterih ljubezen do tebe se mi je tako jasno razodela, kako plačilo, pa bom toraj starašina na vaši svatbi. Ljuba nevesta, ali mi dovoliš, da te popeljem pred oltar?«

»Svetli cesar,« Liza ponižno odgovori, »to bi bilo preveč časti, jaz ne vem —.«

»O ti ljubo dete«, se nasmehne cesar, »le reci, da mi dovoliš. Misli si, da sem star znanec, ki te zato prosi; no, jeli me hočeš za starašino?«

Liza reče, da jo bo to neizrečeno veselilo in Maksimiljan si sname s persi težko zlato verižico, pa jo Lizi obesi rekoč: »Kakor se tele verižice sklep eden druzega močno derže in so si vsi enaki po podobi in svetlobi, ravno tako naj si bodo vsi dnevi vajnega življenja enaki: čisti in veseli. — Velikonočni ponedeljek naj bo vajina poroka. Jaz bom prišel čez gore in doline v svatovski obleki. Do tistih mal bodite srečni in veseli, jaz moram zdaj spet iti iz Inšpruka. Takrat pa hočemo biti skupaj veseli.«  To reče in gre in še tisti dan zapusti Inšpruk.

13. Izpahnjenec.[uredi]

Videc je blodil kakor divja zverina po nepristopnih pečinah. Zvedel je, da je šel Tone v Inšpruk in vse razodel; vedel je za se, da ga lové, in da dobi veliko plačilo, kdor ga živega ali mertvega sodbi preda. Starec je moral hoditi daleč v tuje doline, kjer ga nikdo ni poznal, da si je kupil potrebnega živeža, ali neka skrivna silna moč ga je vlekla vedno le nazaj v ZirIjansko dolino k svoji koči na Martinji steni. Meščevanje mu je spodletelo. Drug, ki ga jo mislil z enako pregreho na se navezati, se mu je izneveril in ga izdal in zapustil, da je postal osamljen na svetu. Toda persi se mu niso odperle za kosanje in spravo: sovražtvo do vseh ljudi mu je rastlo in se razplajalo kakor strupeno zelje, in v samotnih breznih in votlinah, kamor ni stopila še nobenkrat človeška noga, je zmišljal nove kovarstva naj večini sovražnikom na pogubo. Terpel je strašen mraz; v koči, ko jo je sneg zapadel, je moral po več dni čepeti, zlasti ko je gosta megla stala in vse poti in steze nevarne delala. Komaj se je branil studene sape, ki je pihala skozi razpoke v steni, kože vstreljene divjačine so mu bile postelja in odeja, neotesan kamen je imel za mizo, samostra, lovski nož in torba je bilo pa na videz vse njegovo bogastvo. Ali v skali je imel skrito blago. Z neizrečenim trudom je v skalo, ki je bila na njo koča naslonjena, izdolbel votlino, ki se je od zunej dala s kamenom tako zasloniti, da je ni bilo moči najti. V tej votlini so ležali nakopičeni denarji in zlatnina, ki jo je bil nagrabil od premoženja gospodarjevega, ki ga je bil pred več leti v Zirljanah umoril, do zlatega kinča Vilibaldovega orožja. Kakor pravi skopuh je čuval zaklada noč in dan, kakor bi se bil bal, da bi mu ne zginil med pečevje ali kakor bi sam sebi ne upal in bi pa sam sebi ne ukradel.

Vse iskanje Inšpruške sodbe, da bi vjeli ubijavca, ni nič zdalo. Ko je pa Tone prišel na izpraševanje, je povedal za Vidčovo skrivališče, ali po zimi ni mogel ni kdo do njega.

Večkrat je splezal stari grešnik gor na naj veči verh Martinovo stene in je gledal po dolini na mirne hiše, od kodar je bil pregnan in izpahnjen. Stale so te male hiše tako mirno in mično v belo odete, v njih je prebival pokoj, serčnost in gostoljubje. Videč pa jih je preklinjal z višave, kar ogenj bi bil na nje metal, pogubil bi bil vse ljudi, kajti duša mu ni na zemlji nikogar več ljubila. Ako bi ga ne bil strah v gorah deržal, kdaj bi že bil Cipsarju hišo zažgal, še preden bi se bil iz Inšpruka vernil: ali vedel je dobro, da se mora skrivati in na samem živeti, če noče sodbi v roke priti. — Kakor smo že rekli: Videč je bil prisiljen v daljne doline po živež hoditi, in tako se je sčasoma po več krajih soznanil; znal se je z nekako tako priljudnostjo vesti, da je marsikterega dobroserčnega za se pridobil, tako da so mu otroci iz nekterih vasi veseli naprot hodili, ker jim je nosil s planin raznoverstne cvetlice, svetle kebričke in pisano metulje. Zato so se pa v nekterih krajih čudili, zakaj ga že več tako dolgo ni pa so mislili, da je kje v brezen padel in se ubil. Malo pred veliko nočjo, takrat, ko se je Cipsar ozdravljenju približeval, je peljal Tone več lovcov na Martinovo steno, da bi starca v koči vjeli. Ko pa pridejo do mesta, vidijo, da koče več ni, da se je nad njo skala odveznila, na kočo padla in jo zdrobila. Lovci so rekli: Bog ga je sodil, pa so se hitro vernili, odkodar so prišli. Od teh mal niso starega grešnika več lovili.

14. Vernitev.[uredi]

Cipsar se je bil povernil v ljubo domačo dolino, od ktere je bil tako dolgo ločen. Ni bil več tako terden in krepek kakor nekdaj, bil je slab in hodil je ob palici, čemi lasje so mu obeleli v ječi. Ali pomladanska sapa je dajala njegovemu truplu čudno moč, blede lica so mu začele z nova erdečeti, udje se krepiti in oči bolj žive in svetle prihajati.

Kako berž pozabi človek prestane bolečine vse za eno srečno veselo urico! Cipsar je s težo dneva pričakoval, ko sta imela biti Liza in Martin poročena. Celi teden pred veliko nočjo so delali priprave za svatbo. »Svitli cesar sam bo prišel in bo Lizi starašina,« tako se je govorilo po vsej dolini, »pojdimo k Cipsarju, da tudi nas povabi.« In vsak dan so prihajali znani in neznani in so popraševali, kako se že kaj Cipsarju godi, in so se čudili bogatim darovom, ki jih je Maksimilijan ženinu in nevesti poklonil in so vsi veseli bili, da bodo smeli priti na veliko noč. Janez si ni dal počitka, vedno je pripravljal take stvari, ki jih ob godeh človek rad vidi.

Prišla je velikonočna nedelja. Janez, Martin in več drugih mladenčev iz okolice je kinčalo hišo z zelenimi vejami, cvetlicami in podobami, Cipsar je sedel pred hišo in gledal, kako je bila že okinčana.

Na enkrat reče : »Poglejte, tam le doli na cesto, nekdo urno proti nam stopa ali oslabele oči ga mi ne dajo spoznati.« 

»I, to je gospod Radko,« veselo Janez zaklikne, »veseli svetovavec svetlega cesarja; pojdite, gremu mu berž naproti, bil nam je verlo na pomoč v Inšpruku.«

Vsi popusté delo pa gredó Radku naprot. Z veselim glasom ga pozdravijo že od daleč. Gospod Radko pa strese čepico na glavi in reče prav prijazno Janezu:

»Svetli cesar me je poslal, da vam še enkrat oznani, da jutri pride. Na vse zgodaj dojde iz Inšpruka, ker ga je volja čez gore semkaj priti, vsaj veste, kako neizrečeno rad hodi na lov. Ob osmi uri misli, da bo že tukaj in jaz vas v njegovem imenu zagotovljam njegove milosti in prijaznosti.« 

Cipsar se med tem približa, pa reče: „Naš cesar nas ima jako rad, pričakujemo ga z naj večim veseljem.«  »Da,« odgovori Radko, »ali to še ni vse: dopoldne dojde še tudi nadvojvoda Žiga z vso svojo gospodo; starega gospoda bodo v nosilnici prinesli: povabil ga je svetli cesar, naj tudi on pride in svatbo s svojim dohodom olepša. To bo, rečem, vesel dan, in cesar želi, da se njega in druge visoke gospode ne sramujete, ker veste da ljubi vsako pošteno veselico. Ali peljite me zdaj k nevesti, da jej vošim iz vsega serca srečo za veseli dan.«

»Vi bote pa vsaj pri nas ostali do jutri, gospod Radko?« reče Cipsar, »ako vam ni preborna naša hiša.« 

»Serčno rad,« odgovori Radko, »ako mi dovolite, vsaj ni nikjer lepše, kakor tu v vaši dolini in če bi ne bil tako ves cesarju vdan, da ne morem od njega ne stopinje storiti, to rečem, naselil bi so med vas, pa bi mirno in pokojno med vami prebival.« 

Liza pride zdaj iz hiše pa lepo veselo Radka pozdravi, rekoči »Bog vas sprimi, gospod Radko! Prav iz serca sem se razveselila, ko sem slišala, kako vesel glas sle nam prinesli in da hote pri nas ostali do jutri.« 

Gospod Radko se prikloni in reče : »Ljuba moja lepa nevestica, ali ne veš, da prijazna sprejetev in gostoljubje kočo spremeni v palačo, pa zakaj bi pri vas ne hotel ostati? — Zdaj mi pa dovoli, da ti želim in vošim srečo za tvoj veseli dan. Na tele rožice za spominček zvestega prijatelja.« 

To reče in da jej kitičico, umetno napravljeno iz belih in erdečih rožic. Cvetje je bilo prav lepo iz tanke svili; in žameta narejeno, repiči in peresca pa iz čistega zlata in srebra. Ta dar je bil mnogo vreden, tako da ga Liza ni upala vzeti, temoč je stala pred njim v lica kakor roža zažarela.

»Jeli sem te kako razžalil, deklica?« popraša prijazno dobroserčni Radko, »da te kitice nočeš vzeti. Le poglej jih, bele in erdeče rože so umetno sostavljene. Ali hočeš, da ti še povem, kaj pomenijo? Erdeče pomenijo vesele in prijetne dni človeškega življenja, ko radost in vesela volja lica živeje barvajo in človek misli, da je na zemlji vse lepo in prav. Zato se pa mladina o godovih kinča z erdečimi rožicami in vpletajo jih neveste v vence med zeleno mirto. Bele rože pa pomenijo žalostne dni, ko od britkosli in težave lica obledujejo. Zato je pa navada devati jih na grob, v kterem počivajo naši ljubljenci. Kaj drugega pa pomenijo rožice obeh boj skupaj v eno sternjene kakor to, da se ti bodo v življenji družili veseli dnevi z neveselimi! Toraj ko ti bode žalost serce terla, ozri se na erdeče rožice in misli, da se žalost kmalo spremeni v veselje, kadar ti bo pa radost dušo napajala in misliš, da ne more nič hudega bili, ozri se na bele rožice pa te bodo opomnile, da je morebiti marsiktera duša blizo tebe žalostna in otožna tedaj hiti k njej in jej pomagaj hrome prenašati. Kedar pa pogledaš na cvetje in peresca, takrat pa se spomni mene, ki je tebi in tvojim vse dobro želel.« 

Liza vzame rožice in reče: »Spominjala se vas bom gotovo. Lepa serčna hvala vam za prelepi dragoceni dar, ki ga bom vedno v veliki časti imela.«

In iz roke v roko je šla lepa kitica in vsi so občudovali umetno delo in premišljevali pomen rož, ki ga jim je Radko razložil.

Martin in Janez pa sta posadila zdaj veselega gospoda za mizo pred hišo, kjer so oče Cipsar že sedeli. Tukaj so jedli in pili in dobre volje bili, da se je luna izza gor pomolila in jih večerna hladna sapa v hišo preselila.

15. Velikonočni ponedeljek.[uredi]

Velikonočni pondeljek je napočil. Pri Cipsarju so še vsi spali, samo Janez in Martin sta že šla na bližnji hrib. Molče sta stala na verhu. Pod njima se je zibala še megla kakor morje in se umikala počasno na gore. Zmiram bolje se je danilo. Čez gorske verhove so zabliščeli zlati žarki in na zadnje se prikaže solnce na jasnem nebu, odkrije se vsa veličast planinske krasote.

»O kako je lep ta božji svet!« zakliče Martin. »Danes na ta moj veseli dan čutim to še vse bolje kakor, kedar si bodi drugikrat. Objel bi kar goré in doline; viž, dragi Janez, znan mi je vsak verh, vsaka stezica, vsaka zert in gore stojé okol naju kakor povabljeni svatje. Lej, kako žari v jutranji svetlobi Selška gora, kako se vspred nagiblje Martinja stena, kakor bi htela bliže biti današnjemu veselju.« 

»Martin,« mu odgovori Janez, »ti veš, da so bile moje misli vselej tudi tvoje; ali si se kdaj veselil ali pa žalostil, da bi so tudi jaz ne bil? in ali ne boš danes z nami združen z najsvetejšo zvezo? Čuj, ali slišiš? v Zirljanab zvoni; viž, sosedje se zbirajo v praznih oblekah k tvoji okinčani hiši — za koga? vse za te in pa za našo Lizo! Ali ni Bog vse na dobro obernil?«

»Dà, to je; bodi mu čast in hvala!« reče Martin in objame prijatelja Janeza, ki mu čez nekaj časa reče: »Zdaj bo pa treba, da se verneva v dolino, vse že tebe ženina čaka.«

Navajena gor sta hitro stopala in prišla kmal v dolino.

Cipsarjevo hišo je bilo danes le veselje gledati. Okinčana je bila s cvetlicami in venci, vse stene so bile z beršlinom ovite in zastavice raznobojne so vihrale po jutranji sapi. Sosedje in znanci so prihajali in odhajali. Tam so se zbrali stari možje okoli gospoda fajmoštra, ki so prišli poročat; tukaj so stale poštene gospodinje in ogledovale raznoverstna darila, ki sta jih ženin in nevesta dobila in so ležala razgernjene na mizi za ogled. Naj več so pa imeli možki opraviti, ti so se na vse strani na prežo vstopili, da bi precej oznanili, kakor bi cesarja ugledali. V sredi med dekleti je sedela Liza z lepim iz rož in mirte narejenim med goste lasce vpletenim vencom, in tovaršice so si prizadevale jo še lepše okinčati s kako cvetličico ali s kakim trakcom. Zdaj prideta Janez in Martin in stopita k nji. Janez jej podá desnico in reče: »Da te, sestrica, kako si lepa, kako si krasno nakinčena! Tukaj ti je ženin, prideva s hriba, kjer bi bil rad vso deželo z gorami in dolinami v svate povabil.«

»Komur je serce polno, hiti na goro,« odgovori Martin. »Komu bi bil pač mogel svoje čute tako razodeti kakor tebi, Janez, in kje bolje kakor na hribu?«  »Vidite ga, tukaj je,« zavpije ta hip gospod Radko, ki se je z več drugimi približal. »Povsod ste ženina iskali, pa ga niste našli; primite ga zdaj, da ga okinčamo s cvetlicami in trakovi.«

To reče in prime Martina za roko in vsi so ga začeli kinčati.

Že ob sedmi uri so bili svatje zbrani in so hrepeneče poroke pričakovali, ali cesar je obljubil še le ob osmi uri priti in brez njega se poroka ni smela začeti. Ko je tedaj ura osem udarila, so se jeli zlo gibati in govorili so si: zdaj bo prišel cesar, in se spodobno v red postavili, da bi pozdravili primerno svetlega svata. Možaki na prežah so jeli bolj pazljivo gledati in oči v daljavo vpirati in nepočakljivost je vsem serce znemirovala. Ura prejde, v zvoniku devet udari. »Kaj je to?« reče Radko, »ura je devet, cesarja pa še le ni! Kar reče, tega se terdno derži, do osme ure je rekel da pride. Da bi se mu le ne bilo kaj prigodilo! Lov ga strastno za sebó vleče, da bi le ne bil kam zašel, kamor bi spremljavci za njim ne mogli; kako bi lahko —.« 

»O, ne bojte se tega,« reče Cipsar, »cesar pozná gore, marsikteri strelec si toliko ne upa, kar si je že on upal.« 

»Lejle, tam z gore stopajo strelci,« reče zdaj Janez. »Daleč so še, ali po orožju, ki se tako sveti, se vidi, da so od cesarjeve družine.« 

»Predaleč so mi še,« reče na to Radko, »da bi jih mogel spoznati, ali to rečem, da je cesar med njimi; naj bolje bo, da jim gremo naproti.« 

Vsi se vstopijo v dolgo versto. Oče Cipsar jih je vredil, da bi vse prav lepo bilo in se cesarju dopadlo. Naj spredej so šli strelci s samostrami in gorskimi palicami, pokriti z zelenimi klobuki, za kterimi so imeli vtaknjene peresa divjega petelina in raznoverstno cvetje. Janez jih je vodil. V sredi med njimi so bili gospod fajmošter pod nebom, ki so ga nad njimi deržali naj stariši možje iz Zirljan, za g. fajmoštrom sta stopala gospod Radko in oče Cipsar, in sta imela ženina med seboj. Za temi so šli po smanje (pražno) opravljeni planinski pastirji z igerci in za njimi dekleta. V sredi med dekleti je bila nevesta Liza. Versto sklepali so pa možje in žene. Procesija je bila dolga in lepa viditi.

Ko strelci z gore zagledajo, da jim gre procesija naproti, postanejo kakor osupnjeni nekoliko, poleni pa začnó hitreje stopati.

Janez, ki je imel bistre oči, precej to zapazi, pa se oberne k gosp. fajmoštru in reče: »Gospod oče, mene čudne misli obhajajo: vse se mi zdi, da cesarja ni med strelci; gospodje so vidili vsi nekako nemirni in ne vedó prav, kaj bi počeli.«  »Bog ne daj nesreče,« odgovore g. fajmošter, »naj vas gre hitro nekaj naprej, da se zve, kaj da je.«

Precej stopi nekaj možakov z Radkom iz verste in hité strelcom naproti.

Kakor hitro to drugi v versti zapazijo, precej se jim zazdí, da se je moralo nekaj prigoditi.

Ko pridejo vkup, zvejo, da se je cesar zgubil. Povedali so cesarjevi spremljavci, da so šli blizo do sterme Martinje stene vkupaj. Kar je cesar zagledal v dalji divjo kozo, ki je na preži bila; vzel je samostro in zbežal za njo čez skalovje, da nam je zginil in ga nismo mogli še dozdaj ne najti, da bi se mu le kaj zgodilo ne bilo!

»Tega Bog ne daj!« reče oče Cipsar, »da bi se cesarju na Martinji steni, na naj stermejši skali v naši deželi, kaka nesreča primerila. Tecimo berž pod njo, ali bi ga morebiti tam ne ugledali.« 

Versta se razdere in vsi se uderó proti Martinji steni. Ta stena se dviga skor 300 sežnjev na visokost, je grozno sterma in kake pol ure od Zirljan. Solnce je vpiralo na vso moč svojo žarke na to neizmerno skalino. Dolinci gledajo na viš, pa nič ne ugledajo.

Kar so razlegne na enkrat strašen glas. Vsi kažejo z rokami na viš proti sredi slone, kjer je sterma skala vspred pripognjena od stene molela. Na tej zerti je stal človek, kteremu se je obleka od solnca svetila.

»To je cesar,« zavpijejo in vsakega zgrabi merzla groza. En sam ozir tje gor pokaže, da od tam ni upati rešenja; dotje ni bilo mogoče priti ne od zgor in ne od spod. Vse so jo poskusilo in poskušalo, ali vse poskušnje so bili prazne. Kmalo začne v Zirljanab plat zvona biti, strelci so šli na gore in so po vseh verhovih krese užgali, da bi sklicali iz vsili dolin ljudi na pomoč. V sredi vpitja in zmešnjave se zasliši s ceste sem vesela godba, prah se je dvigal v zrak, in truma konjekov pridirja k zbrani množici. Nadvojvoda Žiga je prišel. Ko zve strašno nesrečo svojega vnuka, pade v omedlevce in ko se čez nekaj časa zopet zave, pogleda najpred na visoko stermino in reče : »Dajte mi konja in pošljite berž ljudi v Švac po rudokope, predvsem pa priskerbite trobilo, da za gotovo zvemo, ali je cesar res tu gori ali ne; skor se mi zdi, da je nemogoče človeku tu gor priti. Konjniki odleté na vse strani po povelju iskat pomoči za ljubljenega cesarja.

Iz doline v dolino so je raznašal nesrečni glas; po vseh cerkvah je zvonilo in kakor v procesijah so šli ljudje, k Martinji steni. Kmalo se jih je na tisoče zbralo in nadvojvoda, ne mareč za starost, je jezdil na vse strani in obetal blaga in denarja temu, kdor bi cesarja rešil. Ura za uro je prehajala, naj pogumniši strelci so se vračali utrudeni in ranjeni terdé, da je rešitev nemogoča brez božjega čudeža in da bo moral cesar grozne smerti na pečini umreti.

Zdaj prinese neki gospod veliko trobilo, nastavi ga na usta in vsi obolknejo. Zatrobi: »Ako ste vi svetli cesar ta, ki stoji tu gori, dajte nam znamenje, kako bi vas mogli rešiti.« Besede so se daleč razlegale in so lahko segle do Maksimilijana. Ali nobenega znamenja ni bilo. Še v drugo in čez kaj časa v tretje zatrobi in vse čaka kakega odgovora. Kar zaropoče terdo pred nje kamen, ki se razleti na drobne kosce in na tleh se zasveti zlata veriga, ktero je cesar vedno nosil.

Več ni bilo dvombe, da je ta tu gori cesar bil. »Bog se usmili, cesar je,« zavpije tisuč jezikov in vsem stopijo solze v oči. Nadvojvoda pobere verigo in najde listič popisan, prebere ga in dá ga nekemu gospodu, da ga vsem prebere. Ta ga povzdigne in vse obmolkne in posluša, kaj je pisano. Pisano pa je bilo:

»Vedna hvala in sto blagoslovov vam bodi za vašo ljubezen, dragi ujec! in vam vitezom in drugi gospodi, ki me vidite v nesreči. Hvala vam, moje dobro verno ljudstvo, za vašo zvestobo. Moje življenje je v božjih rokah, človeška pomoč je tukaj preslaba. Storite mi pred smertjo še to dobroto in pošljite po duhovna, kajti moja duša hrepeni po svetem obhajilu. Moji strelci naj se pripravijo in mi s strelom znamenje dajo, ko pride duhoven s presvetlim resnim Telesom pod steno med vas, in kedar bo treba, da blagoslov prejmem, naj v drugo vstrelé; takrat molite z menó, da mi bode Bog milostiv na mojo zadnjo uro. Amen.« 

Ni dolgo terpelo in od Zirljanske cerkve se prikaže množica ljudi z gospod fajmoštrom, ki so nesli monštranco. Ko so prišli pod steno in se obernili proti sredini, poklekne vsa množica v polokrogu okoli duhovna. V sredi med njimi je klečal tudi stari nadvojvoda na tleh, opert na dva viteza. Samo duhoven je stal in ko je povzdignil monštranco, ustrelijo strelci, da se je vse po gorah razlegalo. Ljudem se je zdelo, kakor da je cesar pokleknil, vsem je jelo serce nemirno postajati in goreča molitev je puhtela v modro višino brezoblačnega neba. V drugo strelci ustrelé in cesarju se podaja blagoslov za odhodnjo iz tega sveta.

Janez in Martin sta si na vso moč prizadevala; kako bi mogla ljubega cesarja rešiti, ali zastonj kakor vsi drugi strelci. Zdaj ko jo cesar blagoslov prejel in ko ni nihče več mislil na rešenje, pomigne Janez Martinu pa mu reče: »Martin, nikoli se ni meni ne tebi kaj zgodilo, za kar bi oba ne vedela. Jaz ne morem misliti, da bi svitli cesar tu gori poginil, pa bom še enkrat poskusil in vse sile napel, da ga rešim. Ni treba, da kdo drug vé moj sklep kakor ti. Lahko mogoče, da se več ne vernem pa bi toraj rad, da mi pozdraviš očeta in sestro še enkrat. Ali mi boš storil to? Martin, ali jima boš povedal, kar sem nekdaj v Inšpruku cesarju obljubil za njegovo milost, ko nas je tako prijazno sprejel ? Zdaj je prišel čas, ali ga bom rešil, ali pa bom zanj poginil. Martin, obljubi mi, da mi boš to storil.«

»Janez,« reče z živo besedo Martin na to, »ali si ti kdaj šel na kako stermino v gorah, da bi jaz ne bil s teboj šel, pa bi te danes samega puščal! Ne, viž, brate, tega ne hoti; v božjih rokah je, da ali živa ostaneva ali umreva. Jaz pojdem s tebó.« 

»Naka, Martin, ti moraš ostati pri Lizi, svoji nevesti, ti jo moraš tolažiti, ako se jaz več ne povernem.« 

»Veš kaj, Janez? tvoji sestri povejva, da meniva iti na steno, naj ona razsodi ali naj greva oba ali samo eden. Obema ne bo branila, vsaj velja za cesarja, in Bog bo z nama.« 

Liza je klečala in molila tik očeta. Mladenča stopita k njima pa povesta, kaj namerjata. Liza obledi kakor merlič in ni mogla nobene besede spregovoriti. Oče Andrej pa ju objame in stisne na persi.

»Oče, dragi ljubi oče,« reče Janez, »daj, blagoslovite me in dovolite, da grem na steno. Vse mi nekaj pravi, da bom rešil našega dobrotnika in ne bom poginil. Ti, Martin, pa tukaj ostani pri očetu in sestri. Mogoče bi bilo vendar le, da me smert dohiti, pa kdo ju bo tolažil, ako oba pogineva? Ne obotavljajmo se, čas poteka; z Bogom, oče; z Bogom, sestrica; z Bogom, Martin.« 

»Ne, pri Bogu ne,« klikne Martin, »jaz ne grem od tebe. Oče nebeški, ki čuje nad berzo kozo po pečevji, tudi ne bo zapustil očeta in sestre. Ne odvračaj me več, s tebo pojdem, pa je. Liza, ljuba moja nevesta, ali moraš biti zato name jezna, ker ti brata nočem zapustiti?« Pri teh besedah se Liza nasloni bratu na persi bleda kakor bi bila brez duše; žalostna vpira oči v ljuba mladenča, kakor bi si hotla njuno podobo še enkrat v spomin vtisniti; čez nekaj časa pa reče s potihlim glasom: »Pojdita zdaj oba in storita, kar sta sklenila, moja molitev vaju bo spremljevala.« 

»Bog daj srečo!« reče Janez, »tako bodi v božjem imenu. Ostanite z Bogom, oče; z Bogom sestrica, dokler se ne vidimo.«

Med tem se je zbrala množica dolincov okoli njih in sto in sto želj je puhtelo proti nebu, da bi se jima po sreči izšlo. Naj starejši strelci so z glavami majali in si govorili: teh dveh ne bo nikoli več nazaj. In ko sta mladenča skozi ljudi stopala, so jima vsi roke podajali za slovo in sam nadvojvoda Žiga ju je objel in jima sto sreč želel.

Grozna tihota je nastala, ko so vidili mladenča po stermi steni plezati, kjer sta se jim zdaj skrila, zdaj spet prikazala po ovinkih, ki sta jih morala delati. To je bila zadnja poskušnja za rešenje; vedili so, da bota ali cesarja rešila ali pa bodo vsi trije grozno poginili.

16. Rešitev.[uredi]

Ozrimo se nekoliko nazaj, da zvemo, kako je Maksimilijan na to strašno skalo prišel.

Šel je, ko se je dan napočil, iz Inšpruka z nekoliko spremljevavci v gore, da bi o pravem času v Zirljani prišel. Ni mislil ravno na lov, da bi lovil kako divjo kozo, hotel je samo le mož beseda biti in v svate priti, pa je stopal serčno pred spremljevavci v gore. Ko je solnce posijalo, bil je že visoko v planinah nad skalovjem in pečevjem, odetim z ledom in snegom. Kar zagleda z bistrim očesom ne daleč na Martinji steni lepo divjo kožico, ki je na preži bila, ko so se druge pasle, kajti divje koze ne živé rade po samem, živi jih večidel po več vkup in tam, kjer počivajo ali se pasejo, si vselej zbero eno, ki gre na stražo in pazi in gleda na vse strani po skalovji, in ko čuti, da se kaka nevarnost bliža, zapiska s tankim glasom, da druge opomni, naj se čujejo. Komaj cesar kozo ugleda, pa plane za njo in pleza na Martinjo steno. Koza ga kmalo spazi, pa pobegne in skače od skale do skale. Cesar skače za njo čez skale in razpoke, da pride na verh stene; tu se spne čez nek podvez, da bi navzdol plezal, kar se mu kamen spod nog odvali in pade dva sežnja globoko na zert, od kodar ni mogel ne naprej, ne nazaj.

To se mu je prigodilo okoli osme ure zjutraj. Previdil je koj na pervi pogled, da mu ni mogoče od tod nikamor oditi, da bo moral tukaj strašno poginiti. Težko in mučno mu je bilo, ker se ni smel skoraj nič ganiti in je moral vedno gledati v globočino. Tudi solnce, ki se je v skalo vpiralo, je hudo pripekalo in cesarju težave še pomnoževalo.

Ako bi bil kdo drug na njegovem mestu, poskočil bi bil že davno v globočino, da bi se rešil daljnih bolečin z naglo smertjo, ali Maksimilijan je bil stanoviten in je terdno veroval v Boga, v čigar rokah je osoda vsakega človeka, in ki tudi njemu lahko pomaga iz nevarnosti. Že je stal na tem strašnem kraju cele dve uri, kar ugleda v dolini svate in kmalo spozná, da so zvedeli za njegovo nesrečo. Besede iz trobila je precej pervokrat slišal, pa je snel svojo svitlo orožno ovezo, privezal na njo pismice in vergel v dolino; ali preslabo je zagnal, pa se je ovesa vjela na neko skalo. Ko v drugo zatrobijo iz doline, verže samostro z napisanim lističem, ali tudi to je preslabo zagnal, padla je na skalo in se razdrobivši razletela po razpokah. V tretje zapoje trobilo. Zdaj sname zlato verižico s persi, ovije ž njo kamen z listom, z zadnjim, ki ga je še imel, in zažene jo na vso moč, da so mu od zagona roke in noge zaderhtele in je skor sam čez skalo padel.

Kmalo opazi, da je veriga na tla doletela, ko vidi, da se je začelo vse po dolini pregibati in zasliši čez nekaj časa zvon Zirljanski. Ni dolgo terpelo in dogermi do njega strel in zagleda duhovna z monštranco. Pripravljen za smert, poklekne in prosi, naj mu Bog grehe odpusti, ker mu je prišla zadnja ura. V drugo zasliši strel, ki mu je dal znamenje, naj prejme sveti blagoslov; skloni glavo v ponižnosti in vernem upanju in tako prejme sveto obhajilo.

Po tem svetem opravilu so ga jele moči zapuščati. Poldne je že davno prešlo, solnce se jelo nagibati. Maksimilijan do smerti utrujen, se zgrudi na terdo kamenje, pred očmi se mu je jelo tamniti, kakor bi se mu smert približevala, da ga reši britke težave.

Kar zasliši zraven sebe glas : »Hola, svetli cesar, ali ste še živi?« Maksimilijan povzdigne hitro glavo, in ko zagleda Janeza pred sebo, zravna se kvišku in zagleda nad sebo Martina stegnjenega čez skalo, ki je deržal verv, po kteri je Janez k njemu splezal.

»Svitli cesar,« nastavi Janez besedo, »rešeni ste, ali gubiti nimamo ne minutice, če hočemo, da se stvar dobro končá.« To reče pa mu dene na roke in na noge dereze, opaše ga z vervjo, da mu iz čašice, ki jo je s seboj imel piti, da se okrepča, potem pa mu pomaga najpred do Martina, odkodar sta ga vodila po vertoglavih potih do varnega verha. Ko pridejo na verli in ni bilo več nevarnosti, objame cesar ves vesel svoja rešnika rekoč: »0, zdaj so pojde pa domú!«

In po dolini se zažene stoglasno veselje, da se je razlegalo od gore do gore. Od vseh strani so vreli cesarju naproti in stari nadvojvoda objame trepetajo vnuka, ko prideta skup.

Ni ga bilo nikoli krasnejšega dne, kakor ta, ki ga je danes Maksimilijan obhajal v Zirljanski dolini. Serce mu je plavalo v veselju, da je spet življenju povernjen; zdelo se mu je, kakor bi bil znova rojen in vse prestane bolečine pozabivši, se je družil z vernim in veselim ljudstvom in jim pripovedoval svojo nesrečo. Viditi je bil, kakor oče med sinovi po nevarni bolezni.

Kajti neki cesar zdaj tako važnega z ujcom govori ? Zakaj stopajo na njegovo besedo vitezi in gospoda okoli stola, ki je nanj sedel? — Lej, zdaj so se njegovi strelci in straže v širok kolobar postavili in Maksimilijan išče nekaj z očmi po množici, in ko ne najde, kar išče, pokliče oznanika nadvojvodovega, pa mu nekaj prišepne. Ta stopi na to v sredo kolobarja, vzdigne zlato palico in reče na glas, da se je dobro slišalo: »Svetli cesar Maksimilijan želi, da prideta pred njega njegova rešnika Cipsarjev Janez in Brezarjev Martin, da bota zvedela, kako jima želi poplačati dobroto, ki sta mu jo storila.« 

Ali mladenča nista bila med temi, ki so bili ravno okoli cesarja zbrani; bila sta pred domačo hišico pri očetu in sestri. Lizi so obledele lica spet zažarele od veselja in oče Andrej je ves v radosti plavaje verlega sina objemal.

»Vidva sta cesarja rešila« — reče in dalje govori: »blagoslov vama zalo, kajti to delo bo poplačal Bog v nebesih stoterno tu in tam. O ti preljubi oče nad ozvezdjem! Kaj so težave moje ječe, kaj moje bolečine na tezavnici proti veselju te ure? Kje v celi prostrani deželi je oče, ki je tako veselje nad svojimi otroci doživel kakor jaz ? Kdo bi omahoval v sili in nevarnosti, ko se preterpete bolečine tako bogato poplačujejo?«

Veselo klicanje »Janez! Martin!« je zdaj do njih doletelo. »Čujta,« reče Cipsar, »vaji kličejo.« In zmirom bliže je prihajalo klicanje, prihiteli so dolinski mladenci po nju, da ju peljejo pred cesarja.

Kakor bi bila kaj zadolžila, tako sta stala med ljudstvom in oči pobešala. Maksimilijan vstane in veselo pogleduje čversta mladenča, ki sta se popred, za smert nemareča, serčno spenjala od skale do skale, ki sla tam gori lahko gledala cesarju v oči, zdaj sta jih pa pobešala v tla in oblivala ju je erdečica.

»Cipsarjev Janez in Brezarjev Martin,« spregovori čez nekaj časa cesar, »stopita bliže k meni in pokleknila pred svojega cesarja. Že v Inšpruku sem opazil in previdil, da imata serce vdano čednosti in poroznosti, zlasti pa ljubezni do očeta. Danes se je pa se prav očitno pokazala in poterdila vajina ljubezen in zvestoba do vladarja, in meni bi bila gotovo že zadnja ura odbila, če bi me ne bila vidva s smertno nevarnostjo rešila. Za to dobroto sem vama dolžen vso milost in nagnjenje, pa bom toraj naznanil svojo voljo pričo vseh pričujočih. Od danes sta svobodna in plemenita gospoda in povsod po vsej prostrani deržavi vaju mora vsak za taka imeti. Dobila bota vsak svoj pečat za se, za otróke in otrók otróke. Dal vama bom napraviti čelado in gerb; na tvojem gerbu, Janez, bo vdelana divja koza v skoku in planinska cvetlica; na tvojem, Martin, pa glava divje koze s sedmimi kapljami kervi. Nadalje velevam, da se ima na tem mestu, kjer vama to oznanjam, sozidati lep terden grad. Moj ljubljeni stric nadvojvoda Žiga bo dal še to leto zidanje začeti, ki se ima v dveh letih dogotoviti in z vsem potrebnim pohištvom preskerbeti. Verh tega bota dobila še lep dar v zlatu. Vse to bodi vajino in vajnih otrok in otrok otrok, o čemur bom pismo precej jutri naredil.«

Na to vzdigne cesar mladenča, ki sta vsa ginjena pred njim klečala. Zvesti dolinci pa niso več mogli veselja berzdati, hvalili so na glas blagega cesarja in njegova rešnika.

Med tem se je dan nagnil; zdaj zapoje Zirljanski zvon in dolga procesija se je primikala k lepo okincani cerkvi. To so bili Martinovi in Lizini svatje. Cesarjevi in nadvojvodovi spremljevavci so se jim ludi pridružili. Cesar pa je šel kakor starašina z nevesto pred oltar, kakor je bil obljubil. In ko so stari g. fajmošter ob kratkem, toda z živo besedo omenili žalost dogodkov pred današnjim veselim dnem, ki zdaj združuje dva pobožna za vekomaj, ni ga bilo ne enega suhega očesa. — Kakor sin očeta, tako je deržal blagi cesar preveselega Andreja objetega, ko sta ženin in nevesta perstana menjevala.

Po svetem opravilu, ko je solnce za gore zahajalo in bleda luna čez gore priplavala, vzame cesar od zvestih dolincov slovó in po vseh gorah se zasvetijo kresovi odhajajočemu na čast in slavo, in iz sto in sto gerl so germeli glasovi: »Bog živi cesarja.«

Mir in veselje sta spremljala nova zakonska in njuno družino po vseh potih. Ko je prišel cesar čez tri leta nazaj v dolino, našel je dva para srečnih zakonskih v lepem gradu, ker tudi Janez se je bil oženil. Ali ko je poprašal po očetu Andreju, peljala sta ga moža molčé v grajski vert, tukaj v grobu z znamenjem iz belega marmorja in okinčanem z rožami in lilijami je počival terpinec Andrej.

Sklep.[uredi]

Bilo je 1490. leta proti jeseni v takem času, ko tudi po gorah ni več snega, ko je nekaj lovcov na visoki Soljski steni našlo človeško ohrodje. Ležalo je na skali; odeto je bilo le z malo ostanki nekdanje obleke in deržalo je v rokah zaerjavelo samostro. Snežnica in sapa sta mesne dele odstranila, da ni drugega ostalo, kakor zgolj kosti. Ko so ohrodje bolj na tanko pregledali, našli so, da je bilo eno stegno zlomljeno. Nesrečni človek je blezo z višine na to mesto padel in zavolj zlomljene noge ni mogel dalje iti. Lakota, žeja in nezmerne bolečine so ga izročile pregrozni smerti. »Bog je sodil!« reko lovci, ko spoznajo po orožju, po samostri in lovskem nožu, da je tu poginil stari Videc. Pomolijo za njegovo dušo in pobegnejo v strahu od groznega mesta.

Šinčetovemu Tonetu je cesar smert prizanesel, potem je pa šel med vojšake in je na vojski umerl za dom in za cesarja.