Ciper coper medenjaki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ciper coper medenjaki
Kje rastejo bonboni
Ida Mlakar
Spisano: Uredila Lidija Špelič
Izdano: Mlakar, Ida (2008). Ciper coper medenjaki. Murska Sobota: Ajda. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kadar je coprnička Kuštra zjutraj vstala z levo nogo, so se ji ostale coprničke raje izognile. Celo Štumfa, njena najboljša prijateljica. »Spet tečnariš,« se je razjezila Štumfa in zacepetala s svojimi preklastimi nogami v pisanih nogavičkah. »Že ves teden gubaš čelo in se držiš kot huda ura. Še prsta ti ne smem pokazati, pa že cviliš. Zoprna si, da veš.« »Pa kaj,« je sitno ponosljala Kuštra. »Rada sem zoprna.« »Aja? Okrog ust se ti delajo gube, trapa. Če bo šlo tako naprej, boš kmalu taka kot karfijola. Kar poglej se v ogledalo.« To je zaleglo. Kuštra je zaskrbljeno stekla v kopalnico in se pazljivo ogledala z vseh strani. »Pa saj so vsi taki,« je rekla nejevoljno. »Cel svet. Vsi so slabe volje in tečni.« Štumfa jo je pisano pogledala. »No, a je kaj čudnega,« se je sama sebi zasmilila Kuštra. »Sita sem te coprniške šole. Ne maram copranja na ukaz, urokov in coprniških opravil, ki so butasta, na primer pospravljanja coprniških bukev in brisanja prahu. Pa prenašanja knjig starim tečkam, ker si je to izmislila vrhovna coprnica. Kaj, ko bi zamenjali šolo?« Štumfa se je namrdnila. »Ja, saj vem,« je rekla Kuštra čemerno, »drugje je še slabše. Tam bi morali ubogati coprnike.« Štumfa je pokimala. Tudi sama je sovražila šolo in njen red: vedno iste čirule čarule, ki jih je morala ponavljati mesece in mesece dolgo. Copranje toče. Dolgčas! Čaranje megle. Fujti! To so coprničke znale že v mali šoli. Kuštra in Štumfa sta trpeče zavzdihnili in stisnili pesti. Samo zato, ker sta mali coprnički, so velike mojstrice zaničljivo prhnile vsakič, ko so šle mimo. »Veš, kaj,« je rekla Štumfa nazadnje. »Saj lahko tudi kakšno ušpičiva.« »Aja,« je oživela Kuštra in se zadovoljno ozrla naokrog. Beseda ušpičiti ji je bila neznansko všeč. »Kaj na primer?« »No, lahko bi kaj dobrega zamesili,« je rekla Štumfa pritajeno. »Resno misliš?« se je namuznila Kuštra. »Dobro je tu strogo prepovedano, saj veš.« »Saj,« je rekla Štumfa in se popraskala po glavi, »če zamesiva kaj zelo dobrega, bodo pa že morale opaziti, kajne?« »O, seveda,« se je strinjala Kuštra. »To bodo pihale in skakale.« »Pst,« jo je posvarila Štumfa, »zamesiti morava nekaj takega, da bodo skakali vsi.« »Prav, ampak jaz bi rada coprala dobre copre,« je potarnala Kuštra. »Po mili volji in kot mi je všeč. Kaj zabavnega in hecnega, razumeš?« »Saj boš, tečka,« jo je mirila Štumfa, »takoj, ko zamesiva požgečkano testo.« Coprnički sta si zarotniško pomežiknili in odsunili vrata v klet. Pouk se je že zdavnaj začel. Coprničke so že zjutraj odletele na vrh coprniškega kuclja, da bi coprale mraz, meglo in nizke oblake. »Dolgčas, pa tak ciper coper,« je rekla Kuštra. »Vsi se tresejo, prezebajo, slabe volje in tečni, da se jim še ust ne da odpreti.« »Slaba volja je vrhovni coprnici všeč,« je tuhtala Štumfa. »Nobenega veselja in smeha, nikakršnih kozlarij in traparij, nič šal in norčij. Brez skakanja in plesanja. Sama resnobnost in žalost. Bljak.« »Čas je, da to spremeniva,« je zašepetala Kuštra in jo svetlo pogeledala. »Skrajni čas,« se je strinjala Štumfa in nemudoma sta vstopili. Razgledali sta se po kleti. V kotu je stala velika stara omara. Saj ne, da bi jo videli prvič. Šnofanje in firbcanje po graščini je bilo njuno najljubše opravilo. To je bilo sicer strogo prepovedano. Za stikanje po kleti je bila zagrožena najhujša coprniška kazen: odvzem vseh coprniških moči za dobo enega leta. Ampak Kuštre in Štumfe to ni posebej motilo. Kuštra se je povzpela na prste, previdno odprla predal, na katerem je bilo z velikimi črkami napisano NE ODPIRAJ! ZELO NEVARNO!, in pobrskala po njem. »Tukaj je. Recept za požgečkano testo,« je zašepetala. »Beri na glas,« je nestrpno zašepetala Štumfa. »Sestavine dvopičje,« je začela Kuštra, »deset dobrih šal, ščepeč čiste neumnosti, en radosten smehec, vreča dobre volje, tri četrt zajemalke zelo sladkih sanj, nekaj naribanega poguma, za noževo konico trme in vsaj za deset prstov žgečkanja.« »Hej,« je rekla Kuštra navdušeno. »To so same prepovedane reči. Čarovnije za norčije. Za plesanje in skakanje.« »In majhen ciper coper za smejanje,« se je strinjala Štumfa. »Kdor poje medenjak iz požgečkanega testa, se težko ustavi.« Coprnički sta zavihali rokave in stresli sestavine v velikanski kotel. Zdaj se je šele začelo pravo delo. Medtem ko je Štumfa mešala z velikansko kuhalnico, je Kuštra poskakovala okrog nje in ves čas stresala šale, kot je zahteval recept. Končno je bilo testo pripravljeno in Kuštri so se od veselja zabliskale oči. Ura je odbila poldan, ko se je miza zašibila od zacopranih medenjakov. »Zdaj pa hitro,« je priganjala Štumfa. »Prve tri pladnje bova odnesli slaščičarju, naslednje tri v mestno kavarno, nekaj pa k prodajalcem na stojnice. Ampak brž brž, mudi se,« je bila nestrpna. »Vse mora biti nared, preden se stare copre vrnejo domov.« »Kaj pa jaz? Kdaj bom lahko coprala, kot mi je všeč?« se je skremžila Kuštra. »Majhne nosove v velike, resne obraze v smešne, reveže v kralje in cmere v veseljake?« »Kar začni,« je pokimala Štumfa, »en medenjak je zate, za norčije in traparije.« Kuštra je pogoltnila medenjak in... Ko se je dan začel nagibati proti večeru, so se velike copre poklapane vrnile s coprniškega hriba. Kuštra in Štumfa sta jima na skrivaj pokazali jezik, vendar se niso zmenile zanju. Samo vrhovna coprnica ju je ošinila s hladnim pogledom, rekla pa ni nič. Imela je mnogo večje skrbi. Da se ji sneg, megla in mraz niso posrečili, jo spravljajo v bes. Le kje ga je polomila? Skozi oblake se ji je posmehovalo toplo sonce, ki je počasi topilo sneg. Ljudje so bili dobre volje. Nezaslišano! Stara coprnica je bila razjarjena, da je kar pihala. Predrzneži so brili norca iz zime in iz njene visoke coprniške umetnosti. Kako si le drznejo poskakovati in plesati, uganjati norčije in vragolije, kot da se jih zima sploh ne tiče! Stara coprnica je nemudoma sklicala svoje coprniške mojstrice, staknile so glave in ugotovile, da so za vse krivi medenjaki. Ja, kaj pa drugega. Nekdo jim je ukradel recept. Najti ga morajo. Apmak najprej bodo zajahale metle, se zapodile po deželi in zaplenile vse medenjake, dokler se dobra volja in smeh ne razlezeta po vsem svetu. In seda, pazite! Bog ne daj, da se jim to posreči. Prehiteti jih morate. Če so se coprničkama Kuštri in Štumfi medenjaki zares posrečili, vas bosta žgečkala dobra volja in smeh ves dan, morda pa kar celo leto. Poskakovali boste, da se boste komaj ustavili. In to je zares dobro, kajti le tako se da premagati tečnobo in slabo voljo zunaj in znotraj nas. Zato pa kar korajžno nad medenjake!

CIPER COPER MEDENJAKI

Sestavine: Testo: 500g moke, 1 žlička sode bikarbone, 150g masla ali margarine, 2 jajci, polovico žličke cimeta, 150g mletega sladkorja, 150g kostanjevega medu Glazura: 200g sladkorja, polovico beljaka, 1 žlička limoninega soka Maslo, sladkor, jajca narahlo umešamo. Dodamo med, cimet in na koncu moko, ki smo ji primešali sodo. Testo zgnetemo in oblikujemo svaljek. V hladilniku naj počiva dve uri. Svaljek razrežemo in oblikujemo medenjake, ki jih polagamo v pekač. Pečemo 20 minut pri temperaturi 175 °C. Ko se ohladijo, jih s čopičem premažemo z beljakovo glazuro. Glazuro pripravimo tako, da skupaj stepemo vse sestavine, dokler se dobro ne povežejo in postanejo gladka masa. Namesto beljakove glazure lahko uporabimo belo čokolado.

Dober tek vam želi copra Tereza!