Cipar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cipar.
Slika z ljubljanskega barja.

Pavel Turner
Spisal Ahasverus V.
Izdano: Slovenski narod 25/237—40 (1892)
Viri: dLib 237, 238, 239, 240
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mrzel veter tebe žene
Drobna ptičica od nas.

V. Orožen.


Poljedelci spravili so večinoma že svoje pridelke, tudi zadnja košnja je dogotovljena. Po travnikih vlači se često pozno v jutro gosta megla. Poljske cvetlice ginevajo, le podlesek raste bohotno po strniščih, žal, da mu barva nekako turobno bledí.

V temnih, oblačnih nočeh čuje se v zraku čudno, skrivnostno vršenje in šumenje, čujejo se iz pod neba zategnjeni brlizgajoči in piskajoči glasovi. To so štorklje, čaplje, divje gosi in race ter druge močvirne ptice, ki potujejo na topli jug prezimovat. V goste tolpe zbirale so se lastovke ter odletele v kraje, kjer ni zime, kjer solnce vedno jednako gorko sije. Marsikater čuden dvonogat, pernat tujec koracà zdaj po naših livadah in tratah, po strehah pa posedajo dolgorepe pastarice ter se pripravljajo na dolgo pot.

Gozd oblekel je čudne boje, saj jesen je tú. Seničji „fuj, fuj, cicifuj! kljun si muj!“ se veselo razlega po bukovji in drugem Iêsu, po vrtih, logih in dobrávah; veverice drzno skačejo z drevesa na drevo; črne vrane in kavke se pa derejo letajoč hrupno nad stoletnimi, vitkoraslimi smerekami. Žir pada z mogočnih dôbav, divji kostanj pa stresa svoje veje. Z rumenimi, velimi listi ima veter največje veselje, suče jih in suče visoko v zraku, dokler ne položi svoje igrače v kako zeleno seč k večnemu spanju.

Čudno dirne tako opazovanje siromaka, saj njemu je pojem jeseni neločljivo združen z zimo, s slednjo pa si nista prijatelja, ker ta mu je čas bede, trpljenja, mraza, strahu, trepeta in groze ...

Sv. Huberta in Dijane častilcem pa pride z jesenjo najlepša, najljubša letna doba. A ta dva ne štejeta mej svoje častilce samo lovcev-strelcev, ki se jeseni veselé, imata tudi lovce, kojim drug način lova srcé ogreva. Evo ga ciparja!

Cipar — to je posebna specijaliteta lovca-tičarja in to specijaliteto si hočemo ogledati, posebno, ker bodo ravno v tekočem mesecu na prodaj ptice cipe, nabrane skozi kljun na vrbjo šibico.

Cipe ločimo v štiri vrste:

1. veliko cipo, 2. malo cipo, 3. vodno cipo in 4. poljsko cipo.

Najbolj znana je pri nas mala cipa in o tej in o njenem lovu bodi govor.

Ona prebiva na severju Evrope in Azije po močvirnatem svetu, kjer se živi od komarjev, muh, mušic, pajkov, mravelj in jednakih živalic. Dvakrat na leto znese 4—7 majhnih rjavo-marogastih jajec v gnezdo, katero splete kaj priprosto iz koreninic ali bilk ter je postavi pri tleh, najraje v kako bičje.

Mala cipa je skrjančku podobna, samo manjša je od tega. Po hrbtu je zamazano sivo- ali rjavozelenkasta, po trebuhu in grlu svetlejša, samo na prsih ima pege. Šiljasti kljun je tenak in siv. Šibko, vitko truplo nosita dve tanki, gibčni, sivordečkasti nožici, zadnji prst nosi dolg ostrogast krempeljc. Lična ptica je, tudi petje njeno je prijetno, poje pa najraje kadar leta po zraku jednako škrjancu.

Jeseni se cipe odpravijo v tropih na pot z daljnega severa proti gorkemu jugu, a le malo jih pride do cilja, ker jih tičarji že komaj pričakujeio. Pri nas so jih nekdaj Krakovčani in Trnovčani na tisoče in tisoče podavili, tudi Lahom in Francozom so zaželena delikatesa, tako, da jih je vedno manj in manj. A nimajo samo v človeku sovražnika, tudi čveteronoge roparice jih v gnezdu zalezujejo, često pa tudi pomladne povodnji pokončajo skoraj ves zarod, kar se je moralo lansko leto dogoditi, ker se jih je v jeseni jako malo v naše kraje prikazalo.

Od cip dobil je i njihov tičar ime.

Krakovsko in Trnovsko predmestje je ciparjevo domovje, predmestje, kjer je jedino še doma nekoliko romantike.

Pred jesenjo že izbere si cipar v mestnem logu pripravne, dva prsta debele gladke količe, katerih rabi pri svojem imenitnem lovu 35—40. Treba je potem vsakemu kolu s svedrom po štiri luknje zavrtati, v katere se nasadijo na vsako stran kola po dve 1 m dolge, mazinec debele palice. V gorenjo stran vsake palice napravi po pet jednakomerno oddaljenih poševnih zarez, kamor se limanice zatrjujejo. Koliko časa in truda je treba, predno si nareže cipar 700 do 1000 drobnih, ravnih, pripravnih in trpežnih, po 25—30 cm dolgih šibic, predno jih ošpiči in s pravo mero lima obmastí. In lim, oj kake preglavice dela ciparju! Zdaj je premehak, zdaj pretrd, zdaj se prehitro suši, zdaj se preveč vleče in ne prijema dobro in vse, vse mora dobro biti, če hoče tičar na polne „ravšelne“ in na dober lov upati. V zajčjo, mačjo ali druge zverjadi „kožo“ se limanice zavijejo, okoli te se pa priveže na leseno vreteno navito „réro“, t. j. 15—20 cm dolg, tenak motvôz, kamor se za to napravljene vrvice „vabljenki“ privezujejo. Dva „ravšelna“ mora imeti vsak tičar, to so mreže, kakoršne tudi ribiči rabijo, v katere se spravljajo vjete cipe, katerih gre po 100 in še več v jedno. Razločujejo se vabljenki na reri in oni v kletkah, a najboljši vabljenk je cipar sam, če ima dobro „cipnico“, t. j. svinčena, vinar velika, okrogla, tenka, votla in v sredi prevrtana ter na robu utisnjena, na vrvico privezana piščalka, s katero se dajo posnemati cipji glasovi. Dobra cipnica stane 50 kr., tudi 2 gld., in poznat je cipar, ki se je navlašč v Trst vozil cipnice kupavat.

Nekaj dni pred prvim vinotokom naloži cipar kole in palice na voziček, vzame kramp in sekiro ter zavleče svojo primitivno lovsko pripravo na kak pokošen travnik v mestni log.

Nekoliko krajši kol nego so drugi, zabije globoko v močvirna tla, na katerega rero priveže. Ta kol mu je ravnilo pri zabijanji druzih in kmalo stoji vseh 35—40 lepó v vrsti, tako da je rerni kol nekak poglavar tega nasada. Tudi palice zatrdi v luknje, zdaj treba le še „uto“ postaviti, katero od vseh stranij z zelenjem zadela, odprta je samo stran, kjer so koli postavljeni.

Za uto zabije štiri rogljate količke v zemljo, na dva stavi operjene limanice, na dva pa očiščene.

Vsa priprava je zdaj v redu, vabljenki v svojih gajbicah živahno cvrčé, cipar pa željno pričakuje prvega vinotoka, ko se začne oficijelni lov na kole, saj lov vélikih cip meseca septembra na „reissbonk“ ni imena vreden.

Ko se gospôda še v sladkih sanjah ziba, ko se po ljubljanskem barji ter mestnem logu gosta, neprezorna megla vlači ter bije boj z jutranjo zarjo in z zlatimi solnčnimi žarki, ko prší rosa raz drevja, takrat je že pravi cipar na potu v svoj „revir“.

Visoki škornji, gorka suknja, stare hlače in klobuk, zverižen na vse mogoče fasone, je ciparjeva zunanja oprava. Na hrbtu ravšelna, pod pazduho koža z rero, v žepu varno na gumbo telovnika privezana cipnica, v levici 2—5 kletk vabljenkov in majhno vrečico, v kateri ima 4—5 cip vabIjenk spravljenih, v desnici pa neizogibna pipa, katera varuje nos mokrotne, močvirne megle, v kateri bi znali biti bacili nepoznate bolezni, in če kos kruha, nož, mehur za tobak, ob jednem i za denar, žveplenke, več plavih rut in steklenico slivovke ali „doppelbitterja“ prištevamo k bistvu vsakega podjetnega lovca-tičarja, — imamo pravega ciparja pred saboj.

Kakó pa tudi počasno, ošabno, prav krakovsko koraka čez most v mestni log, kakó samooblastno premika svoje težke čolne-škornje po bárskih tleh, kakó postaja, posluša in napenja svoji ušesi, če zasliši skozi meglo znani glas: „cip, cip, cip! “; ne bo pa plašil se počivajočih selivk, le oblak dima bo puhnil v zrak ter dalje korakal v megleni svet.

Prišedši k uti, odloži previdno svojo prtljago na mizo in po tleh, motreč sosebno vabljenke v kletkah, če so še zdrave in čile; nič se ne prenagli, še-le ko vse odloži, počaka, da v pipi tobak do dna zgori, ozira se in posluša v meglo, potem potolče pipo ob mizo, da pepel iz nje poletí in jo varno spravi v žep. Njegov želodec si je zdaj že zaslužil požirek „grencega“ in tega tudi pošteno dobi.

Na delo torej!

Limanice iz kože malo se še prevrtajo pa k kolem nastavljat jih. Če je cipar sam, rabi uro, predno je nastavljenih vseh 35 do 40 kolov. Tudi to delo mora biti previdno napravljeno, kajti limanica ne sme biti ne pretrdo ne premehko v palično zarezo zataknjena, ker bi se v prvem slučaji cipa lahko odtrgala, v drugem pa preveč limanice poruvala in se slednjič morda še rešila; ne sme biti zataknjena ne previsoko, ne prenizko od palice, ker bi premetena cipa na palico mesto na limanico sedla. Zatorej bode tudi redko zaupal pravi cipar nastavljanje ljudem, od kojih zná, da niso krščeni pri sv. Janeza krstnem kamenu Trnovske cerkve, ker so ga skušnje učile, da le taki krščenci imajo kri in instinkt do žlahtnega cipjega lova in prirojeno rečnost v tičarskih poslih. Ko je nastavil limanice, okrepí se zopet s „požirkom „grencega“.

Megla se je jela zdaj umikati solčnim žarkom, že se slišijo vse bolj pogostoma cipe. Ali tudi ti glasovi ne spravijo ciparja iz duševnega ravnotežja, k večjemu, da hitreje puha iz svoje pipe, saj vé, da cipe, če bi se tudi dvigale iz svojih nočišč, vender radi teme ne bi videle še kolov, ali pa imele še premokrih, rosnatih nožic ter bi limanice ne mogle še svoje dolžnosti storiti. Hladnokrvno pusti torej cipe čivkati, on pa priredi ravšelna blizo srede kolov, vzame ruti ter ji pogrne čez odprtine mrež, konečno pa vse z zelenjem zakrije. Zdaj priveze rero na za njo pripravljeni vrh kola, odmota motvôz ter ga pripne v uti na močno vejo pri uhodu. Če ima cipe na razpolago, priveze jih za nožice na rero ter jih pusti mej kolmi v travi skakati. VabIjenke v kletkah pa poobesi na nizke količke mej kole in začne se lahko lov.

Pri uhodu v uto sede cipar na klop, vzame cipnico iz žepa in začne piskati in vabiti cipe ter tako naravno oponašati njihove glase, da cipe, čuvši te glasove, menijo, da so spodaj na zemlji že njihove sestrice našle dobro pašo in se spusté iz zračnih višin vedno nižje in nižje, lete v kolobarju okoli kolov in ute ter se vedno bolj bližajo svoji pogubi. Cipar pa piska in vabi neprestano, polahko natezuje rero, da privezane čivkajo in pojó, videč v zraku sorodnice, — grozno neumne, naivne cipe pa mislijo, da se vse to njim na čast godi, da koli in palice in limanice so naravna drevesca, da se cipe in drugi ptiči tam mej kolmi pasó ter jih kličejo, mislijo, da kolikor večja družba, toliko prijetnejšo bo popotovanje v južno solnčne kraje, kjer rastó palme in ciprese. Ne morejo več lokávim glasovom uteči, svojega nagona do svojcev ne morejo več premagovati in tako zaséde v trenotji trop cip nastavljene limanice ter so hipoma valé kot žrtve radostnega tičarja mej kolmi. Seveda ni še gotovo, da so vse njegove; marsikatera izpuli se še z limanice, ker jo je premalo prijela, odleti brez slovesa pustivši samo nekoliko svojega perja v spomin. Taka cipa, katera nosi potem ime in značaj „pametne“, je prava preglavica tičarja, ker le jedenkrat gre na lim, drugič več ne, prileti pač z drugimi v bližino kolov, a odleti navadno in odvede i druge a saboj, ali pa sede na tla mej kole in ker druge storé v svoji neumnosti, kar vidijo to storiti, posedajo tudi one po tleh in cipar lahko kolne kolikor hoče in vabi lahko še tako ljubeznivo, milo in ginljivo, da bi se ginjenja kmalo sam začel solziti, vse je zastonj, le malo jih vjame in spelje iz take družbe na limanice. Navadno gleda, da hitro odpodi vso „pakažo“, da mu taka pametna cipa še druzih tropov ne prepodi ali odvede. Ko cipe z limanice padajo, sedi cipar še mirno, potezuje rero ter vabi in kliče dalje, saj zná še kaj pritepenk za uto prileteti. Še-le, ko je čisto nebo, skoči iz ute, pobira po tleh z limanicami obdane cipe, jih reši teh in spušča v mrežo ter nastavlja nove limanice, operjene pa položi za uto na količka, kjer pričakujejo očiščenja. Če ni imel že prej cip na reri, prieže in zbere mej vjetimi tiste, katere ne „cvilijo“. Take razločevati v malotrenotnem znanstvu zna le neizrečno tenki sluh pravega Krakovčana ali Trnovčana, ostale pa zmeče v ravšel ali pa cvileče zadavi ter jih zažene za uto. To stori tudi z morskimi vrabci ali slučajno na kole vjeto veliko cipo.

Zdaj, ko ima že nekaj cip v ravšelnu, oživi še-le cipar, zdaj je v pravem elementu njegova vedno žejna ciparska duša. Neprestano kliče in vabi s svojo cipnico, urno skače mej koli, vjeto cipo pobira, zasaja limanice, se vedno po nebu ozira ter gleda, kje bode opazil trop cip, da se jim brzo v uto umakne, mej tem pa pridno moči svoje suho grlo.

„Cip, cip, cip!“ — sliši se iz ravšelna, sliši se vabljenke na reri in cipnico. — Hipno vzame cipar piščal iz ust ter napenja ušesi, hitro začno zopet na vse pretege vabiti, roko ima na reri — cipe so tu! Kako dober sluh ima cipar! Videl pač ni cip, a slišal je visoko, visoko v zraku srebrnočisti: „cip, cip, cip!“ potujočih in privabil jih je nizdol na svoje kole.

Cipa je čudno neumna ptica, kakor bi jo na vrvi vlekel, prileti pogosto naravnost na kol, sede na limanico, lim jo po trebuhu ali perutnicah ju prime in za trenotje se že premetava po strnišči mej koli.

Največje veselje in največja sreča ciparjeva je, ako prileti velik trop. Saj še največjemu filistru začne žila bolj hitro biti, ko vidi trop po limanicah sedajočih cip, kaj še-le Krakovčanu ali Trnovčanu! 100—500 cip najedenkrat videti ter slišati, gledati kako sedajo ter cepajo mej kole, to je ciparju dovolj povoda misliti, da je v malih nebesih. V tacih slučajih se ne brigajo cipe veliko za tičarja, če tudi mej koli hodi, pobira in davi hitro vjete, brezplašno tik njega na pogubonosne kole sedajo, vse omotene so in če tudi nekatere odletó, kojim se stvar vender nekako sumna zdi, vender se vračajo urno nazaj v svoj pogin. Taki mnogoštevilni tropi so seveda že redki postali; kot pravljica doni, da so nekdaj Krakovčani več centov cip na jeden dan polovili ter jih je vsa Ljubljana jela, dandanes so že tropi po 15—20 cip redki postali. Lani ni noben cipar ves lovski čas vjel več nego do 180 cip v jednem dnevu, a bili so tudi dnevi, ko ni ta ali oni cipar niti jedne vjel, ali k večjem po 1—30. Navadno se prikaže na obzorji 5—6 cip. Često se zgodi, da samo 2 ali 3 sedejo na limanice, druge pa posedejo v travo. Umetno je spraviti tudi te na lim. Cipar vidi rad, če gre kdo cipe prepodit. A tudi to dozdevno lahko delo zahteva prebrisane glave. Gonjač se mora priučiti posebni hoji, znati mora o pravem času počepniti in z rokama mahniti, tudi ako se prikaže na obzorji nov trop in se ne more več skriti, mora položiti svoje telo na močvirno zemljo, da ne preplaši bliskovito se bližajočih ptic. On mora daleč na okoli iti in še-le ko pride za pasoče se cipe, sme jih prepoditi, a tako, da leté proti kolom, kjer jih ljubeznivo vabijo. Ker so tla močvirna, sosebno po dežju ali ob dežju, razumno je, da so tudi o najlepšem vremenu škornji umestni.

Proti 9. ali 10. uri dopoludne dobi navadno cipar goste v svojo uto in unamejo se živahni pogovori o cipah, lovskih dogodkih in spominih na nekdanjo slavo Krakovčanov, pa tudi pravih Trnovskih šal ne manjka.

Ko ima cipar več pripravnih, že nekoliko izurjenih pomagačev, — saj se njegovi gostje večinoma rekrutujejo iz otrok Trnovske fare — je zanimivo gledati, kako tekajo starčki in mladi mej koli, pobirajo, spravljajo in moré cipe, nastavljajo limanice, skratka, na vse načine skušajo pridobiti si zadovoljnost ciparja-mojstra. Za uto pa kak belobrad starček ovija z vrvico operjene limanice ter jih z največjo natančnostjo trebi perja in računa po porabljenih šibicah, koliko more že biti vjetih cip.

Tudi pomočnik v gosposki suknji ni redek. Marsikdo se spominja, kako je kot dečko strastno tekal za cipami, in ti spomini obujajo se zlasti radi meseca oktobra tako mamljivo, da pozabi dotičnik časih na vse svoje dostojanstvo kot „škric“ ter teka mej koli za cipami, ne mené se za ves drugi svet, z onim ognjevitim, mladostnim čutom, kakeršen mu je nekdaj pretresal živce, ko je še bosonog pohajal nekdanjo Trnovsko-Št. Jakobsko vseučilišče. Prava kri Trnovskega župljana prešinila mu je zopet jedenkrat vse živce, — kri, ki se nikdar ne izneveri običajem najožje domovine ...

Solnce gorkeje prihaja, poludne se bliža, gosti zapusté barje ter ciparja, le najzvestejši mu še pomagajo limanice premastiti, ker so jih gorki solnčni žarki dopoludne nekoliko posušili.

Kmalo je cipar sam v svoji uti, zvon za zvonom oglaša se iz stolpov mestnih in okoličanskih cerkvá, a cipar se šele odkrije, ko zadoni znani glas Trnovskega zvona in pobožno moli k stvarniku, zahvaljujoč se mu za obilni dopoludanski lov ali pa proseč ugodnejšega popoludanskega.

Ker se tudi cipe navadno opoludne po travi pasó in ne letajo, zamore i cipar v miru pušiti pipo ter použiti kosilo, katero mu z doma prinesó ...

Tihota zavlada po širnem barju, cipar pa na klopi ležeč zadovoljno opazuje oblačke na sinjem nebu in svojo okolico.

Proti drugi uri popasle so se tičarjeve ljubice, že se vzdigujejo in se odpravljajo na daljno pot. Zopet zapoje cipnica, neumnice v ravšelnu takoj odgovarjajo in popoludanski lov se prične. Ta traja najdalje do pete ure, ker potem cipe v somraku ne vidijo več kolov in posedajo v travo, če se jih tudi že nad kole zvabi. Veliko zaupa cipar na večerni trop, žal, da pride navadno prepozno in so često že tačas pobrane limanice, a še jedenkrat jih nastavljati se ne splača.

Ko so limanice očiščene in pospravljene v kožo, ko je okoli nje repa ovita ter vabljenki ž nje odvezani ter podavljeni, kletke na vrvi, začne rabelj svoj posel. Kruta roka poišče vsako drobno ptičkovo grlo v ravšelnu, na lahko ga stisne in ubogi živalici je konec. Ko je „mirna Bosna“, strese cipar ves lov na tla ter začne mrtvace natikati skozi šiljasti kljun na trtno šibico. Zdaj šele zamore po številu šopov prešteti svoj plen in zaslužek.

Ako je jupiter pluvius ugoden ciparju, završí po narisanem vsporedu svoje delo ter si privošči zvečer pri „Bergantu“ ali „Ugletu“ v družbi druzih tičarjev, ribičev in lovcev še kaj mokrega ter preživi v živahnem pogovoru v duhu še jedenkrat vse dogodke minolega dne. Seveda da pri tem ne manjka lažij in samohvale; če reče cipar, da je vjel 100 cip, se bo hitro drugi z 200 do 300 pohvalil, pri vsem tem pa jeden drugemu niti trohice ne verujejo, če ne vidijo z lastnimi očmi vjetih cip. Če se pa megla celo dopoludne ne zavleče ali če začne močno deževati, ali če brije močan veter čez barje, potem pa pobere cipar kopita ter se gre na srečo prihodnjega dne krepit na slavnoznani Krakovski „eck“.

Marsikatero veselo, nepozabno uro preživel sem pri ciparjih v bolj ali manj prijaznih njihovih utah. Marsikatero burko napravili smo, a tudi marsikaj zanimivega sem zvedel iz ust starih in mladih tičarjev, ko jim je slivovka odvezala jezik. Zato pa vsak Ljubljančan, zlasti če je bil krščen pri kamnu Trnovskem, gleda z nekakim ponosom na to specijaliteto domačega lovca in z nekim spoštovanjem govori o ciparjih.