Ciklame (Anica Černej)
| ← Pomladno pismo | Ciklame Anica Černej |
Rano zjutraj → |
| |||||||||||
Hodim samotna po gozdu,
ki čaka, dober in tih,
z mojim srcem jeseni.
Dragi, ne veš, kaj pomeni
čakanju nežni dih
prvih ciklam med prameni
sonca, ki pada na njih.
Uberem drobno ciklamo
v droben in nežen spomin.
Rano so letos vzcvetele,
rano steze so odele
v slutnjo svetlih bližin:
saj bodo kmalu zapele,
dragi, od tvojih stopinj.
V srcu jih čujem že danes,
saj že ciklama cveti
in drobna ciklama ne laže.
Vsako jesen mi pokaže
tihe in drage poti,
ki bodo srcu še dražje,
ko jih prehodiš ti.