Ciklame (Anica Černej)
Pojdi na navigacijo
Pojdi na iskanje
← Pomladno pismo | Ciklame Anica Černej |
Rano zjutraj → |
|
<poem>
Hodim samotna po gozdu, ki čaka, dober in tih, z mojim srcem jeseni. Dragi, ne veš, kaj pomeni čakanju nežni dih prvih ciklam med prameni sonca, ki pada na njih.
Uberem drobno ciklamo v droben in nežen spomin. Rano so letos vzcvetele, rano steze so odele v slutnjo svetlih bližin: saj bodo kmalu zapele, dragi, od tvojih stopinj.
V srcu jih čujem že danes, saj že ciklama cveti in drobna ciklama ne laže. Vsako jesen mi pokaže tihe in drage poti, ki bodo srcu še dražje, ko jih prehodiš ti.