Cikel Raja (Josip Stritar)

1. Gost

"Z bogom torej, srečno hodi,
Če se ti tako mudi;
Božja roka naj te vodi,
Kamor ti serce želi." —

„Z bogom, ljuba ti družina!
Saj te videl več ne bom;
Daleč je Ercegovina,
Solzni moj, — nesreče dom.

Skozi Bosno solzorosno
Hitel bom domu plašan;
Kjer Turčin glavo ponosno
Dviga — plaka kristijan!

Ko v slovo vam dajem roko,
Srečne gledam vas ljudi;
Žalost ta pogled globoko
Znova v serci mi budi.

Oj vi srečni siromaki!
Vam neznano je gorje,
Ki pod turškimi divjaki
Kristijani ga terpe.

Vi ne veste, kaj je Paša,
In kaj Beg je brez serca;
Nizka koča ta je vaša,
Košček verta in polja.

Mirno vam se čeda pase,
Mirno v koči dete spi;
Vam na njivi žito rase,
Vam na drevji sad zori.

Raja seje, Turek žanje,
Turku sad in Raji glad!
Mir pod streho — prazne sanje!
Blizo je Turčina grad. —

Kaj me, deva mladolica,
Gledaš tujca ti molče?
Tožna moja govorica
V oko vabi ti solze.

Hčerka, tebi vsa enaka,
Tvoje rasti, tvojih let,
Žalostna doma me čaka,
Radost moja, sladki cvet!

Najdem-li še živo, zdravo
Golobičico krotko?
Ni-li jastreba kervavo
Zapazilo je oko?

Z bogom, ljuba ti družina!
Solnce je visoko že;
Daleč je Ercegovina,
Z bogom, srečni vi ljudje!"

2. Vdova

"Mati! Turek je Lisko ukral,
Ko sem v Rebri jo pasla!
Kdo nam bo zdaj, ko jo je odgnal,
Mleka dajal in masla?"

„Tiho, dete, zastonj je jok,
Vse je nam mirno terpeti!
Bog ne posluša vdove, otrok,
Ni pravice na sveti!

Turek ti je očeta zaklal,
Turek brata umoril;
Sin je očeta maščeval,
Hudega nič ni storil!

Tiho! nič ne pomaga nam!
Dete, čemu bi jokalo?
V kočo pojdi, poberi tam,
Kar je nam še ostalo.

Težko ne bo ti breme, lahko
Roke neso ga otročje;
Jaz pa sinka, dete ljubo,
Vzamem v svoje naročje.

Kraj zapustimo nesrečni ta,
Tje čez mejo bežimo;
Dobri ljudje so onkraj gora,
Tam zavetja iščimo!

Predno pa idem, z lastno roko
Prazno zažgem domačijo;
V njej se Turek šopiril ne bo,
Ogenj naj upepeli jo!

Sin, ki nedolžne upiraš oči
Materi v lice solzeče;
Ti ne umeješ, kaj se godi,
Ti ne čutiš nesreče!

Hišo glej gorečo, v spomin
Vtisni se ta ti podoba,
Da se kdaj spomniš, kaj je Turčin
In kaj turška je zloba!

Skerbno na tujem gojila te bom,
Za maščevanje hranila;
Turka čertiti učila te bom,
Serdom bom te pojila!

Leta teko, zaželeni dan,
Dan osvete napoči;
Ti junak, z junaci obdan,
Bratom prineseš pomoči.

Ko moj sokol ti priletiš
V Ercegovino gorato,
Dvigne se Raja: „Za častni križ
In za svobodo zlato!"

3. Begun

Čuj, po polji ljut vihar razsaja,
Kakor gladen volk po hosti tuli:
Srečen, kdor pod mirno streho biva.
Mirno? Mira ni v Ercegovini!
Kakor divja zver se Raja plaši,
Po zakotih skrivnih se potika,
Divji turški zlobi se umika.
Zdaj otroci ste pod streho zbrani
Kakor drobna piščeta pod kokljo,
Ki jih krije z gorkimi peruti.
Jutri, predno beli dan zašije,
Zor visoke gor zlati vrhove,
Mi prognani morda iz te koče,
Borne koče, vendar ljube koče,
V daljne tuje kraje pobežimo,
Tje, kjer turška sila ne razsaja.
Ercegovci smo, nesrečna Raja!
— Čuj, kdo trka v pozni, burni noči?
Pojdi, Mara, odpri tujcu duri;
Potnik bode, ki je pot izgrešil.
Siromaki smo, a dobro došel
Nam je potnik pod ubožno streho.
— Božja milost! Marko, kaj ti tukaj?
In v naročji dete! — Kje je Nada,
Kje je hčerka moja, žena tvoja?
Kaj molče mi kvišku kažeš z roko?
Tvoja roka je krvava! Marko!
Kje je Nada, kje je dete moje?
— „Tam kjer ni se več ji bati Turka!"
— „Tiho žena! Sin govori jasno,
Siva naj se ti ne smili glava;
Nož naravnost v prsi mi zasadi:
Ercegovec sem in znam trpeti." —
— „Bil sem v gozdu, žena sama v koči,
Krik začujem, krik predobro znan mi.
Urno planem, tečem proti koči,
Kaj zagledam? groza! — dva beriča,
Bog ubij te, Beg, in tvojo mater:
Dva kragulja, krotka golobica —
Nada moja trepeta med njima!
Med nje planem, v stran beriča treščim,
Zgrabim ženo — urno proti gozdu!
Lahko breme — za menoj beriča!
Blizo že sem gozdu — tu ob kamnu
Izpotakne noga se mi kleta!
Vraga blizo; tu zavpije Nada:
Pusti mene, Marko, reši dete!
In potegne nož mi izza pasa.
Zasadi si v prsi nož globoko.
Z bogom, Marko, beži, reši dete!
— Tu je dete!"
— „Bog te, sin, tolaži!
Tiho, žena! srca mi ne trgaj;
Molči, idi, zberi, kar je v koči;
Jutri zgodaj pojdete čez mejo.
Sin, ti spremiš ženo in otroke.
Jaz pa skličem Raje starešine;
Kar mogoče, Vse smo pretrpeli!
Kri naj teče, zdaj naj puška sodi:
Umri Raja, ali prosta bodi!" —