Cigarete
| Cigarete. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Večerjal sem, ko je ves kuštrav in zbegan planil v mojo izbo prijatelj Mimoza. Bled in star je bil v lica, udrte oči so gledale kalno.
»Končano je!«
»Končano?«
Sedel je na zofo, ali takoj je vstal in je hodil po izbi z dolgimi koraki.
»Saj veš — ti sam veš — da sem jo ljubil, kakor nikoli nisem ljubil ženske! Kaj so mi bile ženske? Cigarete! Brez cigaret, mislim, da bi ne mogel živeti. Prav tako malo pa bi mogel živeti, če bi mi bilo sojeno, da kadim vse življenje eno samo sorto, ali v počasnih in pustih dimih eno samo cigareto. Tako sem menjal sorto vsakega pol leta in dobro se mi je godilo. Če se mi je ženska izneverila, mi je bilo sitno; še sitnejše mi je bilo, če mi je bila zvesta ... saj veš, kako je! Nazadnje pa je naredilo golo naključje, da sem ugledal tisto žensko, ki sem jo poljubljal v srcu in v sanjah, kadar so moje žive ustnice poljubljale to ali drugo Francko. Otroci kade orehovo listje in mislijo, da je tobak.
Vse tiste bahave besede izkušenih ljudi so gola hinavščina. V svoji nečimernosti smo ženske ponižali še pod cigarete ... vsi skupaj in vsak zase pa smo sanjali o ženski s tako svetim in globokim hrepenenjem, kakor ne sanja narod o izveličarju kralju Matjažu. Jaz sem dosanjal; čisto nič pripravljen, takorekoč v blatnih škornjih in nepočesan sem ugledal pred seboj tisto nebeško luč. Zableščalo se mi je; sprva sem mislil, da je sama prevara, da se mi je zazdelo, kakor že mnogokdaj: Glej, kristjan, tvoje sanje! — in se je navsezadnje iz tega svetega razodetja izluščila čisto navadna cigareta. Vse drugače je bilo.
Še zdaj me je sram tiste prve ure. Ravnal sem se, da se Bog usmili ... kakor bahav, blebetav fant, ki si pomakne klobuk na tilnik, se ozira na vse strani, če ga poslušajo dovolj verno ter hvastá in se junači tako prečudno, da bi sam don Juan počenil pod mizo ... in vse le zategadelj, ker občuti na tihem svojo plaho neizkušenost. Mislil sem morda napol zavedno, da sem bil ugledal cigarete čisto posebne sorte in da bi bilo prijetno, če bi si jo privoščil.
Kmalu sem spoznal, kaj se je zgodilo ... Saj veš, kako sem prihajal k tebi, ves omamljen, kakor uročen, komaj še človek. Poslušal si me z usmiljenim ušesom, ko sem ti prepeval visoko pesem njene slave in svoje ljubezni. To ni bila ljubezen, ni ljubezen! Ne tista, ki jo mladi poetje hvalijo in tožijo v milobnih verzih, tudi tista ne, ki jo izkušeni ljudje spodobno zaklepajo v hram. Kako bi bilo človeku, ki bi po dolgih letih zmote in prevare nenadoma ugledal čisto resnico — kakor da bi sredi puste noči pobliskoma vzplamtelo vse nebo v nebeškem ognju? Tako je bilo meni. Ni mi bila samo ženska, vse mi je bila: dobrota, resnica, lepota. Toliko je bilo v meni čiste vere in ljubezni, da nam se čutil kakor pobožen otrok, ki je prvikrat zadobil sveto odvezo ... Poslušaš me tako mirno in zaspano, kakor da ti pripovedujem staro zgodbo iz devete dežele. Ali verjemi, da ni pretiravanja in ne samomilovanja v mojih besedah, če so krščanske ali nekrščanske.
Dolgo si nisem upal ne misliti, ne sanjati, da bi se kdaj dotaknil njenih blagih belih rok, njenih ustnic ... kadar so se nasmehnile te ustnice, me je spreletelo, vse je vztrepetalo v meni, da sem moral povesiti oči, kakor da sem bil pogledal v samo solnce ... In glej, poljubil sem te ustnice!
Ti veš, da sem bil pijan od same božje sreče. Prišel sem k tebi tisti večer in sem ti pozno v noč razlagal svoj paradiž; nazadnje si me vprašal, kdo da sem, odkod da prihajam in kaj da se mi je hudega pripetilo. Tako sem bil omamljen od prevelike sladkosti, da bi bil v ogledalu sebe samega poljubljal. Ali to ni bilo le tisti večer; bilo je dan za dnem, teden za tednom, vse do nocojšnjega večera. Moje življenje je bilo kakor ustavljeno — ustavljeno in dovršeno v večnem solncu ...
Nocoj sva sedela ob napol zastrtem oknu. Sklonil sem se k nji ter sem jo narahlo in tiho poljubljal na lase, na sence, na toplo lice, na beli vrat; okrenila se je prav počasi prav do mene in takrat sem jo poljubil tudi na ustnice... O Bog, v tistem trenotku se je vse končalo!
Pod oknom na cesti se je bil prikazal človel neznanec; nisem ga natanko videl — dolg človek je bil in je šel hitro mimo. Tedaj je rekla: Ali veš, kakšnega moža bi ljubila, tako ljubila, da ga od srca ljubim, če le pomislim nanj? Bil bi velik, čvrst in slok; ves črn; lasje bi se vili nad čelom v temnih kodrih, črne oči bi ukazovale, izpod črnih brk bi se bleščali beli zobje; v lica bi bil malo zagorel, ali polt bi bila žametna, da bi spreletelo človeka po vsem životu, če bi se je le dotaknil z dlanjo. In plesalec bi bil in pevec in ... Vrag vedi, kaj še vse — Karl Moor, Rinaldo Rinaldini!
Ko sem se napotil k tebi, sem se smejal tako od srca, kakor še nikoli. Zdaj mi ni več do smeha ... Zdi se mi, da sem se predramil iz bogatih, lepih sanj v sramoto in beraštvo ... O, da bi to spoznanje tako smešno ne bilo! Jaz, kozavi Mimoza in Rinaldo Rinaldini! Dobrota, resnica, lepota, popolnost sama — in Rinaldo Rinaldini! ... Kam bi šel, kaj bi storil?« —
Položil sem na pepelnik ugaslo cigareto in sem si zapalil drugo.
»Tudi ti tako stori!« —
Ne vem, če je storil po moji besedi.