Cigareta

Dan je svetal. Nad svetlim poljem so oblaki, tiho plovejo po nebu kakor snežni labodi po modrem jezeru.
Dan je tih. Drevesa rastejo v sonce in preko polj se razliva rahel vonj s hladnim vetrom.
Popotnik je na poti; odprl je srce, da ga je presvetil sončni sijaj, prisluhnil je, da bi zaslutil skrivnost tišine.
Mladenič pa je zastrl okna s temnicami ; jasno je (ni prejasno in pretiho?) zunaj, jasno je v njem. Ta sijaj se je razlil
v ranjeno dušo. Kakor ptica, ki se je udarila od strop, zakrvavela, padla, kakor ta ptica se je prebudila.
Kam hočeš, po kaj? Danes, glej, je razlit sijaj preko duše, sonce preko ruševin. Povej, kolikokokrat si se že zmotila in
iskala poti? Ali veš, da ni poti? Ali veš, da je ni in ni in ni?
Mladenič je stopil na cesto in prižgal cigareto. Tenak, prosojen dim je vzplapolal proti nebu.