Pojdi na vsebino

Ciganka Iva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ciganka Iva
J. A.
Izdano: Prosveta 32/45-46, 48-50; 1939
Viri: dLib 45, 46, 48, 49, 50
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bila je nenavadno mrzla zima. Burja je brisala suhi sneg z gladkih tal in kopičila z njim v zatišju visoke žamete. Nisi vedel, če mete, ali če burja pleše svoj divji ples s suhim snegom, ki udarja v obraz kot bi bil iz peska. Vsa obleka nič ne pomaga; burja ti jo prepiha, uhaja skoz rokav in za ovratnikom, tako da te zebe v lakte in hrbet. Ušesa so odrevenela, mraz je napravil vtis nate, kakor bi bil brez njih.

Sleherni, ki se je pojavil na prostem, je poskušal znižati glavo globoko med rame, da bi zabranil ušesa pred mrazom. Nos je vedno moker, kdor nosi brke, v mrzli zimi se mu led nabere na njih. Vas je izgledala kot bi izumrla, le redko si videl človeka na cesti. Burja jih je prisilila, da so se zaprli v hiše. Dobro so preskrbljeni z drvami, zdaj pa brezskrbno gledajo iz gorkih sob, skozi zamrznjena okna v mrzlo zimo.

Zima, četudi mrzla, ledena, ima tudi svojo dobro stran. Vas se v mrzli zimi odpočije. V tej burji pa hodi ciganska družina od hiše do hiše ter prosi prenočišča. Vsak se boji ciganov v hiši, zato jih odpravljajo naprej z raznimi izgovori, da nimajo prostora, da je velika družina, da še sami so na tesnem. Vsak jim da dober nasvet: pri sosedu vprašajte, on ima dosti prostora, pri njem boste lahko prenočevali. Tako jim vsi kažejo pot naprej.

Še par ur je, če tukaj ne dobe prenočišča, bodo prisiljeni v tej hudi zimi ostati vso noč na prostem. Zato so podvojili svojo prošnjo, skoraj silijo: vzemite nas pod streho. V hiši, kjer so tudi potrkali na vrata, proseč prenočišča, sta sama mati in sin. Prostora je dosti, težko se bo izgovarjati. Ciganka je prosila: usmilite se nas; ne za voljo nas, za otroke mi je težko, če ostanejo zunaj, bodo zmrznili v tej zimi; saj vas ne prosimo, da nam daste sobo in posteljo, mi se zadovoljimo z vsem, le da smo pod streho.

Mati in sin sta poslušala prošnjo ciganke, ki je še naprej govorila.

‟Kdo bi vzdržal zunaj v tej zimi. Saj veste, cigani ne prosijo radi prenočišča, so najbolj zadovoljni zunaj na prostem. Sedaj smo primorani vas nadlegovati.”

‟Koliko vas je?” je vprašala mati.

‟ Pet nas je, midva z možem, dva otroka in Iva, ki je hči moje sestre. Revica je ostala sama, nima ne očeta ne matere, oba sta umrla, zato hodi z nami, da midva skrbiva zanjo.”

Iva, postavno dekle, oblečena po cigansko, je malo zardela od sramu, ne zato, ker so govorili o nji. Sram jo je bilo pred domačim sinom Tomažem, ki jo je ogledoval od strani, ko je držala nabrano krilo v roki ter ga zasukala nazaj, da se ni videlo. Gotovo je raztrgano, si je mislil Tomaž.

‟Če hočete, lahko prenočite na stelji,” je rekla mati. ‟Mraza tam ni, je vse zaprto, ne piha od nobene strani. Tomaž, pokaži jim prostor, jaz pa vam bom med tem napravila kaj za večerjo.”

Tomaž je šel pokazat ciganu Janezu lopo zraven hleva, kjer bodo prenočili. Imela je dva vhoda, enega z dvorišča in enega iz hleva. Bila je dobro zaprta, le skozi malo okno je prihajala svetloba.

Janezu se je dopadlo, raztegnil je steljo in napravil ležišče. Potem sta se vrnila v kuhinjo, kjer je že sedela vsa družina okrog ognja na ognjišču. Tudi onadva sta sedla na ognjišče.

‟Bo dobro?” ga je vprašala mati.

‟Prav dobro bo, tudi zeblo ne bo,” je zadovoljno odgovoril Janez, se zahvaljeval, želeč ji zdravje, srečo pri živini, da bi Bog varoval hišo pred ognjem, da bi polje bogato obrodilo. Udomačili so se hitro, pravili so jim svoje doživljaje, odkod so doma, kod so že hodili ...

Mati se je razgovarjala z njimi, Tomaž je večinoma molčal, le tu pa tam je kaj vprašal. Opazoval je Ivo, ki je vedno molčala ter gledala v ogenj, le včasih sta se srečala s pogledi, nakar je ona še bolj povesila glavo.

Tomaž je bil mlad in zdrav, sedaj pozimi spočit, zato ni nič čudnega, če se je zanimal zanjo. Pri sosedih je veljal za dobrega, modrega in pametnega fanta, kar je v resnici bil. Vse je bilo že dogovorjeno, da se poroči spomladi z dekletom iz vasi. Mati je med tem skuhala polento, zavrela mleko in jim postregla z večerjo.

Zunaj se je začelo mračiti, bližala se je noč. Burja je tulila neugnano dalje; čim bolj se je bližala noč, tem hujša je bila. Tulila je kot truma lačnih volkov. Cigani so se spogledavali na ognjišču: kdo vzdrži sedaj zunaj? Prosili so, da bi jim posodili svetilko, da bi šli spat. Voščili so materi lahko noč, Tomaž jim je posvetil in pokazal, kako se zapro vrata od znotraj. želel jim lahko noč in šel.

Tomaž se je vrnil v kuhinjo. Mati mu je rekla, da jim je pozabila naročiti, naj pazijo ponoči, da ne zažgejo hiše. Po večerji je šel Tomaž vasovat k svoji izvoljenki. Ko je odhajal, mu je mati naročila, naj se ne mudi dolgo, da ona ne bo sama doma, sedaj ko so cigani v hiši. Ni se dolgo zamudil, le malo je posedel, se razgovarjal z družino, najrajši bi bil sam z Marijo. Z njo se bo poročil spomladi. Videl je, da so vsi doma, zato si je mislil, da se ne izplača, da bi počakal: sama danes ne bova, si je mislil. Izgovoril se je, da mora iti domov, ker je mati sama in v hiši imajo cigane. Marija ga je spremila do vrat in ga vprašala, kdaj spet pride.

‟Ne vem kdaj, rad bi videl, da bi bila sama”, ji je odgovoril in jo gledal v oči.

‟Zakaj sama?” ja odvrnila in iz oči mu je brala njegove misli, ‟Počakaj še par mesecev in potem bova vedno sama.”

‟Še par mesecev čakanja in te nestrpnosti, to je preveč, ker te vsak dan vidim. Zato ne morem čakati tako dolgo.”

‟Kaj ti je? Še nikdar nisi tako govoril.”

‟Enkrat moram, čim prej, tem bolje. Predolgo sem se že zamudil, mati je pa sama doma, zato moram iti.” Želel ji je lahko noč in odšel proti domu.

Zimske noči so dolge, brez konca. Še burja se je utrudila v tej noči, proti jutru je vtihnila in zaspala. Pozno se je zdanilo, nastopil je pust, dolgočasen, kratek dan.

Cigani so vstali. Mati jim je skuhala zajtrk, katerega je nesla ciganka v lopo. Prosila je, da bi ji posodila šivanko in malo sukanca, da si bo Iva zašila krilo. Kmalu se je vrnila s praznimi posodami in se zahvalila na dolgo in široko, nato pa prosila, če bi dovolila, da bi ostali še par dni tukaj. Burja je res ponehala, a zunaj je še vedno mraz, ki reže v kosti.

‟Sedaj gremo prosit po vasi, če bi kaj dobili, da ne bi vas preveč nadlegovali.” Mati ji je rekla, da lahko ostanejo še par dni, dokler se vreme ogreje in da ljudje napravijo gaz do druge vasi. Kmalu so cigani odšli v vas, v lopi je ostala sama Iva, ki si je šivala krilo. Mati je imela delo v kuhinji, Tomaž je pa krmil živino. Ko je šel po steljo v lopo, se je ustavil pri Ivi.

‟Te ne zebe v roke, Iva?” jo je vprašal.

‟Ne,” je odgovorila z nasmehom ter ga pogledala.

Tomaž jo je opazoval kako šiva. Delala je velike in dolge šive, ki so si klicali med seboj: drži ti, jaz ne morem. Iva je opazila, kaj gleda, pa je rekla: ‟To delo ni zame.” Tomaž se ji je približal, ona se mu je malo umaknila, pri tem ji je zdrknilo raztrgano krilo iz roke. Iva je hitro stisnila skupaj raztrgano krilo ter pogledala Tomaža. Njen pogled ga je segrel. — Zunaj je tihi mraz, ki reže v kosti, a v lopi je gorko, tam sta Iva in Tomaž sama. Tomaž, zdrav, mlad in spočit. Iva, v kateri pluje nemirna ciganka kri. Kdo bi se vzdržal! Odpovedala je modrost in pamet. Narava je čudna sila in Tomaž ni zamudil priložnosti ...

Proti poldnevu so se vrnili cigani. Mati jim je napravila kosilo, sedli so na ognjišče, na katerem je plapolal visok ogenj. Tomaž je šel v drvarnico, tam je sekal drva. Sam sebi ni zaupal, kako se bi zadržal takrat, ko se bi srečal z Ivinimi pogledi. Mislil si je: bolje je, da sem tukaj. En sam nepreviden pogled in mati bi takoj sumila, da nekaj je bilo — ali bo.

Naslednji dan so šli zopet prosit po vasi. Iva je ostala doma — ‟prehladila se je”, tako je rekla materi zjutraj ciganka. Tomaž, ki je šel po steljo, se je prepričal, da je tako zdrava kot prejšnji dan. Mati ni mislila na to; ona je poznala svojega sina, da je pameten in zaupala mu je.

Tretji dan je rekla Iva Tomažu: ‟Jutri gremo proč od tukaj.” Tomaž jo je prosil, naj ne pove nikomur. ‟Ne boj se,” mu je rekla. ‟Naj pride kar koli, nihče ne bo izvedel, da si ti — —” Pogledala ga je v oči in on je vedel, kaj je mislila. Poslovila sta se danes, ker jutri ne bo časa za to. Drugo jutro so se cigani zahvalili materi za dobroto, katero jim je izkazala, ko jih je vzela pod streho. Niso štedili besed v zahvalo, ‟Boste videli,” je rekla ciganka, ‟vse to vam bo Bog plačal, drugo leto vam bo polje dobro obrodilo in srečo boste imeli pri živini. V vasi so nam pravili, da se bo vaš sin Tomaž spomladi poročil. Videla sem jo, najlepša je med vsemi v vasi, pridna in usmiljenega srca, lahko ste vesela, mati, da si je vaš sin izbral tako dobro nevesto.”

Iva in Tomaž sta se pogledala. Mati je opazovala njune poglede, Tomaž je to zapazil ter si mislil; ‟Mati sumi.” Hitro je vstal z ognjišča in šel je ven. Kmalu za tem so cigani odšli. Tomaž je začel ugibati, Če res mati sumi, ali ga je samo slučajno tako pogledovala, ko je ciganka tako hvalila Marijo. Težko mu je bilo iti nazaj v kuhinjo. Kako se bo zadržal, če ga bo mati tako gledala kot ga je prej? Potem si je mislil, če ne grem, bom s tem potrdil materin sum. Šel je. Mati še pogledala ga ni, le rekla mu je, naj bo doma, da gre v trgovino. Čim je odšla, si Je Tomaž oddahnil: nič ne sumi, nič ne ve.

Zopet staro življenje, brez izpremembe. Tomaž in mati sta živela kot prej. Tomaž je hranil svojo skrivnost zase, zopet je hodil vasovat k Mariji, a sedaj je bil ves drugačen, nič več tisti pametni in modri Tomaž. Bolj drzen je bil, ni se več zadovoljil samo s pogledi, zahteval prave ljubezni v dejanju. Mariji se je čudno zdelo, odkod ta sprememba. Tolažila se je: spomladi se poročiva in bo vse v redu.

Počasi se je umikala zima in plaho je prišla v deželo pomlad. Burja je včasih še pihala, a ne več s tako močjo in ne tako mrzla. Namesto snega je padal dež in za tem mrzlim dežjem je polagoma prihajala pomlad. Z njo je prišlo novo zelenje in življenje. Vas je nanovo oživela, ker ona posnema naravo, od katere živi. V vsakem letnem času izgleda drugačna. Po njej se ravna vse delo na polju in travniku.

Tomaž in Marija sta se poročila. Vaške poroke so vedno enake, vedno iste navade. Na polju je bilo spomladi obilo dela, pa se je poroka završila na kratko. Nikamor nista šla na ženitovanjsko potovanje, niti ne na božjo pot. Naslednji dan sta šla oba skupaj delat na polje. Marija se je hitro privadila novemu domu, z materjo sta se dobro razumeli. Mati je gospodinjila naprej, Marija je pomagala Tomažu pri delu. Dnevi so tekli v najlepšem miru in zadovoljnosti. Tomaž se je popolnoma vživel v delo, v Marijini družbi je na vse pozabil, srečen je bil.

Včasih, ko je bil sam, mu je Iva stopila pred oči. Bal se je, kaj bo. Neprijetno ga je dirnila že sama misel, da bi mu Iva utegnila skaliti to srečo v družini. Začel se je kesati, zakaj ni bolj modro in premišljeno ravnal. Saj bi to lahko dosegel prej pri Mariji, če ne bi bil tako neokreten in sramežljiv. ‟Sem se bal greha, sedaj pa ga imam,” si je očital. ‟Grehi z Marijo so mi sedaj odpuščeni, ko sva poročena, a Ivine grehe, kdo mi bo odpustil? Ona sama, če hoče. Kaj bo, če bi prišla”, je premišljal dalje, ‟nekega dne v hišo in s prstom pokazala name: 'ti si' — —. Kaj bi rekla Marija in mati, kako bi me pogledala. Pa sosedje in Marijini starši, kaj si bi mislili o meni. S prstom bodo kazali za menoj: 'Glejte tistega pametnega in modrega Tomaža, ciganka ga je zmotila!' Grdo me bodo gledati, še župnik me bo pozval na odgovor.”

Tomaža je spreletelo. Vedel je, da bi ga recimo župnik najprej hvalil, kakšen vzor fant je bil vsem ostalim fantom, kako ga bi bil njegov oče vesel, če bi še živel, kako je njegova mati bila ponosna nanj. Pa je treščilo kakor strela iz jasnega neba: ciganka ti očita, te obtožuje dejanja in posledic. Kakšno pohujšanje za vso vas, kakšen velik greh, kazen ne bo izostala. Zakaj si podlegel skušnjavi? Enostavno bi mu odgovoril: Zima je bila, silna burja, jaz pa mlad in spočit in zgodilo se je, da je prišla priložnost, ki meje silila v to. A kaj to, saj je Iva rekla, naj se zgodi kar koli, nihče ne bo izvedel. Več ni mogel misliti, kajti pri tem so mu udarjale besede ljudi: ti si cigančetov oče. Predramil se je iz teh težkih misli in podkrepil vero v Ivine besede.

Nastopilo je poletje. Tomaž je kosil travo na travniku, tam ob deželni cesti, ki se spenja čez majhen hribček za vasjo. Zgodaj je prišel, ko je pogledalo solnce izza gora na vzhodu, je bil že na travniku. Razkoračeno je stal, se hitro pomikal naprej, z dobro sklepano in ostro koso je kosil rosno travo, ki je padala ob strani v visoke rede. Tla so bila gladka, brez krtin, zato mu je šla košnja hitro naprej. Ko mu je Marija prinesla zajtrk, je bil že velik kos travnika pokošen. Sedel je na tla. Marija je postavila košarico z zajtrkom predenj in rekla, da gre pogledat pšenico, če bo kmalu zrela; rasla je na njivi ob travniku. Tomaž je tudi gledal pšenico, kako rumeni, gledal je tudi Marijo, ki je bila vsa drugačna kot prej. Oblika telesa se je zaokrožila, v prijetnem zadovoljstvu se je sam pri sebi nasmehnil. ‟Vse zori”, si je mislil. Začel je šteti na prste, enkrat, dvakrat. Pet mesecev! To ni veljalo Mariji, štel je za Ivo.

Marija se je vrnila in dejala, da bo pšenica kmalu zrela, kaže dobro letino.

‟Tako izgleda,” je rekel z nasmehom Tomaž, ‟da bo letos vse obrodilo.” Tudi ona se je zasmejala zadovoljno in srečno, a njen smeh je izražal tiho bojazen, skrb mlade matere. Srčno si je želela postati mati, obhajale pa so jo misli bojazni: ali bo šlo vse srečno. Pospravila je posodo v košarico in ga vprašala, kdaj pride domov. Čim pokosi gotov kos travnika.

Marija je šla domov. Tomaž je vstal, si nabrusil koso ter kosil naprej. Po cesti mimo travnika je šlo malo ljudi in vozov. Če mu je kdo s ceste voščil dobro srečo, je enostavno odgovoril in le iz navade pogledal na cesto. ‟Dobro srečo, Tomaž!” mu nekdo s ceste zakliče. Tomaž se je ozrl in ob travniku na cesti stoji cigan Janez in njegova družina. Tomaž je bil v veliki zadregi, do mozga ga je spreletelo to nenadno snidenje s cigani.

Cigan Janez je govoril naprej: se rada kosi, sedaj je ugodno vreme za seno, bo dobra letina; mati je zdrava, kaj dela, pozdravi jo; živina se dobro redi. Tomaž je odgovarjal na kratko, kajti Janez je kar naprej govoril. Ciganka je molčala, ko je Janez nehal izpraševati, ga je resno pogledala in vprašala: ‟Ali si se poročil, Tomaž?” Tomaž je odgovoril z ‟da”, ' spomladi sem se.” Nastala je tišina, nihče ni nič rekel nato. Pogovor je zastal.

‟Moramo iti naprej,” je rekel cigan Janez, da je pretrgal mučen molk. ‟Pozdravi mater in ženo.” Odšel je po cesti naprej. ‟Zbogom,” je rekla ciganka in z roko pokazala po cesti proti klancu ter dostavila: ‟Sad zime, delo pametnih in modrih ljudi.” Pogledala ga je, Tomaž je videl v njenem pogledu obsodbo in razočaranje. Odšla je za Janezom po cesti.

Tomaž je pogledal proti klancu, a nikogar ni tam; ozrl se je za cigani, ki so šli enakomirno, brezskrbno naprej. Nabrusil je koso in kosil naprej. Počasni so bili sedaj zamahi s koso. Večkrat je pogledal na klanec, kajti prepričan je bil, da po cesti pride Iva. Zakaj z njimi ne hodi, se je vpraševal, obenem pa se zavedal, da je ciganka povedala vse. Tudi oni nočejo, da bi z njimi hodila noseča in brez moža. Tomaž pa se trudi, da bi s košnjo pregnal moreče misli, a pogled mu vedno uhaja na klanec, s katerega naj bi prišla Iva. Prezrl je, videl je ni.

‟Dobro srečo, Tomaž!” mu s ceste Iva zakliče. Okrenil se je, koso držal v rokah in obstal kot okamenel.

‟Kako ti gre, Iva?”

‟Lahko vidiš”, mu je mirno odgovorila z nasmehom. ‟Ti se bojiš, zakaj si prebledel? Še jaz se ne bojim, ki bom nosila vse posledice. Kdo nas opraviči pred ljudmi? Mladost je zdravje in ogenj. Pa jih zapri v lopo kot sva bila midva, pa boš videl koliko modrih starcev bo prišlo ven. Vsi gredo po isti poti kot sva šla midva, če se jim nudi prilika, če ne pa s prstom kažejo za onimi, ki so bili tega deležni. Razumem, za tebe in ostale v vasi je vse drugače. Kazati se morate poštene in pametne, tudi če niste. Dober glas med vami veliko velja. Za nas je pa drugače, cigani so razvpiti, vseh slabih lastnosti polni. Danes smo tukaj, jutri tam, zato nihče ne vpraša po takih rečeh, vsak reče: to so pač cigani. Ali tudi mi smo ljudje, četudi morda na videz ne tako pošteni kot vi, tudi mi imamo pamet in srce. Ako bi bila na mojem mestu vaška mladenka, ali misliš, da bi molčala? Prisilila te bi, da jo poročiš ali pa odplačaš.”

Iva se je za hip oddahnila, nato pa nadaljevala.

‟Jaz sem le neumna ciganka, zato ravnam le kot mi narekuje srce. Vem, ako bi povedala vsem ljudem, da boš ti mojemu otroku oče, da bi ti s tem mnogo zgubil, jaz pa ne bi ničesar pridobila. Zato ne boj se, ne bom ti hodila na pot. To bo moja skrivnost, ki jo bom sama nosila in nihče ne bo izvedel. Po materini poti bom hodila. Predstavila se je za mojo teto, ker ve, da bi jo obsodili, če bi povedala, da je ona moja mati. Gotovo se je z njo zgodilo kot z menoj. Nisem ji povedala o najinem razmerju, a ona ve, da si ti. Rekla je, naj nikomur ne pravim, saj so nam dali prenočišče v mrzli zimi, to naj bo v plačilo, je dejala.”

Tomaž je mirno poslušal Ivino izpoved, se čudil njenim besedam in razumel.

‟Ti si se poročil, na obrazu se ti pozna, da si srečen. V njeni družbi si na Ivo pozabil. Imaš prav, zakaj bi razdiral srečo v družini in sam sebi in Mariji grenil življenje. Jaz pa že sedaj mislim, kako bi mojega otroka odtrgala od ciganov. V meni je malo ciganske krvi, v mojem otroku je bo še manj. Če bi imel vzgojo v vasi, nihče ga ne bi poznal, da je sin ciganke. To sem ti povedala zato, da boš vedel, da te ne sovražim in ne obsojam, kajti tudi jaz sem bila kriva, da se je tako zgodilo. Motim te in zadržujem, zato moram iti, da dohitim svoje ljudi. Ne vidijo radi, da sem v njihovi družbi, a to prezrem, ker vem, da bom materino pomoč še potrebovala. Tomaž, jaz grem, ostani srečen ...”

Podala mu je roko, ki jo je Tomaž toplo stisnil in rekel le ‟zbogom, Iva!” Odšla je po cesti za svojimi. Tomaž je gledal za njo: ‟Iva, ti si odkrita ciganka, svojega otroka boš vzgojila, da bo hinavec kot smo mi,” si je mislil sam pri sebi.

Tomažu se je kamen odvalil od srca. Nabrusil si je koso, se široko razkoračil in trava je padala v visoke rede ob njegovi strani. Pripekalo je vroče solnce, ali to ga ni motilo. Vesel je, sproščen težkih misli.

Poletje se je nagibalo h koncu in prišla je jesen, čas, ko zemlja vrača kmetu za trud in delo. Letos je vse dobro obrodilo, delo ni bilo zaman. Poljske pridelke vozijo domov. Znoj vsega leta je povrnjen z obrestmi.

Jesen je prinesla Tomažu obilo truda in skrbi, da spravi pridelke domov. Sam ni zmogel vsega, pomagali so mu Marijini bratje in sestre. Marija ni mogla dosti pomagati, kajti z vsakim dnem se je bližal čas, ko bo morala ostati doma. Tomaž je končal z delom na polju, posejal ozimino, pripravil steljo in drva za zimo. Za mrzlim jesenskim deževjem se je kmalu prikradla zima, z njo sneg in mraz.

Marija nekega dne ni vstala. Prišla je njena mati in par sosed. Po tajnem posvetovanju so prišle do sklepa, da je potrebna takojšnja zdravniška pomoč. Tomaž se je naglo odpravil v mesto po zdravnika, ki je prišel popoldne in izjavil, da on ne more ničesar pomagati. Peljati jo morajo v bolnišnico.

‟Sedaj, v tem mrazu!” je rekel Tomaž.

‟Ni druge pomoči”, je ugotovil zdravnik.

Tomaž je pripravil voz, na katerem so Marijo odpeljali v bližnje mesto. Počasi se je voz pomikal naprej po zmrzli cesti, že je mrak objel mesto, ko so se ustavili pred bolnišnico. Obupno zbegan je bil Marijin pogled, ko se je ozirala po mali bolniški sobi. Prosila je Tomaža, naj ostane pri njej, kar je obljubil. Odšel je h konjem, da jim dobi hlev. Na hodniku je srečal zdravnika, kateri mu je pojasnil, da je potrebna operacija, materi in otroku pa ni mogoče rešiti življenja. Tomaž se je razburil, zahteval od zdravnika, naj oba ohrani pri življenju, zato je zdravnik, da to stori. On hoče oba; ženo, ki je še tako mlada in otroka, ki se še ni rodil. Zdravnik mu je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči.

Strežnik je naznanil zdravniku, da je že vse pripravljeno. Tomaž je hotel za zdravnikom v sobo, ali strežnik mu je zastavil pot. Tomaž je ostal na hodniku sam, ker so mu svetovali, da je bolje zanjo in zanj, da ni zraven. Ne sme biti zraven, ne sme biti pri njej v tem kritičnem momentu, ko se odloča za življenje in smrt žene ali otroka. Pred vrati stoji, sam sebi se zdi tako majhen in slab, zdaj ko drugi odločujejo o usodi njegove družine. Kakšna izprememba. Pred par dnevi zadovoljen in srečen, sedaj pa čaka na zdravnika, da mu sporoči vest o izidu. Nemirno hodi po hodniku. Tomaž čaka, zdi se mu cela večnost; ugiba in misli; vse je tiho ...

Vrata se odpro, iz operacijske sobe pripeljejo Marijo pokrito z rjuho. Tomaž hitro pristopi, da bi pogledal, a mu zabranijo, zdravnik ga ne pusti v sobo.

‟Kako je ... Kje je otrok?”

‟Vaša žena je srečno prestala operacijo, a je še slaba, otrok pa je kljub vsem našim naporom umrl. Ona bo kmalu popolnoma okrevala, toda — —”

Zdravnik je umolknil, počakal, da dobi Tomaž novo moč, da prenese še drugi udarec.

‟Toda nikdar več ne bo mati ...”

Tomaž je stal kot onemel, sedel na klop, si podprl glavo z rokami, nato pa proseče vprašal zdravnika, dali res ni pomoči. Zdravnik je potrdil prejšnjo izjavo in ga tolažil. Ves onemogel je Tomaž sedel na klopi, zapustile so ga vse moči; zaman je vsako upanje ... Mirno sedi, zaspal bi, do jutra bi spal, nepremično sedel na klopi, da ga ni opozorila strežnica, da gre lahko pogledat k ženi. Tomaž je hitro vstal in sledil strežnici v sobo.

‟Kako je, Marija,” se je nalahko sklonil k ženi.

‟Saj veš, Tomaž ... najin otrok je umrl,” je tiho šepetala.

Tomaž je sedel pri nji do jutra. Poslovil se je, ker mora domov, pošlje pa k ženi njeno sestro. Ko je svoji materi povedal, kaj se je zgodilo, je tarnala, kako lepe misli je imela: kmalu se bo v naši hiši slišal jok in smeh otrok, vse se bo spremenilo ... ostalo pa bo vedno tiho, mirno brez otroškega veselja — —

Polagoma se je Mariji vračalo zdravje in kmalu je popolnoma okrevala. Lep zimski dan je bil, ko jo je Tomaž pripeljal domov. V družini se je pričelo novo življenje. Še ni preteklo eno leto, odkar sta se poročila, pa že tako velika izprememba. Tomaž je postal tih, zamišljen. Marija je vedela, da njena krivda ni, ker se je pripetila nesreča. Nič ni rekel Mariji; njegov obraz in hladnost sta več povedala. Mati je hitro opazila to hladnost med zakoncema, pa je skušala vreči krivdo na ‟božjo voljo.” Navidezno se je zdelo, kot da se ji je posrečilo, ona sta prišla do prepričanja, da zakaj bi nase opozorila ljudi, ker vse to nič ne pomaga.

Spet se je vrnila prijazna pomlad in z njo delo, novo življenje, nove skrbi, ki pomagajo, da človek pozabi na težke misli, ki so ga spremljale vso zimo. In zgodilo se je, da je nekega gorkega pomladnega dne Tomaž zapregel konje in se odpeljal v mesto. Konji so se po dolgi zimi kmalu utrudili in so vlekli počasi proti mestu. Tomaž je zamišljen vase sedel na vozu, niti zapazil ni, kdo ga je zaklical po imenu zadaj za vozom. Ustavil je konje in se ozrl. K vozu se je počasi približala ženska, ki ga je poklicala po imenu. Ni je spoznal, ker je imela ruto na glavi in dokaj čez obraz, na rokah je nosila v obleko skrbno zavito dete. Stopila je tik k vozu.

‟Tomaž, ali me ne poznaš?”

‟Iva, ali si res ti!” Ni mogel verjeti, da je ona. Prej tako vesela, zdrava in rdečelična, sedaj suha, bleda, oči globoko udrte, motne brez vsakega bleska, podoba na smrt izmučene ženske.

‟Jaz sem, Tomaž!” je dejala, odvila obleko na rokah in pokazala mu otroka ter dostavila: "To je tvoj sinček Andrej!”

‟Andrej!” je ponovil Tomaž in strmel v dete. Njegov sin je umrl še predno je bil rojen, njegova smrt je bila življenje materi — tukaj pa umira mati, da bo sin živel.

‟Iva, kako se si spremenila. Kaj se je zgodilo?”

‟Bilo je proti koncu poletja. Vroč in sproščen je bil dan, ko je tvoj sin nastopil pot življenja. Z materjo sva bili sami v gozdu, nisva zapazili, da se bliža nevihta. Ko je bil otrok na pol poti v svet, je pričelo deževati. Mati ga je zavila v odejo in odšli smo proti vasi. Predno smo dospeli tja, nas je dež dodobra premočil. Potem sem zbolela, vso jesen in zimo sem ležala v samotni koči. Moja mati je skrbela za otroka. Ona ve kdo je njegov oče, povedala sem ji. Ko je videla, da sem malo okrevala in da me lahko pusti samo, je odšla, da poizve kako je s teboj. V sosedni vasi je previdno poizvedovala in povedali so ji o vajini nesreči.

Vrnila se je in mi sporočila. Rekla je, da jaz ne bom dolgo živela, moji dnevi so šteti, za mojega otroka bi ona skrbela, a ostal bi le cigan, zato je bolje zanj, da napnem moči in grem na tvoj dom in tam umrem. Tako bo otrok prišel k očetu, dobro se mu bo godilo. Izmislim naj si zgodbo, ki bo častna za otroka in zanje, da se ne bodo sramovali pred ljudmi.”

Iva je bila utrujena, malo se je oddahnila in nadaljevala: ‟Tako mi je mati naročila, sedaj grem, da izpolnem njeno željo. Čutim, da vsak dan bolj slabim, zato moram hiteti, da ne zamudim. Podnoč bom potrkala na tvoja vrata, proseč prenočišča, upam, da ne boš odrekel. Prinesla ti bom tvojega lastnega sina, tvojo kri; zanj boš skrbel, da ne bo tvoja hiša prišla, v tuje roke. To sem ti povedala, da ne boš iznenaden. Otrok, ki bo stal v tvoji hiši, je tvoj sin!”

‟Pojdi, Iva, in naredi tako, kot ti je naročila mati,” jo je potolažil Tomaž. ‟Tako je prav. Čemu bi moj sin hodil po svetu, saj imam prostorni dom, brez otrok ... ”

Šla sta vsak svojo pot, Iva proti njegovemu domu, Tomaž proti mestu po opravkih. Pognal je konje v tek, vesel, da ne bo več sam. Sedaj ima sina! Ljudje naj le govore, da ni njegov, on dobro ve, da je, ko doraste, mu pa pove vso resnico.

Tomaževa družina je bila pri večerji, Tomaž, Marija in mati ter dve delavki, ki sta pomagali Mariji na polju. Na vrata je nekdo potrkal. Vstopila je v ruto zavita ženska in v rokah noseča otroka. Pozdravila je z ‟dober večer.” Vsi so utihnili. Iva je pogledala po navzočih, stopila k materi in jo prosila, če bi ji dovolila, da sme tu prenočiti. Mati je pogledala Tomaža in Marijo, da bi videla, kaj onadva mislita. Tomaž je rekel, naj ostane, kam bo šla ponoči in počitka je potrebna, kar je tudi Marija potrdila.

Mati je Ivi ponudila stol in jo vprašala, dali je to njen otrok in kako mu je ime. ‟Moj je,” je odgovorila Iva, ‟in ime mu je Andrej.” Mati ga je vzela v naročje. Vsi so gledali mater in otroka, Iva in Tomaž sta se srečala s pogledi. Mati je izvedela njegovo starost, dala mu je mleka in vprašala Ivo, če je lačna. Povedala je, da je bolna in želi samo malo mleka. Mati je prinesla mleka otroku in njej. Otrok je s slastjo pil mleko in se igral, Iva pa je izpila le par požirkov in odložila skodelico. ‟Ne morem več,” je rekla.

Mati je poizvedovala o Ivinih starših in drugem. Iva je dejala, da nima staršev, oba sta ji umrla in je brez doma. Vzgojili so jo tuji ljudje v neki vasi. Pozneje se je poročila z vaškim fantom, ki je delal v tovarni in prilično zaslužil. Nekega dne je bil v avtomobilski nezgodi težko ranjen in par dni pozneje je umrl. Tako je ostala sama in kmalu potem se je rodil njen sinček. Na porodu je zbolela, sedaj hira in umira. Tudi starši njenega moža so že davno v grobu. Ostala je popolnoma sama, hodi od vasi do vasi, da se preživi, otroka pa nemara dati tujim ljudem.

Vsi so jo pomilovali. Tomaž je bil zadovoljen, ker sta storijo slišali tudi njihovi dve delavki, ki bosta zadevo lahko raznesli po vasi v luči, ki je zanj najboljša. Mati je šla pripravit posteljo, ostali so vstali in odšli, le Tomaž in Iva sta ostala v kuhinji. ‟Iva, ti znaš, dobro poznaš ljudi,” ji je rekel. ‟Ne le jaz, vsaka mati, kadar gre za srečo njenega otroka, se rada žrtvuje, zatajuje,” je s slabotnim glasom odgovorila. Bila je vsa izmučena, opaziti pa je bilo na njenem pred časom ovelim obrazom, da je zadovoljna, sproščena. Načrt se ji je popolnoma posrečil, njena poslednja, največja želja se je izpolnila: njen sinček bo ostal pri svojem očetu.

Naslednji dan Iva ni vstala, njene moči so vidoma pešale. V vasi se je slučajno mudil zdravnik, mati ga je poklicala k Ivi. Ob Ivini postelji je sedela Marija ter pestovala njenega otroka. Zdravnik je domačim zaupal, da ni nobenega upanja, njeni dnevi so šteti, morda že danes ali jutri. ‟Otrok je zdrav,” je rekla mati Tomažu v kuhinji, ‟zdravnik je tako rekel, a kaj bomo z njim?” Tomaž je prostodušno odgovoril: ‟Pri nas bo ostal,” Marija pa se radostno zavzela: ‟Za svojega ga bomo vzeli!”

Ivo je prišel obiskat tudi župnik. Kot je sam rekel, da to je njegova dolžnost. Ko mu je mati povedala, da nameravajo otroka pridržati, je potrepljal Tomaža po rami: ‟Sam Bog ti ga je poslal. Svojih otrok nimaš in volja božja je, da je ta otrok prišel v tvojo hišo. Vedno si bil pameten in pošten in dobri Bog takih ne zapusti.”

Tomaž je šel ven, po ušesih so mu zvenele župnikove besede: ‟volja božja” in ‟poštenje”, kakor bi se norčeval, a Tomaž se je smejal ...

Dva dni pozneje, ponoči, proti jutru, je Iva umrla. Pred smrtjo je naprosila Tomaža in Marijo, naj skrbita za njenega otroka. Marija jo je prepričevalno, iskreno zagotovila, naj se ne skrbi, otrok bo ostal pri njih in dobro bo zanj. Tomaž je stopil k župniku, da mu je izpolnil potrebne listine, da posinovi ‟tujega” otroka. Listine je nato nesel v občinski urad, od kjer so jih poslali na sodnijo, da je stvar postala uradno veljavna.

Ivo so pokopali na Tomaževe stroške. Ko se je vrnil s pogreba, je bila mati sama v kuhinji, pestovala je malega Andrejčka. Še ni dobro vstopil v kuhinjo, mu je mati ponudila otroka: ‟Primi ga malo, saj je tvoj!”

‟Da, moj je sedaj, ker sem ga posinovil ...”

Mati ga je pogledala kot že dolgo ne.

‟Svojega sina si posinovil” je smehljaje ugotovila.

Tomaž se je popraskal za ušesom in vzel otroka v naročje, ga zadovoljno gledal in se igral z njegovimi drobnimi prstki ...