Cestar Jakob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cestar Jakob
Ivan Lah
Izdano: Gruda (1924)
Viri: dLib (3), dLib (4), dLib (5), dLib (6), dLib (7-9)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. dno

I.[uredi]

Cestar Jakob je umrl daleč od domovine, sredi ceste, nikomur poznan in skoraj nepokopan.

To se je zgodilo tako:

Ko je bil Jakob mlad, je živel na kmetih pri svoji materi v ubožni hiši in ni vedel niti po kaj je prišel na svet niti kaj bi počel in ne kaj bo iz njega. Drugi so imeli kmetije, posestvo, gospodarstvo in bogastvo, on pa ni imel ničesar. In tako je mislil, da mu je usojeno preživeti vse življenje brez svojega doma, brez polja in brez poklica. Koliko jih je bilo na vasi, ki so živeli tako! Zato se mu je čudno zdelo, ko ga je vprašala mati: »Jakob, kaj bo iz tebe?« Gledal jo je z začudenimi boječimi očmi in se mu je zdelo, da na tako vprašanje ni treba odgovora. Svet je velik in vsak človek živi do smrti. Toda počasi je vprašanje čim dalje bolj resno stopalo pred njegove oči. Njegovi tovariši izza mladih let so se lotili dela: nekateri so vozili s konji, drugi so pasli črede, in drugi so delali v delavnicah ter se pri mojstrih učili dela. Kaj pa s teboj, Jakob? Takrat je Jakob začutil, da je treba odgovoriti na ono težko vprašanje. Toda kako naj bi odgovoril? Ako imaš kmetijo, moreš prijeti motiko v roke in oditi na polje; ako so konji pri hiši, zaprežeš voz in se voziš; ako poznaš mojstra, greš k njemu v delavnico in delaš. A kaj bi Jakob, ko nima ničesar! In tako se je Jakobu zazdelo, da je treba oditi iz domačega kraja, da najde v svetu zase primernega dela.

Ko je nekoč zjutraj visoko sijalo solnce preko daljnih cest, je Jakob odšel v svet iskat svojega poklica.

II.[uredi]

Jakob je prišel v mesto in se je začudil. Hiše visoke kakor dva farovža, ceste lepe kakor doma pred cerkvijo in ljudi polno, kakor da so se sešli z vsega sveta. Obstal je na vogalu ulic in je dolgo gledal dirindaj pred seboj. Videl je gospode v visokih klobukih, v črnih suknjah, z zlatimi naočniki in s srebrnimi palicami v rokah; videl je lepe gospe s pisanimi krili, s pajčolanom čez obraz in z rokavicami na rokah; videl je otroke, vesele in poskočne, s torbicami na hrbtih in s knjigami pod pazduho. Kaj boš ti, Jakob, v tem lepem mestu, polnem bogastva? Kaj hočeš med to gospodo ti, kmet, bosopet in v slabi obleki? Ali ni bolje pobegniti ven iz teh zidov tja na zeleno polje, v preproste vasi? Toda Jakob se ni dal premotiti. Zagledal je ljudi obložene s tovori; nosili so težka bremena po sredi ulic; videl je ljudi vprežene v vozove, ki so vlekli težke zaboje s trdimi koraki; videl je delavce na odrih ob cesti, kjer so popravljali staro hišo in dvigali težko kamenje. In si je mislil: »Mnogo je ljudi in vsak ima svojo pot; bogve od kod so prišli in kaj so bili poprej; zakaj bi jaz ne bil nekoč, kar so sedaj oni. Tako je mislil in je odšel dalje po ulici. Skoraj ni več videl mesta. Pred njim so se razgrnile sanje o bodočnosti. Mislil si je, da postane gospod. Vstopil bi v kako prodajalno, pomagal bi pri trgovini in bi postal bogat trgovec. Ali pa bi stopil v šolo, učil bi se noč in dan in bi postal učen človek. Ali pa bi stopil v službo k premožni gospodi, stregel bi po vseh svojih močeh in bi postal kakor njih lastni sin. Čez nekaj let bi stopal on sam po ulicah tako ponosno, v lepi obleki s palico v rokah.

Tako je sanjal Jakob v mestu do večera, ko je padla noč.

III.[uredi]

Po ulicah so zažarele svetilke in Jakob ni vedel, kam bi krenil. Plazil se je ob svetlih izložbah, ob bogatih hišah in ob šumečih nabrežjih in je gledal v visoka polzastrta okna, kjer so se svetile jasne luči v noč. Tam za onimi zavesami je Jakob videl v mislih lepe okrašene sobe, s polnimi obloženimi mizami in mehkimi belimi posteljami: pri mizi sede gospod, gospa in otroci ... Vsi so veseli in se smejejo. Ko bi mogel — je mislil Jakob — vsaj priti pred kuhinjska vrata in snesti, kar jim bo ostalo; boljši bi bili njih ostanki, nego doma cela večerja ... Toda nikogar ni bilo, ki bi ga bil pozval. Kako bi ga pozvali, ko ga ne poznajo in ne vedo zanj. Toda vkljub temu se je Jakobu zdelo, da to ni nemogoče.

Zasanjal se je sam v svoje misli in se m u je zdelo, da ga je prijela za roke lepa bogata gospa in ga je vprašala, od kod je in kam hoče. »Jakob sem« — je odgovarjal šepetaje — »v svet grem iskat poklica in zaslužka. Ubog sem in zapuščen, iz revne hiše in brez pomoči; Bog vas bo nagradil za vaše dobro delo.« Šel je z njo naprej in je videl že odprta kuhinjska vrata, kjer so se kadile dišeče jedi — — —

Pri tem se je Jakob spotaknil in je padel. Ogledal se je in se je zavedel. Bogate dobre gospe ni bilo nikjer, sanjal je bil sam s seboj; na tleh pred njim je ležala ženska z otrokom v naročju. Jakob se je bil spotaknil ob njo. Ženska je zavzdihnila in se razjezila nad njim. Jakobu je bilo neprijetno.

»Odpustite,« je rekel — »nisem hotel, sanjalo se mi je. Lačen sem.«

»Potem pojdi svojo pot,« je rekla ženska, »kaj se potepaš tod okoli.«

»A kam naj grem?« je vpraševal Jakob, »kam naj grem, da bi dobil jesti.«

»Koliko jih je, ki nimajo jesti,« je rekla ženska, »ako se boš potikal tod okoli, te bodo zaprli.«

Jakoba je obšla groza. Vse sanje so se izpremenile v strah.

»Ali ni nikjer dobrih ljudi,« je vpraševal Jakob — »jaz ne poznam mesta ...«

»Potem pojdi na samostanska vrata, tam lahko kaj dobiš,« je rekla ženska.

»Ko bi znal,« je govoril Jakob.

»Pojdi po ulicah naprej, dokler ne prideš do stopnic,« je rekla ženska in je stisnila k sebi svojega otroka.

»A kaj bo z vami«, je vprašal Jakob poln hvaležnosti in sočutja.

»Jaz pojdem domov,« je rekla ženska in je počasi vstala …

Jakob je odšel naprej po ulicah, prišel je do stopnic in je zagledal samostanska vrata. Nekaj ljudi je sedelo po stopnicah. Jakob se je približal, priplazil se je bliže k vratom, stegnil je roko in je dosegel gorek krompir. Sedel je na kamen in je zaspal.

IV.[uredi]

Čudne sanje je sanjal takrat Jakob na samostanskih vratih. Sanjalo se mu je, da so se vrata odprla in na pragu se je pojavil samostanski vratar, mlad, črn pater v rujavi kuti. Pogledal je po ljudeh, ki so ležali po stopnicah in jih primeril z usmiljenja polnimi očmi. Nazadnje je njegov pogled obstal na Jakobu. Iz vseh nesrečnih se mu je zdel on najnesrečnejši, iz vseh podpore potrebnih najpotrebnejši, iz vseh pomoči vrednih najvrednejši. Pomigal mu je in ga pozval s seboj. Obstala sta v veliki veži, odkoder so se razprostirali hodniki na vse strani. Svete podobe so visele po stenah in nad vrati so se dvigali kipi raznih svetnikov z bliščečimi barvami.

»Vidim, da si ubog in zapuščen,« je rekel samostanski pater, »pri nas je kruha dovolj za vse, ako hočeš ostati pri nas.«

Jakob je stal ob patru poln negotovih misli. Ali naj postane samostanec? Ali naj bo menih? Ali naj prosi po kmetih za mile darove? Ni se mogel odločiti: pomislil je na mater, na sosede, na ljudi — in je zaplakal. Sen je izginil in Jakob se je prevalil na trdem kamnu. In zasanjal je nov sen. Debel gospod je prišel mimo in se je ustavil. Pogledal je na ljudi, speče na stopnicah, in je nevoljno zamrmral.

»Tako se podpira lenoba in pohajkovanje,« je govoril, »delat bi šli!« Pri tem je premeril Jakoba in je rekel:

»Mlad si in delo ti ne bo škodovalo. Treba mi je hlapca, pojdi z menoj.«

Jakob se je stresel; bilo ga je strah pred strogim gospodom. Rad bi bil služil tudi za hlapca, če bi bili ljudje dobri. Toda bal se je hudih ljudi. Oprijel se je za kamen in ni hotel oditi z debelim gospodom.

Debeli gospod je z eno roko posegel po njem in z drugo je dvignil lepo okovano srebrno palico. Jakob je v strahu zakričal in se je zbudil; prevalil se je na drugo stran in je spal dalje.

Zasanjal je zopet o lepi beli gospe, ki jo je bil videl zvečer. Zdelo se mu je, da je bilo vse drugo grd sen in da ga je sedaj ona prišla iskat na samostanska vrata. Bilo je, kakor da ona vse ve, kako je z njim in da pozna vse njegove misli in želje. Prijazno se m u je posmejala in mu pomigala. — Jakob je vstal in je šel za njo.

V.[uredi]

»Kdo pa leži tu na ulici,« se je začul glas in je odmeval v nočni tišini ob samostanskih zidovih. »Halo!«

Jakob se je zbudil in je na široko odprl oči. Lepe gospe ni bilo nikjer. Pred njim je stalo troje ljudi, kakor tri črne sence; njih stanje je bilo negotovo, gibali so se, kakor da so pijani.

Jakob se je ozrl in je videl, da je ležal na trdi ulici; na stopnicah ni bilo nikogar več. Kam so izginili oni ljudje, ki so skupaj z njim večerjali? Ali so šli domov! »Kdo si, človek božji,« je izpraševal eden iz treh ljudi, »povej po pravici, da te vzamemo s seboj.«

»Jakob mi je ime,« je odgovoril Jakob, »danes sem prišel v mesto in sem tu prenočeval.«

»Potem si naš človek,« je rekel eden iz treh. »Ako hočeš, bodi naš gost.«

»Rad grem z vami,« je rekel Jakob, »samo ko bi vedel, kam in po kaj.«

»Tega niti mi sami ne vemo,« je rekel eden iz treh in se je zasmejal.

»Kako bi pa potem mene vzeli s seboj?« je vprašal Jakob v zadregi.

»Kaj se boš onegavil, ti brezdomovinec,« je rekel drugi iz treh, »ali smo te mi vpraševali, kam greš in po kaj.«

»Kaj bi vpraševali,« je rekel Jakob, »saj vidite, da grem za kruhom.«

»To je dobro,« so rekli oni trije, »tudi mi gremo za kruhom, ker ga nimamo.«

»Kako bi potem mene?« ... je spraševal Jakob bojazljivo.

»Nič se ne boj, Jakob,« je rekel eden iz treh, »bolje je, da greš z nami, ker te bo sicer pobral stražnik kot ničvrednega postopača.«

To je Jakoba prestrašilo.

»Zdi se mi, da niso slabi ljudje,« je pomislil sam pri sebi in je odšel s tujimi ljudmi.

Vzeli so ga v svojo sredo in so ga izpraševali o raznih stvareh. Jakob jim je vse odgovarjal in zdelo se mu je, da so zadovoljni z njim. Šli so po širokih tihih ulicah in njih koraki so odmevali od visokih hiš. Krenili so pri mostu navzdol ob nabrežju in so zavili v nizka široka vrata, ki so vodila v podzemsko klet. Jakoba je obšel strah in se je obotavljal.

»Nič se ne boj,« je govoril eden iz treh, »v krčmo gremo, kajti pijača je dobra stvar.«

Stopili so v veliko zakajeno sobo. Sedli so v kot in naročili vina. V sobi so sedeli pozni pijani gostje, dim in hrup je polnil vse prostore. Točajka je prinesla veliko posodo vina in belega kruha. Jakob je posegel po kosu in je začel jesti.

VI.[uredi]

Jakob, sedaj poslušaj!« je rekel eden iz treh, »sedaj poslušaj in si zapomni, kar boš pametnega slišal. Zahvali Boga in dobro srečo, da si prišel v roke poštenih ljudi, ki te bodo nasitili in napojili in ne bodo zahtevali od tebe niti ponižnosti, niti hvaležnosti: Kar si, to si, mi smo mi, in ti si Jakob. V svet greš, praviš, in prav je tako — ampak pomni dobro: ne bodi hlapec nikomur in stori vedno, kar boš čutil za pravo.«

Jakob je poslušal čudne nauke in jih je komaj razumel. Kako bi ne bil hvaležen ljudem, ki so ga pobrali na poti in ga privedli s seboj k polni mizi.

»To je vse prav,« je rekel, »samo ko bi imel službo.«

»Službo boš imel pri nas,« so rekli oni trije, »lahko ostaneš, dokler se ti ljubi. Kruha je malo, a življenje je lepo.«

»Ko bi le vedel, kaj bom delal,« je pripomnil Jakob boječe, — »meni ni za plačo, samo da bi imel delo.«

»To je dobro,« je rekel eden iz treh, »kmalu se bo pokazalo, kaj bo iz tebe. Ako boš mislil, da ti drugod bolje kaže, odideš naprej.

Jakobu je bilo to všeč. Najedel se je belega kruha in si ohladil žejo s kislim vinom. Bilo mu je težko pri srcu. Čutil je, da je utrujen; naslonil bi se bil na mizo in zaspal. Vse kar je doživel od sinoči, se mu je ponavljalo pred očmi. Pijani gostje so vstajali in odhajali. Bili so dobro oblečeni bogati gospodje, ki jih je bil videl po dnevi na ulici in so se sedaj vračali domov. Gledal jih je s tiho mislijo v srcu. »Kdaj bom jaz bogat, da bom gostil druge in jim pomagal v težkih dneh?«

Točajka je ugašala luči. Plačali so račun in odšli domov.

VII.[uredi]

Tako je ostal Jakob v mestu. Stanoval je v veliki hiši pod streho, kjer so prebivali njegovi trije prijatelji. Soba je bila svetla in prostorna, obita z deskami. Po stenah so visele slike, po kotih so stali kipi in po tleh so ležali kosi razbitih del. Jakob je postal pomočnik: donašal je vodo, pospravljal je po sobi in hranil se je na samostanskih vratih. Ob lepih dnevih je pohajal po mestu in gledal, kako se zidajo visoke stavbe. Mislil je, kako bi postal stavitelj, da bi postavil stavbo lepšo in višjo od vseh, kar jih je videl v mestu. V prostih urah je doma sestavljal stavbe iz kosov, ki so ležali po tleh. Zgradil je lepo in visoko cerkev in jo je gledal z žalostnimi očmi. Njegovi prijatelji so ga pohvalili.

»V šolo bi šel, tam bi se naučil,« si je mislil Jakob in sanjal cele dni o tem.

Sredi mesta je stala visoka hiša, z visokimi okni: tam je bila šola: vsak dan opoldne so se otroci z radostnimi obrazi vsipali iz široko odprtih vrat. Jakob jih je gledal in si je mislil, kako bi bil srečen, ko bi sedel tam za temi visokimi okni v klopi ... Učil bi se noč in dan.

Tako so potekali njegovi dnovi. Njegovi prijatelji so ga pustili, da je živel po svojih sanjah. Tudi oni so živeli vsak po svoje: snovali, delali in uničevali so svoja dela, kakor jih je bila volja. Jakob si je komaj mogel misliti, od česa žive. Rad bi bil o svojem življenju napisal materi, pa skoraj ni vedel, kako bi napisal. Vedel je, da bo skrbela za njim. Nekega dne je sedel in je napisal, da se mu dobro godi, da je pri dobrih ljudeh in da ima vsega dovolj.

Toda ko je poslal pismo, se mu je zdelo, da je še vedno brez poklica in da še sedaj ne ve, kaj bo delal na svetu. Zato je Jakob nekega dne poiskal mojstra, ki je stavil visoko hišo zunaj mesta in je stopil pri njem v službo. Toda delo ni bilo prijetno. Jakob je moral nositi kamenje in drugi so delali. Gledal je mojstra, kako je hodil po odrih, vodil delo in kako je rastla stavba od dne do dne.

Ob prostih urah je Jakob vzel kladivo v roke in je začel obdelavati kamen. Dolbel je in dolbel in kam en je dobival novo podobo. Tako se je zgodilo nekega dne, da se je Jakobu iz kamna izdolbla človeška glava. Jakob je osupnil: gledal je svoje delo in je premišljeval sam o sebi.

Drugi dan je zapustil službo in je odšel v svet za novim poklicem.

VIII.[uredi]

Ako se je ozrl Jakob, ki je hodil po tujeh cestah, je komaj videl gore, za katerimi so vodile vedno naprej mimo travnikov, mimo polj, skozi gozde in lesove, preko rek in vasi. Obstajal je na križpotjih in premišljeval, kam naj krene. Prišel je do novega mesta in si je ogledal njegove stavbe. Poiskal je kamnoseka in je vstopil pri njem v službo. Kamnosek je delal nagrobne spomenike, Jakob je kmalu pokazal svoje zmožnosti in kamnosek je bil z njim zadovoljen. Dela je bilo mnogo: toda kam nosek je bil pijanec in je imel mnogo otrok. Presedel je po cele poldneve v krčmi in Jakob je delal. Delal je, kolikor je mogel, in kamnosekovi otroci so stali okoli njega. Bili so topi in zanemarjeni. Ljudje so vsak dan prihajali z naročili: vsak je hotel imeti spomenik po svojem okusu, s posebnim napisom in z raznimi okraski. Jakob je delal noč in dan. Delo je zaostajalo. Tolikokrat mu je prišla misel, da bi dolbel in rezljal po svoji volji, toda ni bilo časa. Prvič v življenju je Jakob zaslužil nekaj denarja. Ko se mu je nabrala vsota, jo je poslal materi in ji pisal, da se mu dobro godi, dela mnogo, zaslužka dovolj.

Toda življenje pri kamnoseku je postajalo Jakobu čim dalje bolj neznosno. »Ako ostanem tu,« si je mislil, »ubilo me bo delo in nikdar ne bom prišel do svojega poklica.« Zdelo se mu je, da iz vseh kamnov in spomenikov, ki so stali okoli njega, diha smrtni dih, ki ga hoče zamoriti. Čutil je, da mora pobegniti odtod. Ko se je nekega jutra kam nosek prebudil, ni bilo Jakoba več v hiši. Odšel je bil po noči naprej v svet.

IX.[uredi]

Od tega dne je skusil Jakob mnogo hudega na svetu. Videl je velika mesta in želje v njegovem srcu so rastle kakor da jim ni konca. Ako je premeril svojo pot od doma do svojega sedanjega mesta, se mu je zdelo, da tava za čudnim neznanim ciljem. Kaj je pravzaprav hotel? Kamor je prišel, je pokazal dovolj zmožnosti, toda česar se je lotil, nič mu ni ugajalo. Trpljenja je bilo dovolj: od samostanskih vrat po daljnih potih do tujih, neznanih velikih mest,— toda kje je konec tega trpljenja? Vendar se je zdelo Jakobu, da bi ne menjal z nikomur na svetu. Nič ni bil in ničesar ni imel: toda cesta mu je bila prosta in nihče ga ni mogel zadrževati. Stopil je v službo, kjer je hotel in povsod si je mogel zaslužiti denarja. Ako bi bil hotel, mogel bi bil postati bogat človek. Našel je v svetu mnogo dobrih ljudi. Kamor je prišel je videl polno življenje, povsod so gradili in stavili, kakor da bo popolnoma nov svet vzrastel iz tal. Ceste so bile poglajene, potlakane, obzidane in ograjene: vasi so bile prenovljene, pobeljene, prezidane, mesta polna novih zgradb in stavb, na starih razvalinah preosnovana in prerojena. Vse je bilo kakor v pričakovanju novega velikega življenja, ki ga človek komaj premeri s svojimi mislimi.

Takrat je Jakob pomislil in se je spomnil na domovino. Zagledal jo je malo in ubožno, daleč za gorami, kakor pozabljeno od sveta. Nje ceste so sicer vodile v svet — toda nazaj ni videl cest nikjer. In videl je potnike-brezdomovince, ki so šli svojo pot, kakor izgubljeni, in niso vedeli, kam naj krenejo. Med njimi je Jakob zagledal samega sebe.

Pomislil je in si govoril: »Čemu se potepam tu po tujem svetu, in iščem — svojega poklica? Ali ni moj poklic živeti in delati doma? Ali ni moja dolžnost vrniti se in staviti tam, kjer se doslej ni stavilo, kakor drugod?« — Od daleč je zagledal domovino, kakor mater jokajočo nad uničeno zemljo. Sklanjala se je nad opustošenimi, neobdelanimi polji in njene solze so kazale na zrela tla. Tam so ležali otroci ubogi in nebogljeni, kakor da pričakujejo pomoči od nje. Stezali so oslabele roke navzgor in jo prosili kruha. In zdelo se je, kakor da je na njenem obrazu zapisano vprašanje od vekomaj: ali naj redim jaz vas — ali naj skrbite vi za mene. In iz podobe same je odmeval odgovor: ti si nas rodila, daj nam življenja …

Pa je pomislil Jakob: »Ali nismo dolžni tudi mi, da obdelamo njena polja, ki so polja naša?«... In se mu je zdelo, da bi postavil tak spomenik domovini. Iz trdega kam ena bi ga izklesal s svojimi lastnimi rokami in s pomočjo tisočev, ki bi sodelovali. Visok kip bi se dvigal, kakor cerkev visok, da bi ga videli vsi in razumeli. Naša domovina bi se dvigala sredi trdih polj in otroci njeni bi jo obdajali z radostnimi obrazi …

In v sanjah je kip njegov rastel do neba. Tako je sanjal Jakob in se je spustil na pot proti domu.

X.[uredi]

Jakob je hitel domov in premišljal:

»Ali ni dala domovina nam življenja zato, da živimo v njej? Ako smo se česa naučili v svetu, ali ni naša dolžnost, da to vrnem o njej? Ali ni to, kakor domača zakladnica, kam or se morajo skladati vsi zakladi njenih zidov. Tako je mislil Jakob in je zagledal pred seboj prve gore. Pozdravljal jih je na tihem in zazdele so se mu tako lepe, kakor jih ni videl nikjer na svetu.

Stopal je z odločnimi koraki naprej in zagledal vasi po dolinah in mesta ob rekah.

»Svet raste v delu,« je govoril Jakob, »tu pa se je ugnezdila lenoba in je ostala kakor kraljica v zemlji. Ali ni bogastva dovolj, da bi stale vasi kakor mesta in mesta bi bila enaka kraljevskim dvorom? Ali je siromaščina edina dedščina, ki smo jo prejeli in jo vzgojili za vse bodoče čase?«

Jakob je pospešil korak in je hitel naprej: vasi so se vrstile ob cesti, trate, polja. Komaj da se je spomnil onih časov, ko je tod mimo hitel v svet.

Prišel je domov in našel vse, kakor je bilo: hiše na istem mestu, nepobeljene, neprekrite kakor so ostale pred leti — skoraj še slabše nego so se mu zdele poprej. Pota neposuta, zaraščena, izvožena, polna kamenja in smeti. Ljudje počasni, zadovoljni, brezbrižni, kakor da jim ni mar, kaj se godi po svetu. Vse, kakor pred leti. Stopil je v domačo hišo in je našel mater staro in bolehno: komaj ga je spoznala.

»Jakob!«

Jakob je sedel za mizo in je naslonil utrujeno glavo na roke.

»Od kod si prišel, povej!«

Jakob je pripovedoval.

»Kako je po svetu, Jakob?«

Jakob je pripovedoval.

»In od česa boš zdaj živel, Jakob?«

Jakob je molčal. Od česa bi živel? Ali ne od dela? Ali ne živi svet od dela? Skoraj se je razjezil.

»Od dela, mati, od dela,« je govoril, »naučil sem se delati.«

»Od dela! Kje bi ga dobil!«

»Dela je povsod dovolj, mati, nič ne skrbi,« je rekel Jakob.

»Samo odpočijem si od pota in potem boste videli.« 

Jakob je šel pod streho in legel in je zaspal utrujen od pota in sanj.

XI.[uredi]

Jakob je ostal doma in je mislil na delo. Česa bi se lotil? Kje je polje, da bi oral? Kje je kamen za spomenik? Prišli so sosedje in so ga izpraševali o svetu. Kaj je tam novega? Kako se sliši? Kaj mislijo cesarji? Ali bo vojska ali je ne bo? Tako so ga izpraševali in modrovali med seboj. Doma pa so imeli hišne strehe raztrgane, skedenj na pol podrt in njivo polno kamenja. Jakob se je razjezil nad njimi.

»Kaj me izprašujete take stvari? Ali ste pogledali streho nad seboj? Ali ste videli, kam se nagiblje skedenj? Ali vas ne zanima kamenje na lastni njivi? Kaj vojska! To poglejte, kako raste svet, kako se dvigajo mesta, kako se množi bogastvo od dne do dne.

Sosedje so se spogledali in so si namignili. Razumeli so se:

»Ničesar ne zna — in bi rad nas učil. Ničesar ne ve — in bi rad nam govoril. Ničesar nima — in se hoče povzdigovati. Ampak mi ne potrebujem o nikogar, da bi nam pridigoval.« In so odšli. Tako je Jakob ostal doma in je začel delati. Rezljal je kipe iz kamenja in je sanjal o lepih ponosnih stavbah, ki bi jih stavil okrog po mestih in vaseh. Toda kaj bi stavil, kdo bi stavil, če ni denarja.

»Jakob, Jakob, kaj bo s teboj,« je tarnala mati. »Kje boš zaslužil, da boš živel?«

Jakob je čakal. Upal je, da pride čas, ko bo pokazal svoje moči. Takrat se je zgodilo, da so iskali cestarja za vso okolico. Občinski možje so odločevali. In odločili so se za Jakoba.

»Za cestarja bo dober,« so rekli. In Jakob je delo sprejel.

»Za božjo voljo,« je vzdihnila mati, »cestar bi bil mogel postati, tudi da nisi šel v mesto in da se nisi učil po svetu.«

»Ako izpolni vsak svojo dolžnost, bo za vse dobro,« je rekel Jakob in odšel na delo.

XII.[uredi]

Tako je postal Jakob cestar. Ko je obstal prvič na cesti in se je ozrl naokoli, je videl, da bo dela mnogo. Cesta je bila zanemarjena, zaraščena in razvožena. Treba ji je bilo dati novih trdih tal. Jakob se je lotil dela. Delal je od zore do m raka in še po noči se mu je sanjalo, da se trudi na težki razorani cesti. Toda Jakob je bil zadovoljen. Delal je veselo in cesta se je vidno boljšala. Kadar je počival na kam nu ob cesti, se mu je zdelo, da je kakor kralj v svojem kraljestvu. Ali ni lepo biti cestar? Ali ni cesta nekaj važnega na svetu? Ali ni ona prvi pot poboljšanja in lepše bodočnosti? Glej, kako lepo se vije po klancu čez hrib in pobočju mimo gričev dalje skozi dolino, preko polj in lesov: naprej in naprej gre v svet brez konca in kraja: cepi se na križpotjih in se razrašča po zemlji, kakor žila, po kateri kri oživlja telo. Ona spaja vasi in mesta, seznanja ljudi in združuje v sebi življenje. Po nji gredo potniki, črede, vozovi in vse se kupiči v večno živahno gibanje. To gibanje je življenje ljudstva. Kaj hočeš še, Jakob? Kje bi bil mogel najti lepšega dela. Ali ni bil to od nekdaj tvoj poklic? Ali nisi našel sedaj, česar si zaman dolgo iskal po svetu? Ali ni cesta kakor velika svetovna zgradba? Glej tam vodi most čez reko, lesen, star in preperel: zgradi novega, kamenitega in v njem bo ostalo tvoje ime! Tam vodi cesta ob skalah, ozka, strma in nevarna: križi ob nji pričajo o prejšnjih nesrečah: spelji cesto zložno v ovinkih na okoli po obočju in potomstvo bo pomnilo tvoje ime. Tam pada cesta v močvirje in kvari polje: nasuj cesto in ostala bo trdna in silna za vse večne čase. Tako je premišljal Jakob in je delal. Ni ga motilo, da so sosedje s preziranjem gledali nanj in da je mati tarnala nad njegovo usodo. Komaj da je čutil, kadar ga je z blatom oškropila ponosna kočija, ki je hitela mimo po cesti in so iz nje gospoda prezirljivo gledali na cestarja. Ni se jezil, kadar so se stepli otroci na cesti grede iz šole in so se obmetavali s kamenjem: nazadnje so obmetavali njega sebi v zabavo in veselje. Tak je svet, tako je življenje, je mislil Jakob — in je delal naprej.

Toda delo je šlo počasi, in če je Jakob občinskim možem nasvetoval to in ono, so planili na njega: »Kaj bi nam govoril, ti cestar, poznamo te. Ne maramo novotarij.« To je bolelo Jakoba.

Ob takih časih se je Jakob spomnil na daljni svet in na svoje znance. Ko bi bil ostal tam, bogve, če bi ne bil postal stavitelj in bi bil stavil visoke palače, stolpe in gradove. Poveljnik bi bil in pod njegovim vodstvom bi zrastle zgradbe, ki bi ohranile njegov spomin. Ali pa bi bil postal kipar in bi bil klesal spomenike ponosne in mogočne, ki bi stal pred njimi svet. Ali pa bi bil postal bogataš in bi si dal stavti vile ob jezerih in hiše po mestih. Ali ni bilo vse mogoče? V takih trenutkih je kanila kaplja nezadovoljnosti v Jakobovo srce.

Toda cesta je bila polna življenja, ljudje so hiteli po nji na vse strani, mladi, stari, tuji, domači — in Jakob je delal naprej poln upanja na boljšo bodočnost.

XIII.[uredi]

Takrat se je dogodilo, da so nekje dogradili novo cesto in so ta dogodek proslavili z veliko slavnostjo. Povabljeni so bili vsi in tudi cestar. V veliki gostilni ob cesti je bil vrt ves v mlajih in vencih, poln napisov in zastav: v sredi pa so stale mize obložene z jedjo in pijačo. Prišli so kmetje in gospoda od vseh strani in so se posedli ob mizah. Cestar je dobil odkazano zadnje mesto pri zadnji mizi. Ko se je začela gostija, je vstal visok gospod in je govoril. Govoril je v izbranih besedah in je proslavljal ljudi, ki imajo zasluge, da se je zgradila nova cesta. Ko je končal, so zagrmeli glasovi in čaše so zažvenketale. Komaj se je polegel šum, je vstal nov govornik in je proslavljal druge ljudi, ki so bili istotako zaslužni za novo cesto. In zopet so se dvignili vsi in so napili na njihovo zdravje. Ko se je šum polegel, je vstal nov govornik in je zopet govoril o novih zaslužnih ljudeh. Tako je šla slavnost naprej, da že nihče več ni poslušal govornikov in so se gostje zabavali na svoj način; kajti jedi so bile okusne in pijača je bila dobra.

»Šampanjca, šampanjca,« je vpil debel gospod, »kaj bi z domačim vinom, ki ga imamo vsak dan dovolj!«

»Pojedina je sijajna,« je rekel drug gospod in se nejevoljno ozrl na govornika, ki ga je motil pri jedi; kajti jedel je za tri. »Kaj takega nimamo vsak dan,« je rekel kmet, ki je obiral veliko kost, držeč jo v rokah: mast se mu je cedila z brk in brisal se je z rokavom.

Takrat se je zaslišal tih glas:

»Ali se vam ne zdi, da se cestar posmehuje?«

Ozrli so se po njem. Cestar Jakob je sedel na svojem mestu in se je res smejal. Premišljal je o cestah, o zaslužnih ljudeh in bogvekaj. Zakaj bi se ne smejal ako se vrši vesela gostija? Ali ni povabljen kakor drugi?

»Smejal se je in vemo zakaj,« so rekli drugi in si pomignili.

»Najbolj se je smejal, ko se je imenovalo ime gospoda jubilarja.«»Da, takrat se je nasmejal in niti pil ni.«

»Ali ni to sramota za vse?«

Takrat je izpregovoril debeli gospod: »Kako pride med nas cestar, ko smo pošteni ljudje? Ali ni ves poln cestnega blata in še roke so mu umazane! Kdo ve, od kod je prišel in kaj je bil? Ali niso njegovi ljudje proti njemu? Poznamo ga: prevratnik je in novotar, upornik in razbojnik …

Nastal je hrum in šum in cestar je komaj vedel, da se dvigajo proti njemu.

»Ali ste slišali? Ali ni nekaj govoril o starosti?«

»Tudi to je govoril.«

»Ali ni to žaljenje? Ali ni naša dolžnost, da obvarujemo državo pred takim človekom. Kje je spoštovanje pred starostjo?«

»Nikomur ne bo žal za njim.«

»Ali naj cestarji komandirajo?«

»Revolucijonar je bil od nekdaj.«

Cestar je videl, da se nanj obračajo grozeče oči. Komaj je razumel, kaj govore. Takrat je vstopil k njemu orožnik in ga je povabil s seboj. Cestar je odšel in ni vprašal, zakaj. Odšla sta mimo ljudi, ki so ga gledali z jeznimi očmi, skozi vas naprej po cesti proti mestu. Na vrtu pa je zavladalo veliko veselje.

XIV.[uredi]

Tako se je končala Jakobova pozemska pot. To, kar se je zgodilo potem, se je vršilo sredi med zidovi, za ograjami, daleč od njegovih cest. Začele so se preiskave, pisave in obravnave. Ko je Jakob stal pred sodniki, je vse priznal. Res je bilo, da se je smejal in celo pil je — toda govora o gospodu jubilarju ni slišal. Priče so izpovedale različno: res je, da se je smejal, ampak mogoče, da je bil pijan, dasi ni hotel piti boljšega vina, kar priča na vsak način, da je hotel kazati svoje preziranje. Sodniki so razsodili tako: res je, da se je smejal in da ni pil boljšega vina: ampak žal besede ni slišal nihče, zato ga ne morem o zapreti v ječo. Toda oblast, višja od sodnikov je odločila tako: res je, da ni nihče slišal razžaljivih besedi, ker je bil splošen šum: ampak Jakob je hotel s smehom pokazati svoje preziranje do visokih oseb: tudi je znano, da je cestar, da je prevratnik in novotar, kar potrjujejo tudi njegovi domači občinski možje, lastni gospodarji. Dalje je treba uvaževati, da je bil daleč po svetu, da ne vemo, kaj je delal in s kom se je shajal; vse njegovo delovanje kaže, da ima svoje namene, ki se morejo smatrati družbi in državi nevarne: vsled njegovih zahtev za popravo cest, si moremo misliti, da je imel še posebne skrite nam ene in seda celo sklepati, da je bil v zvezi s sovražniki države. Zato je treba, da ostane v rokah pravice.

Od tega dne je začel Jakob svojo pot, ki se mu je zdela kakor postaje križevega pota. Vodili so ga iz kraja v kraj, kjer je našel ljudi sebi enake in podobne. Videl je, da jih je mnogo. Trpel je tiho in brez pritožb, kakor da je bil slutil svoj konec.

***

Zadnji čas je živel v taboru, zgrajenem iz lesa in ograjenem okoli in okoli z visokimi ograjami. Ob vratih je stala straža. Tabor je bil poln ljudi, mož, žen in otrok — kakor jih je skupaj nagnala neznana sila. Vsi so bili enaki, ker jih je rodila enaka usoda in jim je bila enaka pot skozi svet. Mnogi so komaj vedeli, zakaj so prišli sem, a Jakob je vedel, zakaj je prišel: vedel je, zakaj je postal cestar, vedel je, kam so vodile njegove ceste in vedel je, kaj je hotel na svetu. K adar je pomislil na svoje življenje, mu ni bilo žal. Zdelo se mu je, da je moralo biti tako in da je prišlo vse, kakor je moralo priti. Zato je bil zadovoljen sam s seboj.

»Izvršil sem,« si je govoril, »in komaj sem sam vedel, da hodim pravo pot.«

Neko jasno pomladansko noč je Jakob izginil iz tabora. Zvezde so svetile visoko na nebu in so kazale pot proti jugu. Toda pomlad še ni bila v polnem cvetju in po noči so mrazovi padli preko polj. Tako so našli drugi dan Jakoba mrtvega na sredi ceste. Komaj da so vedeli, odkod je bil. Ko so ga pobrali občinski hlapci, niso vedeli, ali je umrl naravne smrti, ali se je zgodila nesreča. Toda kdo bi se v takih krajih in ob takih časih ubijal s takimi vprašanji. Pobrali so ga in ga položili na voz in so ga odpeljali na pokopališče. Skoro bi se bili sprli, kdo naj ga pokoplje, kajti župan in župnik sta bila v tistem kraju sprta med seboj. Nazadnje se ga je usmilil grobar: skopal je jamo, položil je vanjo Jakoba in jo zasul. Niti križa ni nanjo postavil niti napisa: bogve, kake vere je bil in kdove, kako mu je bilo ime.

Mnogi so premišljali o tem, zakaj je Jakob pobegnil iz tabora. Ali ni mogel sedeti na travi in premišljevati o svojem življenju! Ali ga je zvabila svoboda? Ako je ograja okoli tabora, ali ni prost pogled v nebo, kjer svetijo zvezde tako lepo, kakor povsod na svobodnih tleh? Ali ga je zvabilo hrepenenje? Ako je sanjal o svojih cestah, ali ni bilo bolje sanjati naprej in čakati konca! Toda kdo bi mogel odgovoriti na vsa ta vprašanja? Ali je Jakob sam vedel, zakaj je odšel?

Ko se je v domovini raznesla vest o Jakobovi smrti, so pripovedovali, da hodi ponoči tem na senca po cestah in poseda po kamnih ob nji. Ljudi je postalo strah. Pravili so, da hodi ona senca s počasnimi zamišljenimi koraki, kakor da m eri in šteje. Pojavi se naenkrat pred poznim popotnikom in obstoji pred njim, kakor da bi ga hotela kaj vprašati. Vozniki, ki so jo zagledali od daleč, so zaobrnili voz in so pognali konje v dir. Vsa okolica si je pripovedovala čudne stvari. Toda vsi niso verovali: nekateri so pravili, da morebiti Jakob sploh ni umrl, ampak da se bo pojavil bogve kdaj in odkod, in kdo ve, kako bo obračunal s prijatelji in sovražniki. Občinski možje so ugibali, kaj bi storili: bali so se mrtvega in živega. Iskali so novega cestarja in ga niso mogli dobiti. Kdo bi prevzel delo v tako nevarnem času! Zato so sklenili, da bodo počakali, dokler se ne razjasni ta čudna zadeva. Ako se bo vrnil, naj dela na cesti naprej do smrti, ako bo dovolila višja oblast; ako se ne bo vrnil, je še časa dovolj, da se najde nov človek, ki bo prevzel to delo: glavna stvar je, da ni zam ere pred višjo oblastjo, ki skrbi za vse in zasluži za to dolžno spoštovanje. Zaradi cestarja Jakoba bi bila skoraj prišla vsa občina v nemilost in le sreča je, da je padla krivda na Jakoba samega, ki se je po pravici spokoril za svoj greh.