Cestar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cestar
Zofka Kveder
Izdano: Slovenski narod, 7. 9. 1903, (36/206), 1
Viri: dLib 206
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vije se bela cesta po zelenih pašnikih nad vasjo; kakor bel pas se vije okrog gladkega hriba in se gubi tam daleč za ovinkom v gorah. Udobno se razteza in zavija; široka je, gladka je, kakor dekliško čelo. Lepo je gospodariti na njej in gledati na široka, pisana polja v dolini. Cestar jo ljubi in neguje. Nasiplje in poravnava, ne štedi truda in napora. Ponosi se ž njo.

»Moja cesta,« govori.

Odgojila ga je, odhranila. Ko je bil še majhen in slaboten, prosjačila je mati zanj ob cesti, da ga nasiti in obleče. Na cesti je odrasel. Prvi njegovi koraki so pustili svoje sledove v njenem prahu; prvi kruh je zaslužil na njenem kamenju.

A zdaj je tu gospodar.

Ljubi jo, ceni jo. Ona hrani njega in njegove.

Ima družino. Ima sina, lepšega ni v deželi. Kakor da je iz železa, jak, močan in mlad. Dika je njegova.

Kočijaš je, a njegovi vranci, ognjeviti in drzki. Drve po cesti, kakor da se vozi vojvoda. In kadar on, njegov sin, zavikne, poči z bičem, vzdigne sa prah in beži, beži kakor misel, vse tja do zelenih gozdov.

Vranci čili kakor vra, a cesta gladka!

Stoji cestar sredi ceste in si briše znoj z čela. Vročina je, nebo razžarjeno, a niti bilka se ne zaniše v vetru. Truden je in zaspan, rad bi legel v hlad v grmičevje, da si malo oddahne. Ali ne sme. Cesta je prašna, prašna in osušena, In mora zdrgniti največji prah na kupe ob kraju, da bi ne bilo toliko blata, kadar pride dež. Dela je; kako bi odpočival!

Ves bel od prašine stoji in posluša, Iz daljine se čuje klopot konjskih kopit. Udarjajo, udarjajo divje in brzo; — nekdo besno vozi.

Ali zdaj? Divji krik zazveni po hribih in dolinah, a že besne kola izza ovinka. Kakor obsedeni beže konji. Prazen voz odskakuje, a ob strani vleče se nekaj črnega po prahu.

Vranci, sinovi vranci!

Okamenel je cestar ta hip. Ali zdaj že skoči pred konje. Podrli so ga in planili preko njega. Obraz in roke so mu odrte, srajca vsa raztrgana, prsi krvave.

Ni čutil ničesar. Skočil je v vis in bežal za vozom, kakor podivjan od groze.

Sin! Sin!

Našel ga je daleč tam za drugim ovinkom. Našel ga, je ubitega, razmrcvarjenega. Zgrudil se je kraj njega v prah, privil ga je na svoja odrte krvaveče prsi. Objemal ga je in klical.

Ali sin se ni oglasil, ni se zganil.

Zajokal je cestar, dolg o, čudno, kakor ranjena zver. Solnce mu je žgalo na glavo, palilo mu je odrte prsi, razpraskan obraz, ali on jo samo gledal, topo in nepremično je gledal, kako razsušena cesta, žejna in pohlepna, pije to toplo rdečo kri njegovega sina. Kaplja pade v prah in izgine, pa druga, pa tretja. ln nikoli, nikoli nima dosti srčne krvi njegovega otroka, tako lepega, junaškega in mlađega, oh! mladega in ljubljenega!