Cesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cesta. Odlomek iz romana.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 26.–29. avgust (1912), 45/194–196
Viri: dLib 194, 195, 196, 197
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Marta je bila že vsa oblečena, le čevljev si še ni obula, da bi ne vzbudila drugih. Samo Ivanka, mlajša sestra, je odprla zaspane oči, zajokala je tiho in ni rekla nič. Oče je spal smrčé, obadva brata sta ležala na tleh napol razgaljena, tesno objeta, in se nista genila. Temno je bilo v izbi, dasi je bilo okno odgrnjeno; zunaj je bila še noč in komaj da so se belile prve megle na vzhodnem nebo.

Marta je stopila k postelji, kjer je ležala Ivanka; ta postelja je bila velika vreča, s slamo natlačena in z rjuho pogrnjena, položena na dolgo klop ob peči. Marta se je sklonila globoko k obrazu Ivanke in je šepetala.

»Ni treba buditi očeta ... tudi onadva naj spita. Na ognjišču je že kava za vse ... samo pogrej ... ti pa jo pij precej, če hočeš ... Zdaj pa zbogom, Ivanka, in nikar ne jokaj!«

Ivanka je zaihteia skoro naglas.

»Ne jokaj naglas, Ivanka, drugače bodo zajokali vsi in tako pridem nazadnje še prepozno v mesto. Dovolj ste jokali sinoči!«

Po prstih je stopila v kuhinjo, prinesla je dišečo kavo.

»Pij ... da se napravim v miru!«

Sedla je na pručico ob postelji in si je obuvala čevlje; udarila je s peto ob tla, postala je kakor v strahu in se je ozrla na posteljo, kjer je spal oče; oče se je zganil.

»Kaj že greš?« je vprašal z zaspanim glasom, napol v sanjah, in ni odprl oči.

»Le spite, oče!« je odgovorila tiho Marta.

Oče je zamrmral nerazumljivo besedo, obrnil se je v steno in je zasmrčal.

Marta je vstala.

»Jaz ne bom več spala, s teboj poidem, seboj me vzemi!« je zaihtela Ivanka in solze so ji kapale v kavo.

»Takrat prideš za menoj, kadar te pokličem!« je odgovorila Marta. »Zdaj zaspi! Ukradel vas nihče ne bo, če vrata niso zaklenjena. Očetu pa reci, da bom kmalu pisala in da bom kaj poslala.«

Vzela je veliko culo, ki je ležala v kotu ob durih, ozrla se je na očeta, ki je sopel glasno z odprtimi ustmi, na brata, ki sta ležala objeta na tleh, na Ivanko, ki je bila skrila obraz v odejo in je ihtela; tiho je odprla duri, tiho je šla skozi mrzlo, temno vežo, vrata so zaškripala in Marta je stopila na cesto.

Mrzlo, megleno septembersko jutro se je dramilo zaspano za hribi. Nepremični, pustosivi oblaki so zastirali nebo od obzorja do obzorja. Vas je spala; komaj da se je zgenilo tu tam, kakor sope človek glasneje in zgane z roko, z životom, predno odpre oči; odpahnilo se je okno, zahreščale so duri, kmet se je prtkazal na pragu in je zazehal.

»Kam pa ti, Marta?«

»V svet.«

»Pa Bog s teboj!«

»In z vami!«

Kmet se je napotil proti hlevu, Marta je stopala po blatni, razvoženi cesti skozi vas. Ko je prišla do cerkve, je postala in se je pokrižala. Nad velikimi vratmi je bila podoba Kristusova, kakor je šel v rdečem plašču, globoko vpognjen pod križem, ko je nosil, sam brez greha, greh in nadlogo vsega sveta.

Šele zunaj vasi se je ozrla Marta. V megli, ki je vstajala iz močvirja počasi, bela in težka, ter se vila leno proti hribom, je razločevala komaj tiste nizke, slamokrite koče, raztresene po golem bregu, čemerno dremajoče nad močvirjem, zastrte v polumrak. Marta se je ozrla, njeno srce pa je bilo mirno in solze ni bilo v njenih očeh. Tam je bila njena mladost, že v megli, že v poltemi.

Njena mladost je bila tam, tako mirna in pusta, kakor to sivo septembersko jutro. Mladost dekleta prvorojenca; hlapec in pestunja, mati, oče in varuh vse družine; grešnik, sam brez greha; mučenec, ki vzdihne samo enkrat, v prevelikem trpljenju, kakor v omotici: »Daj, da gre ta kelih mimo mene!«

Marta ni vzdihnila v slovo, ker ni bilo v srcu ne bridkosti, ne očitanja, kakor ni bilo očitanja in bridkosti v srcu Boga človeka, ko je zadel na ramo greh in nadlogo vsega sveta. Pokrižala se je v drugič in je nastopila blatno pot, ki se je vila nizdol in vkreber ob holmih, nad prostranim močvirjem.

Hlapec je šel na polje, postal je ob poti in je gledal dolgo za Marto. Mlad je bil, še brez brk, in tiha sladkost ga je spreletela po životu.

»Če bi bilo moje to dekle, bi ga rad imel!«

Premišljeval je in je šel svojo pot dalje s težkimi koraki in zameglenimi očmi ...

Marti je bilo takrat petnajst let. Majhna je bila, toda zelo krepka; pleča so bila kakor ustvarjena za breme; noge so stopale trdo in umerjeno, ne omahnile bi morda niti na križevem potu; in vendar je bilo telo prozno in gibko, kakor je telo petnajstletnega človeka, ki ima v srcu pogum in nič bridkosti. Njena lica so bila rjava, od solnca ožgana, obraz je bil širok, skoro koščen; temne oči so gledale jasno in mirno; tako gledajo oči, ki vidijo globoko in razsežno in ki se časih začudijo, prestrašijo nikoli. Lasje so bili gladko počesani, zato je bilo čelo visoko in odkrito ... Ko je bil v krčmi, po plesu, iztegnil roko fant, da bi jo objel in da bi okusil toploto njenih izbočenih, temnokrvnih, polodprtih ustnic, se je umaknil nenadoma, ko je začutil na licu njen jasni pogled in ko je ugledal tisto visoko odkrito čelo. »Nisem mislil, Marta!« je zajecljal in je zardel. Marta mu je dala roko in je plesala z njim ...

Zmirom bolj blatna in zmirom bolj črna je zavila pot od holmov v močvirje, preko brvi in širokih mlak; vila se je mirno jarkov, napolnjenih do vrha z mirno, črno vodo, preko lenih potokov, skozi polje, ki je rodilo, kakor je hotela voda; in se je vzpela naposled trudoma do velike ceste, te široke in gosposke.

Ko je stopila Marta na veliko cesto, se je oddehnila, kakor človek, ki stopi iz sence v solnce. Zablešči se mu v oči, srce pa se širi v pričakovanju vseh sladkosti, ki prihajajo naproti. Tam je zdaj močvirje, tam je črni kolovoz, tam je vas, trudno speča v megli. In pred licem je široka cesta, svetlo jutro je, ki rumeni nad gorami.

Tako je stopila Marta iz močvirja in se je pokrižala vtretjič. V tistem trenotku, ko se je pokrižala, se ji je zazdelo, da je zasopel težek vzdih iz močvirja, težek in žalosti poln; tako težak in žalosten bi bil vzdih grešnega sveta, če bi bil Bog človek omagal pod križem.

Marta se je ozrla z mirnim in svobodnim očesom; tudi v tistem hipu ni bilo solze v njem.

»Zdaj so se vzdramili, zdaj so vstali in zdaj jokajo ...«

Pomislila je napol s tiho otožnostjo v srcu, napol smehljaje; kakor pomisli mati na bridkost otroka, ki si je bil ranil mezinec. In kakor pomisli na človeka vsegamogočni Bog, ki ve čisto sam, da čuje nad njim.

»Ne bojte se, ne bodi vas strah, ne jokajte! Jaz gledam.«

Zasvetilo se je jutro, oblaki pa so bili gostejši. Ko se je poizgubila megla, so se vzdignila visoko sivi in pusti. Ni se še dobro zdanilo, ko je zapršilo kakor iz megle, kakor iz vlažnega vzduha. Marta je ovila ruto tesno okoli glave in okoli ram; veliko sivo ruto, ki ji je segala do kolen.

»Še bolj bodo jokavi ob takem vremenu!« je pomislila. »Skozi okno bodo gledali: tam hodi zdaj, bo rekla ta Ivanka, tam v tem dežju ... Otroci so: poglej jih osorno, le besedo reci, pa bodo solze v očeh!«

In ko je mislila nanje, se je njeno srce vrnilo k njim ...

Odprl je oče zaspane oči, ozrl se je, segel je z roko, da bi vzel pipo z mize, ozrl se je vdrugič in je planil.

»Kaj je šla?«

Ivanka je bila zaspala, trudna in objokana; prazna skodelica je ležala na odeji. Slišala je glas in je vztrepetala.

»Šla je.«

»Ni rekla zbogom?«

»Rekla je.«

»Lažeš, ni rekla!«

In kakor otrok, in kakor pijanec, ki mu je segla v srce nenadoma prijetna bridkost, pripravljena, da se razlegne široko, je pokleknil ob posteljo in je zajokal.

»Ti, ki sem te rad imel, ti varuh moj in mojih ... kam si šla? ... Kam si se napotila tako mladostna in plaha, kam si izletela izpod perot očetovskih?« ...

Ivanka ni več ihtela; gledala je začudeno in skoro se je zasvetil smehljaj na njenih ustnicah. Brata sta se vzdramila in sta takoj zajokala.

»Jokajte, ljudje božji, jokajte, otroci!« je vstal oče in solze so mu tekle po licih. »Marte ni več!«

Brata sta utihnila in sta strmela. Ozrla sta se na Ivanko, Ivanka je povesila glavo.

»Ni več!«

Zajokala sta naglas, legla sta in sta se odela preko glave ...

Marta je mislila nanje, ki so bili žalostni, in se je nasmehnila.

»Ne bojte se, ne bodi vas strah! Jaz gledam!«

Kakor gleda mati z mirnimi, skoro veselimi očmi na osolzeno dete ...

Mlada, pokonci, s krepkimi koraki je stopala Marta. Zapršelo ji je časih v lica, lasje na čelu so se sprijeli, segali so v dolgih mokrih kodrih do oči. Zmirom bolj težka je bila ruta, obleka je bila vlažna in hladna.

»Dekle!« je zaklical s ceste hripav glas, kakor da je bil prišel naravnost iz mrzle megle.

Na kantonu ob cesti je sedela ženska, od glave do nog, do blata, zavita v razmočeno sivo ruto. Fant, desetleten morda, slabo oblečen, slabo obut, premočen, je stal poleg nje in je jokal; njegova obleka je bila smešna: blago je bilo grobo in ceno, kroj pa je bil gosposki.

Marta je pogledala, strnila je obrvi: glej, ti opora vsemu svetu, glej hromca brez opore!

Ženska je bila dolga in zelo suha, njena lica so bila siva, kakor od umazanega platna in tako upala, da so štrlele visoko tenke kosti; zato je bilo toliko bolj čudno, da so se ustnice, kakor so bile žalostne, sladko smehljale in da so smehljajoč prosile zakrvavele, vse solzne oči.

»Kaj, mati?« je vprašala Marta.

»Ne moreva dalje!« je odgovorila ženska smehljaje; smehljaja se je, iz oči pa so tekle čisto drobne solze, kakor siloma izžete iz napol izsušene gobe.

»Name se oprite!« je stopila Marta prednjo in vesel je bil njen obraz. Vesel je človek, vajen bremena, kadar mu leže breme na ramo.

»On ne more več!« se je nasmehnila ženska.

»Kako bi ne mogel?«

Vzdignila je Marta fanta in ga je vzela v naročje. Velik je bil in težak, ko se je naslonil ob njeno ramo; bojazljiv in objokan je bil njegov obraz.

»Pa nič ne jokaj!« je tolažila Marta.

»Kako bi ne jokal? Zdaj gre, kakor je šel lani ... to obleko ima, te čevlje, denarja nič ... tam, dekle, tam niso dobri ljudje ... spodili so ga, pomisli, ko jim nič storil ni ... kaj bo na cesti spal? Še psa ne pode iz kuhinje ... Fant je tako zanič, tako je majhen in bolehav ... ker je bil tako majhen, smo mislili, da bi študiral ...«

Marta se je zasmejala.

»Zato ker je bil majhen?«

Ženska je pripovedovala dalje, s tistim pojočim jokavim glasom, kakor govore ljudje, ki so toliko trpeli, da so trpljenja vajeni.

»Toliko jih gre, ki nimajo drugega v culi nego kos kruha in čevlje za zimo, pa smo rekli: zakaj bi še naš ne šel, ... Leto dni je bil tam ... zdaj je samo še sedem let, samo še sedem let skrbi ... minila bodo!«

Marta se je ozrla na žensko, na lica, izglojena od bolezni.

»Ne boš jih dočakala, teh sedem let!« je pomislila in se je začudila, da je tako malo usmiljenja v njenem srcu. Tudi fantu je pogledala v obraz, v izpiti, bojazljivi, prezgodaj ostareli.

»Ne boš jih dočakal, teh sedem let, ti moj mali, težki fant! Jokal boš veliko, dojokal ne boš!«

Morda je bilo njeno srce preblizu njegovemu: fant se je stresel in je izpustil roke, ki so se oklepale njenega vratu.

»Ne maram, da bi me nosila v naročju, nisem otrok!«

»Hodi!« je rekla Marta in ga je postavila na tla. Rama jo je bolela in njeno čelo je bilo potno. S tenkim glasom in brez solz je zaihtela ženska.

»Čemu jokati?« se je razsrdila Marta, ki ni marala solz. »Saj je res prevelik, da bi ga nosil človek v naročju! Tam je furmanska krčma, tam čakajmo da pride voz, tam prosite! Ne bil bi človek, ki bi vaju ne peljal do mesta!«

»Kako bi v krčmo?« je vprašala ženska.

»Jaz imam!« je odgovorila Marta.

Ob cesti je stala samotna krčma, ki se ji je takoj poznalo, da je furmanska: kraj ceste vodnjak z dolgim koritom, pred hišo korita za proso, prostrano dvorišče.

»Brinjevca nam prinesite in kruha!« je ukazala Marta.

Debel kmet je sedel v krčmi in je rezal velik kos svinjine; kučmo je imel na glavi, ob stolu je slonel bič.

»Ali vozite v mesto?« je vprašala Marta.

Kmet je pokimal.

»Ali bi vzeli koga vbogajme?«

»Za dva je prostora!« je odgovoril kmet. Čudno hitro je bil krožnik prazen, kmet si je obrisal usta z dlanjo, vzel je bič in je vstal.

»Kdo pojde? Da ne bom čakal.«

Odprl je duri; koleselj je stal pred hišo. Ženska in fant sta vstala.

»Kaj midva?« je vprašala žensko plaho.

»Pa brž, da ne odpelje!« je odgvorila Marta.

Stopila sta na cesto.

»Za dva je prostora in jaz sem že eden!« je vzkliknil kmet osorno.

»Naj bo v mojem naručju!« je prosila ženska.

»V božjem imenu!«

Sedla je poleg njega v koleselj, fant se je stisnil v njeno naročje. Ko je stopila Marta na prag, je videla dvoje svetlih otroških oči, ki so strmele nanjo, dokler so jo razločile ...

Nič svetlejši ni bil dan nego je bilo je bilo jutro. Pršilo je zmerom gosteje, megla se je spajala s sivim dežjem in z oblaki; že so začele prepregati cesto rumene luže.

»Tudi jaz bi ne rekla, da ne prisedem, če bi kdo prišel!« je pomislila Marta. Ne bila bi trudna, če bi bila pot suha in če bi bilo vedro nebo, toda noge so se udirale zmirom globlje in pusto, nizko nebo je tiščalo na pleča in na srce.

»Glej, zaželela sem in Bog me je uslišal!«

Mlad človek, ali hlapec, ali kmetov sin, je peljal zelje v mesto. Spredaj, na sedežu, pogrnjenem s plahto, je bilo prostora. Človek se je ozrl, in ko je videl, je ustavil.

»Le brž gori! Od zadaj sem mislil, da je cula, povita in povezana, pa je dekle!«

Sklonil se je, prijel jo je za roko in Marta je skočila na voz.

»Kam?«

»V mesto.«

»Počemu?«

»Služit.«

Človek je bil mlad, lep ni bil; širok in koščen je bil njegov obraz, oči so ležala globoko in so bile drobne in blede. Klobuk in rameni si je bil pregrnil z vrečo, da bi se ne premočil.

»Kam služit?«

»K Malinovčevim.«

Človek je pogledal drobno, zakrožil je ustnice in je zažvižgal tiho.

»Kaj taka je!«

»Kakšna bodi?« je vprašala Marta z mirnim glasom in nič radovedna.

»Taka je pač, glej!« se je zasmejal. Iztegnil je roko, objel jo je nenadoma okoli vratu in je nagnil glavo. Ker je nategnil vajeti, sta konja planila, voz je drdral jaderno skozi sivo samoto in blato je škropilo od koles in od kopit.

»Pusti!« je vzkliknila Marta.

»Ne izpustim!«

Stisnil jo je krepkeje.

»Pusti, ali te pahnem z voza!«

Zasmejal se je, toda mahoma je izpustil in je zgrabil za sedež z obema rokama, da ne bi omahnil.

»Glej, vraga!«

Tudi Marta je izpustila.

»Ustavi!«

»Ne ustavim! Če hočeš na cesto, skoči!«

Spogledala sta se; nato je narahlo nategnil vajeti, konja sta stopala korakoma.

»Zdaj doli!« je vzkliknil in se ni ozrl nanjo.

Skočila je na cesto in je padla na kolena; bič je udaril po konjih in voz je podil v dež in blato.

Marta se je vzdignila, stopila je preko jarka ob cesti in si je obrisala umazano krilo z mokro travo.

»Če bi bilo to znamenje,« je pomislila, »bi ne bilo nič prijetno znamenje.«

Voz je izginil v daljavi, za temnim hribom, ki se je vzdignil iznad močvirja.

»Tam bi bila že zdaj, za hribom že!« je mislila Marta in je stopala dalje z urnimi koraki, nekoliko upognjena. »Če bi tako grd ne bil, bila bi ga poljubila in bi si obrisala ustnice. Bila bi vsaj zgodaj v mestu, blata bi ne gazila!«

Za hribom se je odprla ravan; blizu je že bilo mesto, komaj še poldrugo uro; če bi megle ne bilo in dežja, bi razločile oči svetle hiše, grad nad njimi. Tako pa je visel od neba do zemlje siv, razmočen zastor; oči ga nišo razmeknile, še misli komaj.

Prazna in samotna je bila cesta, nikjer se ni ustavil pogled, nikjer nišo mogle počivati misli, nikogar ni bilo, ne hiše, ne človeka, še temne jagnedi ne, da bi se vzbudilo srce v veselju ali v bridkosti. Zato se je vzdramil spomin ...

Marta je odklenila tabernakelj; mislila je na mater, ki je umrla. To je bilo pred davnimi leti, ki so se tiho pomikali v senco, kakor se utaplja voz v meglo: oči strmé za njim, ko hiti preko ravni, napol že zastrt, utopljen; morda ga oči več ne vidijo, morda ga vidi samo še srce.

Zdavnaj se je zgodilo. Marta je prišla iz šole, postala je v veži in se je prestrašila. V veži, na pragu pred kuhinjo, je sedela mati; vsa sključena je sedela, obraz je bil skrit v dlaneh, komolca sta se opirala ob kolena.

»Ali ste bolni, mati?«

Mati je vzdignila glavo; zelo droben in zelo bel je bil njen obraz, oči so bile trudne; natanko je videla Marta tisti obraz, in kadar se je spomnila nazaj, se je nasmehnila v bridkosti.

»Bolna sem!«

»Zakaj bi tukaj sedeli, če ste bolni? Lezite v posteljo!«

Mati je legla in ko je minilo teden dni, je umrla. Zdravnik jo je pokrižal na čelo, na ustnice in na prsi in je rekel, da je bila božja volja.

Oče je prišel iz krčme in je imel zakrvavele oči.

»Kakšna komedija?« je vprašal na pragu.

»Konec je!« je odgovoril zdravnik.

Pogledal je zdravnika, pogledal je Marto, ki je oklepala mrzle materine prste ob veliko razpelo, Ivanko je pogledal, ki je strmela začudena in ni razumela; on je razumel nenadoma, zaloputil je duri, zalučil je klobuk na tla in je omahnil na posteljo z razprostrtirni rokami.

»O ti, ki sem te tako ljubil — vzdrami se, vstani!«

Zdravnik je šel tiho iz sobe.

»Saj ni mogoče, saj ni res, da bi bil bog tako neusmiljen!«

»Nikar ne kričite!« je rekla Marta. »In tudi ti nehaj, Ivanka; raje molite!«

In je pokleknila ob posteljo.

Zakaj Marta je videla pogled, predno je ugasnil: tebi, ki me ljubiš ob tej zadnji uri, izročam v drago dedščino vso svojo bridkost in vse svoje bolečine; veliko sem nosila, nosi še ti, kar je bog naložil! ...

Marta je zadela križ in še z rameni ni zgenila, še glave ni upognila. Predno so pognale prsi pod grobim platnom, je bila suženj in hlapec in gospodar. Oče, napol sodniški služabnik, napol birič, pevec na koru, nosilec bandera ob procesijah in človek, ki ima veliko opravkov zategadelj, ker ne opravlja nobenega, je prinesel denarja redkokdaj; Marta je gospodarila z novci, ki jih je vzela iz suknje, kadar je oče spal; in s tistimi novci, ki jih je zaslužila na tako umeten način, kakor zna zaslužiti samo človek, ki ne skrbi zase in ki si ne odreže kruha, predno ga ni rezal drugim ... Na mizi je kolač, velik in rumen; odkod moka, odkod maslo, vedi bog, jaz ne vem; mati stoji ob mizi in se smehlja, njene oči pa so objokane ...

Vzdramil jo je krik. Marta se je ozrla začudena; čisto nov kraj je bil, čisto nova dežela. Daleč zadaj v sivi dež je utonil hrib, na obeh straneh pa so se vzdignili nizki holmi, vzdignili so se in se tam v daljavi, komaj sluteni, mahoma razmeknili; ravan se je zožila ter se je nenadoma spet razprostrla, izlila se skozi široka vrata v neskončnost.

Deževalo je tiho, neprestano; jesenski tritedenski dež; Martin obraz je bil moker, od las ji je kapalo v lica, siva ruta ji je ležala na plečih težko, kakor od razmočenega lesa.

Ob cesti je stala ženska, v blatu je ležal mož.

»Kristus, odresi me!« je vzkliknila ženska.

Marta je postala in je pogledala natanko: glej, vsega sveta pomočnica, glej neodrešenca!

»Kaj je, mati?«

Ženska je sunila moža z nogo, da se je prevrnil v blatu. Stala je visoko, dolga in suha; njen obraz je bil izjeden, njene oči so gorele.

»Kaj bi bilo, dekle? Poglej to svinjo, ki leži pred mano! Dekle, da bi te bog nikoli ne privezal, kakor je privezal mene! ... Kdo je to? Moj mož je, oče mojih otrok. Petero jih je, petero otrok! Vsi so razcapani — ta leži v blatu! ... Vzdigni se, svinja, poklekni!«

Marta se je sklonila.

»Kako bi vstal?«

Prijela je za eno roko, ženska je prijela za drugo. Počasi se je vzdignil človek, blaten do vratu, gologlav; bled in izpit je bil v obraz, rdeče oči so napol mižale. Z eno roko ga je držala ženska pod pazduho, drugo je zasekala v njegove lase.

»Ni potreba, padel bo!« je prosila Marta.

»Da ni potreba?« je vzkliknila ženska. »Ni potreba, da zapije denar, ni potreba, da se valja v blatu, ni potreba, da stradamo in da hodimo kakor cigani ... ampak potreba je, da mu zdajle izrujem vse lase in da mu izpraskam to maškaro ... in če ti ni prav, ti dekle, te živa duša ni prosila, da se brigaj za tuje ljudi! ... Tam je hiša, zbogom!«

Marta je stala na cesti, gledala je za njima; šla sta omahovaje, prestopita sta prag, v veži je loputnilo na tla, vrata so se zaprla ...

Marti se je zdelo, da je mesto že blizu; videla je gostejšo, temnejšo meglo, kakor visi leno nad ozkimi ulicami, težko sopečimi poslopji. Bolj obljudena je bila cesta, bolj razvožena in vodeno blato je segalo preko gležnjev.

»Trudna sem, se mi zdi!« je pomislila Marta; zakaj opazila je čudoma, da se premikajo noge bolj počasi, da so koraki manjši in da gledajo oči v tla, namesto v nebo.

»Tam bi malo pokleknila in bi počivala!«

Za poslednjo vasjo je stalo ob cesti poslednje znamenje; starinska kapelica z rjasto ograjo spredaj; na kapelici je bilo zapisano s starinskimi, obledelimi, veliki črkami: »Ki je za nas težki križ nosil.« V kapelici sami je bil z grobimi, lesenimi potezami in z grobimi barvami naslikan Kristus na zid. Podoba je bila že stara, barve so zabledele, obraza Kristusovega ni bilo več razločiti. Globoko upognjeno telo je bilo ogrnjeno v rdeč plašč, na ramo je tiščal silen križ, tako velik, da je bil Kristus pod njem kakor slaboten otrok.

Marta je spoznala podobo in se je začudila; tisti Kristus je bil, kakor nad velikimi vratmi farne cerkve; pač je bilo, da je slikal eden umetnik obadva in velika je morala biti bridkost v njegovem srcu, težko moralo tiščati breme na njegova pleča.

Pokleknila je pred ograjo, da bi si odpočila in da bi molila očenaš. Tam je že klečala ženska, roke je imela sklenjene, premikala je ustnice in se ni ozirala na Marto. Izgrbljene in koščene so bile tiste sklenjene roke; tudi obraz je bil koščen, delavski, ničesar ne zapiše božja roka tako razločno na čelo, kakor delo in skrb; zabriše se radost, še bridkost izgine, skrb udari pečat, ki ostane do konca. Poleg ženske je stal v mokri travi velik jerbas, do vrha poln in s plahto pogrnjen.

Domolili ste obedve in sta vstali. Ženska se je sklonila, da bi zadela jerbas; njeno telo je bilo drobno, preslabotno za skrb na čelu in za žulje na rokah.

»Dajte meni svitek!« je rekla Marta. »Mlajša sem in nisem trudna.«

Ženska si je dela svitek na glavo.

»Pomagaj mi.«

Marta je prijela z obema rokama, sklonila se je nazaj vzdignila je težko, kri ji je šinila v lica. Ženska je narahlo upognila glavo, vzdignila je roke in je nekoliko omahnila pod jerbasom.

»Pretežko je, meni bi bili dali!« je rekla Marta.

»Tudi ti boš še nosila svoj jerbas!« je rekla ženska. »Le nikar ne hiti, prezgodaj ti ga bodo naložili!«

Marto je spreletelo čudno; telo ženske je bilo drobno in slabotno, obraz pa je bil krepak in pogumen, skrb je bila na njem, bridkosti nič. In oči, temnorjave, jasne, so gledale mirno, brez strahu.

»Kdor sprejme radovoljno svoj križ,« je govorila ženska izpod jerbasa, »mu jih nalože takoj po dvoje. Ni se treba ponujati; skrb pride sama, še prehitro pride! Ampak kadar pride, je kakor sosed v izbi: ne prepiraj se z njo in potrpi, da pojde sama!«

»Kam ste se napotili?« je vprašala Marta tišje.

»Kamor slednji dan!« je odgovorila ženska. »Dve uri hoda je do mesta, od tukaj samo še pol ure; ampak natanko tukaj, pred to kapelico, se mi zazdeva, da je pretežek ta jerbas; zato pogledam Kristusa ... Dekle, jaz imam sedmero otrok, pet jih je doma, dva sta v mestu; zato, dekle, bi ta jerbas ne bil pretežak, če bi bilo v njem perilo za vso Ljubljano in zraven še vse zelje ... Nikomur ne dam, da bi nosil; če ustavi kmet, prisedem ... Kam pa ti?«

»V službo.«

»Tudi jaz sem šla v službo, ko sem bila v tvojih letih ... Zatorej pomisli: nikoli se ne smili sama sebi in nikoli ne jokaj!«

»Ne znam jokati nikoli nisem!« je odgovorila Marta.

»Moškim verjemi vse in nič: vsaki te bo rad imel in nobeden. Kar govori moški, misli zmirom tudi v srcu: kar je govoril, pozabi kmalu in je pošten, ker ni lagal ... Jaz sem jih poznala troje in sem verjela vsem trem; poročila sem se s pijancem in ko sem imela sedem otrok, je umrl. Zdaj se mi godi bolje.«

»Ali je moč, ali je obup?« je prešinilo Marto.

Ženska je odgovorila njeni polrazločni misli.

»Nikoli ne bo v bridkosti omagal človek, ki zaupa vaše in stoji trdno z obema nogama. Če mu pade breme na pleča ga nosi in se navadi nanj ... To pomisli, dekle, ki si blagega srca!« ...

Živejša je bila cesta, dan je bil svetlejši; oblaki so se bili vzdignili, deževalo pa je močneje. Marta in ženska sta stopili na široko, gladko stezo ob cesti. Že so se vrstile belejše, višje hiše na tej, na oni strani, celo drevje, se je zdelo Marti, je bilo bolj gosposko: v ravni črti visoke temne jagnedi; tik ob cesti lipe, že vse jesenske, orumenele.

»Tam je mitnica, tam je mesto!« je rekla ženska. »Kam si namenjeno, dekle?«

»K Malinovčevim.«

»Ti so pred mestom; napol kmetje, napol gospôda. Tja zavij, na to stezo, pa boš kmalu tam. Zbogom!«

Marta se je napotila po zelo blatni stezi, tako da ji je curljala voda od zgoraj v čižme; šla je za hišami, ob pokošenem travniku. Ko se je ozrla mimogrede na travnik, na polje za travnikom in na hrib v daljavi, ji je presunilo srce čudno, do tiste ure nepoznano čustvo.

»Daleč si zdaj, moj dom!« je pomislila.

Nepoznano čustvo, takoj pozabljeno; sladko, kakor sladak pogled strogega očeša, kakor smehljaj na ustnicah od kamna ...

Na stari, enonadstropni hiši, napol gosposki, napol podobni domu premožnega kmeta, je bilo zapisano z velikimi črkami, da je brala Marta od daleč:

»J. Malinovec, posestnik in trgovec.«

Marta se je pokrižala v tretjič, predno je stopila do praga.

Na pragu je stal debel, čokat človek, z zabuhlim, toda bledikastim obrazom in drobno črno bradico pod spodnjo ustno; roke je imel v hlačah, slonel je leno ob vratih, na glavi mu je sedela postrani pisana čepica.

Marta je stopila predenj in je pozdravila.

»Kod pa laziš?« je odzdravil. »Mislil sem, da prideš ob devetih, zdaj bo deset!«

»Pet ur je hoda!« je odgovorila Marta.

»Bila bi vstala ob treh!«

Marta je stopila v vežo ...

* * *

Samo ruto je odložila, ni se preoblekla in je delala ves dan, ki je minul skoro brez besede, skoro brez spomina, kakor mine dan bolniku, ki vidi megleno, sliši kakor skozi debel zid ... Ko je stopila v svojo izbo, se ji je zibalo pred zaspanimi očmi, še predno se je slekla; napol se je že mešalo s sanjami, kar je videla in mislila.

Na mizi je gorela sveča. Izba je bila zelo tesna, par korakov dolga in dober korak široka; bila je pač izba, kakor jih zaloti človek nenadoma v starih poslopjih; še gospodar vé komaj zanjo in nihče ne more povedati, čemu je potrebna in komu služi; ponavadi spravljajo vanjo nepotrebno ropotijo in navlako, neporabne knjige, zamazane podobe s poškodovanimi okvirji, cunje, razbite steklenice in polomljeno pohištvo.

Zdaj je bila v izbi postelja, miza in stol; stene so bile čisto prazne, še razpela ni bilo v kotu, ne najmanjše podobe nad posteljo, niti marijaceljske Matere božje.

Predno je Marta legla, je zaprla okno; zaspani, zamegleli pogled je segel na travnik, v svobodno nočno polje; in bolj spominu, nego pogledu se je zdelo, da se sveti iz daljne teme znamenje s Kristusom, ki gre pod križem ...

Že speča, brez misli in brez volje, je prijela mizo z obema rokama in jo je postavila pred duri, ker ni bilo ključa. Nato je zaspala mirno spanje; ni se pokrižala in ni molila tisti večer.