Cesarjev brivec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cesarjev brivec.
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. april 1892 (5/8), 95–96
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Proti koncu prejšnjega stoletja je bilo. Blizo Laksenburga pri Dunaju sreča neki kakor lovec oblečen gospod kmetiča, ki pelje lepega konja na ujzdi. Čudno se gospodu zdi, kako da kmet prikoraka zraven konja. »Ali je vaš konj kruljev?« vpraša kmeta. — »No, ako se bolje ne razumele na jelene in zajce, kakor na konje, potem ste jih še malo vstrelili. — Takega konja lepega in zdravega nimajo v celi okolici; celo cesar nima veliko takih. In ravno cesarju ga peljem na Dunaj.« »Torej cesarju ga hočete pokloniti? To je prav in lepo. Toda k cesarju se ne pride tako lahko, kakor morebiti vi mislite.« »To naj vas nikar nič ne skrbi; hlapcev ima cesar dovolj, jaz pa tolarjev dovolj, da me v hleve pusté s konjem; od tam pa tudi ne bo težko k cesarju.« — »To imate že prav, a svoje tolarčke si lahko prihranite, ako poslušate moj svet.« — »Kedo pa ste vi?« vpraša kmet. — »Jaz sem cesarjev brivec, in kot tak vsaj dvakrat na teden pri cesarju.« — »Cesarjev brivec, no to je že nekaj,« pravi kmetič, seveda sedaj bolj prijazen. »Kaj ne, da bo ta lepa živalca tudi cesarju všeč?« — »Gotovo, gotovo,« pravi brivec, »samo ako zna dobro jezditi. Dovolite, da nekoliko sédem na konja ter ga poskusim ali bo za ježo ali ne. Potem jaz precej jutri cesarju sporočim o njem.« Kmetič cesarjevemu brivcu to seveda precej dovoli. Tuji gospod se ročno vsede na konja — čudno, ker brivci navadno ne jahajo mnogo, — ter poskuša konja v ježi. Kmetiču srce veselja triplje, ko vidi, kako se njegov belec z jezdecem lepo nosi. A v hipu pa mu zgine jezdec s konjem vred izpred oči. Kmet vpije, teče, a vse nič ne pomaga, kmalu je popolno sam, nikjer brivca, nikjer konja.

»Na led me je speljal ta gosposki slepar,« huduje se kmet; »mu bom že pokazal. Precej grem za njim na Dunaj; cesarjevih brivcev ondi ni veliko in kmalu ga dobim ter cesarju potožim, gotovo več ne bo velikrat cesarja bril, ker je mene tako grdo — obril.« — Na Dunaju je hodil kmetič od brivnice do brivnice ter povsod povpraševal in pozvedoval po cesarjevem brivcu. A ljudje mu niso vedeli nič gotovega povedati ter so se mu povsod le smejali.

Naš kmetič seveda ni kar nič dvomil, da je konjsk tat cesarjev brivec. Zato je sklenil, da okoli cesarskih poslopij opazuje, ako morda brivec pride na dvor cesarja brit, ter da ga ob tej priliki zgrabi in od njega konja zahteva. Več dni prežal je kmet od jutra do večera na brivca, a ni ga bilo. Naposled prosi pri dvoru, da bi ga peljali pred cesarja. Toda to ni tako lahko šlo, kakor si je on mislil. Pridvorniki so mislili, da se kmetu meša v glavi in zalo ga dolgo niso naznanili cesarju. Nazadnje mu je bilo vendar dovoljeno. Peljejo ga v veliko dvorano, kjer je čakalo že mnogo drugih ljudi. Naš kmetič je gledal le po brivcu. A med čakajočimi ga ni bilo. Naenkrat se odpró stranska vrata ini prosto napravljen vstopi cesar v dvorano.

Vsi pričujoči se spoštljivo priklonijo; naš kmetič pa skoči na cesarja ter ga trdo zgrabi za roko, rekoč:

»Ha, ha! Ali sva sedaj skupaj, ti konjski tat? — Sedaj mi ne uideš!« Ljudje v dvorani so se prestrašili ter boječ, da je ta človek cesarja napadel, skočijo med kmeta ter ga hočejo pobiti. Cesar Jožef II. pa se zasmeje, potolaži razburjene ljudi ter reče: »Nič se ne bojte! Nič ni hudega. Ako se je cesar smel poigrati s kmetom, zakaj bi se kmetič ne smel s cesarjem!« Na to poda kmetu roko, rekoč: »Oče, ali sedaj poznate lovca ki vas je na potu nagovoril in vam konja odpeljal, ki ste ga namenili za cesarja?« Kmet je seveda ves prestrašen, ker je tako nespoštljivo ravnal s cesarjem, v zadregi je in ničesar ne vé odgovoriti.

»Prav zadovoljen sem z vašim konjem. Tu imate nekaj malega kot odškodnino za vašo dolgo pot, za težave in poskušnje, katere ste trpeli na tem potu in pa za ljubezen, ki jo imate do svojega cesarja.«

Kmetič pa nekako zamišljen zmaje z glavo ter reče:

»Rajše bi bil imel, da bi mi bil zadnji cigan ukradel konja, kakor pa da se mi je moj cesar zlagal, ko je rekel, da je cesarjev brivec.«

»Le potolažite se, dragi prijatelj, vaš cesar nima navade lagati, in tudi takrat ni lagal, ko vam je kot lovec napravljen zatrjeval, da je cesarjev brivec. Jaz sem res cesarjev brivec, ker se sam brijem.«

Po tem pojasnilu se poštenemu kmalu razvedri obraz, s solznimi očmi zahvali cesarja za prelep dar ter se vesel vrne na dom.