Cesarica in cesaričina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Cesarica in cesaričina
Josip Kržišnik
(Narodna pravljica; zapisal J. Kržišnik)
Izdano: Slovenske večernice, 46 (1892), 136–140
Viri: archive.org, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je mlad in priljuden cesar. Ko se nekega dne izprehaja zunaj mesta, naleti na kopo igrajočih otrok in se pomudi dalje časa pri njih. Spremljevalci so se mu v tem udaljili že malo naprej. Koraka torej sam proti svojemu stolnemu mestu. Grede mimo koče, ki je stala tik ceste, sliši, kako se menijo v njej pri oknu šivajoče tri šivilje. „Če bi bil svetli cesar moj mož," govori prva, „naredila bi mu toliko oblačila, da bi ga imel on z vso svojo vojsko dovolj." „Če bi bil svetli cesar moj mož," pravi druga, „napekla bi mu toliko kruha, da bi ga imel on z vso svojo vojsko zadosti." „A če bi bil svetli cesar moj mož," vzdihne tretja, „rodila bi mu takih otrok, da bi se zasvetili kakor zlato, kedar bi se odkrili." Drugo jutro pokliče cesar šivilje v svoj grad in jim ukaže, da mu povedo, o čemur so kramljale prejšnji dan. Dolgo časa se branijo in trde, da niso prav nič govorile, ker jih je sram praviti vpričo cesarja, kar so besedovale. A nazadnje vendar le priznajo, kaj je vsaka dejala. Cesar omoži prvo šiviljo s svojim krojačem, drugo s svojim pekarjem, a s tretjo se oženi sam. Bliža se čas, da ima cesarica poroditi. A cesarju je treba na vojsko. Vprašuje svojih ljudij, kdo bi mu hotel vzeti v skrb in varstvo dete, kedar bode rojeno. Takoj se oglasita onidve drugi šivilji. Cesar gre na sovražnike, cesaric se mu rodi. A varuhinji močno zavidata prejšnji svoji tovaršici toliko srečo, da je žena cesarja samega. Zato skleneta jo očrniti pri njem. Sinčka položita v škatlico in ga ukažeta služabniku skrivaj vreči v vodo. A cesarju pišeta, da mu je porodila lisjaka. Cesar se zelo razjezi na ženo, vendar ji odpusti. V drugo se bliža čas, da ima cesarica poroditi. Cesarju je treba v novo na sovražnike, in za varuhinji izvoli isti šivilji. Cesarica porodi lepega cesarica, varuhinji ga pa dasta vreči v vodo, a cesarju poročita, da je porodila cesarica tudi sedaj lisjaka. Cesar se močno razkači, a vendar ji še prizanese. Cesarica ima poroditi v tretje. A cesarju je treba v novo na vojsko. Za varuhinji izbere zopet isti hudodelki kakor prej. Sedaj porodi cesarica hčerko. Malovrednici ukažeta tudi njo vreči v vodo, a cesarju se nalažeta, da mu je porodila žena lisico. Sedaj se cesar strašno raztogoti in da cesarico zapreti v trden grad. Le malo kruha in malo juhe sme dobivati na dan. A kdor pride mimo, vsak pljune skoz okence v mračno njeno ječo. Toda otročiči niso poginili v reki. Neki mlinar na jezu je nekaj popravljal; kar zagleda vrh vode plavajočo škatlico. Potegne jo na kraj in pogleda vanjo. Ko vidi v njej dečka, močno se ga razveseli in ga naglo nese svoji ženi. Neizrečeno jima je bilo ustreženo z njim, ker svojih otrok nista imela. Tudi drugega cesarica in cesaričino reši mlinar na ta način in vesel redi vse tri s svojo ženo. Ko najdenčki dorastejo, umreta na naglem mlinar in mlinarica. Vse veliko njuno bogastvo preide sedaj na nje. Brata hodita dan za dnevom na lov, a sestra se izprehaja po vrtu, pregleduje mično cvetje in priliva dišečim rožicam. Nekega dne pride in jo nagovori tuja žena: „Vaš vrt je močno lep," reče ji. „Samo trojih stvarij še nimate: tiste jablani, ki vsak mesec rodi zlata jabelka; tiste vode, iz ktere se naredi v treh dneh zlat oltar, in tistega ptiča, ki zna tako sladko peti, da zamakne v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši." Deklica hiti brž v hišo, da bi ji s čim postregla in jo vprašala potem, kako bi mogla dobiti te čudodelne dragocenosti. A ko prihiti nazaj, že ni bilo one žene nikjer. Sestra pové zvečer vse bratoma, kaj je slišala in zvedela. Starejši cesaric takoj sklene, da pojde iskat teh stvarij, kterih še nikdar videl ni, čeprav ga onadva pregovarjata in mu branita na vso moč. Predno se odpravi, dá jima meč in reče: „Dokler bode ta meč svetel, godilo se mi bode dobro; a če bi okrvavel, ne pričakujta me več domú." Brat in sestra ogledujeta dan za dnem meč: še je svetel. Kar ne-- kega dne okrvavi. „Bratu se slabo godi," reče mlajši brat; „jaz pojezdim za njim." Sestra mu silno brani, a ne dá se pregovoriti. Dá ji molek in pravi: „Dokler se bodo jagode na njem lahko premikale, bode mi dobro; a če bi se kdaj sprijele, ne pričakuj me več nazaj." Sestra skrbno pregleduje molek. Kar nekega dne opazi, da se jagode ne hoté več premikati: sprijele so se. „Brata je uhitela nesreča," reče družini. „Jaz pojdem za njima. Če se vrnemo, dobro; a če nas ne bode nazaj, bodi vse bogastvo vaše." Družina jo je močno prosila, da bi vsaj ona ostala domá, a zaman. Deklica jezdi in jezdi. Prijaha do ubožne koče sredi gore. Iz nje stopi neznan, star in ,ves obrastel mož. Cesarici na ga vpraša, kam bi se obrnila, da bi našla brata svoja, rekoč: „Šla sta iskat tiste jablani, ki vsak mesec rodi zlato sadje; tiste vode, iz ktere se naredi v treh dneh zlat oltar, in tistega ptiča, ki zna tako sladko peti, da zamakne v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši." — „Ne hodi," svetuje ji starček; „mnogo jih je že šlo teh stvarij iskat in tudi tvoja brata, a nikdo se ni še vrnil." Toda deklica se ne dá pregovoriti. Mož ji torej dá neko kroglo in jo pouči: „Ko prijezdiš vrh gore, vrzi kroglo na tla; valila se bode sama, a ti pojdi za njo. Grozno bode začelo pokati za teboj; a ne zboj se, nego stopi s konja in korakaj peš naprej. A ozreti se nikakor ne smeš. Ce bi te premagala groza in bi se ozrla, zgodilo bi se s teboj, kakor se je zgodilo z drugimi: okamenela bi." Gesaričina stori, kakor ji je starec svetoval. Ko prijezdi vrh gore, vrže kroglo na tla; vali se kar sama. Ona jaha za njo. Kar začne za njo strašno pokati. A ne ozre se, nego koraka hrabro naprej. Do prelepega ptička pride. „Ali si ti tisti ptiček," vpraša ga, „ki zna tako sladko peti, da zamakne v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši?" — „Da, sem," odgovori ptiček. „Ti si odslej moj služabnik," reče mu ona. „Povej mi, kje je tista jablan, ki vsak mesec rodi zlato sadje!" — „Tega ti ne morem povedati," pravi on. — „Moraš, služabnik moj si." — „Ono-le drevo je. Utrgaj jedno mladiko ter jo vsadi doma, in vzraste ti taka jablan." — „Sedaj mi povej, kje je tista voda, iz ktere se naredi v treh dneh zlat oltar!" — „Nikakor ti ne morem tega povedati." — „Moraš, služabnik moj si." — „Vzemi stekleničko in zajmi one-le vode; ona je." — „Sedaj mi še povej, kako bi rešila svoja brata." — „Tega ti ne smem razodeti za ves svet," brani se ptiček. — „Moraš, služabnik moj si," ukaže mu ona. — „Poškropi s tisto-le vodo v onem-le kamnenem koritu te-le kamene!" Deklica stori tako. Kakor bi mignil, kameni ožive. Brata mahoma spoznata svojo rešiteljico. Močno se razvesele, in vsi drugi rešeni ljudje se ji presrčno zahvaljujejo in se vrnejo vsak na svoj dom. Brata in sestra se napotijo s ptičem, z vodo in z jablanjo domu. Sedaj je njihov vrt res neizrečeno lep. Zala jablan raste v njem in vsak mesec rodi zlato sadje; čudodelna voda je naredila zlat oltar, da se žari kakor solnce, a miloglasni ptiček oživlja vrt in zamika ljudi z mamečim svojim petjem. Sam svetli cesar zve o čarobnem vrtu in ga pride gledat. Zelo ga je vesel in na drugi dan povabi vse tri na lov in na kosilo. Drugi dan gredo na lov v cesarske gozde. Brata se poženeta s tako gorečnostjo na živali, da bi bila vse postrelila, če bi cesar ne bil o pravem času zatrobil in ju poklical nazaj. „Vso zverino," pravi jima, ko se snidejo, „bila bi mi zatrla, če vaju ne bi bil poklical nazaj." Sedejo za mizo h kosilu. Sedaj se odkrijejo in zasvetijo se kakor svetlo zlato. Cesar ostrmi; spomni se svoje žene in njenih obetov. Na srečo je vpričo služabnik, ki je vrgel otročiče na ukaz onih dveh varuhinj v vodo. Takoj vse razloži, kako sta se malovrednici lagali, in prosi tudi milosti zase. Oče in sina in hčerka se veselo spoznajo in radovoljno odpustijo skesanemu služabniku. Naglo gredo po zaprto cesarico; mnogo je pretrpela v ječi. Bogato jo opravijo in privedo na gostije. A hudobni varuhinji, ki sta bili krivi vse nesreče, sežgo na grmadi.