(Narodna pravljica; zapisal J. Kržišnik)
| Izdano:
|
Slovenske večernice, 46 (1892), 136–140
|
| Viri:
|
archive.org, dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Živel je mlad in priljuden cesar. Ko se nekega dne izprehaja
zunaj mesta, naleti na kopo igrajočih otrok
in se pomudi dalje časa pri njih. Spremljevalci so
se mu v tem udaljili že malo naprej. Koraka torej sam
proti svojemu stolnemu mestu. Grede mimo koče, ki je
stala tik ceste, sliši, kako se menijo v njej pri oknu šivajoče
tri šivilje.
„Če bi bil svetli cesar moj mož," govori prva, „naredila
bi mu toliko oblačila, da bi ga imel on z vso svojo
vojsko dovolj."
„Če bi bil svetli cesar moj mož," pravi druga, „napekla
bi mu toliko kruha, da bi ga imel on z vso svojo
vojsko zadosti."
„A če bi bil svetli cesar moj mož," vzdihne tretja,
„rodila bi mu takih otrok, da bi se zasvetili kakor zlato,
kedar bi se odkrili."
Drugo jutro pokliče cesar šivilje v svoj grad in jim ukaže,
da mu povedo, o čemur so kramljale prejšnji dan. Dolgo
časa se branijo in trde, da niso prav nič govorile, ker jih
je sram praviti vpričo cesarja, kar so besedovale. A nazadnje
vendar le priznajo, kaj je vsaka dejala. Cesar omoži
prvo šiviljo s svojim krojačem, drugo s svojim pekarjem, a
s tretjo se oženi sam.
Bliža se čas, da ima cesarica poroditi. A cesarju je
treba na vojsko. Vprašuje svojih ljudij, kdo bi mu hotel
vzeti v skrb in varstvo dete, kedar bode rojeno. Takoj se
oglasita onidve drugi šivilji.
Cesar gre na sovražnike, cesaric se mu rodi. A varuhinji
močno zavidata prejšnji svoji tovaršici toliko srečo,
da je žena cesarja samega. Zato skleneta jo očrniti pri
njem. Sinčka položita v škatlico in ga ukažeta služabniku
skrivaj vreči v vodo. A cesarju pišeta, da mu je porodila
lisjaka. Cesar se zelo razjezi na ženo, vendar ji odpusti.
V drugo se bliža čas, da ima cesarica poroditi. Cesarju
je treba v novo na sovražnike, in za varuhinji izvoli
isti šivilji. Cesarica porodi lepega cesarica, varuhinji ga pa
dasta vreči v vodo, a cesarju poročita, da je porodila cesarica
tudi sedaj lisjaka. Cesar se močno razkači, a vendar
ji še prizanese.
Cesarica ima poroditi v tretje. A cesarju je treba v
novo na vojsko. Za varuhinji izbere zopet isti hudodelki
kakor prej. Sedaj porodi cesarica hčerko. Malovrednici
ukažeta tudi njo vreči v vodo, a cesarju se nalažeta, da mu
je porodila žena lisico. Sedaj se cesar strašno raztogoti in
da cesarico zapreti v trden grad. Le malo kruha in malo
juhe sme dobivati na dan. A kdor pride mimo, vsak pljune
skoz okence v mračno njeno ječo.
Toda otročiči niso poginili v reki. Neki mlinar na
jezu je nekaj popravljal; kar zagleda vrh vode plavajočo
škatlico. Potegne jo na kraj in pogleda vanjo. Ko vidi v
njej dečka, močno se ga razveseli in ga naglo nese svoji
ženi. Neizrečeno jima je bilo ustreženo z njim, ker svojih
otrok nista imela. Tudi drugega cesarica in cesaričino reši
mlinar na ta način in vesel redi vse tri s svojo ženo. Ko
najdenčki dorastejo, umreta na naglem mlinar in mlinarica.
Vse veliko njuno bogastvo preide sedaj na nje. Brata hodita
dan za dnevom na lov, a sestra se izprehaja po vrtu,
pregleduje mično cvetje in priliva dišečim rožicam. Nekega
dne pride in jo nagovori tuja žena: „Vaš vrt je močno lep,"
reče ji. „Samo trojih stvarij še nimate: tiste jablani, ki
vsak mesec rodi zlata jabelka; tiste vode, iz ktere se naredi
v treh dneh zlat oltar, in tistega ptiča, ki zna tako sladko
peti, da zamakne v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši."
Deklica hiti brž v hišo, da bi ji s čim postregla in jo vprašala
potem, kako bi mogla dobiti te čudodelne dragocenosti.
A ko prihiti nazaj, že ni bilo one žene nikjer.
Sestra pové zvečer vse bratoma, kaj je slišala in zvedela.
Starejši cesaric takoj sklene, da pojde iskat teh stvarij,
kterih še nikdar videl ni, čeprav ga onadva pregovarjata in
mu branita na vso moč. Predno se odpravi, dá jima meč in
reče: „Dokler bode ta meč svetel, godilo se mi bode dobro;
a če bi okrvavel, ne pričakujta me več domú." Brat in
sestra ogledujeta dan za dnem meč: še je svetel. Kar ne--
kega dne okrvavi. „Bratu se slabo godi," reče mlajši brat;
„jaz pojezdim za njim." Sestra mu silno brani, a ne dá se
pregovoriti. Dá ji molek in pravi: „Dokler se bodo jagode
na njem lahko premikale, bode mi dobro; a če bi se kdaj
sprijele, ne pričakuj me več nazaj."
Sestra skrbno pregleduje molek. Kar nekega dne opazi,
da se jagode ne hoté več premikati: sprijele so se. „Brata
je uhitela nesreča," reče družini. „Jaz pojdem za njima. Če
se vrnemo, dobro; a če nas ne bode nazaj, bodi vse bogastvo
vaše." Družina jo je močno prosila, da bi vsaj ona
ostala domá, a zaman.
Deklica jezdi in jezdi. Prijaha do ubožne koče sredi
gore. Iz nje stopi neznan, star in ,ves obrastel mož. Cesarici
na ga vpraša, kam bi se obrnila, da bi našla brata
svoja, rekoč: „Šla sta iskat tiste jablani, ki vsak mesec rodi
zlato sadje; tiste vode, iz ktere se naredi v treh dneh zlat
oltar, in tistega ptiča, ki zna tako sladko peti, da zamakne
v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši." — „Ne hodi,"
svetuje ji starček; „mnogo jih je že šlo teh stvarij iskat in
tudi tvoja brata, a nikdo se ni še vrnil." Toda deklica se ne
dá pregovoriti. Mož ji torej dá neko kroglo in jo pouči:
„Ko prijezdiš vrh gore, vrzi kroglo na tla; valila se
bode sama, a ti pojdi za njo. Grozno bode začelo pokati
za teboj; a ne zboj se, nego stopi s konja in korakaj peš
naprej. A ozreti se nikakor ne smeš. Ce bi te premagala
groza in bi se ozrla, zgodilo bi se s teboj, kakor se je zgodilo
z drugimi: okamenela bi."
Gesaričina stori, kakor ji je starec svetoval. Ko prijezdi
vrh gore, vrže kroglo na tla; vali se kar sama. Ona jaha
za njo. Kar začne za njo strašno pokati. A ne ozre se,
nego koraka hrabro naprej. Do prelepega ptička pride. „Ali
si ti tisti ptiček," vpraša ga, „ki zna tako sladko peti, da
zamakne v neizmerno veselje vsakega, kdor ga sliši?" — „Da,
sem," odgovori ptiček. „Ti si odslej moj služabnik," reče
mu ona. „Povej mi, kje je tista jablan, ki vsak mesec rodi
zlato sadje!" — „Tega ti ne morem povedati," pravi on.
— „Moraš, služabnik moj si." — „Ono-le drevo je. Utrgaj
jedno mladiko ter jo vsadi doma, in vzraste ti taka jablan."
— „Sedaj mi povej, kje je tista voda, iz ktere se naredi v
treh dneh zlat oltar!" — „Nikakor ti ne morem tega povedati."
— „Moraš, služabnik moj si." — „Vzemi stekleničko
in zajmi one-le vode; ona je." — „Sedaj mi še povej,
kako bi rešila svoja brata." — „Tega ti ne smem razodeti
za ves svet," brani se ptiček. — „Moraš, služabnik moj si,"
ukaže mu ona. — „Poškropi s tisto-le vodo v onem-le kamnenem
koritu te-le kamene!" Deklica stori tako. Kakor
bi mignil, kameni ožive. Brata mahoma spoznata svojo rešiteljico.
Močno se razvesele, in vsi drugi rešeni ljudje se ji
presrčno zahvaljujejo in se vrnejo vsak na svoj dom.
Brata in sestra se napotijo s ptičem, z vodo in z jablanjo
domu. Sedaj je njihov vrt res neizrečeno lep. Zala
jablan raste v njem in vsak mesec rodi zlato sadje; čudodelna
voda je naredila zlat oltar, da se žari kakor solnce,
a miloglasni ptiček oživlja vrt in zamika ljudi z mamečim
svojim petjem. Sam svetli cesar zve o čarobnem vrtu in
ga pride gledat. Zelo ga je vesel in na drugi dan povabi
vse tri na lov in na kosilo.
Drugi dan gredo na lov v cesarske gozde. Brata se
poženeta s tako gorečnostjo na živali, da bi bila vse postrelila,
če bi cesar ne bil o pravem času zatrobil in ju poklical
nazaj. „Vso zverino," pravi jima, ko se snidejo, „bila
bi mi zatrla, če vaju ne bi bil poklical nazaj."
Sedejo za mizo h kosilu. Sedaj se odkrijejo in zasvetijo
se kakor svetlo zlato. Cesar ostrmi; spomni se svoje
žene in njenih obetov. Na srečo je vpričo služabnik, ki je
vrgel otročiče na ukaz onih dveh varuhinj v vodo. Takoj
vse razloži, kako sta se malovrednici lagali, in prosi tudi
milosti zase.
Oče in sina in hčerka se veselo spoznajo in radovoljno
odpustijo skesanemu služabniku. Naglo gredo po zaprto
cesarico; mnogo je pretrpela v ječi. Bogato jo opravijo in
privedo na gostije. A hudobni varuhinji, ki sta bili krivi
vse nesreče, sežgo na grmadi.
