To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Oj stoji, stoji Ljubljana.
oj je z drugo spremenjana.
Ni z ozidjem ograjena,
ni ne z vrati zatvorjena;
na široko je sprosterta,
in na vse straní odperta;
množice se tare cesta,
ktera koli gré do mesta;
vre iz vsakih ulic truma,
tergi vsi so polni hruma.
Ali vojska je priderla,
ptujn sila vse poterla?
Ni ne vojska sem priderla,
ptuja sila nič ni sterla;
pa sprejema Krajna zvesta
v sredi velikega mesta
svoj'ga svetlega vladarja,
Franca Jožefa cesarja,
njega preblago družico,
Lizabeto cesarico.
Hočeta za čas ostati,
blagovoljna se skazati
v sredi svojih zvestih Krajncev,
v sredi skušenih Ljubljancov.
Kaj si voli cesarica,
previsoka vladarica?
Pride še svoj god veseli
praznovat v Ljubljani beli.
V tem raduje se Ljubljana,
oj je z drugo spremenjana.
Gojzd posoja tanke mlaje,
hrib in dol zelenje daje;
je cvetlic jesen bogata
ravno kot spomlad košata;
venec v vencom pot oprega,
venec z vencom zid obsega;
lep škerlat, tančica dala
sta neštete pregrinjala:
mnogopisane bandera
vihajo se na jezera.
Solnce jasno z neba sije
se zvečer nerado skrije;
kaj? če solnce le se umakne,
pa svetloba z njim ne mrakne.
Lučic mnogo mnogoterih,
kakor zvezd z nebes stoterih,
se povsod po mestu vterne,
da svetlo se vse razgerne;
solnce drugo še prisije,
in 'z za hriba svet razlije.
Ljud vesel se krog sprehaja,
kakor bil bi v sredi raja;
glasen krik se vmes vzdiguje,
mesto celo napolnuje:
Živi, svetli cesar! živi!
svetla cesarica, živi!
