Cesar Jožef v Krašnji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cesar Jožef v Krašnji
Josip Podmilšak
Objavljeno pod psevdonimom Andrejčekov Jože.
Viri: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-SH0EBJIN/4971cb2d-046b-4e92-9eb5-51ad204c9b0d/PDF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Kedaj pa je bil cesar Jožef v Krašnji?" vprašam starega Lógarja, ko sva sedela vrh Rakitovca pod Boltétovo črešnjo in pila polič tolkovca, vina domačega pridelka, ki pa je bilo tako kislo, da me je kar za ušesi praskalo, bilo je namreč stolčeno in izprešano iz samih najdrobnejših in pustejših drobnic in lesnik, katere je v jeseni stari Bolté v mezelanastih hlačah z veliko težavo otresel in potem naredil vino.

Izpivši kozarec takošnega čmerikovca, počehljal se je Logar za vratom, potegnil usta navskriž, potem pa je jel pripovedovati : „Kedaj je bil cesar Jožef v Krašnji, tega ne pomnim, mene še takrat ni bilo na svetu, bil sem menda v repinem strnišču, moja ranjka mati pa so pomnili dobro, bili so še takrat mladi in so služili ravno pri Županu za deklo. Neko popoldne, ko sva v Ajdovščah krompir kopala, pravili so mi ravno tako-le, kakor bom jaz povedal, vse sem si dobro zapomnil; kajti jaz nisem tako slabe butice, da bi nič ne ostalo v njej, samo kedar ga preveč srknem, zmeša se mi nekoliko, da štorkljam in kobalim gori proti vam po vseh kolesnicah in prekopih. — Kakor sem že rekel, povedati hočem vse natanko; pravili so pa tako-le":

„Ljubi moj Francek! ti si še mlad, bodeš še marsikaj skusil na svetu, jaz sem pa že stara jóra, kakor zemlja, torej ne bom dolgo krevsala todi. Mnogo sem doživela na svetu, veš Francek, mnogo dobrega in slabega, kakor je ravno nanesla sreča. Bila sem celo tako srečna, da sem se omožila in ravno tvojega očeta sem vzela. Takrat, ko sva bila s tvojim očetom že nekoliko znana in je bil že tudi govorico sprožil, da bi me vzel, imela sem še to posebno srečo, da sem videla cesarja Jožefa; da prav njega samega sem videla, in pa še lep, srebern križavec mi je podaril.

Jaz sem služila takrat pri Županu za prvo deklo, zato sem tudi služila en goldinar in pa deset krajcarjev več, nego druge dekle, razun tega pa sem dobila še vsako leto dvoje nogovice in pa delavne čevlje na kveder pošite. — Neko popoldne se pripelje iz Ljubljane cesar Jožef. Prišedši na pošto, popraša poštarja, kje ostajajo njegovi vojaki čez noč. Poštar mu pove, da v Krašnji. „Dobro", pravi Jožef, „brž naprezite in peljite me v Krašnjo, jaz hočem ondi spati, kjer ostajajo moji fantje." — Bilo je že proti večeru, ko pridrdrajo kočije na Županovo dvorišče; ali to so ti bile kočije, tacih še nisem nikoli videla, in jih ne bom. — Vse se je lesketalo in bliščalo. Se vé, Županu se še senjalo ni, da bi prišel kedaj cesar v njegovo hišo. Pohlevno je snel svojo zeleno kapico raz glavo, vzel tobačnico iz žepa ter ponudil okrog stoječim svojega tirolskega tobaka. Sedaj stopi cesar predenj ter pravi: „Bog vam daj dober večer, jaz sem cesar Jožef; ali bo prostora za prenočišče?" — Župan samega strahu ni vedel, kaj bi počel; brž mu pokaže to-le sobo, kjer je sedaj šola — ondi je imel pripravljeno za bolj imenitne gospode — potem pa pridirja v kuhinjo ter razpodi vse dekle ven. Vse je hotel imeti h kratu storjeno: ta je pomivala, una brisala, tretja zopet letala po vasi iskaje kuretine, župan pa samega strahu in veselja ni mogel ničesar delati. Mene je doletelo najvažnejše opravilo, da sem šla mizo pregrinjat. Oblekla sem višnjevo janko, opasala bel predpas, na glavo pa sem djala šapelj, kakor je hotel imeti župan. To ti rečem, sukala sem se, kakor vrtavka, in cesar Jožef se mi je kar smejal, ker mi je šlo vse tako urno izpod rok.

Zvečer smo sedeli v veži in večerjali v oblicah krompir pa kašo. Jaz sem sedela na kraju, zraven mene pa ranji tvoj oče, ki je takrat grabne trebil na županovih travnikih. Mene so dekle ravno dražile, da bom morala odslej hoditi pokrita, ker bom dobila moža, da ne bom smela nositi pušeljca itd., ko pa pride k mizi cesar Jožef ter vzeme izpred mene najdebeleji krompir. Kaj slastno ga je povžival, župan pa mu je nekaj pripovedoval na-me in ranjega očeta kazaje. Koj sem vedela, da se menita o najini možitvi. Slednjič mi cesar prijazno pokima, potaplja me po rami, potem pa seže v žep in privleče polno pest križavcev ven. Kolikor jih je bilo krog mize, vsacemu je dal enega, meni in pa tvojemu očetu dal je po dva. Sami nismo vedeli, kaj bi počeli, hotli smo mu poljubovati roko, pa ni pustil.

Drugo jutro, preden je odšel, rekel je županu, naj mi pove, da moram svojega prihodnjega moža rada imeti ter ga bogati."

Tako so mi pravili mati o cesarju Jožefu, ki jim je dal dva križavca, katera so dolgo hranili v svoji skrinji v spodnjem predalčku pod ženitovanjskim pismom, meni pa so ju samo enkrat pokazali. Ko pa so ranjco mater — Bog jim daj dobro — moj poslednji steber, kedar nisem imel denarja, odnesli na Šimenčevo njivo, pogledal sem sam bolj globoko v materino skrinjo, vzel iz predalčka ter ju nesel k Jožku v krčmo, kjer sem se tri dni in tri noči neizrečeno ukvarjal in ubijal, preden sem ju spravil pod streho slabega života Kajti mislil sem si: nobena reč ni pridna, če je dolgo pod zaporico, torej je najbolje, če ju spravim med svet. Pri nas sta se že dolgo klatila, naj pa še drugej pogledata pod ključavnico, kjer bosta bolj mirno živela, ko pa v materini skrinji, kjer sem jima jaz vedno po življenji stregel, dokler ju nisem umoril — tista dva cesarjeva Abeljna.

Ko je dokončal svojo važno pripoved, izlil je še ostal kislo vino v svoj vajeni želodec, mene pa je rešil strašne zadrege; kajti pripravil sem bil že srebrno šestico ter jo namenil Logarju, da bi bil popil vino namesto mene.