Cesar Jožef in kmetica iz Šumave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cesar Jožef in kmetica iz Šumave.
anonimen
Izdano: Slovenska bčela 1850 (1/2)
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je enkrat cesar Jožef na bavorskih granicah po Šumavi popotoval, pride tudi do vasi Luženic in se naravnost v pervo kmetijsko stanovanje poda. Kmetica je ravno pri peči sedela in kruh vsajala. Ko ga kmetica med dvermi stali zagleda, ga po njegovej polniškej obleki pervič za popotnika derži in mu reče: „Ravno prav ste mi prišli; nimam nobenega človeka doma. Pojte, pojte in podajte mi te hlebe; saj nič ne zamudite. Potem hočem vam pa remco mleka in tudi kruha prinesti.“

Cesar si ne da dvakrat reči, se hitro dela loti in kmetici hlebe podaja. Ko je bila kmetica že vsadila, je vstala in cesarju mleka in kruha prinesla, zraven pa še pristavila, da bi bila lepšega prinesla, ko bi ga bila imela.

„Alj povejte mi, mali!“ povzame cesar kos kruha odlomivši, „zakaj pa imate te božji dar tako zelo čern; ali se vam taka huda godi?“

„Oj huda, huda, mili prijatelj! Kar si le ima človek, mu vse gospoda požre; ona poje belo moko, nam pa černa ostane, ona posneme smetano, mi moramo pa z golim vodenim mlekom zadovoljni biti.“

„Jaz bi se pa cesarju pritožil, da vas gospodi tako dero in objedajo! on bi gotovo ne pripustil, da bi se vam kaka krivica delala.“

„Cesarju? Bog pomaj! že vidim, da nič ne veste, kako se na svetu godi. Cesar je sam naj veči odertnik, te nam sam naj več pobere. Vsaki trenutek se spraska alj stepe s kom zastran reči, ki niso černo za nohtom vredne, in mi mu moramo dajati svoje može in sinove, da jih pobijajo, moramo dajati peneze in ga tako v potu svojega obraza živiti. O te cesar! to je vam te pravi! ko bi le mogla do njega priti, jaz bi mu drugači povedala, kar mu gre!“

„No, mati! govori, jaz sam sim cesar Jožef,“ reče cesar prijazno in razkopča svojo zverhnjo suknjo. Kmetica zagledati svetle zvezde na njegovih persih pade vsa prestrašena pred njim na kolena, ter ga za odpuščenje prosi. Alj cesar jo vzdigne, jej k sebi sesti veli in zavkaže, mu vse težkoče in britkosti kmetiškega stanu povedati in razodeti.

Ko je potem odhajal, je kmetico, ki mu je marsiktero gorko potepla, še bogato obdaroval; košček černega kruha pa je seboj vzel in za terdno sklenil, da noče mirovati, dokler revni stan svojih podložnih ne zboljša.