Cervantes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Priskrbel Ažbe Toman, postavil Miran Hladnik.

Dr. Fr. Perne [Franc Perne]

Cervantes

Ob tristoletnici njegove smrti.

Vir: Dom in svet (1916, letnik 29, št. 5/6) dLib

V vojnem letu 1916. je preteklo 300 let, odkar sta v presledku 10 dni drug za drugim zatisnila oči dva izredna veleuma: Cervantes, prvak med španskimi pisatelji, na Angleškem pa Shakespeare, največji dramatik. Duševno sliko prvega, ki je pri nas manj znan, hočem tukaj predočiti.

Miguel de Cervantes Saavedra (izgovori: Migél de Servántes Saavédra) je bil rojen kot sin ubožne plemenite rodbine meseca oktobra, krščen 9. oktobra 1547 v mestu Alcalá ob reki Henares. Šolal se je v Madridu pod vodstvom vrlega duhovnika Juan López de Hoyos-a. Ko je imel 21 let, je odpotoval s papeževim poslanikom, poznejšim kardinalom Aquaviva v Italijo in bival nekaj časa pri njem kot komornik v Rimu, kjer se je pridno pečal z italijanskim slovstvom. Nato je prostovoljno vstopil v špansko armado in se boril 1571 pri Lepantu, kjer ga je zadela krogla iz puške v levo roko, ki mu je tedaj ohromela. Spomin in zavest, da se je udeležil tiste slavne bitke za vero, ga je še v poznejših letih navdajala s ponosom. Pozneje se je bojeval v Afriki in je ostal v vojni službi do poletja 1575. Potujočega iz Afrike proti domovini so zajeli morski roparji in ga odpeljali v Algir v petletno mukotrpno sužnost. Trinitarci, redovniki za odkupovanje krščanskih ujetnikov, so mu slednjič 1580 prinesli zaželjeno prostost. Vnovič vojak je potoval po Portugalskem in je dospel tudi na Azorske otoke.

Z letom 1584. je končal svoje potovanje po širnem svetu in se je poročil s plemenito, pa revno Catalino Palacios Salazar, ki mu je bila zvesta tovarišica do njegove smrti. Tistega leta je izšlo tudi prvo njegovo književno delo »Galatea«, nekaka pastirska idila, ki že nekoliko razodeva njegovo poznejšo velikost. Iz vasi Esquivias blizu Madrida, kjer je stala rojstna hiša njegove poročenke, se je preselil v Madrid, upajoč, da bo tam mogel živeti od peresa. Napisal je nad 20 gledaliških iger; samo dve sta se ohranili, in sicer »El trato de Argel« (Življenje v Algiru) in »Numancia«. Na višini Lope de Vegovih ali Calderonovih nista, vendar ji štejejo med boljše tistočasne izdelke. Kot dramatik se Cervantes tudi s poznejšimi poizkusi ni mogel uveljaviti: preveč ga je obsenčevala Lope de Vegova zvezda, ki je takrat žarno blestela nad Madridom. Ker so bili dohodki tako pičli, da se je moral z revščino boriti, se je poslovil od glavnega mesta ter dobil 1588 v Sevilli najprej majhno službo pri zahodnoindijski mornarici, pozneje pri kraljevi davčni upravi za pokrajino Granada. Zopet ga je zadela bridka izkušnja: zaradi neke pomote pri računih so ga leta 1597. za malo časa vtaknili v zapor.

Leta 1603. ga nahajamo v Valladolidu, tedanji začasni prestolnici Filipa III. Iskal je kake državne službe, a brez uspeha.

V revščini je dovršil 1605 prvi del svojega velikega romana »Don Quijote«, ki je bil sprejet z viharnim navdušenjem. S tem dogodkom je začela svitati zarja njegove slave. Od 1606 naprej je živel ves čas v Madridu, v ubožnih razmerah, četudi že znan in priznan kot velik pisatelj. Takratni založniki so slabo plačevali. Dandanes bi bil tak pisatelj — tudi v Španiji — lahko milijonar!

Zbirko 11 »vzornih novel« (Novelas ejemplares), ki so leta 1613. zagledale beli dan, prištevajo kritiki med njegove najlepše in najbolj dovršene spise. Za prvim delom »Don Quijota« je vrgel 1614 med svet neki spreten neznan falzifikator pod izmišljenim imenom Alonso Fernandez de Avellaneda dozdevni drugi del »Don Quijota«. Cervantes, ki je bil po pravici užaljen nad zahrbtnim nastopom predrznega neznanca, je kmalu potem, že 1615, razveselil svoje rojake s pristnim drugim delom in tako srečno in veličastno venčal svoje mojstrsko delo.

Pisatelj »Don Qnijota« je bil mož kremenitega in ljubeznivega značaja, ves čas svojega življenja veren in dejanski katolik, nikoli — tudi v vojaškem taboru in v tujini nikoli razuzdanec. Med prvimi udi, ki so se leta 1609. vpisali v novoustanovljeno bratovščino presvetega Rešnjega Telesa, se nahaja njegovo ime; tri leta pred smrtjo je postal tretjerednik. Ko ga je vodenica opominjala, da se mu bliža konec, se je začel vzorno pripravljati za zadnjo dolgo pot. Vdan v božjo voljo, vesel in zadovoljen, kakor v življenju vkljub revščini in nezgodam, je izdihnil svojo dušo 23. aprila 1616 v obleki tretjerednika sv. Frančiška. Pokopali so ga, kakor je sam naročil, v konventu trinitark. Pogreb je bil skromen. Zastopnikov iz višjih krogov ni bilo vmes; le žalujoča vdova in bližnji osebni prijatelji so izkazali velikemu pokojniku poslednjo čast.

Poznejši rodovi so ga znali bolj ceniti. Najuglednejši pisatelji zadnjih 300 let na Španskem s ponosom govore o »prvaku španskega slovstva« (el principe de las letras castellanas). V Madridu so mu 1835 postavili veličasten spomenik iz brona.

Cervantesovi zbrani spisi v izdaji 1803/05 obsegajo 16 zvezkov. Najboljšo kritično izdajo je v novejšem času preskrbel Anglež Fitzmaurice-Kelly. Kar je v vezani besedi, vobče zaostaja za prozaičnimi deli. Cervantes je bil bolj pesnik v prozi. Njegova pisateljska veljava in slava temelji zlasti na zbirki »vzornih novel« in še bolj na »Don Quijotu«. Jezik in slog je v obeh tako lep, naraven, jasen in dovršen, da ima malo tekmecev v svetovnem slovstvu. Po svojih »vzornih novelah« je postal — v boljšem zmislu kakor Boccacio — oče moderne novelistike.

»El ingenioso hidalgo Don Quijote de la Mancha« (izgovori: El inhenióso idálgo Don Kihóte de la Mánča, po starem pravopisu do leta 1815. so pisali: Quixote). — Bistroumni vitez gospod Kihóte iz Manče — to je celotni naslov slovečega romana. Prvotno je pisatelj nameraval bičati in smešiti fantastične viteške romane, ki so takrat preplavljali in kužili duševno ozračje med njegovimi rojaki. Ta namen se mu je v polni meri posrečil. Še več! Pod peresom je duhovitemu možu snov jela rasti in se širiti: iz prigodnega spisa je nastal umotvor prve vrste. Glavni junak, čudni učeni vitez, ki vsako reč narobe prime, ni neumen človek. Njegov oproda Sancho Pansa (izgovori: Sančo Pansa), ki svojemu gospodu nobene ne ostane dolžan, je v svoji kmetski neoglajenosti pravo nasprotje. Prizor za prizorom se vrši v takih situacijah, da vabi tudi najresnobnejšemu bralcu dobrovoljen smeh na ustnice. Semintja se pripovedovanje preliva v globoko alegorijo, struna vzbuja sorodne glasove: vesele in žalostne spomine iz pisateljevega življenja, spomine na viharje, ki so ga podili po svetu, še dalje misli na človeško življenje sploh, ki se neprestano giblje kakor nemirni valovi med visokimi ideali in med vsakdanjo revščino. Zajemajoč snov iz bogatega ljudskega življenja obenem plastično in s čudovito resničnostjo riše dve glavni potezi v značaju svojih rojakov, idealni vznos in zmisel za praktično življenje. Ker pri tem tudi genialno šiba izrastke obeh smeri, idealizma in realizma, velja Cervantes po pravici za začetnika humorističnega romana.

»Don Quijote«, v svojem prvem delu živahnejši, v drugem mirnejši in globokejši, je najboljši roman, kar se jih je kdaj napísalo, bogat zaklad življenjske modrosti in zdravega dovtipa. »Libre de entretenimiento« — , zabavna knjiga je v najlepšem pomenu besede kakor nobena druga te vrste. Zato je tudi razširjena kakor malokatera. Kratek pregled o tem je napisal p. Baumgartner v »Stimmen aus Maria-Laach« l. 1905. ob tristoletnici I. dela.

Preveden je, kolikor sem mogel dognati, v 19 evropskih jezikov. In pri nas? Naš prevod bi prišel na 20. mesto. Majhen posnetek pa imamo vendar tudi mi: »Don Kišot« iz la Manche, vitez otožnega lica. Slovenski mladini priredil Fran Nedeljko. V Ljubljani, 1890. Založil Matija Gerber.

Don Quijote je potemtakem znanec in ljubljenec po vsem izobraženem svetu. Po pravici: »Cervantes piše z milobo in dovtipom, ker jasno misli in jasno vidi. A v zvezi z njegovo veselostjo gledamo med vrstami prizanesljivost in velik optimizem; način, kako se trudi, da nikogar ne obsoja, kaže, da je bilo njegovo srce prav tako zdravo kakor njegova glava.« Tako sodi odlični angleški cervantist Mr. Martin Hume. Pri Cervantesu veje dobrodejni dih dušnega zdravja, ljubke veselosti, osrečujoče ljubezni do Boga in do ljudi, kar zastonj iščeš, kakor pripominja p. Baumgartner (l. c.), po modernih prešuštnih povestih. Greh kvari narode — pa tudi dovtip in slovstvo.