Cerkvica sv. Mohora na Tominskih Pečinah
| Cerkvica sv. Mohora na Tominskih Pečinah. Domorodne čertice F. J. Kafol |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
I.
[uredi]Sveti Mohor in njegov pervi duhovni pomočnik sv. Fortunat sta za edino izveličavno Kristusovo vero perva v sedanji Goriški okolici dala življenje in tukajšno zemljo z lastno kervjo poškropila, naj bi obilno pravovernikov rodila, kteri bi vse čase nad njima izgled imeli, da nihče ne more biti pravi Jezusov učenec, kdor ni voljen za njegov presveti nauk življenja zastaviti. Pa čuda! pri vsem tem nahajamo v celi goriški nadškofiji, ktera šteje 379 cerkvi, samo troje tema dvema mučenikoma posvečenih božjih hiš. Perva je zlo prostorna in veličastna farna cerkva na Friulanskem otoku v Gradu (Ad acquas gradatas). Ob času velicega razkolništva se je bila žalostna zmota tudi v oglejski cerkvi vnela in pravoverni oglejski patrijarhi (osem po številu) so od leta 607—698 v Gradu stolovali, med tem, ko so razkolniki v Ogleju ostali, dokler se ni bila zmota zaterla in pravoslavni vladiki zopet oglejsko stolico posedli. — Druga je krasna farna cerkva v Renčeh na Vipavi od leta 1475. Tretja pa je vpastirjena cerkvica na Tominskih Pečinah, od ktere smo vzeli predmét za pričujoči sostavek.
Da mogočnega Varha Goriške nadškofije in pervega apostola Slovencev počastim ter svojim rojakom po zmožnosti razjasnim, koliko spoštovanja, ljubezni in časti je naš slovenski narod svetemu Mohoru dolžen, zdi se mi dostojno tukaj iz njegovega življenja nektere čertice posneti, in jih v sledečih versticah čast, družnikom in družnicam podati.
II.
[uredi]Mirni slovenski narod se je že od nekdaj sem, mnogo in mnogo stotin let, po prijaznih bregovih sinjega morja razprostiral in naseljeval po divotnih ravninah, ki jih sedaj goriške, friulanske, beneške imenujemo; drugi pa so kočevali ali pastirčevali po podgorjih in zagorjih julskih in kernskih planin. Njih poglavitne primorske mesta so bile Polje v Istriji, Terst na Krasu, Oglej na sedanjem Friulanskem. Poglavitno deželno mesto pa jim je bilo Čedat, tako imenovano od čedarjev na podnožji kernskih planin in ne daleč od ondot ležeče mesto Videm. Nad tem nihče ne dvomi, kdor tukajšne perve starine pozná. Ne samo otoki jadranskega morja, kar jih je med Istrijo in Beneškim, imajo slovenske imena, marveč tudi mnoge reke so prave slovenke in stareje mesta, n. pr. Benetke od Vendov slovanskih naselnikov, ki so se bili iz Ogleja na ondašnje otoke umaknili in mesto sezidali. Pa take preiskave ne sežejo v moj namen, zadosti mi je vediti, da sedanje Friulansko je Slovencem v posestvo spadalo.
Ko se je Rimljan še le ladje tesati učil, je Slovenec že močen na morju bil. Imenitno slovensko mesto Oglej, na zglavji jadranskega morja, je imelo po mokrem in suhem obširno in bogato tergovstvo, zatorej je slovelo kot pervo za Rimom v zahodnih deželah. Do leta 510 pred Kristusom se ne bere nikjer, da bi bili Rimci v te kraje dospeli; njih kralji so doma dosti opravila imeli in z bližnimi narodi vedne boje bili. Od leta 510—31 pred Kristusom pa so se začeli rimljanski ljudovladni konzuli, hrepeneči po časti in slavi, zmiraj bolj in bolj na zgornjo Italijo pomikati, ondašnje narode napadati ter jih v rimljansko sužnost devati. Tako so do Slovencev prihrušéli, jih zmagali, rimljansko zastavo imenovano „Aquila“ v Ogleji zmagonosno razvili in imé Oglej v Aqnileja prekerstili. Nazaj v Rim pridši so širokoustno pripovedovali od svoje zmage in terdili, da so mesto pridobili, ktero ni manjše od Rima; od tod prislov oglejskega mesta, da je drugi Rim. Slave nenasitljivi Juli Cezar jo primaha proti koncu rimske ljudovlade s strahovito vojsko v te kraje, zmaga vse narode po tukajšnih planjavah in gorah, dà svoje imé našim planinam, ki se na jadransko morje vijejo, prekersti mesto Čedat v svojo čast Forum Julii, to je po slovenski Juljev terg, polatinči kar zamore, tlači naš narod in veliko veliko naših rojakov v sužnost seboj odtira. Slovenski národ je bil zelo zatiran, vendar ne iz dežele pregnan, le Rimljanom je bil sužen postal.
Tak je bil stan naših Slovencev prek jadranskega morja in kernskih in julskih planin, ko se je Jezus Kristus v Betlehemskem hlevu rodil. In glejte! milost Božja je našemu mehkočutnemu slovenskemu narodu že v pervem stoletji po Kristusovem rojstvu k jadranskemu morju prisijala ter mu blago serce omehčala, da je ajdovske vraže overgel in se svete Jezusove vere poprijel; luč nebeškega nauka mu je prisvetila ter oči mu razjasnila, da je svoje lesene, železne, bronaste, sreberne in zlate malike požgal in pa edinemu pravemu Bogu služiti začel; iz smertne teme se je zdramil in se v bogoljubno življenje po svetem evangelji preselil. Večna hvala trojedinemu Bogu, da se je tako rano našemu milemu narodu razodel! Kako se je vse to godilo, to hočem na kratko razložiti.
III.
[uredi]Sveti apostol Peter je leta 43. po Kristusu pervokrat v Rim prišel in svojega tovarša in pa evangeljskega tolmača Marka sebój pripeljal. Knez apostolov ostane zaporedoma devet let v poglavitnem ajdovskem mestu, pridigva in nevernike spreobrača, svojega tovarša pa pošlje na Slovensko, keršansko vero oznanovat. Tako pripridgova sveti Marko evangelist okoli leta 46 po Kristusu v mesto Oglej, in njegova božja beseda se v mehkih sercih Slovencev kmalo blagonosno vkorenini. Med drugimi Oglejčani je bil pošten in moder meščan po imenu Germagora, okrajšano je ime Mogor ali Mohor, po kterem ima tudi naša družba svoje ime.
Ta razumni mož se je s posebno gorljivostjo svete vere poprijel in bil je svetemu Marku najzvestejši učenec, tako da ga sveti evangelist seboj v Rim vzame in ondi svetemu Petru predpostavi. Knez apostolov ga z veseljem sprejme in spoznavši njegovo bistroumnost, ukaželjnost, serčnost, pobožnost, gorečost v sveti veri in ljubezen do Jezusa, odloči ga za mašnika in apostoljskega škofa Ogleju, ter ga za to prevažno navdajo pripravlja. Pa cesar Klavdi leto 52 po Kristusu vsem Judom zavkaže Rim in Italijo zapustiti in tudi sv. Peter, rojen Jud, je moral vsled tega povelja Rimu za nekaj časa slovó dati. Tako so njegovi žlahni nameni, ki jih je nad sv. Mohorom imel, nekoliko zaostali. Leta 54 se pa sv. Peter spet v Rim poverne, svoj apostoljski stol za vselej ondi postavi in od tačas sv. Mohora za odločeni visoki poklic nadalje goji in pripravlja; zadnjič ga pošlje kakor apostolskega škofa v Oglej ter mu vse okrajne dežele po naših slovenskih krajih okoli jadranskega morja priporoči. Obstojimo, da ni mogoče za gotovo odločiti leta, kdaj se je sv. Mohor v Oglej povernil; vendar pa če presodimo, da l. 64 po Kristusu se je pod cesarjem Neronom veliko preganjanje in morjenje kristjanov v Rimu pričelo; (ker v tem letu je imenovani okrutnik svojo desetletnico obhajal), če še pomislimo, da že poprejšno leto so kristjani v Rimu znanje imeli od vsega zlega, kar se jim je napravljalo, ter so trumoma iz mesta bežali; če poslednjič še preudarimo, da na božjo navdahnjenje je sv. apostol Peter ravno takrat, ko so hude stiske kristjanom na glavo visele, jim serčnih tolažnikov, učenikov in opominjevavcev pošiljal; mislimo, da smo blizo resnice, ako leto 63 po Kristusu za to važno dogodbo vzamemo. Z našim mnenjem se vjema tudi imenik oglejskih škofov in patrijarhov, kakor ga v goriškem šematizmu nahajamo. Pa bodi si kakor rado, ker dobro vemo, da nikdar za gotovo ne bomo določili te reči, nasvetujem, zastavimo leto 63 po Kristusu in recimo: to leto je naš rojak sveti Mohor kot pervi škof iz Rima v Oglej prišel, Slovencem sveto keršansko vero oznanovat. Po tem takem se nam Slovencem spodobi, da leta 1863 obhajamo osemnajststoletni spomin, odkar naš mili narod neizmerno srečo Jezusovega edinozveličavnega nauka zavživa in v svojem domorodcu svetem Mohoru pervega apostola Slovencev časti. Tako se bomo ob enem s svojimi brati na severji strinjali, kteri ravno to leto tisočletni spomin slovanskih aposteljnov ssv. Cirila in Metoda praznujejo.
Se ve, da te so le moje osebne misli in blage želje; pa ne morem, da bi s prerokom ne zaklical: tema bo zemljo pokrivala in noč ljudstva, nad teboj pa (slovenski narod) bo Gospod izšel in njegova čast se bo v tebi videla. Prikazala se je že v apostolski dobi milost Boga Zveličarja našega mirnemu slovenskemu narodu, ktera ga že skoz 18 sto let uči odpovedati se hudobiji in posvetnim željam ter trezno, prijetno in bogaboječe živeti na tem svetu.
V Oglej pridši je sveti Mohor pred vsim drugim tiste meščane obiskoval, kteri so se bili na pridige sv. Marka pokristjanili, jih uči, jim serčnost daja stanovitnim biti, in perve Jezusovo cerkvico skrivaj vtemeli ter si svetega Fortunata pomočnika v apostoljskem djanju najme. Čeravno se je na Neronov okrutni razglas že drugo leto strašni vihar čez kristjane vzdignil, vendar na skrivšem je v Ogleju keršanska cerkvica lepo cvetela, Jezusova čedica dan na dan se množila, malikovanje pa onemagovalo. Ali ne samo v mestu sveti veri nebeška zarja sije, marveč iz Ogleja se po ptujcih, kterih je v tem teržaškem mestu vse gomezelo, keršanska vera na vse kraje razoznani in steza apostoljskim možem napravi. Po njih se je sveto evangelje po sedanjem Primorskem, Kranjskem, Koroškem, Štajerskem noter v Horvaško in Ogersko zemljo glasilo; z eno besedo, vsi Slovenci so bili deležni kruha svetega nauka, in kdor je gnado imel, ulomil in prihranil si ga je košček za večno življenje.
Pa žalibože! malikani so kmalo lepo razširjanje Jezusove cerkvice zasledili in Sebastu, oglejskemu poglavarju, ki je bil prav hudoben človek, nič bolji od Nerona njegovega gospoda in cesarja, čez kristjane tožili ter tirjali, da po cesarskem ukazu morajo biti vsi pokončani in ljuto pomorjeni. Sebast se togoti nad pravovernimi, ukaže sv. Mohora v ječo djati, po tem pa pred svoj sodni stol prignati. Brez tajbe mu sv. Mohor pové, da že nad dvanajst let (od 46—67) pravemu Bogu služi, potem ko je slepoto malikovanja spoznavši zmoto in hudobijo malikov zavergel. To očitno pričanje kristjanstva sodnika toliko razkači, da ukaže apostoljskega moža kervavo raztepsti, z železnimi grebeni tezati in z gorečimi baklami žgati, na to konju za rep privezati in po mestu vlačiti. Sveti mož vse voljno prebije in sodnika zagotovlja, da ž njim kaj opravil ne bo, ker njegova ljubezen do Jezusa je veliko močnejša kakor pa vse muke sveta.
Oglejčanom se mučenik usmili, zagrozijo se sodniku in on veli sv. Mohora zopet v vozo djati ter ga jetničarju Poncianu izroči. Terda tema je bila, ko svetnik v ječo stopi in glej! vsa ječa se na enkrat čudovito razsveti in rane mu toliko čudno pocelijo, da jetničar Poncian to viditi, pred njega poklekne, za sveti kerst poprosi in ga tudi zadobi. Zdaj se ljudstvo ne da več vkrotiti, na trope k apostoljskemu možu hiti in ječa se v živo cerkvo spremeni, ondi sv. Mohor očitno uči in čudeže dela. Kar jih je mučenik v ječi podučil, kerstil jih je sv. Fortunat, in sveta vera je za toliko lepše rastla, za kolikor je sv. Mohor za njo terpel.
Med drugimi rečmi prašajo kristjani sv. Mohora v ječi, ker je serčno želel za Jezusa, umreti, koga jim za nastopnika odloči in on jim diakona Fortunata nasvetuje. To zvé Sebast, zatorej ukaže tudi Fortunata uječiti. Ljudstvo na to še le veči hrup zažene, Sebast se zboji in ukaže sv. Mohora in Fortunata obglaviti. Po noči pošlje trinoga v ječo, ki zvestima spoznovcema glave odseka in jima diko nebeško odpre (dne 12. malega serpana, leta 67 po Kristusu). Nju sveta trupla Poncian ohrani in žlahna gospa Aleksandrina ju s pomočjo slovitega Oglejčana Gregorja v svojo bližnjo njivo častito pokoplje.
Svetega Mohora ljudstvo za priprošnika in pomočnika zoper hudo uro, blisk in gromsko strelo časti, in sicer iz tega vzroka ker ob svojem času je bila v Ogleju huda ura vstala in strela v kervavi stolp trešila, v kterem so bile štiri bogaboječe device, ktere je bil sv. Mohor v pravi veri podučil in Jezusu neveste posvetil, od lastnega očeta poklane in njih trupla skoz lino v memo tekočo vodo Natiso pometane. — Kmetje ga častijo tudi pomočnika za srečno rejo konj, menda zató, ker bil je konju na rep privezan in po mestu vlečen. — Vsi Slovenci pa ga sploh svojega pervega aposteljna in največega dobrotnika za duhovno omiko spoznamo; zatorej se je podalo tudi društvo v Celovcu, ktero se je pred mnogimi leti osnovalo v blagem namenu, duhovno koristne in podučivne bukve med slovensko ljudstvo izdajati, v varstvo tega svetnika ter se imenuje družba sv. Mohora in vsak dan v čast temu svetniku svoje molitve v nebesa pošilja. — Tebi pa miljena Goriška nadškofija stoterin blagor! da versto svojih cerkvenih vladik neprespano od kneza apostolov po svetem Mohoru speljuješ in med njimi sedem občnospoznanih svetnikov šteješ, resnično si krasnoolepšana nevesta nebeškega ženina in smeš se pred mnogimi drugimi cerkvenimi občinami na vesoljnem svetu s predstvom ponašati. Ti si v posestvu telesnih ostankov sv. Mohora, bodi tudi vselej v posestvu njegovega bogoljubnega duha in goreče skerbi za blagor slovenskega naroda.
IV.
[uredi]Maloktera zemlja je v begu stoletij toliko prestala, kakor goriške livade ob Soči in friulanske planjave, ki so začetek velicih italianskih ravnin. Rimljani so tod svoje vojskne trume na Panonsko, Ilirsko in Noriško pošiljali; tod skoz so pa tudi divji narodi od severja in vzhoda ob času preselovanja narodov v Evropin vert silili, iskaje si novih priložnih selišč. Hude borbe in kervavi boji so se vnemali na Soči in na Friulanskem; mesta so bile razdjane, trgi in vasi požgane, gradovi posuti, sela vpepeljene, zemljišče pokončano, naselniki poklani ali pa v sužnost odtirani. Mesto Oglej je bilo trikrat razdjano in zavoljo svoje vgodne lege na obali sinjega morja se je trikrat spet okrevalo, dokler je kakor slednje pozemeljsko veličastvo onemagalo in razpadlo. Sedaj nam še razvaline, ki jih izpod zemlje izgrebajo, pravijo, da je tukaj stal starodavni imenitni Oglej. Slovenski narod je v tako kervavih dobah iz friulanskih planjav zginil, bil je deloma pokončan, deloma se je v druge narode pozgubil, deloma je na otoke jadranskega morja pobegnil, kjer je sedaj potaljančen; deloma pa se je umaknil v pogorje, kjer je prek kernskih planin in pa ob Soči svojo narodnost ohranil. Iz latinskih, slovenskih in nemškogotiških besedi, kakor so se narodi tukaj mešali, se je scimil friulanski jezik, kteri ima še vselej nekak otroški značaj v sebi, čeravno ga nekteri možjé že leto in dan na laško kopito močno natvezujejo in pilijo. Pristavim, da ta jezik je v najbliži žlahti z franeosko-poatieškim narečjem in s španskim jezikom, menda zato, ker gotiški narod, ki se je bil nekdaj na Friulanskem za čas vselil, je pozneje v Poatieško se priselil, dokler je Španijo za vselej posedel.
Sveta keršanska vera, čeravno so jo pervih tri sto let rimski cesarji s pomočjo njih namestnikov na bregovih jadranskega morja ljuto preganjali, in čeravno so nji vsi paganski narodi, ki so tod skoz na jug in zapad derli, zlo sovražni bili, je vendar od časa sv. Mohora skoz vse nastopne veke v Ogleju kakor nježna vijolica med trnjem lepo cvetela, in kakor solnce svoje zlate žarke na vse kraje širi, ter ž njimi oživlja in greje vse stvarstvo, tako so nebeški trakovi sv. evangelija iz Ogleja na vse strani po deželi švigali in serca deželanov v božji gnadi močno krepčali. Naslednika svetemu Molioru so pravoverni v Ogleju kmalo izvolili rojenega Oglejčana Ilarja ali Jelarja po imenu. Po izgledu svojega sprednika je tudi sv. Jelar s svojim diakonom sv. Tacianom v tovaršiji za Jezusa življenje dal pod cesarjem Domicianom, blizo leta 90. po Kristusu. Oglejska cerkva je na polji povlaženem s kervjo svojih bogoljubnih mučenikov take blage rastline poganjala, da sveti Jeronim jo pride ob času svojega povratka iz Francoskega pozdravljat in v svojih spisih jo s temi besedami pohvali: oglejska duhovšina dozdeva se mi podobna koru angelov. Zatorej smemo pa tudi z veseljem reči, da obilno svetega sadú je dozorelo na tih muževnih cerkvenih vejah. Ko je preganjanje kristjanov potihnilo in po cesarju Konštantinu keršanska vera očitno spoznavo dobila, spričalo se je, da je bila naša dežela skor vsa že keršanska. V dokaz omenim sledečih spominkov:
V Kerminu, ki leži na ravnini pred kernskimi planinami, in od tod svoje slovensko imé nosi, ker tukaj kern mine, je že leto 450 cerkvica stala. — Na otoku Verbnem (Barbano), je bila že leta 585 cerkvica Materi Božji v čast pozidana. — V Terstu je sveti Just že pod cesarjem Dioklecianom ali kakor drugi menijo Maksimianom 284—304 mučenstvo prestal, in v njegovem životopisu je govorjenje od nekega duhovnika Sebastjana; to nam kaže, da je keršanska srenja tudi ondi že na nogah bila. — Med oglejskimi patrijarhi najdemo v letu 762 Sigvalda iz Čedata; to kaže da v tem mestu je že popred keršanstvo svoje spoznovavce imelo. Na Krasu na iztoku Timava je farna Divanska cerkev od leta 1188. Na tem mestu je nekdaj stal malikovavski tempelj, kjer so se darovali beli konji. Ta tempelj je bil, se vé da veliko veliko let pred vpeljavo fare, pravemu Bogu v službo posvečen. Sedaj celi paganski tempelj presbyterium obseže. — Kako uro in pol od Gorice ob cesarski cesti, ki na Italijansko pelje, je ravnina imenovana Majnica, kjer se pri Soči ostanki vidijo starega rimskega mesta. Tukaj so nekdanji Slovenci nekega malika častili; že cesar Teodozi, ki je leta 380 tod skoz šel, ni več malika našel. Keršanska vera ga je bila poderla. Stara šega še sedaj velja, da o binkoštih ljudjé od vseh krajev na to ravnino romajo. — Morebiti ima ta navada kak starodavni spomin v keršanskem duhu na razsvetljenje svetega Duha?
Pa zapustimo Friulanske planjave in obernimo se proti kernskim planinam in na nagorske livade. V starem mestu (tako se še sedaj per eminentiam Čedat imenuje) pod gorami na rečici Natiski (Natisone) se je z dovoljenjem in pripomočjo oglejskih patrijarhov kolegiatna cerkva že zgodaj utemeljila in njena dolžnost je bila Slovencem po goréh učenikov priskerbeti. Iz čedaških okrajev so slovenski pastirji čez gori Sleme in Kolovrat na našo Tominsko prišli in se naj pervič na Belem potoku pri Soči vselili, kjer so dobre pašnike našli. Se vé, da okolica bila je tačas le gozd, stanišče divjih zveri. Blizo ondi imeli so volki svoj berlog, ki ga še dan današnji nad vasjo Volčijo najdeš, ter se volčja jama veli; od tod ime najstareje vasi na Tominskem Volčje. Na to kaže tudi cerkvica, ktero so ondašnji pastirji v černem gozdu — sedaj na lepem, verlo rodovitnem polji, pozidali in sv. Danielu v levnjaku posvetili; češ da bi na priprošnjo tega svetnika pred požertnostjo volkov in druge divjadi ovarovani bili. Tako pobožni so bili naši Slovenci, da so vselej le v Boga zaupanje stavili in svetnikom v varstvo se izročevali!
Kedaj se je ta cerkvica sezidala, tega ne moremo prav določiti, to pa je gotovo, da leto 1015 je v tukajšnem smrekovji že stala in tudi svojega duhovnika imela, kteri je daleč okoli, celo v Bohinj, hodil ljudi v keršanskem nauku učit in presvete zakramente jim delit. Omenil sem pa leta 1015 zató, ker v tem letu je patrijarh oglejski Janez IV. čedaški kolegiatni cerkvi po naših krajih desetino prepustil, vendar pa duhovno oblast si prideržal in v tačasnem izročilnem pismu se cerkvica sv. Daniela na Volčjem v spomin vzame. Ravno tako so se Slovenci na sedanjem Goriškem ob Soči po gričih, dolinah, homcih, berdih in logih širili in pravemu Bogu služili, pa od goriškega mesta tačas ni bilo še ne duha ne sluha, še kjer sedaj goriški grad stoji, je menda le hrastje rastlo. Čedaška kolegiatna cerkva ni bila zadovoljna samo z izročilnim pismom oglejskega patrijarha, marveč se je na Rim s pohlevno prošnjo obernila, da bi se jej poterdila duhovna oblast ob Soči in po kernskih planinah. Vsled te ponižne prošnje izda papež Celestin III. dne 24. novembra 1192 listino ali pismo, v kteri se ob Soči Solkanska, Volčja, Belška in na naši Gori Šentviška pa še tudi druge cerkve v spomin vzamejo, pod varstvo sv. Petra sprejmejo in v oskerbništvo čedaški kolegiatni cerkvi izročijo. Papeževa bula se tako-le glasi: „Celestin biskup, sluga Božjih služabnikov predragim sinovom Proštu, Dekanu in Korarstvu cerkve čedaške pozdrav in apostoljski blagoslov! H temu cilju in koncu smo po Gospodovem dovoljenji postavljeni na stražišče apostoljskega sedeža, naj bi za mir cerkev skerbeli, in z apostoljskim varstvom na pomoč prišli, da bi nihče, ki v njih Gospodu služi, ne bil nadlegovan od malopridnežev. Zatorej predragi sinovi v Gospodu! ker je nam volja za Vaš mir skerbeti, sprejmemo vašo cerkvo, osebe in posestva, ki jih sedaj po pravici vlastne imate in druge vlastnine, ktere ste že štirdeset let sem v vednem miru vživali, pod varstvo sv. Petra in Naše; in po imenu cerkvo na Volčjem z njenimi podružnicami (cum capellis suis), cerkvo v Belcu z njenimi podružnicami, cerkvo sv. Vida z njenimi podružnicami, cerkvo sv. Petra v Alcidi z njenimi podružnicami, cerkvo v Iplu, cerkvo v Solkanu, cerkvo v Oršarji, cerkvo v Premerjiaku, cerkvo v Ciraku, cerkvo v Fajelu, cerkvo v Remancaku, cerkvo v Mojmaku, cerkvo v Jolanu, cerkvo v Prestentu, cerkvo v Javerjanu, cerkvo v Rubinjaku, in drnge cerkve v mestu ali zunaj mesta, kakor tudi vse prednosti in prostosti vaše cerkve, ki jih je do sedaj imela in ste jih pravilno brez ugovora vživali, vam s svojo apostolsko oblastjo poterdimo ter z močjo nazočega pisma pooblastimo. Nihče tedaj naj se ne prederzne, kako osebo ali vaše posestva nadlegovati, ali pa to sprično pismo Našega Varstva in Poterjenja zaničevati, ali pa derzovito mu nasprotovati; če bo pa kdo to premiseljno delal, naj ve, da zapade jezi vsegamogočnega Boga in njegovih apostolov ssv. Petra in Pavla. Dano v Rimu pri svetem Petru dne 24. novembra 1192 v drugem letu Našega vladarstva.“
Iz tega pisma sprevidimo, da sveta katoliška vera se je iz Ogleja kaj veselo širila med Slovenci ob Soči in po gorah, ker v nji so naše cerkve že kakor obstoječe omenjene. Kar Gorico zadene, smem tukaj pristaviti, da prebivavci na Goriškem gradu in tudi selani v okolici so do leta 1398 v Solkansko cerkvo sv. zakramente prejemat hodili, dokler nista brata Mihael in Janez Rabata na ondašnjem gradu kapelico v čast sv. Duhu sezidala. Memo grede povem, da v Solkanu so nekdanji Slovenci kamneno sol kopali in od tod okrajšano imé sedanjega terga. Prav za prav imela bi se vas veleti Solkamneno. Tukajšna duhovnija bila je v tej dobi zlo zlo obširna, po celi goriški ravnini, po sedanjih berdih, po kanalskem in do Čavna na Vipavskem. Duhovnije na Volčjem, v Belcu in na Šenviški gori pa so obsegavale sedanje tominsko, belško in cerkljansko okrajno; še kar na tej strani julskih planin okoli sedanje Idrije sveta leži, spadal je pod duhovno oblast cerkve na Šenviški gori. Ne morem, da bi pri tej priložnosti ne omenil, kar iz bule papeža Pija II. od leta 1459 pozvem, da korarstvo kolegiatne čedaške cerkve je imelo po teh krajih celó neko civilno in v manjših rečeh tudi kaznovavno oblast in ne samo kar se duhovnikov, marveč tudi ljudstva tiče, vendar pa se je zamoglo in smelo na oglejskega patrijarha sklicati.
Pa molčimo od tega; moj namen je bil le pokazati, kako se je sveta keršanska vera od časov sv. Mohora neprestano iz Ogleja med Slovenci širila, da ta je po pravici naš pervi apostol, da smo dolžni skoz vse veke ga častiti, spoštovati, poveličevati, ljubiti, njemu v čast cerkve staviti in v njegovo varstvo ter pripomoč se goreče priporočevati. O sveti Mohor! prosi za nas Slovence, da bi v sveti katoliški veri vselej stanovitni ostali, zvesto po nji živeli in nebeško diko dosegli; prosi za nas, da bi naša narodna omika le v svetem Duhu se razvijala in vse slovenskonarodne vednosti in zavednosti po hribih in dolinah slovenskih od Soče do Drave le v blagi nebeški gorkoti se cimile, cvetele in sad donašale!
V.
[uredi]Med rečicami Iderco in Bačo razprostira se gorska ravnina, spadajoča pod nekdajno cerkvo sv. Vida. Če se ti ne toži, stopaj v reber; čez kako uro hodá od Slapú na Iderci prideš verh gore in zagledal bodeš tako romantično dolinico, da se ti bo okó smejalo. Po dolinici se semtertje z drevjem obraseni homci dvigajo, med njimi pa se lepe njive in divni travniki širijo, okoli in okoli te verlo prijazne ravnine se pa pične senožeti po gričkih raztegvajo. Vsa ta ravnina leži 1800 čevljev nad morskim poveršjem in ima 857 oralov, 1286 kvadr. Sežnjev mere. Na sred planjave med dvema podolgastoma gričkoma leži okoli neke čiste močevine med sadonosnim drevjem mala vasica od 23 kmetovskih hiš s svojimi hišovavskimi poslopji, druzih 43 hiš se pa okoli po Ruteh versti, tako da sedaj 424 duš na tem zemljišči živi. Glej, ta je Pečinska srenja. Poleg vasice na nježnem homcu, Plesišče imenovanem, stoji pa med košatimi lipami krasna cerkvica s prelepim zvonikom nad vratmi. Glej, ta je cerkvica sv. Mohora in Fortunata na tominskih Pečinah.
V desetem stoletji keršanstva je bila ta gorska ravnina še vsa s hrasti, bukvami in smrekami zarasena. Gozdna divjad je po tukajšnih pečinah svoje berloge imela, po sredi doline se je potok v deževni uri cedil in po sedanjih Žlebih v rečico Iderco vlijal. V enajstem stoletji so po leti že pastirji s svojimi čedami tu sem zahajali in na zapadni strani na homcu neko ogradje za prenočevališče in ohrambo svojih čed pred požertnostjo divjih zveri pozidali, kteremu še dan današnji grad pravijo. V dvanajstem veku zasledimo, da so tukaj pastirji že koče postavili, zemljo okopavali in njive si napravljali; odtod se mnogim kosovom tukajšnega svetá „na lazih“ velí in „na starem rutu“. Ti kraji so bili pervi gozdov otrebljeni. — V trinajstem stoletji pa najdemo že osem hiš v tukajšni vasici. Njih poglavitno bogastvo bila je živinoreja, za kojo so obilno pašnikov imeli.
Naši Slovenci so bili skoz in skoz prav pobožnega značaja in kjerkoli so se vselili, perva njih skerb je bila Bogu cerkvico sezidati. Tako tudi osmica naših kmetov. Komej so se tukaj vselili, svoje koče nekoliko ogleštali in hleve za živino ogradili, kar že počnô kapelico Bogu zidati. Z dovoljenjem duhovnega gospoda na Šenviški gori se lotijo dela in sred polja na najprijetnišem homcu majhino cerkvico postavijo.
Se vé da je bila cerkvica sperva samo ozidje brez žagrada, brez kora in brez zvonika, pa dva altarja je njih pobožnost zahtevala; enega v čast sv. Mohoru in Fortunatu, druzega pa v čast sv. Florjanu, in sicer iz sledečih vzrokov. Štiri kmetje so želeli sv. Florjana za varha imeti, ker ta je mogočen pomočnik zoper požar; drugi štirje pa so jim ugovarjali, da spodobi se cerkvo posvetiti sv. Mohoru, ker on je luč svete vere nam Slovencem prižgal in pervi naš škof v Ogleji bil; on je tudi pomočnik zoper hudo uro in blisk in gromsko strelo, ki nas tako pogostoma nadlegujejo in strašijo. Z dvema oltarjema bili so vsi zadovoljni. Večega naslonijo sred kapelice na steno ter ga sv. Mohoru in Fortunatu posveté, manjšega pa na strani v vogel postavijo in ga sv. Florjanu počasté. Zdaj si še zvonček omislijo, nad cerkvenimi vratmi stolpček pozidajo in ga gor obesijo. To ti je bila cerkvica sv. Mohora in Fortunata na Pečinah v pervem začetku. Res revna stavba! Ali naši pobožni preddedje so je bili tako veseli, kakor bi se jim bile nebesa odperle. Božja veža je med njimi stala, in to jim je čez vse veselje delalo. Od veselja stopi vseh osem kmetov vkup in vsak en košček sveta svetemu Mohoru za večne čase v njegovo vlastnino daruje. Ti kosovi so še sedaj cerkveno posestvo in cerkvi 100 goldinarjev letne najemšine donašajo.
Beremo v svetem pismu, da kralj David je očitno na pljunko godel, ko so nekdaj izraelski duhovniki in leviti skrinjo mirú in sprave na Sion prenašali in pred skrinjo gredé od veselja poskakoval. Mikol, njegova sopruga, ga iz okna gleda, in tako se ji zameri, da ga je zategadelj zmirjala. Zató jo je Bog kaznil, ker je kralju pobožno veselje oponaševala. — Tako so tudi naši preddedje na Pečinah na dan blagoslovljenja svoje cerkvice vse bližne sosede na svečanost povabili in veselo poskakovanje, kteremu ples pravimo, napravili; odtod se homec pri cerkvici Plesišče zove; ali kdo jim bo zameril, ker vemo, da to jim je bilo le neko nedolžno veselje; saj so še ondi pri tem razveselevanji dvanajst svetih maš na leto za srenjo pri tej cerkvici utemeljili, ktere se še današni dan zvesto opravljajo, in zraven tega tudi odločili, da kdorkoli bo želel vprihodnjič na Pečinah se vseliti, ali novo hišo zidati perva dolžnost mu bodi svetemu Mohoru po premoženji pristojen dar pokloniti. Če presodimo nekdanji ples Slovencev, da so pod milim nebom na godbo psaltirja ali tudi velikih in pa malih gosli veselo poskakovali, zdaj se za roke prijemši v kolo sukali, kmalo narazen skočivši eden pred drugim se verteli, poslednič pa moški na stran stopili in z rokami ploskali, med tem ko je ženstvo posebej rajalo in po plesišču ferkalo: smemo pač reči, da to ni bilo grešno veselje. Če pa pregledamo današnji ples, tega pa nikar ne moremo zagovarjati, marveč le ostro grajati in želeti, da bi se kmalo zaterl po celem keršanskem svetu in kot kužen rak nedolžne pobožnosti za vselej izmed kristjanov odpravil.
Naši pobožni kmetje so se še zavezali sv. Mohoru darovano zemljišče v prostovoljno tlako obdelovati, napravijo sred vasi skedenj in žitnico cerkveno in modro svojemu nebeškemu priprošniku hiševajo. Čas za časom se novi naselniki v soseski vdomačijo, nove družine si tukaj hiše pozidajo, in cerkvica sv. Mohora je čedalje bolj bogatela, tako da v šestnajstem stoletji je že 101 krav pri tukajšnih kmetih na reji štela, in pa v posestvu bila vseh senožet v Bilševni, kjer je poleti stan za govejo živino in movžo imela. Se današnji dan se njene ostale senokoše na Bilševni tlaka imenujejo, menda odtod, kjer so ondi naši preddedje sv. Mohoru tlakali.
Ali sedaj, ko je cerkvica že dobro obogatela, trebalo je v nji kaj popraviti in kake nove reči pripraviti. Pred vsem drugim se je kazalo, da bo treba leseni altar sv. Mohora s kamnenim nadomestiti, in ker so nune v Čedadu ravno ob tem času lep marmoren altar na prodaj ponujale, kupili so ga Pečanje za 200 zlatih in leto 1647 na mesto poprejšnega v tukajšni cerkvici postavili. Se vé, da altar je bil brez tabernakelna, pa ker v tej kapelici se niso presveti zakramenti hranili, ga tudi potrebovali niso; v altarji pa sta sv. Mohor in Fortnnat v kamnenem kipu, kakor ju nam podobica družbe sv. Mohora v Celovcu kaže, kaj mično predstavljen bila, in nad njima so naši kmetje neizrekljivo pobožno veselje imeli. Ta kipa se še zdaj nad cerkvenim žagradom hranita.
Ali kaj! moji bogoljubni rojaki bi bili za Angeljevo Počeščenje zjutraj, opoldne in zvečer preserčno radi cerkveno zvonenje slišali. Od šenviške cerkve, pod ktero so v duhovnih zadevah spadali, jim to veselje ni dohajalo, ondašno zvonenje se do njih zavoljo daljave in svetne lege ni glasilo, domači zvonček pa bil je edin in premajhen za to sveto djanje; zatorej se vmislijo še en zvon napraviti in velijo leto 1671 v Vidmu nov, sedem centov težak zvon vliti. Pripeljejo ga domú, popravijo nekoliko stolpček nad cerkvenimi vrati in gori ga obesijo. Kdo bi zamogel njih serčno radost popisati, kedar se jim je pervikrat opoldne sveto zvonenje iz domače cerkvice po hišah glasilo! Mile, pobožnoradostne solzice so se jim vdirale po licih, iz dna hvaležnega serca so njih molitve kipele, angelji varhi jih v zlate posode nabirajo, pred nebeški prestol nosijo in polna kupa rajskega blagoslova se na moje domorodce razliva. Ker pa cerkvica ni še zvonarja imela, naj bi jim zategadel ne bilo vsakdanje zvonenje prikrateno, pogovoré se in vsaka hiša po versti dolžnost prevzame za cel teden vsakdanje zvonenje oskerbljevati.
Pa kmalo so se nekteri rutarji za hribčki jeli pritoževati, da glas zvonov ne doni do njih. Trebalo je sezidati viši zvonik. Tudi tega dela se lotijo, in ni jim bilo mar ne za trud ne za stroške. V letu 1681 stal je že pred cerkvenimi vratmi sedanji visoki zvonik skoz in skoz iz rezanega kamnja, tako terden in veličasten, da marsiktera farna cerkva po naši nadškofijise ne more z enakim ponašati. Pripoveduje se še sedanje dni, da pri tem zidanji so vseh 101 krav sv. Mohoru povžili, in ko so verh dodelanega zvonika križ postavljali, se človeku glava zverti, doli pade in mertev ostane. To je pa gotovo, da so bili zvoniku visoko kapo ali pokrivališče iz kamnja skoz in skoz postavili; ali teža bila je prevelika, spodnje zidovje je pokalo, zatorej so bili siljeni kamneno kapo razmetati in s skodlami stolp pokriti.
Tak krasen zvonik je pred cerkvico sv. Mohora sicer kaj veličastno stal, pa mali zvonček se iz line ni prav po volji našim sosedom glasil. Zvonovi morajo stolpu primerjeni biti. To so moji Pečanje razumeli; zatorej mali zvonček overžejo in si velé leto 1755 v Gorici dvanajst centov težek zvon vliti. Sedaj še le je bilo zvonenje po godu. Sicer je strela v letu 1767 manjši zvon nekoliko pokazila, pa vendar se z velicim še dosti soglasno do današnjega dne vjema. Omenim, da pri taisti nesreči je bila strela tudi zvonarjevo ženo, ki je hudi uri zvonila, usmertila; zatorej naši pametni kmetje ne terjajo, kakor se pri marsikterih cerkvah semtertje čuje, da bi cerkovnik ob času hude ure brez prenehanja za zvone vlačil, zadosti jim je, da nekoliko pozvoni ter jih tako spomni k Bogu moliti, naj bi srenjo vremenske nevihte milostljivo obvarval.
Število duš se je na Pečinah zmiraj bolj množilo. Pot k fari na šenviško goro je bila daljna in težavna, v hudi zimi celo nemogoča. Za gotovo se pripoveduje, da neko zimo so merliča tri dni na šenviško goro k pogrebu nosili, in na tej eno uro daljni poti čez dve noči v skednji ga hranili. Da so ljudje na pomanjkanji podučila terpeli in otroci le toliko keršanskega nauka znali, kar so jih nevedni starši učili, to vsak lahko sprevidi. Pa tudi poleti jim ni veliko za pobožno življenje hasnilo pri fari službo Božjo obiskovati; kajti po sveti maši go jih že ondašnji kerčmarji pred cerkvijo pričakovali in na gostbo silili, kjer so do terde teme pili in še le na pozno noč večidel vinjeni domú se vernili. Kako temu v okom priti?
Ob tem času je živel na Pečinah v mojem rojstnem domu pod hiš. štev. 19 bogaboječ mož Ivan Lapanje. Bog ga je bil z lepim premoženjem oblagodaril in kar je še več veljalo, dal mu je verlo razumnost. Ta mož premišljuje stan svojih sosedov in sklene vse žile napeti, naj bi se duhovnija na Pečinah vpeljala, odkrije svoje mnenje sosedom in vsem je bila resna volja, po moči podpirati ga v njegovih prizadevah. Pa kako bo pri tako mali cerkvici brez presbyterija, žagrada in kora duhovnija oveljala? Modri mož to dobro prevdari, in nagovori sosede leta 1775, da bi k tačasnemu ozidju presbyterij, na stran presbyterija pa žagrad prizidali in pevališče (kor), kakor so ga druge Božje veže imele, tudi tukaj napravili. To se zgodi, altar sv. Mohorja se na dotično mesto prestavi, oltar sv. Florjana pa, ki je bil že popolnoma razpadel, se iz cerkvice odpravi in sedaj opominja le podoba, na zidu viseča, še na tega svetnika. Pa vpastirjena cerkev mora tudi tabernakelj imeti. Tudi tega si iz čistega, belega in rudečega marmorja v Gorici naročé. Ko ga na altar stavijo, se kipa sv. Mohora in Fortunata razbijeta, zategadelj palo naslikati velé, na kteri zdolej naša dva svetnika, zgoraj pa preblaženo Marijo Devico čistega spočetja prav umetno naobraženo vidiš. Sedaj so bile naj potrebniše reči napravljene in pot za vpeljavo lastne duhovnije nekoliko odperta.
Glejte, moji rodoljubni čitatelji! toliko truda in stroškov pobožnost Slovencev prevzame in prestane. Jaz to rečem, ker vem, da ne samo meji Pečanje, ampak še nebrojno drugih srenj po Slovenskem so si po enaki proti lastne duhovnije napravljale. Malo zerno so vsejali, ali iz tega majhnega semena je zrastlo po Slovenskem že mnogo slovečih farnih cerkev. Da! Pobožnost Slovencev ima na svetu obilno spominkov in nadjamo se, v večnosti brez števila nebeščanov. Bodimo jim pravi vnuki, zvesti posnemovavci, in terdno se svete vere deržimo, da si pot odpremo do nebeške dike.
VI.
[uredi]Rekel sem, da za vpeljavo duhovnije pri cerkvici sv. Mohora in Fortunata bila je pot še le nekoliko poravnana; kajti veliko se jih je upiralo tej vtemeljitvi s tako močjó, da, ko bi ne bile postave cesarja Jožefa II. za vpeljavo novih duhovnij tako vgodne, nihče bi ne bil nasprotnikov užugal. Pred vsim drugim je skerbel Joan Lapanje se z goriškem škofijstvom porazumiti in tominskega dekana Banež-a, ki je bil resnično mož po Božji volji in za blagor naših hribovcev tako skerben in moder, da njegovo imé še dandanašnji po vsem Tominskem veličastno slovi, na svojo stran pridobiti. Ko se mu to po volji izide in za svoj blagi namen podpornikov imá, začne na svoje stroške zidati stanovanje za prihodnjega duhovnika na Pečinah in leta 1784 bila je kaplanova hiša dogotovljena, za ktero je dobrotnik 500 zlatov potrošil.
Nebeška previdnost človeške prizadetve, če merijo v Božjo čast in so ljudstvu za zveličanje vspešne, povsod in vselej milostljivo podpira; tako tudi tukaj. Še v tem letu je doveršil Anton Klemenčič iz Pečin bogoslovstvo v Beču, se dá v mašnika posvetiti in pride na svoj dom, ter si od svojega škofa dovoljenje izprosi na Pečinah ostati in v tukajšni cerkvici službo Božjo opravljati. Se ve, da dohodki za tukajšno duhovno službo niso bili še stvarice odločeni, pa on, dobra duša, se je ponudil svojim srenjčanom toliko časa brez plačila služiti, dokler se reč ne dožene in duhovnija po postavi ne vterdi. Ta blagi duhovnik je h koncu omenjenega leta pri cerkvici pokopališče napravil in že drugo leto 1785 najdemo, da mesca februarja je tukaj pervega merliča pokopal, pa kerščevati začel. Od te dobe cerkveni zapiski pri sv. Mohoru postavno veljavo imajo.
Brez določenih letnih dohodkov za duhovnike nobena duhovnija obstati ne more; to je tako jasno, kakor je resnično, kar pravi papež Pij II., da nekoliko posvetnega premoženja vsaka cerkva potrebuje, če ne, kmalo služba Božja ondi odpade. To so moji sosedje na Pečinah dobro razumeli; zatorej jim je zlo na sercu ležalo, svojemu dušnemu pastirju za vse prihodnje čase dostojno plačilo na leto določiti. Pa tudi tu so jim hude overe nasprotovale. Premagane so bile tudi te in vsled pismene zaveze, duhovniku dajati na leto 200 gld. 59 kr., bila je dne 12. septembra 1789 duhovnija pri cerkvici sv. Mohora in Fortunata na tominskih Pečinah od višega c. k. deželnega poglavarstva za vselej dovoljena in poterjena.
Jeli, ljubi čitatelj! da to je bilo le pičlo plačilo za duhovnika. Sčasoma se je sicer nekoliko zboljšalo, pa na 300 forintov a. v. tukajšni dohodki vendar še ne segajo. To sem pa zategadelj pristavil, da bi svetni ljudje, ki še vselej mislijo, da duhovniki na kupe denarjev imajo, saj nekoliko spoznali, da pri takem pičlem letnem plačilu ni mogoče bogastva spravljati, marveč še le prav varčno mora hiševati, kdor hoče pošteno izhajati.
Čeravno je duhovnija pri naši cerkvici sv. Mohora in Fortunata le majhina in služba le pičle dohodke nese, vendar so se duhovniki še vedno za njo oglaševali; hočemo jih tu po versti imenovati:
1. Č. g. Anton Klemenčič iz Pečin od leta 1785—1831. Dne 5. marca 1831 se je ta blaga duša v večnost preselila, po tem, ko je 46 let tukaj Gospodov vinograd obdelovala in svojim rojakom neizmernega blaga naklonila. Bil je ta gospod bistrega uma in vgodne učenosti; zatorej so mu bile marsiktere fare na ponudbo, pa taka ljubezen ga je do svojih srenjčanov vezala, da ga ni bila volja drugod službe prevzeti. „Želim pri sv. Mohoru počivati“, s temi besedami se je vselej izgovarjal, ko so mu njegov škof prigovarjali, kako faro prevzeti. In resnično tukaj počiva med svojimi ovčicami, ktere je toliko let po izgledu nebeškega pastirja vodil. Večna luč naj mu sveti!
2. Č. g. Janez Kr. Pelikan iz Gorice od leta 1832—1833. Ta gospod bil je le začasen administrator; kajti služil je pri Ponikevski cerkvi in od ondod je tudi tukajšno sosesko previdoval. Vsako tretjo nedeljo in trikrat na teden je pri sv. Mohoru maševal. Bil je jako priljuden duhovnik in kaj veselega značaja. Tudi njega že zemlja krije.
3. Č. g. Anton Vitrih iz Batuj na Vipavskem od leta 1834—1835. Premalo časa je tukaj bival, da bi od njega kaj povedali. Tudi ta se je že v večnost preselil.
4. Č. g. Josip Skubic iz Višnegore na Kranjskem od leta 1836—1847. Ta gospod je tukajšnim faranom mnogo dobrega storil, jim sv. križev pot v cerkvo in uro v stolp napravil. Ljudje se še sedaj njegovih izverstnih pridig spominjajo ter si v veliko škodo štejejo, da so takega učenika zgubili. Sedaj v Medani v Berdih pastiri.
5. Č. g. Primaž Šbogar iz Loma od leta 1848—1850. Ta je že tudi v Gospodu zaspal.
6. Č. g. Andrej Jug iz Volčjega od leta 1850—1853. Pod njegovim vodstvom se je kaplanu nova hiša pozidala, za ktero so duhovnjani blizo 1000 forintov potrošili. Sedaj je ta goreči duhovnik v Kozbani v Berdih duhoven pastir.
7. Č. g. Andrej Lipušček iz Loma leta 1854— do mesca avgusta. V svojo rojstno vas se je bil preložil, in ondi je umerl.
8. Č. g. Anton Kragl iz Sela od leta 1854 mesca avgusta do 1859 mesca junija. Prestavljen je bil v spodnje Tribušje, kjer še sedaj pastiri.
9. Č. g. Fil. Jak. Kaffol iz Pečin od mesca junija 1859, dokler bo Božja volja. Dne 24. septembra 1845 sem tukaj na altarju sv. Mohora in Fortunata novo mašo služil, zna biti, da ravno na tem altarju bom tudi zadnjokrat maševal in potem pa pred večnega sodnika stopil!
V varstvo se tema dvema svetnikoma pohlevno izročujem, torej zaupam, da mi bodeta milost izprosila. — Za moj preserčno ljubljeni narod se vse svoje žive dni trudim, nadjam se, da sv. Mohor mi bo odvetnik in besednik pri vstopu v večnost. — Na tem svetu mi ni bilo nikoli dobro, smem se zanesti, da na unem svetu bo milostljivi Gospod obrisal vse solze od mojih oči.
VII.
[uredi]Nàte, slovenski bratje in sestre! Domorodne čertice, iz kterih nekoliko spoznate, kako ljubeznjivo se je milost Boga in Očeta in Sina Jezusa Kristusa, našemu narodu oznanovala, s kakšnim hvaležnim sercem so naši pobožni preddedje nebeške nauke sprejemali in pa koliko so se potrudili za Božjo čast in svoj dušni blagor. Drugi narodi so jih žulili in žulili, oni pa so svoje stanovitno zaupanje v Boga stavili. Brez narodne omike je naš narod do druge polovice devetnajstega stoletja v sužnosti drugim narodom na zemlji zdihoval in stokal; zdaj ga je Božja previdnost tesnih verig razkovala in pot mu do omike in duševnega razvitja na domačem polju odperla. Družba sv. Mohora si je v poglaviten namen zastavila Slovencem, posebno priprostemu ljudstvu, pomagati do potrebne omike, in ker to se prav za prav le v keršanskem duhu izverstno goji in razvija, izvolila si je sv. Mohora za svojega nebeškega zavetnika. Na to merijo tudi moje tukajšne čertice. Kakor se je cerkvica sv. Mohora na Pečinah le malo po malem dvigala, ravno tako naj se bo omika Slovencev zmiraj bolj razcvetala!
Ljubljeni slovenski bratje! in posebno vi kmetiški možje! stopite le obilno v družbo sv. Mohora, čitajte radi družbine bukvice in zvesto opravljajte kratke molitvice v čast sv. Mohoru, kakor družba priporoča, in gotovo dosegli bomo, kar potrebujemo za blagor naroda in za svoje izveličanje.
Na Pečinah pri sv. Mohoru in Fortunatu dne 10. grudna 1862.