Cerkvica na griču
| Cerkvica na griču anonimno |
Delo je bilo svobodno prevedeno iz nemščine.
| |||||||||||||
Ksenofon je bil mož žlahtnega rodú in je opravljal visoko službo pri cesarju v Carigradu. Njegovi ženi je bilo ime Marija. Bila sta pobožna zakonska, in Bog jima je dal dva sina. Staršemu sta dala ime Janez, mlajšemu pa Arkadij. Redila sta svoja otroka dobro po šegi žlahtnikov. Skerbno ju je napeljevala pobožna mati na sleherno čednost in pobožno življenje. Ko sta odrasla otroka, sklenila sta mož in žena poslati ju v deželo Fenicijo, da bi se tam učila pravdoslovja in kdaj postala pripravna za službo v domovini. Približal se je dan odhodnje. Ladija je stala že pripravljena, da bi odrinila od kraja. Oče in mati spremita sina do ladije. Ksenofon reče: Blagoslov Gospodov spremljaj vaju povsod; nikoli naj vaju ne zapusti božja milost! Solza se mu uterne pri teb besedah in zaleskeče v očeh sivega očeta, trese se po vsem životu, njegova žena ne more ne besede govoriti, samo ihtí se in zdiha. Še enkrat pritisne vsakega sina na serce tako, kakor da bi ji bilo se za vekomaj od nju ločiti. Na zadnje vendar dobí besede in reče »z Bogom«. In »z Bogom« se je razlegalo sinoma globoko v sercih. Sinova od žalosti ne moreta besedice odgovorití. Molčé gresta na ladijo, in ladija rine od kraja. Oče in mati sta stala še dolgo na bregu kraj morja in sta gledala za sinoma in sinova sta gledala z ladije nazaj po očetu in materi na zemljo, ki se je zmiraj dalje odmikala, dokler ni zginila na široki planjavi neizmernega morja. Kedar sta zgubila suho zemljo izpred oči, gledala sta sina globoko v misli zagreznjena v morje, kako se igrajo vali z valovi. Iz sinje vode je lesketala podoba jutranjega solnca kakor razdrobljeno srebro. Jutro je bilo neizrečeno lepo in krasno. To jima je vlivalo v dušo upanje in razganjalo žalostne mračne misli. Začneta se pogovarjati in z mladencjo žívostjo sta si popisovala prihodnost, katera ju čaka, in slavo, v kateri bosta sijala čez malo let na carskem dvoru in se poganjala za blagor svoje domovine. Alí človek obrača, Bog oberne. Ni še stalo solnce na poldne, kar se privlečejo sivi černi oblaki in pogernejo nebo; viharji začno neznano tuliti, blisk za bliskom šviga iz tmine gostih oblakov in ladija ja plesala po razdraženih valovih. Hujša, vedno hujša je prihajala nevihta, smertna groza je vlivala bledobo vsakemu na lica. »Jomnasta, jomnasta!« zavpije kormiilnik, »zgubljeni smo, ni ga več rešenja!« Objokana objameta se še enkrat Janez in Arkadíj. »Bog bodi z vami, zapuščeni stariši!« še zdihneta, ozreta se proti nebu in ladija se pogrezne: potopi se v morsko globočino. Hitro kakor blisk zgrabi Janez desko in se izroči v roke božjo previdnosti. Ženó ga valovi dalje in dalje in plusnejo ga na večer na pol mertvega na suho, na Feniško zemljo. »O Bog, kje pa sem?« zdihne, ko se z novega zavé. »O kakšna je bila ta smertna noč iz ktere sem se zdaj prebudil! Že so me vsega prešinile strahote večnosti, že sem stal pred strašnimi njenimi durmi, pred durmi večnosti, ki so tebe ljubi brat, že zaperle, od kterih je pa mene božja milost nazaj poklicala. Tako mine slava tega sveta!« Ves zamišljen gre dalje in hodi ob pustem bregu gor in doli, potem pa poklekne in moli živo in iz celega serca. Zdaj priplava polna luna, in razsvetlí na vse strani gozdnato okolico. Kar zaleskeče z višave v sreberni luči mali turniček neke cerkvice v sredi gozda, in miloglasno zapoja zvon, ki kliče pobožne očete v puščavi na prepevanje svetih psalmov. Kakor klic iz drugega sveta doní to Janezu na ušesa; čudne misli se mu zbujajo v sercu, groza večnosti prešinja mu kosti. »Gospod« zakliče, »slušal bom tvoj klic. Vidil sem popolnoma nečmernost tega sveta pred smertnimi durmi, popolnoma bodi posvečeno moje novo življenje zveličanju moje duše.« In angelj Gospodov je vodil njegove stopinje, šel je za zvonjenjem in lej, sreča ga starček, ki mu krijejo redki lasci sivo glavo in ki mu je častitljivost brati na licu. Ta popraša Janeza: »Kaj pa je vas tako pozno v puščavo pripeljalo?« — »Res pozno, častitljivi oče!« odgovori mladeneč, »ali zato pa tudi hočem za vekomaj ostati v puščavi, kajti usmilil se me je Gospod, in zato mu bom prepeval čast in slavo vse svoje žive dni.« Popraša ga zdaj starí mnih: »Kdo pa ste vi?« Odgovori mladeneč: »Popotnik, ki me je vihar zanesel v zavetje zveličanja, pa vas prosim v imenu Tistega, ki je na križa umerl, da me vzamete med svoje učence.« Dolgo časa gleda pobožni opat z mirnim očesom mladenča. Temu pa se je koj po govorici poznalo, da so mu besede resna volja in da ima ponižno serce. Prepriča se tega sivi opat, pa ga vzame med občino pobožnih bratov. Spoznal je, da čuje nad njim božja roka.
Ali tudi nad njegovim bratom je čula božja roka. Tudi Arkadija so bili pograbili valovi, ali dali so ga nazaj na zapoved Tistega, ki ukazuje morju in vetrovom. Tudi Arkadija je zagnalo morje na suho, in ko se je zavedel, zavpil je tudi on iz ravno tistega nagiba, ki je obernil serce njegovega brata: »Poklical si me nazaj, o Gospod, od duri večnosti, in zato te bom hvalil vekomaj. Obudil si me na novo žívljenje, in moji dnevi ne bodo več sužni nečimernemu svetu. O brat, ljubi moj brat! Oh, nikoli več ne bom vidil tvojega obličja; že stojiš pred prestolom večnega sodnika. Malo malo in tudi jaz bi bil stopil skozi duri večnosti; o to je strašna grozna misel!« Zagrezne se v resnobne misli, pade na kolena in daruje Gospodu novo življenje v živi molitvi in terdnem obetanju. Potem se vzdigne, gre in hodi od kraja do kraja po puščavah Palestinskih in išče mesta, kjer bi mogel posvečevati svoje življenje popolnoma Bogu in večnosti. Hodi, hodi in pride po dolgem romanju na pobrežje Feniško. Bil je truden, pa počiva. Bilo je proti večeru, solnce je ravno zahajalo in zlatilo s svojimi žarki bližnjo in daljno okolico. Kar mu zablisne v oči iz srede gozda na griču turniček male cerkvíce, in zvon zapoje, ki kliče pobožne brate v puščavi na prepevanje svetih psalmov. Čudno, prečudno mu odmeva zvonenje v sercu, začuti, da mu je tukaj konec romanja. Vzdigne se in gre na sveti grič. Popraša po opatu in lej, pride starček, ki mu krijejo redki siví lasci častitljivo glavo. On ga popraša: »Kaj vas je pripeljalo v to puščavo?« Mladeneč odgovori: »Pobožní oče, popotnik sem, ki me je zanesel vihar na tuje. Imel sem brata, ali njega so mi pogoltnili morski valovi; mene pa je ohranila božja milost ter me obudila na novo žívljenje, ki ne bode za naprej služilo nečimernemu svetu. Prosim vas v imenu Tistega, ki je na križu umerl, vzemite me med svoje učence. Starček sklene roki, oči povzdigne proti nebu in reče: »Utolaži se, sin moj Arkadij! in hvali Gospoda, ker on je storil čudna dela. Mladeneč se grozno začudi, češ, od kod vé opat, kako mu je ime. Molčé in poln božje groze gre za starčkom. On mu odkaže samotne stanovanje v puščavi, pa ga začne podučavati kakor druge puščavnike in ga navajati na čednost in pobožno življenje. Ali da ne bi nič posvetnega kalilo to, kar je svetega, noče mu razodeti sivček skrivnosti, ki je bila samo njemu znana, zato da bi popolna bila daritev, katero je darovalo dvoje mladih serc Večnemu sebi na zveličanje.
Tako sta bila brata blizo vkupej in nista vedila, pa zato molila eden za drugega za izveličanje duše. Med tem so pa stariši živeli neprenehoma v strahu in skerbi, ker niso dobili nobenega glasú od ljubih sinov, čeravno so marljivo popraševali in ljudi izvedat pošiljali. Poslali so še enkrat naj zvestejšega služabnika v Fenicijo, da bi skerbno pozvedal, kako se je zgodilo s sinoma. Verne se tudi on in prinese žalostno oznanilo, da se je potopila ladija, na kteri sta se Janez in Arkadíj odpeljala, in da se nobeden, kar jih je bilo na ladiji, smerti ni otél. Žalovala sta Ksenofon in Maríja po sinovih, ali vdala sta se v božjo voljo rekoč: Bog, ti si ju dal, ti si ju vzel, češčeno bodi tvoje ime, o Gospod! Tolažila sta eden drugega z molitvijo in postom, in njih molitev je segla pred prestol nebeškega kralja. Lej, ko sta neko noč dolgo v molitvi čula, sklenejo se jima na zadnje trudne oči in Bog jima pošije čudne sanje, obema ravno tiste. Sanjalo se jima je, da sta hodila daleč na tujem po gosti tmini, ali tmina je začela polahkoma odhajati, prihajalo je zmirom bolj in bolj svetlo. Zdaj pogledata in vidita v sredi Jeruzalema prestol Gospodov, od kterega je svetloba izvirala, na stranéh prestola pa v pražni obleki s palmami v rokah svoja sinova, vsa t rajski svetlobi. Ko se zbudita, čudita se, da sta imela oba enake sanje. To sta imela za znamenje božje, pa sta se napravila na pot na romanje v sveto mesto. Tiha otožnost se ju je lotila, ko sta stopila v sveto mesto zveličanja; pobožne solze sta točila na grobu posrednikovem; ali nista dobila, kar bi bila rada, nista ga slišala glasa od ljubljenih sinov. Vdana v božjo voljo romala sta dalje in obiskovala pobožne puščavnike in samotarce ob potoku Jordanu, ter jim delila bogate darove. Neki dan, ko tako hodita po jutrovíh deželah, zabliska se jima turniček male cerkvice, zaslišita da poje zvon, ki je vabil pobožne brate v puščavi prepevat svete psalme. Glasovi zvona ju prešinejo tako čudno, tako milo, da nista mogla nič drugega, kakor iti na sveti grič Boga molit. Sreča ju na poti prijazen starček; redki lasci so mu krili sivo glavo, do pasa mu je visela brada in častitljivost mu je oblivala lice. Nagovori ju in reče: »Od kod pa vidva, pobožna romarja? Kaj je vaju pripeljalo v to puščavo?« Zdaj začneta pripovedovati Ksenofon in njegova žena, da sta imela dva sina, ki sta ju poslala v Fenicijo učit se pravdoslovja, da je pa vstal na morju grozen vihar, ki je ladijo potopil in sinova v vodo zagrebel; da jima je pa Bog poslal čudne sanje, v kterih sta vidila sinova v nebeški gloriji stati pred Gospodovim prestolom v svetem mestu Jeruzalemskem: da sta se na to napravila na pot in prišla v Jeruzalem, ali nista našla, česar sta iskala, pa sta dalje šla in zdaj se vračata domu in na poti obiskujeta pobožne brate po puščavi, ter se priporočata njihovim molitvam. Ko je slišal te besede pobožni starček, sklene roki, povzdigne oči proti nebu in reče prijazno: »Ksenofon in Marija, potolažita se, ni ne zastonj vajna molitev in vajni milodarovi. Hvalita Gospoda, ker on je storil čudne dela. Vidila bota svoja sinova, toda popred končajta romanje k služabnikom božjim, potem pa se vernita nazaj na to mesto, da vama oznanim, kar bi rada vedila.« Zlo sta se začudila, ko sta slišala take besede, češ, od kod pač vedo v ti puščavi, da jima je tako ime, in polna groze Gospodove poklekneta, da bi prejela blagoslov od pobožnega opata. Potem sta romala dalje in ko sta obiskala vse puščavnike, vernila sta se nazaj k cerkvici.
Ko ju zagleda pobožní opat, pozdravi ju rekoč: »Odpočijta si nekoliko in bodita za danes s tem zadovoljna, kar nam podaja ta pusčava. Čakajta do obeda, mene kličejo opravki do tistih mal.« To reče in odide. Njima pa je čudno tripalo serce, ko sta čakala. Puščava je bila tako tuja, pa se jima je vendar nekako tako domača zdela. Težko sta pričakovala ure obeda. Opat pa je poklical dva puščavnika rekoč: »Sina moja, dva gosta visokega stanú sta dala naši občini obilne darove. Danes bota pri prebila in z nami obedovala. Vaju sem izvolil, da se bomo ž njima vkup gostili, ali bodita danes posebno čednega vedenja in berzdajta očí, da ne pogledata gostéma v obraz. Po sveti pokorščini vama velevam, da ne smeta besedice govorití, naj se vama gibajo v sercu kakoršnji koli občutki, dokler ne namignem.« Na to se priklonita mniha in gresta z opatom k obedu. Obedvati so začeli molčé, toda Marija ni mogla dolgo molčati, pa je rekla opatu: »Kako dolgo nama bote, pobožni oče, še zaderževali radostne vest? O ko bi vedili, kako mučen nama je vsak trenutek čakanja, gotovo bi dalje ne molčali in nam povedali od sinov.« Kakor blisk prešinejo te besede oba mniha, ali spomnivši se svete pokorščine, odganjala sta serčne čute, kakor da bi bile skušnjave. To znotranje serčno bojevanje ni ušlo očém starega opata, zato pa reče: »Ali nisem rekel, da hvalita Gospoda, ki je storil čudne dela.« Na to namigne staršemu mnihu, da govori in reče mu: »Govori, sin moj, ter oznani čuda Gospodove. Povej, kako si prišel na to sveto mesto?« Mnih začne govoriti in reče: »Vozil sem se z ljubim bratom iz Carigrada v Fenicijo, ali vihar nastane in zakoplje v morje mojega brata, meni pa je dal Gospod novo življenje, ki – – –.
Vsem so jele pri teh besedah serca glasneje tripati. Ksenofon in Marija sta bila kakor odrevenela in gledala sta mniha v obraz, da bi spoznala v njem ljubega sina, Arkadija je pa oblijala čez in čez rudečica. Zdaj opat namigne v drugo, ves vesel skoči Arkadij in objame brata, rekoč: » O vsemogočni Bog, ti moj brat!« — V neizrečenem veselju se vzdigneta zdaj Ksenofon in Marija in skočita k sinom. Njih radost je bila enaka veselju zveličanih,ki so na svetu vkupaj bili in se najdejo tamkaj v božjem mestu. Še veče notranje veselje pa je obdajalo pobožnega opata, ko je gledal to veselo zvidenje sinov in starišev. Vsi so se vzdignili in hvalili Gospoda, čigar pota so čudne in čigar milost je brezkončna. Prešinjena od svete radosti in ginjena od pobožnosti sinov, skleneta tudi Ksenofon in Marija ravnati se po njih izgledu. Prodala sta vse svoje bogato imetje in vse porazdelila med uboge, pa sta zapustila svet za vselej in služila Gospodu po raznih samostanih v veliki svetosti do srečne smerti, in cerkev še dan današnji obhaja njun spomin in ju šteje med svetnike.