Cerkve pervih kristjanov
| Cerkve pervih kristjanov J. Parapat |
| |||||||||||||
Vsakemu človeku je prirojeno, da časti kako više bitje. Ne najdemo tedaj na svetu naroda brez Boga, naj si ga že misli v kakem dre vesu ali stebru, ali v ognju ali solncu, ali v kaki reki ali v krokodilu kakor Egipčani, ali v kterikoli si bodi leseni, sreberni ali zlati stvari, ki si jo postavi na altar: vsak čuti potrebo, da mora še nekaj višega, mogočnejšega biti nad njim. Da tega Boga prav častí, izbere si kraje, kjer si ga ravno pričujočega misli, ali ki so mu posebno všeči ali posvečeni. Stari Nemci, Slovani in veliko pred njimi Gerki so si izbirali šume in loge, kjer je stal kak srep hrast ali košata lipa, tam so darovali darila, tam so skakali, jedli in pili svojemu bogu na čast.
Abel je napravljal altar, kjer je ravno pasel svoje ovce; Abraham je na hribu daroval sina; pozneje so zidali Bogu Izraelci prekrasen tempelj, ki mu ni bilo para na vsem svetu; kraljica Saba ga je prišla gledat iz jutrovih dežel in stermela je nad njim. Gerki in Rimljani so postavljali svojim malikom marmeljnaste tempeljne, kterim se še zdaj čudimo in ki so podlaga tudi našim cerkvam; Kinezi imajo svoje pagode, Mahomedanci mošeje. Tudi kristjanom so potrebni taki kraji, kjer morejo brez over moliti svojega Boga. Kristus je sicer rekel, da je Bog duh in ki ga molijo, naj ga molijo v duhu in resnici na gori ali v dolini, domá ali na polji. Boga tedaj povsod lahko molimo, vendar nas cerkve in njih posebna oprava kaj živo opominja na Bogá. Tihota in mir, ki ondi vladata, lepi izgledi, ki je delimo in prejemamo, vnemajo nas sosebno k goreči molitvi; verh tega nas uči sv. vera, da je Bog pričujoč v podobi kruha; zató mora biti za-nj spodoben hram, v kterem sprejema naše prošnje, kjer nas tolaži, kjer ga molimo in mu darujemo in druge obrede opravljamo. Ali aposteljnom, ki so Tistega oznanovali, ki je bil Bog in človek, od kraja ni bilo mogoče napravljati posebnih poslopij za cerkvene obrede; pomagali so si tedaj, kakor je kanilo. Vidimo jih tedaj sedaj v kakem poslopji, „kjer so bili stanovitni v molitvi.“ (Djanj. apost. 1, 13, 14.), sedaj v kaki dvorani, kakor v Troadi, kjer so se zbrali „kruh lomit“ (Dj. ap. 20, 9.) in kjer je neki mladeneč sv. Pavla poslušal, pa zaspal ter s tretjega nadstropja na zemljo padel. Tudi jeruzalemskega tempeljna niso zaničevali (Dj. ap. 21, 26.). V mestih, kjer so imeli judje shodnice, hodili so v shodnice; tako sta šla Pavl in Barnaba v Ikonijo v shodnico (Dj. ap. 14, 1.); v Tesaloniki je šel sv. Pavl „po navadi“ v shodnico, Sila ga je spremil (Dj. ap. 17, 2.). Tako se je zgodilo v Korintu (Dj. ap. 18, 4.) in v Efezu (Dj. ap. 18, 19.).
Leta 64 začne Neron, rimski cesar, kristjane preganjati. Oni se razkropé torej v daljne kraje, v egiptovske puščave, v gozde, berloge; najbolj čudno pa je, kar se je v glavnem mestu nevere in kerščanstva zgodilo, namreč v Rimu, kjer so kervoločni rimski cesarji divjali proti kristjanom in kjer je imel sv. Peter in njegovi nasledniki nepremakljiv sedež — tam se je umaknila sv. cérkev s papežem vred pod zemljo — v katakombe.
Katakombe, votli in globoki kraji, so neizmerne jame pod rimskim mestom. Sto in sto ravnih in krivih potov se zvija in križa na vse straní. Vsi ti prostori so polni rak ali grobov, ki so na obéh stranéh v steni v podolgastih votlinah zversteni, rekel bi, da so predali knjižnice, kjer smert kupiči svoja dela. Sem ter tjè se odpirajo veče votline, ki so bile zavetje pervim kristjanom, da so tam molili in službo božjo opravljali.
Kako pa so našli kristjani le-te jame in kako so se mogli skrivati grozovitim rimskim cesarjem? Blizo povsod, kjer so sedaj katakombe, tam so že v starih časih neko perst kopali, ki je bila za rimsko zidanje kakor nalašč stvarjena; tudi prodajali so jo po vsem tačas znanem svetu. Sužnji, jetniki in mnogi nesrečni ljudjé so delali in kopali v teh duplinah. Verjetno je, da so bili nekteri med njimi tudi kristjani; pokažejo tedaj drugim kristjanom te jame in votline, da se morejo v nevarnih časih ondi skriti. Veseli so bili kristjani skrivališč: predelajo je po svojih cerkvenih potrebah, sem ter tje še sami kaj izkopljejo in kjer je bil kak veči prostor, popuščali so jim delavci sami tù in tam kak steber, da podpira strop, in tu napravijo kapelice. Namen katakombam je bil trojen: a) kristjani so skrivali ondi trupla mučenikov pa tudi drugih kristjanov, b) tu sem so bežali kristjani ob časih preganjanja in c) obhajali so ondi službo božjo, zató so bile skrite skoz in skoz.
Da so bile katakombe res skrivno pokopališče kerščansko, pričajo nam nakupičena trupla, ki tukaj počivajo in kterih so le malokdaj zasledili rimski preganjavci. Na skrivnem so je tudi pokopavali. Večidel po noči so je prinesli ali pripeljali k vhodu teh jam; tam so čakali jamarji, ki so merliče zadeli in odnesli v katakombe.
Najimenitniše pokopališče za nas je vatikansko v Rimu, kajti ondi počiva pervak vseh kristjanov, sv. Peter. Ko je sv. Peter pridigal na vatikanski gori, obiskal je berž ko ne tudi ondotno podzemeljsko jamo, kjer so kristjani opravljali službo božjo, in tam altar postavil. Po njegovi smerti[1] so ga ondi pokopali in nad grobom njegovim, kakor nad gomilo vsacega mučenika, sezidali kapelico.
Blizo omenjene katakombe je bilo pokopališče sv. Kaliksta, ki je bil šestnajsti papež in vladal leta 210—222. Važno je to pokopališče zató, ker so ondi imeli papeži zavetje; tje so hodili se skrivat papeži in njih kardinali v raznih časih preganjanja. Ta jama je bolj prostorna ko druge in ker je blizo apiške ceste, dokaj bolj pripravna, da so brez suma smeli kristjani ven in noter. Tu notri je imel papež kapelico, zraven pa sobico za-se. V kapelici stojí še oltar, v polokrogu so kamnate klopí za duhovščino, luč so dajali dolgi predori, ki so za kakim germom ali pečovjem iztekali na zgornji svet. Da niso zasledili trinogi le-teh lukenj, imeli so stražo, in kaj mislite, kdo so bili le-ti stražarji? — Berači so bili po vnanjem ter so sem ter tje hodili in beračili po cesti in pazili na vhod v ono Kalikstovo jamu. Če je kdo hotel k papežu, poprašati je moral poprej one berače. V djanji sv. Cecilije beremo, da je ta svetnica spreobernila svojega moža Valerijana ter ga poslala k papežu Urbanu[2], ki je bil tisti čas v cerkvi podzemeljski sv. Kaliksta in mu tako-le naročila: „Pojdi do tretjega kamna pred mestom po cesti, ki se jej pravi apiška; tam bodeš zagledal berače, ki milošnje prosijo od mimogredočih. Zmerom sem skerbela za-nje in tudi vedó mojo skrivnost. Če jih najdeš, blagoslovi je in reci jim: „„Cecilija pošlje me k vam, da mi pokažete svetega starčeka Urbana, nekaj skrivnega mu imam sporočiti.““
Da so v podzemeljskih votlinah v resnici opravljali pervi kristjani sv. mašo, sveto obhajilo in druge obrede, priča nam pred drugim to, kar beremo o smerti mučenika Artemija. Po avreljski cesti so necega dne peljali temničarja Artemija, njegovo ženo Kándido iu njeno hčer Pavlino k smerti; kar na mah nastane velik vriš, mnogo kristjanov pridere z duhovnom Marcelinom in plaho zbeží prestrašena straža. Najmlajši kristjani gredó za vojaki ter jim prigovarjajo, naj tudi oni stopijo h keršanski veri. Pomenkovali so se pa tako dolgo ž njimi, da je v tem času Marcelin sv. mašo opravil v raki, nad ktero je smert čakala stanovitnih mučenikov. Po božji službi ukaže Marcelin množici, naj stopi v stran in se pomiri, potem pa začneta Marcelin in njegov tovarš Peter tako-le govoriti k rabeljnom: „Vidili ste, da bi vas bili kaj lahko umorili, ali nismo tega storili. Lahko bi bili Artemija, Kándido in njuno hčer odpeljali, ali nismo storili tega; z božjo pomočjó odtegnemo je vam še sedaj lahko, ali tudi tega nočemo storiti. Kaj hočete torej početi?“ Grozno zakrohotajo rabeljni svetima možema; v tem hipu ležal je Artemij ubit v kervi, Kándida pa in Pavlina s kamni zmečkani ste se v globino pogreznili.
Da so imele katakombe omenjeni trojni namen, priča tudi vse to, kar najdeš v njih. Tudi vidiš v votlinah klešče, žeblje, verige, križe in mnogoverstno drugo strašno orodje, s kterim so mučili kristjane. Sem ter tje stojí še kaka stara steklena posoda, v kteri je bila neki shranjena kri mučenikov; zakaj pervi kristjani so tako častili mučenike, da so vse poshranili, kar so mogli dobiti od njih in v grob spravili. Kapelice v katakombah so zibel kerščanske umetnosti. Od kraja, se vé da, bilo je vse še bolj sirovo, kajti pri mežavi luči se ne dá nič posebnega napraviti; al pozneje so bile hramovi dragocenih in umetnih pridelkov, ktere so kristjani oteli ob časih preganjanja. Te kapelice so bile z apnom ometane, na stropu so bile malane podobe. Tu je bila Kristusova glava ali križ s kamenčki ozaljšan, tam je bilo kaj iz zgodbe sv. pisma; tu spet je bil dober pastir, katakombam kaj priljubljena podoba, tam zopet ribe in ribar (sv. Peter) ali ladija, podoba cerkve itd. Na rakah so kaj ginljivi napisi, in sem ter tje izdolbene podobe. Oltarja nikjer ne manjka, tudi kerstni kamen še stojí, celó prižnico so našli v Kalikstovi katakombi in v poncijanski je še zdaj studenec, ki je curljal v kerstni kamen. V teh kapelicah je vse mirno in tiho, nič te ne opominja na grozne, strašne rečí; ampak vse ti kaže goreče upanje, ki je navdajalo perve kristjane, poterpežljivo in veselo terpeti za Jezusa, da se gotovo in kmalu sklenejo ž njim. O blago, o nebeško upanje! ti si storilo, da so bili pervi kristjani serčni junaki, da so svet zapuščali in tu v votlinah, kterih nikdar ni obsevalo božje solnce, molili in služili večnemu Bogu, kteremu niso smeli napraviti hiše na njegovem lastnem svetu. Ti nebeško upanje! ti jih nisi prevarilo! Zdaj se veselé v neskončnih nebesih, kjer jim nihče ne more braniti, da molijo in prepevajo na veke!
Tri sto let se je skrivala cerkev po temnih jamah, votlinah, po gozdih in puščavah; le včasih se je prederznila nekoliko pogledati na svitlobo, kedar so mirovali rimski cesarji. Med Valerijanom in Dioklecijanom 260—303 se je mnogo cerkvá vzdignilo, med njimi je bila najkrasnejša cerkev v Nikomediji, ki jo je ukazal razdreti in požgati ljuti Dioklecijan. Da je bilo v tistih časih že mnogo cerkvá po kerščanskem svetu, pričajo povelja raznih cesarjev, ki so ukazali cerkve požigati in razdirati. Kakošne so bile te cerkve, tega ne vemo, ker so več ali manj razrušene; berž ko no, niso bile veliko drugačne, kakor so jih pozneje zidali. Vzdigovale so se večidel nad grobi mučenikov, tako da so kristjani hodili molit k raki mučenikov in da so v podzemeljskih kapelicah na god mučenika, ki jc bil ondi pokopan, praznovali njegov spomin in obhajali službo božjo. To se je dolgo ohranilo. Prekanjeni Dioklecijan je bil od kraja dober kristjanom; kristjani so opravljali najimenitniše službe pri cesarju, veselo so se povsod vzdigovale cerkve, ali Dioklecijan od serca nikoli ni bil mil Kristusovi veri, le spoznati je hotel s tem potuhnjenim ravnanjem, kdo so kristjani. Ko jih je izvedel, ukaže leta 303, ko je bil ravno v Nikomediji, ondašnji krasni božji tempelj zažgati in razdjati; kmalo za tem pride drugo povelje, vse cerkve pokončati in vse kristjane brez usmiljenja pomoriti; tam v Rimu so štirideset božjih hramov posuli. To preganjanje, najstrašnejše in zadnje izmed vseh desetih, je terpelo deset let in razgrajalo po Laškem, po jutrovih dcžalah, po Bavorskem, Avstrijanskem, Nemškem, Francoskem in Španskem; to preganjanje je bila nevihta, ki je oznanovala krasno zarjo. In res, leta 312 se prikaže Konštantinu po poldne na nebu leskeč križ z gorečimi čerkami: „V tem znamenji bodeš zmagal.“ Ta križ je prižgal v sercu vélicega cesarja luč prave vere, ta luč je pa tudi cerkev pripeljala izpod zemlje na svitlobo, da je veselo dihala pod milim solncem in cvetela lepše ko poprej. Tristo let skoraj se je skrivala in plazila cerkev po votlinah podzemeljskih, kakor ne bi bila vredna, da jo solnce obseva. Pa kaj? saj ni bilo prostora za-njo gori na zemlji, kjer so se šopirili rimski krivi bogovi in boginje. Cerkev se je morala tedaj poprej vterditi v zemlji, da je potem krepka in mogočna razdrobila lesene ali marmeljnaste bogove nevernikov. Ali se niso Kristusove besede od besede do besedo natanko izpolnile, ko je rekel: „Nebeško kraljestvo je podobno goršičnemu zernu, ktero je človek vzel in na njivo usejal?“ Cerkev, ki je nebeško kraljestvo na zemlji, bila je tudi v zemlji, ali izrasla je in postala mogočno drevó, da tice izpod neba prihajajo in gnezdijo na njegovih vejah (Mat. 13, 31. 32). Cerkev, majhna, borna, skrita v zemlji, v treh sto letih postane mogočna, in objame ves svet. Konštantin je bil tisti srečni mož, ki jo je poklical iz zemlje; od sihmal se je lesketal poprej sovraženi križ mogočno po cerkvah, na hišah, po mestih in selih, po hribih in dolinah, na ladijah, na orožji in zastavah — križ je odslej gospodoval po vsem svetu. V povzdigo keršanskega duha je Konštantin sezidal veliko cerkev v Rimu in po drugih krajih; pomočnica v tem lepem djanji pa mu je bila pobožna mati Helena. Imenovale so se te cerkve sploh bazilike.
Leta 330. se je preselil Konštantin v Carigrad, kterega je sezidal na razvalinah starega Bizanca; zato se imenuje to mesto Konštantinopel, Konštantinovo mesto ali Carigrad. Vse malikovavske tempeljne je ukazal podreti ali spremeniti v kerščanake cerkve. Na tergih, večih prostorih, pri vodnjakih in cesarskih poslopjih je postavil pobožne spominke, na pr. dobrega pastirja, Daniela v levski jami ali kaj druzega iz svetopisemske zgodovine. Konštantinova bazilika se je tudi v „novem Rimu“ kmali vdomačila; perva Zofijina cerkev, bazilike sv. Agatonika itd. so v tem slogu narejene, razun njih imen pa ne vemo nič druzega o njih zidavi.
Razun bazilik so potrebovali pervi kristjani še druzih poslopij za razne obrede cerkvene, tako posebno za kerst, ker so še mnogokrat odraščene kerščevali ter prav pomakali v vodo. Že v katakombah so imeli take kamne; ko so pa začeli veličanske bazilike zidati, delali so tudi posebne hiše za kerstno vodo. Tudi grobne cerkve ali mavzoleje so napravljali, da so v njih pokopavali posebno imenitne ali bogate osebe. Bile so okrogle ali čveterovoglate, pozneje so dobile podobo gerškega križa, v sredi je bila raka, nad njo kuplja.
Perve bazilike so bile zidane kakor rimske sodniške hiše, ktere so tudi bazilike imenovali. Kristjani so je predelali po svojih cerkvenih potrebah. Bazilika v cerkvenem pomenu je podolgast prostor, ki je razdeljen v dva dela; manjši je bil za duhovščino, imenujemo ga kor, drugi veliko veči bil je za ljudstvo, pravimo mu ladija. V poznejših časih je dobila podobo križa. Že tako imenovani apostoljski zakoni velevajo, naj bode cerkev podolgasta in obernjena proti vzhodu tako, da tisti, ki moli, gleda proti vzhajajočemu solncu v spomin na raj pervih staršev, ki je bil v jutru. Kakor jeruzalemski tempelj imele so tudi keršanske cerkve tri dele: na večerni ali zahodni strani je bila lopa za nekristjane, potem ladija za spokornike in vernike in naposled kor ali svetišče z oltarjem za duhovne in sveta opravila. Pred durmi je bilo dvorišče, to je prostor, ki so ga obdajali oboki; v sredi je bil vodnjak ali studenec, kjer so se kristjani umivali, predno so stopili čez prag v cerkev. Iz te navade se je potem izcimilo dandanašnje škropljenje z blagoslovljeno vodo. Tu so stali tudi jokajoči, ko so pokoro delali.
Iz dvorišča so peljale tri ali še več vrat v notranjo lopo, kjer so bili tisti, ktere so še podučovali v keršanski veri in spokorniki druge verste, ki so smeli od tega kraja poslušati božjo besedo. Tu so postavljali merliče pred pokopom in navadne molitve za merliče opravljali. Ali je bil ta del pregrajen in ločen od ladije, tega ne vémo; nekteri mislijo, da so posebne duri peljale iz te lope v cerkev. Tu so stali spokorniki tretje verste, namreč klečeči in bolj zgoraj četerte verste stoječi; proti oltarju so bili ostali vérniki. Ladija je bila tako dolga, da so pridigarja slišali tudi pri durih; da je postal prostor veči, zato so ladijo širjo delali in jo delili v več ladij, po navadi v tri, pet, celó v sedem. Srednja ladija je bila najširja in najviša, ostalo so bile niže; srednja je imela posebno streho in okna, ki so bila nad stranskimi ludijami. Ladije so ločili stebri in stebrički, ktere so od kraja iz raznih paganskih tempeljnov jemáli, podstrešje je počivalo na njih ali kar ravno ali v obokih. Na evangelski strani so bile, kakor še dan danes, ženske, na epistelski moški, bliže pri altarji so bili imenitniši ljudjé, kakor župan, vradniki, mestni očetje. Na meji med ladijo in korom ali v ladiji sta stali prižnici, na kterih so brali evangeli in liste. Zadnji in najimenitniši del cele cerkve je bil kor, ograja ga je ločila od ladije. Kor je stal ene stopnjice više ko ladija in njegova meja je bila okrogla ali voglata in strop obokan. Pod tem obokom je stal kamnén oltar nekaj više od kora, večidel nad grobom kakega mučenika. Te podzemeljske kapelice ali kripte so se ohranile še precéj časa. Pod vélikimi oltarji prav starih cerkvá najdeš še zdaj hrame, kjer počivajo kosti svetnikov, n. pr. v Ogleju, pri sv. Hemi na Koroškem, kjer ima kripta neki sto stebrov in je jako obširna. Namesto poprejšnjih podzemeljskih kapelic s truplom kacega svetnika, mora zdaj vsak altar imeti vsaj nekaj tacih koščic v majhni škrinjici, sicer se ne smé sv. maša opravljati na njem. Oltar je bil štirivoglata miza, na kteri so stebri deržali streho čez njo. Kedar so službo božjo obhajali, zakrivali so ga. Blizo njega je bil prostor za pevce, da so lože razumevali duhovna; nova je tedaj navada, da kor za pevce stoji pri durih.
Za altarjem pri obokani steni jc stal škofovski sedež[3], poleg njega v polokrogu so bile marmeljnaste klopi za duhovščino. Kar se tiče ozaljšanja tačasnih cerkev, moramo spoznati; da so je krasili neizrečeno lepo. Vse je bilo večidel marmeljnasto ali z umetno vloženimi kamenčki vdelano. Okna so bila zgoraj okroglo izbokana; ravni strop je bil vdelan z razno barvanimi dilicami, podobe po stenah, na loku, na oboku korskem so bile tudi iz zloženih kamenčkov. Umetna pregrinjala in pozlačena ograja so izverševale lepoto teh cerkev. Konec četertega stoletja so napravljali po več altarjev, kajti poprej so imeli le enega; na vélikem je stal po navadi križ, nad njim sv. Duh v podobi goloba. Sveče in svetilnice so razsvitljevale že zgodaj ladijo in kor.
Ne manjka se tudi posebnega kraja, kjer so se preoblačili duhovni, kjer so hranili cerkvéno orodje in obleko: naša zakristija ali žagrad. Zvonov niso imeli v pervih štirih stoletjih, ko so bili preganjani; tedaj bi jih še rabiti ne bili smeli, ako bi jih bili tudi imeli; ko so svobodo dobili, klicali so vérnike v cerkev z ropotcem, kakor še dan danes delamo na véliki teden, ali so jih pa vkup trobili z rogovi.
V šestem stoletji so začeli zlasti v Carigradu na novo šego zidati. Obliko grobnih cerkev, ki so bile okrogle ali voglate, so prenesli na vélike cerkve. Ker ima začetek v Bizancu, imenujemo jo bizantinsko zidavo. Ta zidava se je ohranila v jutrovih deželah, v zahodnjih niso veliko marali za-njo. Poprečna in srednja ladija ste enako dolgi, kar jim daje podobo gerškega križa; kjer se ladije zadenejo, razpenja se mogočna kuplja tako, da je vsa lepota in važnost samo v sredi; altar, ki je zgoraj v kotu, zgubi svojo poprejšnjo imenitnost. Kuplja, oboki, stebri so bili krasni, zidava sama pa je tako malo napredovala, kakor sploh vsa jutranja umetnost. Posamezne cerkve so bile že v konštantinskih časih v tem duhu sezidane, ali cvetla je še le v šestem stoletji, ko je jel cesar Justinijan zidati. Njegovo najimenitniše in sploh v tej šegi najbolj znamenito delo je cerkev sv. Zofije v Carigradu, ki je sedaj turška mošeja.
Zgodovina pervega cerkvenega zidanja nam tedaj kaže, kako je bila od kraja vsaka poštena izba in hiša dobra, da so se v nji zbirali pervi kristjani, da so kruh lomili, Boga molili i. t. d.; vidimo potem, kako cerkvi pozneje še hiše niso privošili, da se je morala umakniti pod zemljo; kako je tukaj na tihem rasla in širila se in kako je naposled krepka in mogočna stopila na beli dan. Poprej je bila majhna kapolica pod zemljo, zdaj se dviga ponosno po gričih in holmcih, ter kliče vse narode k sebi; poprej revna iz navadnega kamna, zdaj prekrasna blišči so v zlatu in biserih; poprej pohlevna, tiha, zaničevana, zdaj gospoduje vsemu svetu: od severja do juga, od vzhoda do zahoda glasí se njena čast in slava.