Cerkovnik Rok

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Cerkovnik Rok: Z naših gorâ
Pavel Perko
Poglavje II. v izvirniku ni označeno.
Spisano: 1923
Viri: Domoljub, 1923, št. 35, 36, 38, 39, 40
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI.dno

I.[uredi]

Hudnika, tako ni nič! Šestdeset let — pa vse sam! Nobene ženske pri hiši; celo zdaj ne, ko so koza pripravlja, da bo imela mlade ... Ti Rok pa opravi vse: kuhaj, teži in so mežnari zraven! Lubjo ne smo čakati, ko je bila smreka posekana; ker potem deblo ni več meževno in lubje se kolje, namesto da bi so majilo. Kosem pa seka in podira, da bo kmalu vsa Gaberška gora na tleh. Sekačev ima pet; ti Rok pa sam maji in jih dohitevaj! In še star si povrhu, in grbast in nadložen... Nak, tako ne gre!

In zraven se jo treba držati svoje mežnarske službe! Gorje ti, ako no boš pozvonil ob uri! Kako jo bilo ono leto, ko jo bila silno huda zima in nekaj juter ni zvonilo jutranjice?! Ključar Veršaj je spravil vso Gaberško goro na noge in je hotel, da bi so šli pritožit k gospodu Jerneju. Možje so pa naprej zvedeli, da gospod Jernej ob takem mrazu ne bo silil cerkovnika iz postelje; zato so se vstuvili Veršaju in niso šli. Od takrat je Veršaj gorak cerkovniku Roku in skrbno pazi, kdaj zvoni in kako opravlja svojo službo. Tega pa ne ve, da mora cerkovnik Rok vse sam: kuhati, prati, šivali, za kozo poiskati in Kosmovo smreke majiti. Nak! To je preveč! Vsega ne zmore. In — hudnika! — Tako bo storil, kot mu svetuje sestra Polona. Rotijo, njeno hčer, bo vzel k sebi. Dekletce je staro deset let, a jo brihtno in pripravno. Skuhala bo za silo; kaj bi ne! In kozo bo pasla po grmovju! In poleti, ko snega ni, lahko skoči gori k cerkvi, da pozvoni! In kako cunjo tudi opere! In koš listja prinese ali malo praproti nažanje! Tako bo dobro storil sebi in njej in Poloni. Otrok bo prišel do jela in dela; ker doma je polno drugih in vsi Rotijo nekam postrani gledajo, ker se je zvrgla po materi in se vidi, da bo grbasta kakor sta Rok in Polona ... In Je bo otrok ubogal .. Čez leto in dan — zakaj ne?! Čez leto in dan ji bo zapustil kočo in tistih par bregov. In potem —? Potem naj se dekle omoži, in ko Roka žo zdavnaj več ne bo, bo opravilo cerkovnika še vedno pri koči ...

Ampak to jo! Cerkovnikova služba na Gaberški gori je silno pičla. Tisti poldrugi mernik ajde od gruntarja in tistih par hlebčkov kruha, ki jih dobi pri bajtarjih: to ni nič! Gospod Jernej je že sam imel nekoč v mislih, da je to beraška bira in da jo bo treba kdaj zvišati. Pa ključar Veršej je pregovarjal, češ, da sam človek od tega lahko živi... Sam človek?! Kje je pa zapisano, da mora biti sam? Hj, ključar Veršaj! In vi Gabrovci! Ce hočete imeti cerkovnika, plačajte ga! Cerkovnik Rok ni vaš suženj! Vse po pameti in po postavi! Hudnika!

»Že zopet kolneš!« 

»Kaj — ?«

Bila je sestra Polona, ki je prinesla hleb kruta in je prišla pogledat h kozi.

»Sam s seboj govoriš in kolneš zraven!« 

»Hudnika, saj moram! Ali so to kmetje: Veršaj in drugi?! Cerkovnika bi radi imeli in s sv. Jakobom bi se bahali — cerkovniku bi pa dali tisto beraško biro in rekli: Zdaj pa zvoni in pometaj in briši in snaži ln še po obhajilo hodi! Naj, kdor hoče!«

»Pa vendar ne boš pustil službe?« 

»Najrajši bi jo! In jo bom, če mi ne priobijubijo. Kosem me hvali, da mu nihčo ne omaji mrek tako čedno kakor jaz ... Dela je dosti!«

»Pa vendar nikar! Saj bo bolje! Saj se bodo podali! Sedaj pride nov gospod kaplan. Se mu priporoči. V nedeljo bo nastopil. Pravijo, da je mlad in pobožen gospod ...«

»Ej čez gospoda Tomaža ga ni in ga ne bo! Škoda, da smo ga izgubili!«

»Nič ne rečem! — Pa kaj sem žo hotela povedali? Čabraškemu bodo tudi zvišali.«

»Biro?« 

»Biro!«

»Cerkovniku?«

»No ja! Veš gori lahko. Vas je daleč od cerkve; pri cerkvi pa nobene hiše, razen Jeronove. Jeron pa noče. Zato: ali pridajte, ali pa boste brez zvonenja ... In bodo pridali.«

»Hm. In čabraška soseska je za polovico manjša kakor naša ...«

»ln vendar bo dobival sedaj ovsa in ajde pol mernika od grunta; od domače vasi pa pol mernika pšenice pri vsaki hiši.«  »Hudnika, to ni slabo.« 

»Na Voljči bo tudi hotel imeti povišano.« 

»Andrejec?«

»Andrejec! On pravi: draginja je vedno večja in če so Cabračani priobljubili, zakaj bi Voljčani ne?«

»Hudnika! Naša soseska je večja kot sla čabraška in voljska skupaj!«

»Saj pravim! Samo kolni nikar!«

»Ej, kolni ali ne kolni! Vpričo gospoda Tomaža sem zarobantil, pa me ni kregal ... Zdaj pa rečem, da bom res stopil doli h gospodu Jerneju in mu bom razložil, kako je z mojo službo. Če Gabrovci hočejo imeti cerkovnika, naj ga plačajo! Plačajo, kakor se spodobi! Če ne —. Hudnika!«

»Ne kolni vendar!«

»E!« In je potegnil lub, da je zaječalo po smreki. Hm! Seveda! Polona in njene pridige! Med pobožne se šteje. Pijanca je dobila v zakon in druzega nima od njega kot trop otrok. Zato pa sedaj moli in gara in dela noč in dan. In Rotijo bi rada oddala. Zato je tudi njej na tem, da se Roku poviša bira. Se bo videlo! Enkrat do jeseni stopi k gospodu Jerneju in mu razloži vse na drobno. In gospod Jernej je previden mož ... Gabrovci vendar ne bodo hoteli zaostati za Čabračani in za Voljčani! — Škoda, da je odšel gospod Tomaž! Ej, z gospodom Tomažem sta se razumela! Pet let je bil v fari. Po trikrat na leto je prišel maševat na Gaberško goro. In po maši, ko so ljudje odšli, sta sedla na tram zunaj pred cerkvijo in gospod Tomaž si je prižgal cigaro in sta se pomenila čisto po domače o vsem: o delu, o vremenu, o tem kaj je novega po svetu, o politiki ... O politiki! Kakšen je bil gospod Tomaž na liberalce! Ključarja Veršaja ni mogel, ker je bil ono leto pri občinskih volitvah potegnil z liberalci ... Da bi le novi gospod ne potegnil na Veršajevo stran! Pa saj ne more; ker za pravico gre! In če bi tudi: kaplan je kaplan, župnik je pa župnik. In gospod Jernej je mož, ki ve, kaj je potrebno in prav. Tako je: h gospodu Jerneju pojde!

Pa je prišel novi gospod kaplan. Gospod Matevž so mu rekli. Že naprej so pravili, da je natančen gospod in da bo hotel vse po novem. Sedaj je prišel in komaj da se je dobro vstanovil, je že kazal, kaj se pravi po novem ... Frančiška dan je prišel maševat na Gaberško goro. Po maši, ko so ljudje odšli, se je zadržal v cerkvi in je prosil cerkovnika Roka, naj mu razkaže cerkveno opravo. Vse je hotel videli in vedeti. Ko bi bil cerkovnik Rok na vse le naprej pripravljen! A kaj je vedel cerkovnik Rok, kakšne navade ima kaplan Matevž. In tako jima je prišlo takoj iz početka navzkriž.

Sv. Jakob v velikem oltarju mu je bil pre-robato izdelan.

»Kdo ga je izdelal?« je vprašal.

»I, rajni Zalogar, Bog mu daj dobro! Tisti, ki je žgal ogljo tam za Peskovem. Oglje je žgal in kadar je kopa gorela je svetnike klesal.«

»In takemu se izroči v delo svetnik za velik oltar« je godrnjal gospod Matevž.

Cerkovnik Rok je bil presenečen. Saj je vse spoštovalo Zalograja, dokler je živel, ker živel je kakor puščavnik in če ni klesal svetnikov, je molil rožni venec. Tudi umrl je z rožnim vencem v roki; ker takega so našli čez teden dni po smrti, ko je ležal prod kopo in je bila kopa že davno dogorela ... Svetnik je bil! Zato je pa vsak, ki je ob žegnanju pomolil pred podobo sv. Jakoba, Čutil da je to svetnik, ki ga je svetnik izklesal. Samo gospod Matevž tega ne čuti!

V stranskem oltarju je stal sv. Frančišek s križem v roki. Ni ga delal rajni Zalogar; ker sama Visošca ga je bila naročila nekje tam daleč na Tirolskem. Njemu tudi gospod Matevž ni mogel kaj reči. Vendar, kaj mu ni bilo po volji? S prstom je potegnil po njem in tisto mrvo prahu, ki mu je ostal na prstu, je pomolil Roku pod nos, rekoč:

»Poglejte!«

»I, to je prah.«

Rok se je čudil, kako da gospod Matevž tega ne ve, da se čez leto in dan tudi po cerkvenih svetnikih nabere prahu in nesnage ...

»Nabere, seveda! Zato se mora pa večkrat brisati.«

Brisati? Za tisto borno plačo: poldrug mernik ajde in par hlebčkov kruha?

No pa tega zadnjega mu ni rekel.

Marija ima strgano oblačilo,« je videl gospod Matevž.

Na ženski strani jo v tronu sedela Marija v zlatih in svilenih oblačilih. Nobena podružnica v fari ni imela take Marije. Ajlarjeva Lenka jo je bila na stara leta napravila za Gaberško cerkev. Ono leto pa, ko je cerkovnik Rok pospravljal rože po Marijinem oltarju, se je vejica pušpana bila zapletla v svilo, in obleka se je razčesnila za palec v dolgost. Kar se jo dalo zakriti, je bil Rok zakril, No, gospoda Matevža očem ni ušlo niti to ... Čakaj, še ta teden mora priti Polona in zašiti!

»Kako pa to, da so sveče lesene?«

»I, leseno so!« je pripomnil Rok. To je bila stvar, ki jo bosta morala le z gospodom Jernejem poravnati; ker gospod Jernej pusti sveče samo za sv. Jakoba. Če jih potrebuje sv. Frančišek, mu jih sv. Jakob posodi ...«

»Kaj pa to?«

»To je pa koš za smeti.«

Pod zvonikom jo bila odprtina, ki se je zapirala z vratci. Nihče ne ve, zakaj so jo bili zidarji pustili. Rok in Rokov oče sta med lelom spravljala noter smeti in le o sv. Jakobu se je počedila ludi ta shrambica.

»Še par stopinj in smeti bi bile zunaj, kajne da?«

»To je res. Ampak, saj veste: človek se navadi ...«

»Čakajte, še za veliki ollar pogledam.«

Hudnika! Tudi za veliki oltar je moral iti. Tam za oltarjem sv. Jakoba je bila v zidu obširna vdolbina. (Sam Bog ve, v kakšno izkušnja so so jo bili zidarji pustili!) V tisto vdolbino je postavljal cerkovnik Rok poleti, ker njegova hiša kleti ni imela, kozje mleko v latvicah, da se je hladilo in kisalo ... Sedaj se sicer mleko ni hladilo tamkaj, ampak — kaj da mu ni prišlo na misel! — tri velike prazne latvice so stale vgreznjone druga v drugo, kakor da na nekaj čakajo ... Gospod Matevž je stopil na prste in pogledal in poduhal ...

»Ali imate kravo pri hiši?«

»Tisto pa ne, gospod Matevži Krave pa nimam!«

Saj krave res ni imel. Ampak gorje, ako bi bil gospod Matevž prnšal po kozi ... Samemu sv. Jakobu časi in hvala da nič.

Pa vse to naj bi še bilo; saj gospod je gospod, in cerkovnik jo cerkovnik. Ampak kaj je napravil gospod Matevž tisti dan! Na potu domov se je oglasil pri ključarju Veršaju! Cerkovnik Rok je to videl izpred cerkve in lastnim očem skoro ni mogel verjeti ... Gospod Tomaž tega ni bil storil nikoli. Gospoda Matevža pa je bil počakal Veršaj pred hišo in ga hinavsko prijazno povabil. In gospod Matevž je šel v hišo ... To je bilo preveč! Sedaj bosta govorila tudi o cerkvi in o cerkovniku. In Veršaj — gorak kakor mu je — bo raznesel po soseski, kako cerkovnik Rok cerkev snaži in za red skrbi ... Ti moj Bog! Potem naj si pa upa Rok poprositi za povišanje pri birl ... Nič ne bo! Vse je šlo po vodi! Sedaj mu ne kaže drugega kot da vrže pred Vršaja cerkvene ključe in mu reče: »Na, sedaj pa ti zvoni in pometaj, ki te ima gospod Matevž rad! Trideset let sem bil pri cerkvi in moj oče tudi trideset, sedaj pa, Gaberci, si iščite drugega cerkovnika; stari grbavi Rok je odslužil ...«

Tako tedaj! Ampak prodno se stari Rok umokne, bo izpregovoril še z gospodom Jernejem in mu bo povedal, kakšne cerkvene ljudi ima pod seboj ...

Ko je prišel cerkovnik Rok domov, ga je ta že čakala sestra Polona. Bila je pri maši in sedal se je igrala s kozo in dvema mladičema, ki sta skakljala okrog vogla.

»Kaj je zopet?« se je prestrašila. Videla je, da Je slabe volje.

»Hudnika, nič ne bo!«

»Že zopet kolneš! Kaj pa je?«

»Ta tvoj novi kaplan! Nič ne bo ž njim! To je liberalec!«

»Ne govori vendar tako! Kaj pa je?«

»Kdor z liberalci hodi, je sam liberalec!« je poudaril Rok.

»S kakšnimi liberalci?« se je zavzela Polona. »Saj sam govoriš kakor kakšen liberalec.«

»Z liberalci! Pa še rečem: z liberalci! Ali mar Veršaj ni liberalec? K njemu je šel v hišo.«

Polona je osupnila. Za hip ni vedela kaj naj si misli ... Naposled je rekla:

»Kaj za to? Kristjan je pa le.«

»Kristjan, haha! Tak, ki dvema gospodoma služi, kot je gospod Tomaž večkrat rekel.«

Potem sta se prepirala o gospodu Matevža. Ona, da je dober gospod; on, da ne bo prida napravil.

»Nauke je pa le vpeljal ob nedeljab popoldne, ko so bile dosedaj večjidel le litanije.«

»Ali ima mar kaplan pravico nauke vpeljavati?«

»Saj jih je z dovoljenjem gospoda Jerneja.«

»Gospod Jernej je predober. Za tistih par ženic, ki pridejo v cerkev spat in kimat ...«

»Spat in kimat —« In Polona se je čutila prizadeto. — »Lahko govoriš, ko sam ne greš, da bi videl. Pojdi, boš videl, koliko jih pride.«

»Iz radovednosti! Dokler je gospod šo nov!« 

»Iz podučenja, meni verjemi! Ko bi ti gospoda slišal ... Takih naukov še nismo slišali.« 

»Jaz poslušam rajši gospoda Jerneja.« 

»Nič ne rečem ... In pa kako skrben je gospod Matovž. Za vse se pobriga. Celo za cerkveno petje ...« 

»Ali ni Drnovšek za to postavljen?« 

»Drnovšek je star.«

»Saj to je! Gospod Matevž je pa mlad. Zato pa pravijo ljudje: Če so pevke neumne, bi moral biti gospod pameten in se ne dajati ljudem v zobe ...«

»To je obrekovanje. Tega na ne pustim. V tej stvari je gospod Matevž popolnoma nedolžen; ker vedno je tudi Drnovšek zraven, kadar se učijo. Celo gospod Jernej pride včasih pogledat ... Zdaj se uče latinsko mašo. Kako naj jih uči Drnovšek, ko ne zna latinsko?«

»Čemu latinsko mašo?«

»Saj pravim: sam si liberalec, potem pa hočeš da bo drugi«

» ... Saj nič ne rečem ... In meni tudi nič mar. Ampak to ti povem: K gospodu Jerneju pojdem, in če sem res tako zanemarjen, da ne zaslužim, da bi bil za cerkvenika — prav, naj me odstavi! Če sem pa vendarle boljši kot hočeta Veršaj in gospod Matevž, potem naj ljudem pove, da s to beraško biro ne morem živeti ... Hudnika!

»Ne kolni! Saj sem te že večkrat!« 

»Saj ne kolnem!«

III.[uredi]

Ampak h gospodu Jerneju iti ni kar tako! Kaj veš, pri kakšni volji ga dobiš? Gospod Jernej iza mizo sedi, naočnike ima na nosu in v časopis gleda. Če je dobre volje, hitro in lahko boš opravil. A če je slabe volje, potem bo druga. Prideš in vstopiš: niti ne zmeni se zate ... Mrmra v časopis in nič noče vedeti, da je kdo, ki za vrati stoji in čaka ... še le čez kaj časa se obrne na stolu in te pogleda čez naočnike:

»Ma —! kaj je?

»Gospod Jernej, prišel sem — « 

»Kaj — ?! «

»Prišel sem —« 

»Nič nisi prišel!«

Zdaj pa povej, če si upaš ln če moreš po vrsti, kakor si se bil naučil po poti ...

Ne, ne! H gospodu Jerneju ni da bi šel kar tako. In še po takem opravku, da bi mu lastnega gospoda tožil ... Ker gospod Jernej in gospod Matevž sta dosedaj še zelo v konce. Enega tožiš, drugega boš žalil! To ne gre!

Cerkovnik Rok je pomislil tako, da počaka. Preračunil je, da bo čez mesec dni Marijino Obiskovanje. Takrat je maša pri oltarju Matere božje. Gospod Matevž bo prišel in tako se mora napraviti, da bosta prišla do razgovora. Gospod naj izve, kako Rok misli, a tudi on naj pove svoje ... Ni hudnika: dobil bo vse lepo posnaženo! Po cerkvi! Ampak po zakristiji — nič! Zato bo gospod Matevž ugovarjal. Cerkovnik Rok pa tudi ne bo štedil besedi in mu bo pobedal: »Veste gospod Matevž, cerkev je za Boga, zakristija za ljudi!« S tem ga bo izplačal za oni dan. Ali bo gospod Matevž mogel na to kaj reči? Naj le reče! Se bo vsaj vedelo, da mu je zase ... Potem bo besedal dala besedo, in povedal mu bo, da je on — Rok —že trideset let pri cerkvi, njegovo oče pa da je bil trideset. To je bilo še tisti čas, ko gospoda Matevža še na svetu ni bilo. In da so ves čas bili ljudje in gospodje zadovoljni ž njima. Sedaj pa, ko se on — gospod Matevž — pajdaši z liberalci ... O — vse mu bo povedal!

In Rok se je začel pripravljati za Marijino Obiskovanje. Povabil je Polono, da ja zašila Marijin plajš. In to je Polona znala, ker je od mladosti šivala. Zašila je tako lepo in zašiti rob zakrila z gubami, da ni hudnika, da bi gospod Matevž dobil, kje je plajš zašit ln kje ni ... Potem je šel Rok od oltarja do oltarja, obrisal svetnike, svečnike, stebre, palice ... Izprašil je vence in prte; ostrgal tla, če so bila zakapana; šel je z omelom celo po stropu in stenah, da ni mogel ostati nikjer niti prašek. Tla sta potem Polona in Rotija pomili z vodo in posušili z žaganjem ... Ampak zakristija —? Tu pa nič! Polona je sicer rekla, da je to skoro greh; ker to se pravi norčevati se iz gospoda. Toda Rok je ostal trdovraten, ker je hotel pokazati, da je že trideset let gaberški cerkovnik in da tudi ve in zna, ako hoče ...

Dobro. Pride Marijino Obiskovanje. Vsa soseska se zbere k maši; zlasti ženske. In ravno ženske imajo oko za snažnost: ženske naj sodijo! Jutranje solnce je tako lepo sijalo, da se ne bo mogel skriti niti en prašek — če je bil sploh kje kateri. In ni ga bilo. Vse se je bliščalo, tako da je bil Rok samega sebe vesel. Marijina svila se je kar izpreminjala v solncu. Sv. Frančišek je molil svoj križ proti ljudem kakor bi hotel reči: »Pa si ga oglejte!« In sv. Jakob? Ta je bil za deset let mlajši! Celo na smeh se je držal, česar cerkovnik Rok vseh trideset let ni bil zapazil ... Hudnika! Pa saj ni, da bi klel! Kar je res, je res!

Po maši so se ljudje razšli. Gospod Matevž je še molil v zakristiji, cerkovnik Rok je pospravljal obleko. Nalašč se je obračal počasi, ker je hotel, da gospod Matevž začne. Dobro je vedel, kaj je v zakristiji takega, da ni v redu. Je bilo n. pr. pokapano z voskom tam na klečavniku, kjer je gospod Matevž molil; o tistih kapljic cerkovnik Rok nalašč ni bil odrgnil. Pri umivalniku ni bilo brisače. Prejšnjo brisačo je bil dal Rok v perilo, a do tega dne je ni bil dobil nazaj. Bi jo dobil, če bl bil priganjal perico, ali če bi bil poprosil gospoda Jerneja. Pa čemu? Ali naj jo cerkovnik za vse? Za kaj so pa ključarji? — Vrata v zakristijo so zaškripala; ključavnica je bila pusta, da se je težko odpirala. Rok je to vedel, ampak ali naj cerkovnik na svoje stroške kupuje olje za mazanje? In tako je bilo še več stvari ... Še to in ono bo morebiti gospod Matevž opazil, ker mu ne bo všeč ... Naj le! —

Gospod Matevž vstaja, spravlja knjižico, si zapenja suknjo — gre po zakristiji — ozira ae — vse vidi ... Nič ne reče. Ali ne bo nič? Zunaj pred cerkvijo se je ustavil ... Stoji in gleda naokrog, stopa gor in dol in čaka ... Naj le čaka! Roku se ne mudi. Pospraviti je treba po zakristiji, dejati v red in pozapreti ... Tako! Sedaj pa hajdi ven, da vidimo, kaj ima gospod Matevž na srcu!

»Slišite Rok —!«

»No —?«

»Krave sicer nimate, pač pa kozo. Tako so mi povedali.«

Rok je osupel. Usta odpira in zapira, toda glasu ne spravi iz grla. Oči ima široko odprte in le to vidi, kako se v gospodovih očeh nekaj kreše; pa ne ve, ali je to k jezi ali je k smehu ... Ali se mar hoče gospod Matevž norčevati? — O kozi so mu povedali. Kdo neki? Veršaj! Torej tudi o tistih latvicah za oltarjem sta se menila ...

»Jelite tok, da je res tako?«

»Gospod Matevž, res je tako. Krave nimam, kozo pa imam. Celo tri koze imam, ker stara je imela mlade ...«

»No vidite! To sem hotel reči.«

In gospod Matevž mu je rahlo potrkal na ramo:

»Pa zbogom!«

»Zbogom!«

Preden se je Rok dobro zavedel, je bil gospod Matevž že sredi hriba. Roku je bilo vroča in mrzlo obenem. Gledal je za gospodom in cel roj misli so mu je podil po glavi. Kuj gospod Matevž hoče? Kaj misli o njem? Kaj bo povedal doma gospodu Jerneju?

Giej zopet stoji Veršaj pred hišo! Zopet ga vabi ... Zopet gro gospod Malevž v hišo! Tako?! K Veršaju! Da mu pove, kako je ugnal cerkovnika Roka in da se potein oba ponorčujeta iz njega?! Naj se le! In še gospod Jernej povrhu! Zdaj je gotovo, da pojde h gospodu Jerneju in še to nedeljo. Nič ne bo prosil, nič so ne bo izgovarjal; ampak kar odpovedal bo! Cerkovnik Rok ni, da bi ga imeli za norca. Trideset let je pri cerkvi ... Vse je lepo osnažil za Marijino Obiskovanje, tako da bi cerkovnik iz mesta ne bil mogel lepše ... Sedaj pa — Le dobile cerkovnika, katerega hočete! Samega Veršaja, ako hočete! Stari grbavi Rok vam je odslužil!

»No, kako je?«

Bila je Polona, ki je pristopila, ko so bili ljudje odšli. V cerkvi se je bila zamudila. Ko Je slišala, da se Rok in gospod Matevž menita zunaj, je bila vsa vesela, ker si pač ni mogla misliti drugače, kot da je gospod Matevž izvanredno zadovoljen ... In ko gospoda več ni bilo, je prišla ln pristopila ter vprašala kako in kaj.

»Kako bi neki? Hudnika —!«

»Nikar — «

»Eh, pusti me v miru in ne draži me!«

Ključ je zaškripal v vratih in cerkovnik Rok je z odločnimi koraki odšel po hribu, jezen nase in na ves svet ...

IV.[uredi]

Tisto nedeljo po prvi maši je počakal cerkovnik Kok za zvonikom, da je gospod Jernej počasi odstopical v župnišče. Potem pa —. Naj bo kar hoče! Malo čudno je sicer, da hodi cerkvonik Rok na stara leta odpovedavat službo; toda kdo je vzrok?! Trideset let je bil dober, sedaj pa pride mlad, neizkušen kaplan in —. Ne, tega cerkovnik Rok ne prenese! In če je gospod Jernej tudi tistih misli kot gospod Matevž — pa tudi dobro!

Ali prav vidi? Ali ni to Veršaj, ki je prišel iz župnišča? Kedaj je pač šel noter, da ga Rok ni bil opazil? Ali je bil pri gospodu Matevžu? Pri gospodu Jerneju prav gotovo ne, ker gospod Jernej najprej zajuterkuje, potem šele govori z ljudmi. Kaj imata Veršaj in gospod Matevž skupaj? Ali zopet starega Roka vlekla skozi zobe? Tudi dobro!

Rok je počakal za zvonikom, da je Veršaj odšel, in potem še malo, da je gospod Jernej pozajuterkoval. Potem pa, hajdi! Odločno in pogumno! Kdo mu kaj more?!

»No-o?« je zategnil gospod Jernej.

»Sem prišel ... Hm —! Dobro jutro nam Bog daj!«

»Bog daj! Kdo je —? Rok, vi ste! No-o?«

»Rok sem in sem prišel ... Hm!«

Hudika, kako bi ga ne medlo, ko je bil pa pri gospodu Jerneju tisti, ki se ga je cerkvonik najmanj nadejal ... Gospod Matevž!

»Kaj je, no? Pa tamle k peči sedite.«

»Sem prišel —. Odpovedati sem prišel!«

»Ka-aj?«

In gospod Jernej se je okrenil na svojem stolu in pogledal preko očal. Kadar je gospod Jernej pogledal preko očal, je bil ali slabe volje, ali pa iznenaden. Pa pot je bil iznenaden.

»Odpovedati sem prišel, ker —. Zdi se mi, da nekateri niso z menoj zadovoljni — (Rok je pogledal na gospoda Matevža, ki je nekaj bral in se pomalem smehljal v časopis) — ker da ne snažim dovolj ...«

Gospod Matevž je pogledal izza časopisa, a rekel ni nič in tudi hud ni bil videti. V očeh se mu je še vedno smehljalo ...

»Kako to? Kdo to pravi?« se je čudil gospod Jernej.

»I — ! Sv. Jakob, pravijo, ima predebelo in neoteseno glavo ... «

»Kaj Rok, ali ste vi odgovori za sv. Jakoba glavo?« se je zasmejal gospod Jernej. Gospod Matevž je skril glavo za časopis.

»Saj ravno to je! Gospod Jernej, saj jaz ravno to pravim. Ali ni delal sv. Jakoba rajši Zalogar, Bog mu daj dobro?!«

»Seveda.«

»Potem sem pa jaz kriv vsega ... In pravijo, da cerkve ne snažim ... Povejte, gospod Matevž, ali ni bilo na Marijino Obiskovanje dosti posnaženo?«

»Dosti,« je odgovoril gospod Matevž.

»Če to ni dosti, gospod Jernej, jaz ne morem več. Trideset let sem mežnaril in vsem je bilo prav ... Če sem zaenkrat zanič, prosim gospod Jernej, odstavite me! Naj pa Veršaj zvoni in mežnari! Ni da vi rekel! In tudi kregat se nisem prišel!«

»No, no! Kaj bi tisto! Rok — (in gospod Jernej je vstal in šel do peči in Roka potrepljal po rami) — Rok, tisto pa ne! Roka iz Gaberške gore pa jaz ne odstavim. Kaj bi rekel sv. Jakob? Trideset let sva bila prijatelja, zdaj na stara leta pa bi se kregala?! Ma, čuješ — (in gospod Rok je odprl vrata, ki vodijo v kuhinjo in zaklical dekletu) — Čuješ! Prinesi steklenico pelinovca! Za Roka! Za našega Roka!«

Potem je bilo vse dobro. Gospod Jernej se je smejal; gospod Matevž se je smehljal; dekle je prineslo pelinkovec, ki je bil zelo dober. Kaj je hotel Rok. Malo sram ga je bilo, a smejal se je! Saj tega je bil lahko vesel, ko je videl, da je gospod Jernej popolnoma na njegovi strani. In niti to ni bilo gotovo, ali ga je gospod Matevž tožil, ali a ni ...

Vendar, ko čez pol ure potem stopal navzgor proti Gaberški gori je premišljeval kako je opravil, se mu je zdelo, čezdalje bolj, da se ni obnašal tako odločlo, kot bi se bil moral ... Saj — če pomisli — zakaj pa je pravzaprav bil šel v župnišče? Ali si ni bil namenil, da se bo dal pregovoriti le proti temu, da se mu zviša bira?! In, ali je Rok ves čas zinil le besedo o biri? Ko se je gospod Jernej dobrovoljno smejal, in ko se je polinovec smejal v kozarcu: takrat je bilo vse drugo pozabljeno. Bira in Rotija in Veršaj — vse je izginilo iz spomina! In gospod Matevž? Smehljal se je sicer, toda kdo ve, iz kakšnega namena?! Kdo ugane, kaj takim mladim gospodom roji po glavi, kadar se smejajo? No in sedaj je pravzaprav pritrdil, da hoče mežnariti še dalje za tisto beraško plačo ... Na vse to pa bo Veršaj še za ključarja in ga bosta z gospodom Matevžom še nadalje objedala pri ljudeh ... Ljudje so sicer zadovoljni ž znjim — saj Polona tako pravi — ampak Veršaj je le ključar in gospod Matevž hodi v njegovo hišo ...

Cerkovnik Rok se je bridko jezil nad svojo neodločnostjo. Vrh sopotja se je obrnil nazaj in resno je pomislil, če naj bi se ne vrnil in gospodu Jerneju ne povedal tako, kot si je bil sestavil med tednom ... Toda predaleč je bilo in osmešil bi se pravzaprav ... Naj bo! Zavoljo sv. Jakoba naj bo! O sv. Jakobu naj se pa odloči! Do takrat bo cerkovnik Rok še mežnaril za tisto biro. Po sv. Jakobu pa stopi še enkrat k gospodu Jerneju in mu poreče: »Gospod Jernej, sv. Jakobu na čast sem napravil tako, da sem počakal; zdaj pa naj še sv. Jakob meni naredi, da se mi zviša bira ...« hudnika, tedaj se pa cerkovnik Rok ne bo dal odpraviti kar s kozarcem peiinovca ... Nak!

Tako se je cerkovnik Rok naposled umiril ln potolažil. Nekam vesel in dobre volje je dospel do svoje kočice. Tam ga je žo čakala Polona, ki je bila prišla nakrmit koze in povedat novic, ki si jih je bila nabrala na potu od jutranje maše.

Oba gospoda — tako jo vedela — hočeta, da so zviša bira ne le v Čabračah, ne le na Voljči, ampak tudi na Gaberški gori ... V Čabračah sta le dva zvona, na Gaberški gori trije ... Čabraška soseska šteje štiri vasi, gaberška devet ... Kaj se to pravi?

»To so marnje!« jo je prekinil Rok. »V župnišču sem bil in z obema gospodoma govoril, pa mi nista tega niti omenila.«

»V župnlšču si bil? Pa se nisi šel kregat?«

»Pa če sem se — ?! Hudnikal«

»ln klel si tudi?« 

»Eh, kaj me boš vedno! To rečem, da so to marnje, ker bi sicer gospod Jernej ne bil molčal o biri.«

»To je ako — je razlagala Polona — to je sedaj dogovor le med Veršajem in med gospodoma. Nihče bi ne vedel, pa jo Veršaj od mase grede nekaj izklepetal. Veršaj je zoper biro, pa ga gospod Matevž pregovarja. Predno bo sv. Jakob, se bo vso izvedelo. Če prej ne, o sv. Jakobu pa gotovo!«

Rok ni vedel, ali bi verjel, ali ne. Vendar, čo jo pomislil — Čabrače ... Voljča ... Gaberška gara ... Vse jo mogoče! Potemtakem bi gospod Matevž bil tudi za biro?l

»Veš kaj, jaz sem se pa bil odločil, da odpovem —«

»Mežnarjenje —?«

»Da.«

»Ali si na glavo padel? Saj ljudjo so s teboj. Ali nič ne izveš? Pa kako boš izvedel, ko si le v hosti? Ne veš, kako so te žensko hvalile ob Marijinem Obiskovanju. Vso se je bliskalo po cerkvi, so rekle ... Za sv. Jakoba bomo pa okrasili še vse drugače. Obe z Rotijo bova prišli in pomagali. Veš, jaz mislim: Rolija naj kar pride! Kar vzemi jo in tukaj naj bo. Ti imaš s smrekami dosti dela. Kozo bodo tudi čezdaljeveč potrebovale. V hlevu se preveč zaje; po grmovju jih je treba seganjati. In zato je Rotija kakor nalašč ...«

Polona jo znala govoriti. Seveda, govorila je pač tako, kot je njej kazalo. Iu pravzaprav, saj vse to je bilo res. Če mu priobljubijo pri biri ... In ker je gospod Matevž tudi za to.

In pritrdil je Poloni, da naj Rotija kar pride. Vsaj do sv. Jakoba.

»Kaj so pa gospodje rekli?«

»Hudnikal Kaj bodo neki rekli!«

>Ne kolni, saj sem že rekla! Gospod Matevž bo zvedel ln še za preklinjevalca te bo imel.«

»Gospod Matevž?! Tako ti povem: za gospoda Matevža mi ni toliko. Kaplan je kaplan, od danes do jutri ... Gospod Jernej je mož, to si zapomni!«

»Nič ne rečem. Ampak za pobožne je gospod Matevž še boljši kot gospod Jernej.«

»Za pobožne —?!« In cerkovnik Rok se je namrdnil nad Polono. »Tista vaša pobožnost?! To ti rečem, kar pravi gospod Jernej: Pobožnost je že dobra; ampak tiste, ki se štejejo pobožne, niso vselej dobre!«

»Kaj? Ali nam hočeš kaj očitati? AH nismo —? Ali se spodobi, da ti, ki si za cerkovnika, tako govoriš?«

»Veš kaj, to govorim, kar govori gospod Jernej. In gospod Jernej je župnik, jaz sem pa cerkovnik!«

Te besode so bile tako odločne, da so prisilile celo Polono, da jo obmolknila.

V.[uredi]

Rotija je res prišla. Polona jo jc pripeljala drugi dan vsa vesela in hvaležna:

»Dobro delo si storil meni in otroku. Meni, saj veš kako mi je. Mož pijanec, otroci pa: Daj, daj! Ti moj Bog, to je zakonski stan! In za dekle bo tudi bolje tako. Saj ne rečem: mene uboga, meni ne odgovarja. Ampak z drugimi otroci se tepe in prepira. Je te tako na vasi, kjer je polno otrok. Tukaj bo pa kar nalašč zanjo, ker bo sama.«

Posebno priporočilo to ni bilo. Vendar — je dejal Rok — za koze bo le dobra in, Polona je tudi reva! Vsaj do sv. Jakoba naj se poizkusi!

In res: dekletce je bilo brihtno in je takoj razumelo, sakaj bo pri hiši. Najprej se je lotilo hleva ln koz. Mlesti je znala kakor odraščeua. Gnoj in navlako je odstranila vsaki dan sproti; tako da je bil hlev čeden kot drugod srednje snažna kmečka izba. Po grmovju okrog bajte je nasmukala perja za koze. Če je bilo lepo vreme, jih je gonila tja po rebri, kjer je rastlo pritlikovje. Koze eo ee je nazadnje privadile, da so šle za njo kakor gre pes ali maček za človekom ... Tudi kuhala je vsaj navadne jedi. In drv je nanosila in vode — vse sama.

»Kaj pa peka?«

»Še ne znam. A mati bo prišla in me bo naučila.«

Res dekletce je bilo pogumno, ročno in pripravno za vsako delo. Majhno sicer, ker poznalo se ji je že, da bo grbavo; vendar je bilo živahno in veselo kot popolnoma zdrav otrok. Gozd je oživel ln vsa okolica, ko je hodila okrog koče in venomer pelo ali se pogovarjalo s kozami. Pletlo je nogovico med tem ko so se koze pasle po hosti, in zraven je izklepetalo ln povedalo vso kakor je vedelo in znalo. Roku je bilo v kratek čas in dejal si je: »Prav je, da sem vzel otroka. Če mi res priobljubijo pri biri, lahko se bodeva živila. Razposajenosti so bo pa otrok počasi odvadil.«

»Jaz bom govorila z gospodom Matevžem in mu bom rekle, da vam morajo zvižati biro«, je rekla onkrat kar tako vmes. Rok se je čudil, kako da otrok ve o njegovi biri.

»Kakšno biro? Kaj ti veš, kakšno biro imam?« 

»Dobro vem. Pol mernika ajde od grunta; od bajtarja pa hlebčke — pa majhne!«

»Kdo ti je povedal?«

»Mati. Mi je rekla mati: ker me ima gospod Matevž rad, naj ga prosim, da boste dobivali večjo biro. In jaz ga bom prosila.«

»Ne smeš.«

»Če me pa ima gospod Matevž rad ...« 

»Kako da te ima rad?«

»Me pa ima! V šoli sva se stepli z Karolino iz Čabrač, tisto Maticovo, ki je Matic za cerkovnika. Jaz sem rekla: Če bodo vam zvišali biro, našemu stricu pa morajo tudi! Ona pa je rekla: Tvoj stric je sam in pa grbast. Jaz sem rekla: »Kaj je pa tebi mar, če je grbast! Ona je rekla: Saj si ti tudi. In jaz sem jo sunila v nos, da ji je kri tekla ... Takrat je stopil v sobo gospod Matevž.« 

»In kaj je rekel gospod Matevž?« 

»Vprašal je kako je bilo in zame se je potegnil. Je rekel, da se ne sme nikomur očitati, če je grbast, ker Bog tako da. Meni pa je rekel, da ne smem v nos suvati.

»Prav je rekel!«

Ah ta otrok! Zvrgel so je po Poloni. Vse ve, vse si upa! Celo gospoda Matevža se ne boji ...

»Zdaj bom pa šla enkrat k gospodu Matevžu in mu bom povedala, da sedaj nikogar ne sujem v nos, ker ga ne morem, ker sem na Gaberški gori.«

»Bog varuj da bi šla!« 

»Mati je pa rekla, da naj grem.« 

»Če je tudi rekla! Zdaj moraš mene ubogati.« 

»Pa ne bom šla ... Pa saj bo gospod Matevž sam prišel o sv. Jakobu! Tam na poti ga bom počakala in —. Ke, Kešca! Kešu, Kuš! Su, su, su!« 

In skočila je po hosti, da pomiri mlada dva, ki sta se obdelavah z rožički. —

Ta otrok! Zameril bi mu, a mu ne more, ker če ga pogleda, se mu zasmili, češ: »Živel boš vse svoje dni, pa to je dobro, da ti je dal Bog veselo srce!

Polona je tiste dni večkrat pritekla, da je dekletu pokazala pri kuhi in pri peki. Vselej je prinesla tudi kaj novic o tem, kaj ljudje pravijo o biri. Vse da kaže dobro. Ljudje se ne bodo ustavljali. Gospod Jernej naj pokliče može v župnišče, da se na vse enakomerno in pravično razdeli. Ker toliko kot Čabračani in Voljčani si upajo tudi Gaberci ...

»Za sv. Jakoba bo treba cerkev posebno lepo osnažiti«, je svetovala Polona.

»To pa da.« 

»In tudi zakristijo!«

»Tisto pa še nič ne obljubim, ker ne vem kako bo kaj gospod Matevž ... «

»Pa vendar! Ne bodi trmasti Ali meniš, da bo gospod Matevž pustil, da se boš norčeval iz njega?«

»Kdo se neki norčuje? Ali sem kaj rekel?«

»Jaz pravim, da si je treba pridobiti gospoda Matevža, potem bo Slo vse gladko in dobro.«

»Jaz pa pravim, da gospoda Jerneja.«

»Nič ne rečem. Vendar ... Pa kaj ti bom pravila!«

Tiste dni pred sv. Jakobom je ostala Polona po cele dni: zavoljo snaženja. Prte in pregrinjala je vse lepo oprala in zlikala. Tudi rutice in mašno perilo: vse je moralo biti belo kakor sneg. Zadnji dan je bilo treba poribati in pomesti vso cerkev, izprazniti oltarje in vence, izbrisati podobe, klopi, omaro. Kaj je tega od Marijinega Obiskovanja pa do sv. Jakoba, in vendar — koliko se nabere prahu in nesnage! Mislil si, da nisi mogel bolje osnažiti, kot si; a danes vzameš v roko, odrgneš in otereš z cunjo in — svetnikova obleka se ti nanovo posveti ... In še to in ono! Venec ob okvirju sv. Jakoba — kaj let je že tega, kar ga je bila napravila Dobenska Maruša! Izprašiš ga, liste poravnaš, nanovo ga pripneš — in ta ali oni bo vprašal: »Ali je nov?«

Vse to sta delala Rok in Polona. Rotija pa je tekala od studenca do cerkve in od ccrkve zopet do studenca, nosila vodo v ročni posodi, ožemala cunjo in podajala Poloni, kar je potrebovala.

Kako hitro je mineval dan. Polona je dobila komaj časa, da je skuhala; Rotija pa, da je nakrmila koze.

Proti večeru, ko je bila posnažena vsa cerkev in tudi zakristija, je prišel Veršaj. Kot ključar je pač hotel pogledati kako in kaj ... No, naj le pogleda!

Cerkovnik Rok je stal v tronu sv. Jakoba in pribijal venec okrog okvirja. Morebiti ga je bilo res smešno videti, malega grbastega Roka, prepasanega visoko gori do pod vrata, poleg ogromne postave sv. Jakoba ...

Veršaj se je ponorčeval:

»Glej, glej! Sem mislil, da je sv. Jakob oživel.«

»Zakaj bi oživel —«

»Ker se nekaj giblje in gomazi gori okrog sv. Jakoba, he!«

»Oživel ni«, ga je zavrnil Rok, ki je vedel, da norčevanje leti na njegovo majhno postavo. »Kaj bo oživel? Ampak Rok in sv. Jakob morata biti skupaj, ker se to spodobi. Saj tudi v pratiki nista daleč narazen.«

S tem je Rok prisekal Veršaja ošabnega, da bo vedel, da bosta Rok in sv. Jakob tudi še nadalje skupaj, četudi bi Veršaj rajši videl, da bi ne bila ...

»Ali si bil res pri gospodu Jerneju in da si odpovedaval?« je zategoval Veršaj.

»Bil sem, bil! In mislil sem odpovedati, to je res. Pa gospod Jernej je rekel, da naj ostanem in sem dejal: Do sv. Jakoba ostanem.«

»Kaj pa potem?«

»Potem se bo že še videlo.«

»Biro pravijo da bi ti zvišali.«

»Saj mislim da to tudi zaslužim.«

»Nc rečem da ne. Ampak juternico boš pa že moral zvoniti kot jo po drugod zvoni; če ne, Poljanci pravijo: Vi Gaberci, zaspanci ne marate, da bi vas kdo iz spanja budil; zato vam pa juternice ne zvoni ...«

»No, ta je pa bosa!« se je zasmejala Polona. Malo greh se ji je zdelo, da se v cerkvi smeje, pa vendar! Kje neki je Veršaj pobral to svojo modrost? In kdo je še kedaj kaj takega rekel?

Veršaj je šel moško po cerkvi gor in dol, pogledal, potipal tu in tam, prikimal ali pa mrmral ... Potem je izvlekel iz žepa mero in začel meriti cer kev podolgem in počez. Štel in računal je na prste, hodil je od altarja do vrat, pregledal in premeril vse kote in zopet računal. Potem je odšel v zakristijo in od tam na presto.

»Kaj hudnika, ali mu sedaj tudi cerkev ni več všeč? Pu je ne misli podreti in potem novo zidati? Pa od kedaj so še liberalci cerkve zidali? Podirali ja, zidali ne!«


VI.[uredi]

Sv. Jakob! Sv. Jakob! Nebo je jasno in izbrisano, da vidiš kamniške golce kakor na dlani. Izza Blegoša gleda selski Porezen; tam doli proli Notranjski pa se loči med hribovjem Vrh sv. Treh kraljev in cerkev na njegovi plešasti glavi. Cesta v dolini se vije kot belu kača proti Loki. Sora kaže bliščeče pego, ki se spreminjajo v solncu. Nekje dol od Oselice pa prihaja glas zvona, ki vabi k deseti maši.

Cerkovnik Rok je že zdavnaj odzvonil devet. Sedaj hiti in pripravlja po zakristiji, da bo pozneje lahko stopil ven pred cerkev in pozdravljal znance, ki bodo prihajali od blizu in daleč.

Danes ta dan je tudi cerkovnik Rok ves pomlajen. Urbanov Janez iz Predmosta mu jo napravil obleko, oklah in ohlapno. Gubo na hrbtu mu je znal z batiranjem skoro popolnoma zakriti. Gumbi na telovniku, ki jih ima Rok še po rajnem očetu, se mu svetijo v solncu. Obraz si je obril in lase je počesal ua teme, da je videti deset let mlajši.

Ej, cerkovnik Rok se danes zaveda, kaj je, Gabrovci naj si ogledajo cerkev in altarje ln še zakristijo povrhu: cerkovnik Rok so ne boji nikogar, niti samega gospoda Matevža! Danes ta dan se mora nekaj odločiti! Kar v zraku je! Kar vzkli! Kar pripravlja se!

Ljudje prihajajo ... Tu posamez; tam v gručah; tam zadaj že kar v vrstah ... Je pač sveti Jakob!

»Ali naj grem —?«

»Le pojdi! A no začni poprej, da ti bom dal znamenje. Kje je pa Mihačev? Pa saj je tu. Pravi. Le pojdita!«

Blažev ln Mihačev sta bila zvonarja ta dan, ker Rok je moral ostati spodaj, da napravi gospoda.

»Pozdravljeni! Bog da! No, ali si prišel?« 

»Prišel. Ampak sv. Jakob, ta ne prizanaša!«

»Zima ne, gospoda ne in sv. Jakob tudi ne,« odgovarja Rok in so smehlja.

Tam na tratini je Veršaj zbral gručo mož ln sedaj jim nekaj govori in dopoveduje, zraven pa maha z rokami ... (Kaj bi neki mahal z rokami, saj ima jezik dosti dolg!) Večina mu pritrjuje, nekateri ugovarjajo ... Kaj se neki plede? Nekaj je, na naj zakrivajo kakor hočejo. Ej, cerkovnik Rok ni slep in tako se mu zdi, da zanj gre. Prav! Naj se izkaže! Trideseto leto že oskrbuje sv. Jakoba, pa je bilo leto za letom enako. Sedaj naj se nekaj izpremeni, naj bo že na eno ali drugo stran!

Glej, tam doli prihaja gospod Matevž! Gruče fantov ima okrog sebe in sam je kakor fant, ki se smeje in šali z njimi kakor njih eden ... Hudnika, ali je to prav? Gospod Tomaž ni bil nikoli tako podomače ... Zdaj se je vstavil pri gruči okrog Vršaja. Glej ga Veršaja, hinavca! Kaj pa misli da je? Izmed vseh je stopil h gospodu in mu nekaj dopoveduje. Drugi, ki bo stali od daleč, se približujejo, poslušajo, pritrjujejo ... Predaleč so, in Rok, dasi vleče na ušesa, sliši samo kako posamezno besedo. Vsi ljudje, ves grič se giblje proti gospodu Matevžu. Kmalu je obdan od mladih in starih. Na vse strani odgovarja, dopoveduje, razlaga, kaže z rokami ... Rok pa stoji na pragu zakristije, in zanj so nihče ne zmeni ...

»Zvoni!«

Dvignil je roko proti linam in je dal znamenje. Kaj bi tam stali in govorili, sv. Jakob pa naj bi sam čakal v cerkvi ...

Že zvonil! Že udarja! Vse se je obrnilo. Gospod Malevž si del jez skozi množico. Gruča se razhaja ... Le Veršaj, usiljivec, še gospodu nekaj razlaga in dopoveduje. A gospodu so mudi ...

»Dober dan nam Bog daj in sv. Jakob!«

»O — naš Roki« se oveseli gospod Matevž in potreplja Roka po rami »Rok, danes ste pa kakor fant! Za deset let ste mlajši!«

Roku jo mahoma ogrko pri srcu. Nekaj se mu taja . .

»Gospod Matevž, hvala za besede! Fant že; ampak star in onemogel. Pomislite: trideset let —«

»E, kaj tisto! Star in onemogel —? Pa majite smreke, da bo kmalu vsa Gaberška gora kakor tamle kamniški golci!«

»To še ne, gospod Matevž! Ampak moram! Kosem me naganja! In pa, saj veste, prislužiti je treba kaj za stara leta ...«

»Stara leta — o tem molčimo!«

»Vi že, gospod Matevž, vi že ... Ampak jaz —«

Gospod Matevž stopi v zakristijo. Cerkovnik Rok hoče za njim, pa ga nekdo pridrži za rokav. Polona je. Vsa je razgreta In zasopla. Rotijo ima poleg sebe in pridržano, a polna veselja pripoveduje, da je gospod Matevž Rotijo ogovoril, ko je šla pred njim in jo vprašal, kje stanuje, in ji obljubil, da pojde po maši doli — pomisli! — doli v Rokovo kočo na obisk ...

»Ali res?«

Roka je spreletelo nekaj sladkega... Zdaj je spoznal, da imn gospod Matevž tudi njega rad in da ga upošteva ... Po maši bo vpričo vseh ljudi šel ž njim doli v njegovo kočo! O —!

»Slišiš!« hiti Polona. »Poslušaj! Jaz pohitim takoj po maši dol, da malo pospravim in počedim. Rotija bo počakala pred zakristijo. In potem pridite skupaj doli ...«

»Seveda. Seveda.«

Rok je kakor v omotici. Ko oblači gospoda, se mu trese roka ln vse telo mu je okorno in neokretno ... O — gospod Matevž! To vam je človek! Gospod Matevž!

In pridiga! Pridiga!

Najprej je gospod Matevž opisal življenje sv. Jakoba. Potem je blagroval Gabrovce, da imajo ravno sv. Jakoba za patrona. Potem je povedal, da je njihova cerkev ople zidana in da je posebno znamenita, ker je stara ... Potem pa je prišel na dan s tem, kako da sta skupno z gospodom Jernejem sklenila, da se mora sv. Jakobu na čast pri cerkvi nekaj popraviti, obnoviti ... Kaj? — Cerkev ima nekaj premoženja; s tem se bo preslikal veliki altar in prenovil kip sv. Jakoba ... Po tleh je treba napraviti nov kameniti tlak. Toda — poslušajte! — stroške za tlak je prevzel nekdo iz domače soseske. (Aha! Veršaj!) Na ljudi torej ne pride dosti cerkvenih stroškov. Toda, prenovljena cerkev bo morala biti skrbno snažena (Kaj pa to?) »Že sedaj, kakor ste videli na praznik Marijinega Obiskovanja in kakor danes še bolj vidite, je cerkev, kar se snažnosti tiče, v skrbnih rokah. (O —!) Poglejte sv. Jakoba, ki je že danes kakor prenovljen! Poglejte oltarje, na katerih ne najdete niti trohice prahu! Poglejte prte in mašno perilo: vse belo in lepo izlikano! Poglejte po kotih ln sluzih in zarezah: povsod je prišla zraven človeška roka in vse lepo posnažila! Imate cerkovnika, bi mu je mar lepota hiše božje. A ta cerkovnik ima čudo pičlo biro... (O gospod Matevž!) — Pomislite, kako je pri sosednjih podružnicah! Čabrače ... Voljča ... Manjše so in manj premožne ... Možje Gabrovci, ali boste zaostali za drugimi? Zato boste prišli danes teden po prvi maši v župnišče, da se pomenite kako in kaj ... Vaša čast, čast soseske to zahteva! Sv. Jakob bo povrnil!«

Zadnje stvari je čul Rok le še kakor iz daljave. Bil je omoten, kakor da ga kdo postavlja na tron poleg sv. Jakoba in da se vsa oerkev v spoštovanju ozira gori proti njemu ... Ni skoro vedel, kje staji in kako mu je. Sram ga je bilo po eni strani, a po drugi strani bi bil najrajši padel gospodu Matevžu k nogam in ga prosil odpuščanja za vse — za vse ... Potem mu je prišla na misel Polona, ki ga vedno prav učila ... In Rotija, ta otrok priprosti in nebogljeni, ki bo sedaj imel kje svoj doma in zavetje ... In koza in kozlliča, ki ih bo sedaj lažje redil in ohranil za dom.

In solze so polile cerkovnika Roka tam na pragu v zakristiji, da se je umaknil nazaj in se naslonil na omaro ...

Oj danes ta dan! Sv Jakob! Sv, Jakob!

* * *

In po maši — kdo bi dopovedal! — je res šel gospod Matevž z Rokom in Rotijo doli v njihovo kočico. Vpričo vseh je šel! Tisti, ki so bili zaostali pri cerkvi, so lahko videli, da je šel. In med tistimi je bil tudi Veršaj. Tam ob strani je stal in sladko in na smeh se je držal. Pozdravil je, ko so šli mimo njega. In gospod Matevž mu je rekel: našemu Roku, da si ogledam njegovo kočo in hlev »Tudi pri vas se oglasim. Poprej pa stopim doli k in živinico.« In šli so. Vsa soseska jc lahko videla, da so šli ...

Tam doli v koči pa je sedel gospod Matevž za mizo in je govoril in se smejal, kakor vsak človek ... In Polona je postavila predenj krožnik z ocvrtjem in gospod Matevž je vzel in jedel ... Potem mu je morala Rolija razkazali mašno knjižico in dopovedati od vsake podobice posebej, kje jo je dobila ... Nazadnje je stopil celo v hlev, in kozo, ki so jo bala za mladiča, je pogovarjal ... Ko je odhajal, je dal Rotiji srebrn tolar za pet kron in ji je rekel, da naj bo pridna in dobra gospodinja. Polona mu je poljubila roko in Rotija tudi ... Rok pa ga je spremil do ovinka in mu je tam koncu laza tudi poljubil roko in ga s solzami v očeh prosil odpuščanja za tisto — no, za tisto laž 0 kravi in kozah ... Gospod Matevž pa se je nasmehnil in je rekel dobrovoljno, da tisto ni bila laž ...

O — gospod Matevž! Bog mu daj dobro! In sv. Jakob! Sv. Jakob!