Cerheniški brest

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cerheniški brest.
(Po češkem Franciška Rubeša.)

P.
Izdano: Slovenska bčela 1850 št. 1-2
Viri: [1] [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na veliko gospojnico leta 1821 je šla truma čverstih mladenčev in deklin iz Dobrihovske cerkve proti Cerhenicam.

»Povejte nam kaj, deklice, za kratek čas!« je djal fantov jeden, ko je truma blizo gaja prišla.

»Ti moraš kaj povedati,« so odgovorile dobrovoljne deklice.

»Jaz bi imel kaj povedati? — Dajte mi pokoj; jaz nič ne vem.«

»Me pa tudi nič ne vemo; — tedaj smo si jednaki.«

»Madlenka bode pa vendar kaj vedela!«

»Madlenka tudi nič ne ve!« mu mala, černooka deklica besedo preseka; »in če bi tudi kaj vedela, vendar nič ne bode povedala.«

»Zakaj pa ne, Madlenka!«

»Alj si že pozabil, kaj so gospod fajmošter pridigali? — Da imajo deklice malo govoriti in rajše več poslušati. Zatorej nič ne bom povedala, da bi preveč ne govorila, in rajši poslušala, alj boš kaj lepega povedal. — Vendar veš kaj, ker si me o poslednjem sejmu na ples peljal, ti hočem donešnjo pridigo od konca do kraja povedati.«

»Kader bom pridigo slišati hotel, bom rajši sam v cerkev šel.«

»Mar li hočeš, da bi ti pravlice pravila?«

»In zakaj ne? Le začni!«

»To si pa počakaj, da bom tako stara, kakor cerkovnikova babica; potem pridi, in jaz ti bom od jutra do večera povesti in pravlice pravila.

»Na té ne počakam, alj tam, glej! na cerkovnikovo babico bom počakal!« reče fantov jeden, obernivši se proti Dobrihovu. Vsi se ozrejo po njej. — »Glejmo, glejmo, stara cerkovnikinja! Počajmo jo,« zavpijejo vsi kmalo, »ona bo nam gotovo kaj povedala.« — Truma se je vstavila in čakala na cerkovnikovo babico, ki je čez hribček za njimi prikorakala.

Bila je to mala, kostnata, pa vendar še precej gibljiva in čila starka v rudečotkanej suknji; na nogah je imela cokle, na glavi belo pečo, v levej roki dolgo kronico (patnošter) z medenim križcem in v desnej malo bergljico.

»Pozdravi vas Bog oče, babica!« — kličejo jeden čez druzega, ko se je starka bližala.

»Daj to Bog oče nebeški! Zahvalim vam z imenom gospodovim.«

»Vi ja še letate kot sama prepelica!« se oglasi jeden zmed fantinov.

»Ah moj zlati!« odgovori starka, »mogla sim negdaj letati — mogla; za jeden den iz Cerhenic do Praga in spet nazaj — to mi je bilo igrača; še pred tridesetimi letami se marsikterej dvajsetletnici nisem dala prekositi; zdaj vendar že berglje potrebujem. O kje so ti zlati časi, ko sim še v gradu služila! Starega človeka vse zapusti; alj kdor je svojo mladost vžival, mora tudi svojo starost preterpeti.«

»Koliko pa imate že let, babica?«

»O vsih svetih mi jih bode pet in devetdeset.«

»Tako morate tudi že mnogih reči vedeti?«

»Ah dobri Bože! mnogo, silno mnogo reci sim že doživela. Ko so okol grada in šole murve sadili, sim še krasna deklica bila, in ko so topole okol ribnjaka zasajali, sim bila že dve leti vdana.«

»Alj, povejte nam babica! — kdo pa je to brestovo drevo vsadil, ki tam pod borovjem stoji?« popraša deklic jedna.

»Mene vselej groza obide, kader moram po Omarii mimo njega iti.«

»In moja žrebeta,« je rekel jeden z fantov, »bi ne vgriznule travice okol tega drevesa, če bi jim gobce k zemlji privezal.«

»Groza je vas, deca mila, tega mesta,« je rekla starka globoko vzdihnuvši, »in ne veste, kaj se je tu zgodilo? Tisučkrat je mende že vsaki zmed vas mimo tega bresta šel, in vi ne veste, v kakšen spomin da tam stoji.«

»Ah, — povejte nam tedaj, babica, o tem brestovem drevesu!« zakličejo vsi in starko obstopijo. »Povejte nam, babica, — povejte!«

Globoko je vzdihnula starka, in po kratkem molčanju jela pripovedati:

»— Pred letami je bila Cerheniška vas še enkrat tako velika kakor je zdaj. Tam kjer zdaj stari grad stoji, je bil svoje dni pevni grad. Se za mojih mladih let je bil za okno višji; jaz se na to še dobro spomnim, ko so ga podirali. To je vam bilo pevno zidovje! Zidar je s svojim špičastim kladvom vselej kos kamena ložej odtrupil, kakor kos mavte. Nad gradom je bil visok stolp, in iz tega je bilo na Podiebrad kakor iz Beranka[1] viditi.

U tem gradu je prebival v starih časih grozoviten in divok gospon, pred kterem se je cela okolica tresla. Njegovi lasje so bili černi kakor gavran, pod ježatimi obervami so se mu bliskale oči kakor dve černi ternjolki, in ko je razkačen po gradu divjal, so se svetile kot zareče oglje. Gorje mu, kogar je tedaj bistro pogledal; gotovo je bilo po njem.

On je bil grozno bogat; podlage shramb so se pod penezi zlamale, in njegovi dvori so segli do Ratenic. On se ni bal ne Boga ne ljudi; serce njegovo je bilo tverdo kot kamen, in njegove roke so bile merzle kot led. Kakor neznabog, kakor pagan, kteri ne vé, kdo ga je vstvaril, se je spakoval živemu Bogu; bez molitve je hodil ležat, bez molitve je vstajal; v cerkev nikdar ni hodil; na veliki petek je meso jedel, na božji god po zverinjaku lov lovil, vlastavice streljal, božje dari za družino metal in s černim psom z jedne mize jedel. To je bil okruten mož; vdove in sirote je stiskal, z železnim bičem svoje podložnike k delu gonil, in berači, od psov odgnani, so njegov prag vselej z jokom zapustiti morali.

On je bil vdovec in je imel jedino dete — in sicer sina, kteremu na krasosti ni bilo para na daleko in široko. Lov loviti je bilo jedino njegovo veselje; še prej da je Bog oče den dal, je že zapustil mladi gospod z orožjem na rami in veliko trumo psov za seboj očetov grad, in šele pozno v noč se je vračal spet na svoj dom.

Nekaj pod vasjo je stala na samem mala kočica (hišica). V tej kočici je živela vboga vdova s svojo šestnajstletno hčerko, kterej so že kot dete po celej okolici: »Krasna Maričica« rikali. Košček polja, vertiček in jedina kravica je bilo nju celo imetje. Čeravno vboge, vendar stradanja in druzih rev niste poznale in se vselej čisto in snažno oblačile. Bile ste bogaboječe in delavne, in Bog oče je nju tudi požegnal. Deklica je jela dorašati, in od dne do dne je bila krasnejša. Mnogo verlih snubačev se je bilo oglasilo, alj deklica se je vsim že zdaleka izogibala. Njena mati oplakajoč smert svojega moža je od dne do dne bolj bolehala in hirala, in poslednič je jo bolezen v postelj vergla, z ktere nikdar ni več povstala.

Ni zapustila Maričica postelj svoje matere, in delala, kar je jej na očih vidila. Le ko je mati zadremala, je bežala Maričica po svojih hišnih poslih, in ko je mati zaspala, je letala od hiše do hiše, za svèt prašala, in delala, kar je kdo svetval; — in kako bi bila rada svoje živlenje darovala, ako bi mogla s tim živobitje svoje mamke podaljšati. Njeno prizadevanje je vendar bilo zapstonj; proti materni bolezni ni raslo na svetu leka.

Jednega dne, ko je Marija dolgo v noč pri postelji svoje matere bdela, se je bolna predramila iz spanja, in z milim glasom zavprašala: »Marija, alj spiš?«

»Ne spim, draga mamka!« je odpovedala deklica »Kaj želite?«

»Tedaj ne spi, dete moje — ne spi! Pojdi, vsedi se k meni na postelj; bodeve vkupej maličkaj pomolile.«

»Ah! draga mamka, je vam že zopet hujše« zakliče deklica in se jame na glas jokati.

»Ne jokaj se, dete, ne jokaj!« je tolažila bolna plakajočo hčerko. »Berž mi bode bolje, vsedi se le k meni.«

Deklica je poravnala svetilnico in e vsedla k materi na postelj.

»Ah, mila Marija!« jame bolna po kratkem prestanku, »v kratkem te bom morala že zapustiti. Ne plači, da se moja ura že bliža; naj se izide Božja volja, kar on stori, je vse dobro storjeno; izidi se njegova sveta volja! — Slišiš, Marija, ko sim s teboj pri blagoslovljenju bila, in te božjej Porodnici darovala, ste vgasnule obe sveči na altarju same od sebe, in vsi ljudi so mi prerokovali, da te bom zgubila, da te ne bom izredila; in glej! — ti si še tukaj, in jaz se že odtod spravljam. Nicoj, ko sim k Bogu Vsemogočnemu molila, je me premoglo spanje, in Bog oče je mi poslal čuden sanj. Zdelo se mi je, da sim s tvojim rajnim očetom po velikem vertu hodila; nikjer ni noben ptiček pel, nikjer nobena cvetica cvetela. Vsred vertiča je bil grobiček, in na njem veliki kol; nad vertom so bili razprosterti černi oblaki. Sklopljene roke smo vzdignuli k nebesam in molili za rajucega , ki je tu počival. Oblaki so se pretergali; jasno sonce je stalo nad vertom, povsod je cvetelo dišeče cvetje, iz vsakega germiča je speval ptiček. — Prišle so bele device, tergale po vertu cvetje in ga sipale na grob; cvetlice so se vkoreninile in cvetele, kol je obzelenel in device so plakale: »Za nedolžno Marijo!« Groza me je obšla; botla sim zaklicali, ino v tem sim se prebudila. — Moli, dete moje, moli; vidila sim tvojega očeta, vidila sim grob.«

Marija je hotla govoriti, glasni jok jo je vendar premagal.

»Ne plači, dete!« je bolna dalej govorila, »ne plači; jaz te le na kratek čas zapustim! S očetom tvojim bodeva na te čakala; tam u večnosti, — tam se vsi zopet vidimo. Jaz sim za tebe molila, in Bog oče ne zapusti nobenega, kdor njega ne zapusti. Boga očeta imej vselej pred očmi, vari se sveta; svet je hudoben, njegove steze so polzke in človek lahko pade.«

Deklica je padla pri postelji na kolena, in kušovajoč merzle roke umirajoče matere, je britko tugovala: »Mamka — mamka, ne zapuščaj svojega nesrečnega deteta!«

»Ne plači, Marija!« je rekla mati po kratkem molčanju, »in poslušaj poslednje besede umirajoče svoje matere. Dan na dan sim Boga prosila, da bi mi še to radost naklonil, tebe oskerbljeno viditi; in nebesa moje molitve niso preslišale. Obljubi mi tedaj, Marija, da tudi ti ne preslišiš prošnje umirajoče matere, ktera te miluje. — Ti veš, Marija, da je gojzdnarjev sin za tvojo roko poprosil; on je dober človek, on spoštuje svojo mater, in svojemu očetu je do smerti verno in zvesto služil. Obljubi mi, Marija, da mu podaš svojo roko, ako te za njo poprosi, in jaz bom mirno oči zatisnula, če me Bog oče k sebi pokliče.«

Deklica si je prikrila z rokami posolzeno lice, in glava se je jej klonila na materno vzglavje.

»Jeli, Marija, da moje poslednje prošnje ne preslišiš?«

»Ah, draga mamka!« je jihtela deklica; »tirjaj, kar hočeš, — tirjaj moje živlenje, in jaz ti ga dam!«

»Ti si vselej dobro dete bila!« je mati govorila; »sedaj pa rada umerjem!«

»Mamka — ah, mamka moja!« je deklica globoko vzdihnula, »odpusti nesrečnemu detetu! — Roko mu dam, ali serce, mamka draga! serce moje je že zadano na veke!«

In mati se je zgrozila teh besed in s tresočim se glasom zaklicala: »Tvoje serce je zadano na veke? O jaz goljufana žena! Ti si vedela, da sim te vselej milovala, in ti si mogla pred menoj skrivnosti imeti?«

»Ah, odpusti mamka!« je prosila zjokana deklica; »hčer tvoja se je bolj grozila tvoje ljubezni, kakor tvoje jeze!«

»Govori, dete!« je djala mati gorljivo; »govori! komu si oddala svoje serce, da bi ti mogla še odpustiti, predenj bom stala pred sodnim stolom Vsegamogočnega.«

»Mamka, mamka! — ne preklinjaj kčere svoje, ki ti toliko jada zadaje! Miluje jo mladi Cerheniški gospod!«

»Za živega Boga — dete nesrečno!« je zakliknula mati, in zimnične gorkosti se je spremenilo njeno obličje. »Boj se Boga, dete zaslepljeno! — Ti ljubiš sina, na kterega očeta dan na dan tisučero solz k živemu Bogu za maševanje kliče, — ti ljubiš sina bezbožnika, kterega pregrehe in krivice bo spravedljivi Bog na njem in na njega potomstvu ojstro kaznoval.«

»Mamka, zlata mamka! — mene, mene preklinjaj — hčer nesrečno, njega vendar ne preklinjaj; njegovo serce je dobro, in njegove besede so bez goljufije.«

»Dete, ne zaupaj besedam, s strupenim medom slajšanim!« je vzdihovala mati. »Volk da bi ovco ložej vdavil, se obleče v ovčje runo; povodnji mož, hoče-li dete vtopiti, ga s vprižanimi verpci mami; ptičar, če hoče ptičko vloviti, poje njeno pesem. O dete! gorke boli si v smerti svojej materi zadalo. Odreci se, dete, ljubezni, ktere noben blagoslov ne posveti. — On te bo zapustil, dete! — Pa bodeš iskala svojo mater, vendar bo že prepozno; zapuščena boš v svojej kambrici sedela, lasje si boš pipala, in nikdo ti ne bode pomilovanja skazal; s perstom bojo matere na te kazale in svoje hčere svarile, in zasmehoval te bode svet, kteremu si zaupala: »Glejte, glejte, tam je gosposka nevesta!« Zastonj boš za smert prosila; Bog te bo v tvojih britkostih zapustil, in tvoja poslednja molitva ne bode vslišana, ker nisi poslušala vmirajoče svoje matere, ki je te ljubila. Ne ljubi ga, dete — za živega Boga te prosim! Njegova ljubezen ti bo nesrečo naklonila — on je sin vmorivca tvojega očeta!«

Dolgo v noč je še tugovala razžaljena mati, in predenj je kokot drugikrat svojo juterno pesem zapel, je bila že na božjej pravici.


Dolgo je zdaj objokovala zapuščena Marija svojo preljubljeno mater. Za mraka je potovala k pokopališču, s solzami kropila njen grob, in dan na dan nje križek na grobu z novim vencem ovila. Materne besede jej niso zginile'z misli; težki boj je vedla s svojim sercem, odrekla se je dragega — pa je ga vendar še ljubila. Sklenila je vsako naklonjenost k njemu v sercu vdušiti. Serčice je tuge strepetalo — ali za mladega gospoda biti neprestalo.

Dragi je prišel in si zopet osvojil serčice nedolžne device.

Grozila se je zdaj same sebe, grozila se groba matere svoje, jedino nje pribežališče je bila njena ljubezen. Cestička k grobu maternemu je zarasla, in na križku nje groba si je veter le s suhimi cvetličicami poigroval.

Vnel se je boj in mladi gospod je moral do vojske; vranec je zarehtal pred oknicem vboge Marije. Deva je zaplakala in dragi je moral z vojsko čez gore in doline.

Marija je osamotnela; iz cerkve je hodila sama in sama; sedavala pri oknu, in s solzo v očesu modrem je kukala v krajino, ktera je jej bila dragega zakrila. Minulo je leto, in dragi se še vendar ni vernul. Ali jednega dne je povstal krik, da se gospod z vojsko vrača; cela vés je letela jim nasproti. Vbogej Marii je tolklo serce; hitela je k oknu in vojska je ravno mimo stopala. V čelu vojske je jezdil na vranem konju mladi gospod, na hišico Marije pa nikar ne pogleda. Njemu po boku je jezdila na belcu krasna deva v dragem odevu.

Vboga Marija je omedlela, in ko se je spet predramila iz temnih mrakot, je mislila vboga, da je bil to le strašen senj; ali kader se je prepričala, da to ni bil noben senj, je čutila šele celo breme maternih besed. Podala se je k grobu razžaljene matere, klicala nje imé, zbuditi je vendar ni mogla; kakor bez sebe je letala vboga okol svoje hišice; pozabljena kravica v hlevu je mukala; pozabljene cvetlice na vertu so klonile žalostne svoje vele glavičice; devica ni čutila druzega kot svoje nesreče, ni vidila nič kakor samo grozeči bledi perst razžaljene matere svoje. Venela je vboga — venela; koralke njenih ust kakor tudi cveteče rožice njenega lica — so se premenile v blede limbarje.

In kako j e moralo vboge j biti, ko j e naglašal zvuk trnbelj in gennotn o zvonenje , da njen dragi svojo novo ljubimko ž e kot ženico od oltarja vede ! — Kako j e je j moralo biti , k o s e je cela ve s drenjala k gradu , kje r se j e svatba slavila. Bila j e to hrupna svatba; gosti so se sošli 'z bliž e in dalje , slavno s e j e gostovalo , naj drajše vina so tekle scurkama 'z mize , v predpertih so odnašal e žene poslušavcev naj drajše jedila domu. Gostili so s e dolg o v noč , plesali če z polnoč — in drugi dan j e bil petek ! Ko so se gosti naj bolj veselili, j e jelo v gradu goreli; v divjem zmetku planij > gosti sko z vrata, in v nekoliko trenutjih je bil celi grad v jeduein plamenu. K nesreči j e veter na ves pripihal, ognjeni ogorki so padali na slamnate strehe naselnikov; povsod jame goreti in v malo urah j e ležala cela cerheniška ve s v pepela. Sam o cerkvica in hišk a opuščene Marije ste š e ostale. Preiskovalo se j e zdaj, kilo bi bil kriv te nesreče. Nek - teri so v tem vidili kaznuvajoči perst nebeškeg a očeta , ki nepravednosti bezbožneg a viteza ni ve č dalej prizanesli moge l in pravili so , da j e dal Bo g oč e padati ogenj 'z nebe s na doin nepravednosti, v kterem s e j e do dne pokore gostovalo in veselilo. Drugi so mislili, da j e po nemarnosti opite družine ogenj navstal in grad in ve s požgal; spet drugi so pa dolžili vbog o Marijo, rekoč ; »Mašovati s e j e hotla bezbozni. a, hotla j e prižgati bakljado, da bi nevernemu na cesto k svatebne j postelji svetiti iinela, — in pripravila j e tudi nas ob vse , kar smo posedli." Zatorej so iskali Marijo. Hišica j e bila prazna. Vbog a devica j e klečala na grobu svoj e matere , kjer j e vsa zjokana bridko tugovala: »Odpusti , mamka , hčeri , ktera s e j e težk o proti tebi pregrešila; moli za njo pred Vsegamogočnim ; zakaj pred njim s e j e zagrešilo dete tvoje , in njegova roka težk o na njem počiva." »Ha , ti nevesta peklenska!" je zagromel o po pokopališču. »Tak o si nam vendar ti červenega kokota na svatbo poslala! Veseli s e plačila!" in vratar z dvema beričama prilomasti do Marije. Devica s e j e zgrozila — hotla j e bežati; vendar prestrašena ne more prestopiti. »Mamka , mamka ! ohrani hčerko svojo!" j e klicala , derže č se njenega groba. Vendar beriči so zgrabili tugovajoč o devico in so j o vlekli d o grada , kjer j e j o razkačeni gospo n v naj globš o tamnico pahniti vkazal. Drugeg a dne — zlato sončic e j e bilo ž e za gorami — sta kopala dva mož a zraven Dobrihovske ceste pod borovjem jamo . Gorki pot s e je lil jima 'z čela in korenjaške roke so jima vpadale pri delu. »In to bi rajše v Sam ocel kopal , kot v to prekleto zemljo!" j e rekel nju jeden , 'z čela si pot otiraje. »Dv e polne uri ž e klepečeva tukaj, in jama j e š e kome j do kolenca." »Sam o sebo j to ni," je odpovedal drugi; »gotov o je nama kdo ke j naredil. Ziniraj s e mi zdi , da zemlja pod 1110- tiko raste." In zope t s e lotita dela. Trikrat so se jiina lopate polomile ; trikrat s e jima nasip zasul, predenj j e bila jama skopana. — Bil je to grob za Marijo. Ko j e sonc e z e nad Berankom stalo, j e zaklenkalo na cerhsniške j cerkvici, in Marijo so pripeljali iz tainiiice. V groz - ne j stiski se j e drenjalo ljudstvo, kje r koli so vbog o devico vodili; matere so povzdigoval e svoje deca nad glave ter kazavš e na Marijo klicale : »T o je ta bezdušuica , ki j e nas berač e storila!" — \ek i so j o preklinjali — malo kdo j o j e omilova!. Prišli so t je pod borovje , kjer je nesrečno devo grob očakoval, v ktereg a bi imela živa zakopana biti. Ljudstvo je maličkaj v stran stopilo in izmed njegov e srede j e skočil raj belj, k Marii pristopil, ter jo za zamero prosil, in rekel j »Moli , Marija, tvoja ura se bliža." Divka j e padla na kolena, malko pomolila in obernivši modro oko proti nebesain j e vzdihnula : »Ja z sini nedolžna!" Zdaj je odpe l rabelj svoj plajš in stal j e tu v rudečem telovniku. »Ja z sim nedolžna !" j e zaklicala devica in na pol mertva s e j e srušila na zemljo. Rabelj si j e zavihal široke , bel e rokave svoje košulje , izderi Marii verpce iz vlas, ovil jih okol svoje pesti in tako zavlekel vbog o devico do jame . — Pokopač i so j o zagrebii. »Ona j e bila nedolžna!" se j e zaslišal silni glas med ljudstvom. Ljudstvo se ogleda zaznati , kdo bi bil to izgo - voril , vendar nobenega ni zapazilo. »Nedolžna?" j e zagrome l strašni glas Cerheniškega go - spona , ki je 'z černega konja grozoviten čin občuval. »T o hočem o viditi! v Izderit e tam iz plota suh kol , ter g a vsadite na nje grob. Ce zazeleni, hočem o k njenej nedolžnosti molit hoditi!" In se j e zasmejal, kakor se zli duhovi smejo , podbode l vranega konja in j o zaderčal proti Cerhenicam. Grob j e bil zasut. Pokopač i so izderli iz plota suh kol in vsadili g a na grob. Ljudstvo se j e s težkim sercam razšlo. V kratkem času na to se j e dala mlada gospa Cerheniška, ž e skoz tri noči s težkimi sanji vznemirjena in strasena , od svojega mož a razvesti, in j e opustila s svojim očetom grad groz e , na kterem j e bo ž ji gnjev spočival. Minulo j e leto in dan. Vigred se j e jela otvirati. Na grobu nesrečne Marije j e scvetlo rajsko cvetje in brestovi kol j e obzelenel. Ljudstvo se j e zgrozil o in vidivši vladajoči perst Bog a očeta , j e ojstro pokoro delalo. Trumama so zdaj potovali k zelenijočemu brestu, oplakovaje po nedolžnem obsojeno Marijo. Ali gospon , uslišavši, da kol na grobu popike poganja , mesto da bi iiuel d o sebe iti, mesto da bi se imel bož - jeg a gnjeva zgroziti, se je razgnjevil; molivce na grobu j e dal razganjati, in ko to nič ni pomagalo , j e zavkazal svojim hlapcem , da bi zelenijoči brest izsekan. Hlapci so šli , da bi voljo bezbožneg a gospoda izpolnili; ko so pa do groba prišli in so hotli drevesc e izsekati, ni moge l roben sekire povzdigniti. Obšla je jih groza — pustili so orodj e ter j o proti gradu zavili, kakor bi jih zla vest podila. P a vendar tudi to ni ganilo kainnenega, bogaprazneg a serca; z zelezniin bičem j e dal hlapce kaštigati, ker njegove volje niso izpolnili. B o g oč e dolg o prizanaša, vendar terdovratnike tudi ojstro kaznuje. Dolg o j e prizanašal, vendar svest hudobneg a gospona s e ni hotla prebuditi, in č e j e ravno vedel, da ga Bo g oč e povsod najde , j e ga vendar dan na dan znova razžaloval. Seda j Bo g ni moge l dalej njegovih hudobij gledati; poslal j e mu težk o bolezen, v kterej j e med strašnimi bolečinami poslednjič svojo pamet zgubil. Kakor divja zver j e letal po gradu, praskal z nohtmi kamneno dlažbo , da se mu j e 'z perstov kri na tla cedila, grize I j e kremenasto kamnje , da so mu iz ust iskre letale in govoril j e o rečeh , da so naj serčnišim okol njega vlasi pokonc i vstajali. Le bolj in bolj j e š e zdivjal, da zadnji č noben človek ni poleg njeg a prebiti mogel. S e njegov vlastm sin s e ga j e izogibal. Jedini černi pes, ki j e ž njim 'z jedn e miz e jedel , j e g a spremljal na strašnem potu njegoveg a živobitja. dedneg a dne , zgoda j v jutro , j e bilo slišati iz vež e strašno vitje in tulenje psa. V strahu so se bližali hlapci k vezi , odprejo železna vrata in najdejo svojeg a gospoda , leže - čeg a na kamnene j podlagi pod železno inizo — bil ti j e mertev. Zobe je imel kervave in oč i s kervjo zatekle so mu bile odperte ; pole g njega j e sede l černi pes. B e z duhovnika je vmerl , be z vse priprave j e stopil u večnost — noben mu ni zatisnil njegovih oči. Sin mu j e dal zvoniti; zvon se j e majal — klepec j e vilarjal na zvon; —zvouovin a vendar ni dala nobenega zvuka. K o j e bil pogreb , nobeden razun sina v celej okolici ni moge l p o njem plakati; štiri vrani konji so g a peljali k poko - pališču, in za vozam j e še l černi pes. Ko j e bil na pokopališče pripeljan, j e je l pe s viti in tulili, in letal j e okol zidovja , kakor bi bil steke l — posvečene zemlj e s e vendar ni sme l dotaknuti. Nesrečnik j e bil pokopan, in černi pe s j e zgiuul. Druzeg a dne , ko s o hlapci spet na vež o šli , so zope t najdli svojega gospoda po d železno mizo, in černi pe s j e sede l zopet pole g njega. In drugikrat j e bil pokopan, ali druzega dne so g a zope t na veži najdli, in ko ga tudi tretjikrat posvečena zemlja ni prejeti hotla, j e 11111 rabelj glavo odsekal, ter ga u jam o vergel , ktero mu j e rabeljnov hlapec za zverinjakom izkopal in ljudstvo j e njegov grob s kamnjem posulo. Sko z tri dni so vidili pastirji černega psa okol njegovega groba begati , po treh daih j e vendar zgiuul, nobeden ni vede l kam , in le samo tedaj s e j e š e prikazal, kader j e imela cerheuiško ve s kaka nesreča zadeti. Mladi gospod ni imel doma nobeneg a pokoja; izročil j e grad staremu oskerbniku in j e šel do dalekih krajin, se vojskovat za vero našega Odrešenika. P o treh letih s e j e zope t - a i - vernul, j e dal cerkvico na Beranku sozidati, storil j e svojim podložnim veliko dobrega in cela okolica g a je imela rada. Na svetu g a ni č ni ve č veselilo; kakor puščavnik j e sede l po celi dan v svoje j izbiri, in ko se je veče r približal, j e potoval k grobu svoj e Marije. V mladih letih j e končal svoj e živlenj e in cela okolica se j e po njem jokala. Pre d sinertjo si j e š e izprosil, da bi ga mimo bresta k grobu peljali, kterega vej e so grob njegove nedolžne Marij e senčale. N a brestu sta visila dva venca , ktera so deklic e vsako nedeljo v spomin svoje j nesrečne j drugarici darovale. Ko so prišli z merilcem do bresta, so konji postali, in živi se nikakor niso hotli 'z mesta ganuti. Lju d s e j e obernul k zelenemu brestu, j e pokleknili in prosil za pomoč ; in ko j e ljudstvo molilo, se j e spustil vene c iz bresta na trato; in ljudstvo g a j e vzdignido , položilo na mertvaško skrinjo in hitro, b e z da bi jih kdo pognal , so konji dalej peljali. Pokopan j e bil nesrečni inladeneč v Dobrihovu z vencem vred, kterega mu j e njegov a nedolžna Ijubljenica na pomirjenje poslala. •— S e za mojih mladih let se j e bliskal na tem drevesu obraz Bogo - rodnic e za rudečim steklom, in vsako nedelo , s čim s e j e vigred prikazala , so se sošl e k brestu vse dcklice iz Cerbeni c in so podjal e nov vene c na obraz. Vender j e to ž e davno pozabljeno , in povest o vboge j Marii ti zdajl e malo kdo zme d ljudstva povedati ve." Tak o j e končala starka svoje povedanje , in cela družina j e šla zamišljena in tiho mimo borovja, pod kterem j e stalo na zelenem gričk u o samoti povestno brestovo drevo , svoja vklonjena ramena na vs e strane razkladajo , kakor bi se htelo š e mnogim vekom opirati. Pri brestu j e družina postala; starka se j e pokrižala in molila. Me d tem so tergale deve vijolice, ki so okol bresta cvetele in ji h de vale v svoje inolitevne bukvice , ino mladenči so si lomili vejčic e iz drevesa, ki j e bil spomenik nedolžne njihove krajanke. Starka j e doinolila, poljubila meden križec svoj e kronice , s e pokrižala, deklic e in mladenč i so j o obklopili in se podali

dalej proti Cerhenicam, mislivši na nesrečno Marijo.

  1. Beranek je visoki verh blizo Cerhenic.