Ceptec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ceptèc: Povest
Valentin Mandelc
Izdano: Slovenski glasnik, 1859, št. 6 (15. 3.) do št. 11 (1. 6.)
Viri: št. 6, 7, 8, 9, 10, 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.[uredi]

Pa je ni mladenke,
Kakor hči županja.
Ki ko solnce luno
Vse dekliče mrači.

Valjavec.

Gotovo izmed Vas kdo pozna vás, od ktere Vam bom pripovedoval. Jaz saj jo poznam dobro, pa je ne povem, in tudi za vzrok, zakaj je ne imenujem, me bote zastonj prašali. Ne zamerite, marsikdo je svojeglaven.

Valovi so si napravili tu in tam globoke struge, po kterih se valijo, da odmevajo černe stene. Taki brezni niso ravno preveč prijazni; človek postane v njih nekako otožen, posilijo se mu včasih spomini, ki se vežejo na te skale. Stavim, ko bi zašel vanje kak poet, bi bil zlo zadovoljen. Reči, kterih se navaden človek le memo gredé spominja, in sto drugih reči, kterih se nihče ne spominja, bi menil gledati v resnici. Stopati bi menil po glavah starih prededov; iz jam, ki so bile nekdaj pribežališče zoper Turško kervoločnost, bi kimali z votlimi očmi zatemneli junaki ; iz starih spokljin bi se v vetru motale razmeršene kite bežečih devic ; trepetajoče sence bi plesale mertvaške plese, in elegije bi tekle iz njegovih pers hitreje in močneje, kot valovje, ki jih zbuja. Pa hvala Bogu, da pesniško serce ni navaden čutomer. Kdo bi sicer živel v takih krajih, in koliko bi jih sploh delalo starost na zemlji! Čudil sem se namreč že večkrat, kako more poet živeti trideset, štirdeset let in še več, ko mu je vendar neprenehoma tako neznano hudo pri sercu. Terdne postave mora biti, če ne, bi skoraj ne šlo.

Da ima Sava veliko mostov, se ravno ne more reči; zato so pa po raznih krajih napravljene ladjišča, ali za ljudi samo, ali pa tudi za vozove. Pod omenjeno vasjó je tudi ladjišče na kraju, kjer Sava, skalovja prosta, bolj mirno teče. Na obéh bregovih sta postavljena visoka stebra, in sklenjena z močno vervjo, po kteri se škerpec škripajo premika, kedar brodnik s široko ladjo veslá na drugo stran. Na bregu pod sivo skalo stoji čedno zidana hiša, sama, in gleda v čisto Savo. Dva mladenča prebivala v nji, ki prepeljujeta ljudí. Tukaj sta preživela otročje leta, tukaj sta prebrodila marsikako černo noč dereče valove, in vendar nista nič vidila unih podob. Pa sta vendar žalostna, zlo žalostna.

Če se pride od brodnikove hiše po bregu gori na ravno, se vidi, ne daleč od kraja, prijetna vas, h kteri se prišteva tudi una hiša. Vas ni ravno velika, hiše so večidel nizke, in marsikaka med njimi je lesena; pa pri vsaki je zal vert s sadnim drevjem. Zlo v sredi vasi stoji cerkev; na zidu je namalan sveti Krištof, visok do strehe. Krog cerkve je pokopališče; zeleno obraščeni grobi, na kterih tu pa tam kak zlomljen križ opominja zgubljenih staršev, bratov in sester, pa kažejo, da smert tu redko gospodari. Pred cerkvijo pa stoji visoka lipa; njeno deblo je postalo vehka votljina, verhovi pa še vedno veselo zelené. Pod njo je ob nedeljah velki zbor vaške mladine in vaških mož. Tukaj se pomenkovajo o naj imenitniših zadevah, fantje od poguma, od krivih peres, od zalih deklet, možje od polne lune in od setve, od žitnega kupa, od mej in mejnikov, in vsi skupaj od kerčme, kjer je najboljše vino in kruh največi. Krog in krog vasi je velika planjava, pokrita z vasmi, z njivami in z gojzdiči; saj je nalašč nočem imenovati; rekel bi pa, da je ena naj lepših krajnske dežele, in meni je draga, ker sem jo gledal dan za dnem v svojih mladih letih.

Bilo je poletno nedeljo zjutraj. Na vse zgodaj je veselo priterkovanje v zvoniku oznanovalo beli dan, in pred cerkvijo so pokali možnarji, da se je razlegalo po daljnih hribih in gorah, kot bi bil glas v krogu po njih tekel. Vaški fantje so opravljali danes to službo, priterkovaje in streljaje, kot je navada v nedeljo, kedar se praznuje žegnanje ali semenj. To jutro ne zamudi nobeden izmed njih zgodaj ustali, če hoče svojemu dekletu vošiti jutro in za vošilo dobiti šopek cvetlic, ki so skerbno zavarovane se razcvetele v naj viši lini, kamur ne seže lestvica ponočnjakov.

Zvonenje in streljanje pa je terpelo do belega dne. Začele so se škripaje odpirati hišne vrata, in tu in tam je pokukala kaka zaspana glava z razmeršenimi lasmi skozi okno in pogledala na nebo, pa se vesela zopet skrila, ker jutro je bilo lepó. Ne meglice ni bilo na obnebji, nobenega vetra ni bilo čutiti v drevesnih vejah. Planine pa so bile zarobljene od zlate zarje.

Pred svojo hišo, ne daleč od cerkve, je stal župan na pol napravljen, in je kadil, ker ta dan se pokaže veter, ki bo pihal ob buqelni paši. Župan je bil z mirnim zrakom zlo zadovoljen, in je veselo premetaval dvajsetice po svojih žepih; ko pa bolj natanjko pogleda fante pred cerkvijo, jame z glavo majati in godernja: »Če bodo tako ravnali, bo še pred mašo smodnika konec, in kedar pojdem jaz v cerkev, mi še s čim streljati ne bodo imeli. Tega sta le ta brodnika kriva; nikjer ju ni treba, in povsod sta, le pri čolnu nikdar. V drugo ne dobe od mene nič za smodnik, ne vinarja, če sta brodnika zraven.« — In nejevoljen puha gosti dim od sebe.

Marjeta, njegova edina hči, stara kakih dvajset let, je stala na pragu in si spletala v kite černe lasé, pa gledala veselo vedenje fantovsko. Bila je prav lepa deklina, lepša kot kmečke lepote sploh, ker čista barva in koža, kakoršna je bila na njenem obrazu, ni ravno navadna na kmetih. Verh tega pa je bila tudi bogata. Njen oče je bil premožen mož in spoštovan svetovavec cele vasí.

Županu ni bilo nič kaj všeč, da hči neprenehoma gleda proti cerkvi, kjer sta še vedno brodnika; pa ni lahko začel je kregati. Njegova nevolja pa se je brala na celi podobi. »Da mi ne greš, Marjeta, danes brez mene od hiše,« reče potem z ojstrim glasom. »Ali si voljna, z mano iti h Kokolju?«

Marjeta je ravno hotla odgovoriti, kar pogleda starji brodnik proti županovi hiši, in njegove oči se ujamejo z njenimi. Ko zagleda župana, se jezen zasuče in gre iz trume fantov. Njegov brat steče za njim. Marjeta pa žalostna gleda za njima, in pusti očeta čakati odgovora.

»Sem bil vendar v Ljubljani in Korolanu, pa tacega otroka nisem vidil,« godernja župan, in z glavo majaje gre v hišo, ter s silo ob nohtu tolče pepel iz pipe.

»Šel je,« zdihne Marjeta in pogleda proti oknu, kjer stoji šopek, v kozarcu, z vodo napolnjenem, »šel je in še po cvetlice ga ni bilo. Naj lepši rožmarin sem mu pripravila med nageljni; zavoljo njega sem jim prilivala vsaki večer, in zdaj se bo vse posušilo v mojih rokah.«

Žalostna si spleta kite, župan pa v hiši terdo sem ter tje hodi, ter se napravlja, kakor se spodobi tak dan vsakemu poglavarju. —

Brodnika sta šla domu, eden za drugim. Ko prideta pred hišo, vidila unkraj Save že nekaj ljudi, ki bi se bili radi prepeljali na to stran. Odvežeta čoln in brodita na uno stran, ter jih prepeljeta. Molče privežeta čoln in gresta zamišljena v hišo.

»Ali ostaneš danes doma pri maši?« praša čez nekaj časa starji brat Lovre mlajšega.

»Kaj pa da!« reče Jernej nekoliko začudivši se pri takem uprašanju, »ali si ti mar druge misli?«

»Na uno stran sem mislil iti, ti me boš prepeljal.«

»Pusti to Lovrè! Kaj malo se spodobi, semenj drugod praznovati.«

»Semenj gori ali doli,« zaverne nevoljen Lovrè, »bi bilo pač vse eno, da bi bila danes pepelnica ali pa kvatern petek, saj vendar ne morem ne peti ne plesati. Tebi se ne čudim, da tako vesel tje v piškavi svet gledaš, ker še nisi našel cerva. Pa bo že prišel tisti čas, in potem se oglasi pri meni za dobre svete; jaz ti jih bom iz skušnje dal sto, dvesto, in ko boš na semenj na ples se odpravljal, ti bom ž njimi peté nakoval. To mora biti veselje, svete dajati!«

»Ti ne ravnaš prav z menoj,« povzame Jernej besedo. »Tvojo nesrečo čutim s tabo vred, morebiti tako zlo kakor ti, in akoravno ne vidiš tolike žalosti na mojem obrazu, kot je je viditi na tvojem, še vendar nimaš pravice, tako hudo me soditi. O Lovrè! Ko bi ti jaz pomagati mogel, svojo serčno kri bi prelil zate. Pa daj se potolažiti, jaz nisem še upati nehal, saj ljubi župan svojo hčer, in se boji zanjo, kot za svoje življenje. Zato ji ne bo silil drugega moža, če bo vidil, da se ga ona brani.«

»To ti je upanje!« reče zaničljivo Lovrè, »kaj mar ni vedel že pred, da me ima Marjeta rada, in ko jo je vidil jokati, ali se je kaj zmenil za njene solzé? Ti bi ga bil le viditi mogel, ko sem jo snubil , potem bi drugači govoril. Koliko vaganov pa poseješ na svojem zemljišču, koliko pa volov rediš, koliko pa je vreden tvoj grad? Tako me je gostil v pričo Marjete, in potem še upaj, upaj in umri v tem upanji. Berača sva, oba berača v njegovih očéh. Le zaviva se v cunje in pojva k njemu kruha prosit; mislim, da bo saj globoko v hleb zarezal, ker je tako premožen; sram bi ga smelo biti, ko bi naju spodil od hiše.«

»Ne jezi se tako, ljubi moj, ošabnost ni še nikdar vekomaj terpela, in tudi tukaj ne bo; verjemi mi, pred ali potlej se mora sama pokopati.«

»Ena beseda od več!« reče merzlo Lovrè.

»Obljubi mi Lovrè, prosim te, da danas ne greš iz vasí, če to storiš, mi ogreniš ves semenj, in kaj tudi hočeš s tem doseči? Če že prav ne greš na ples, se vendar lahko usedeš med prijatle, in kohkor toliko pozabiš, kar te peče. Jaz bi ne mogel nikamor iz hiše, ko bi vedil, da ti daleč drugod klavern postopaš. Ostani toraj tukaj in ne hodi čez Savo.«

Lovrè molčí in z obema rokama glavo podpira. Brat zastonj odgovora čaka.

»Semenj je,« reče čez nekaj časa, »in ti še cvetlic nisi dobil od Marjete, pa hočeš čez vodo. Gotovo ti jih je pripravila, in kaj si bo mislila, če ne prideš po nje.«

»Teh ne pustim,« reče hitro Lovrè in se vzdigne, »ti imaš prav, po te grem še, potem me ne bo več pod njeno okno. Zgubljeno je zgubljeno.«

Pri teh besedah gre Lovrè iz sobe se preblačit, Jernej pa zamišljen na klopi ostane. Nesreča bratova ga je bila globoko v sercé zadela, ker sta se serčno ljubila od otročjih let, in sta bila skoraj neločljiva. Odkar so jima pomerli starši, sta gospodarila sama v svoji hiši v vodnem miru. Prepira ni bilo nikdar med njima, želja enega je bila želja druzega; kar sta zaslužila, sta delila, in kar sta bila podedovala, sta brez delitve skupaj imela. Po vsi vasi je bila znana njuna ljubezen, in marsikaka mati ju je stavila svojim otrokom v izgled. Pa tudi dobre serca niso vselej srečne, in tako se je godilo tudi tukaj. Pretekla nedelja jima je razderla veselo življenje. Njuno premoženje ni bilo ravno zlo majheno, ali bogata nista bila, in župan je hotel za bogato hčer bogatega ženina.

Proti desetim gresta brodnika po bregu gori v vas, oba v praznični obleki; bila sta zala mladenča. Počasi gresta proti županovi hiši, in se ozirata krog nje; nikjer ni viditi nobenega človeka. Ko prideta k hiši, zagledata na oknu v kozarcu šopek lepih cvetlic. Izmed rudečih nageljnov so moleli gosti šopki zelenega rožmarina in vmes so bile nataknjene tu in tam majhne višnjeve cvetlice, ki so gledale kot pobožne oči iz rudečebelega obraza. Pri oknu ni bilo nikogar, pred hišo nikogar, vse je bilo tiho.

»Te so za te,« reče Jernej, »ne pusti jih veneti na oknu.«

»Ni jih pozabila!« reče Lovrè z veselim obrazom. Pod okno stopi ter prime cvetlice. Pri mizi sedi Marjeta. Hitro vzdigne glavo, njene oči se zasvetijo, vesel nasmeh se zaziblje na njenih žnablih in Lovretu se zazdi, da vidi solzo v njenem očesu. Potegne cvetlice iz kozarca in hiti naglih korakov proti cerkvi. Brat ostaja daleč za njim.

II.[uredi]

Bilo ni godú, svatovšnje, semnja,
Da tje ne bili bi vabili ga.

Prešern.

Popoldne je bilo vse živo v Kokoljevi kerčmi. Staro in mlada je praznovalo semenj; ker ta se vsako leto le enkrat verne, so rekli, zató ga je treba dobro pognati, da se bolje zapomni in da je veselje vece, ko se zopet približuje. V nizki, pa prostorni sobi je stala miza pri mizi, in krog miz so sedeli pri enih večidel možje, pri drugih fantje. Šibile so se mize od velicih bokalov, rudeče vino se je smejalo veselo v kozarcih in že teklo tu in tam od njih, ker tam, kjer ga je dosti, se ne štejejo kaplje, ki padajo na tla. Še veliko veči šum pa je bil zunaj na podu, kjer se je tèrla neznana množica plesavcov, in še več gledavcov; nekaj jih je bilo nastavljenih pred vratmi, da je bilo komaj mogoče hoditi vun in noter, nekaj jih je kukalo pri linah na pod, in drugi so bili zlezli na više kraje in so od zgoraj doli presojevali veselo rajanje. Dva godca sta neprenehoma godla, eden na piščal, eden na rog. Ni jih bilo mogoče utruditi, ker godci so mogočni možje, in skerbno varujejo čast in hvalo, ki jim gre od vseh plesavcov. Pervi je bil krivi krojač, Jurca po imenu, velik jedec, vehk pivec, pa slab lažnjivec, ker z lažjó ni nič kaj mogel opraviti pri ljudeh. Zato pa so častili vse bolj drugega godca, vaškega čednika, po imenu Fuča. Gospod fajmošter so ga bili sicer za Ožbovta kerstili in njegova mati se je pisala za Gobarco, pa nobeno teh imen se ga ni moglo prijeti. Vaščani so ga imenovali Fuča, in on se je nekoliko ponašal za njih skerb, da so mu pripravili lepše imé. Znal je vse rokodelstva in vse umetnije, pa tudi vsake sorte čeznatorne reči. Vedel je za vse zaklade krog in krog na tri dni hoda, znal je zagovarjati ogenj, in zadnje poletje bi gotovo ne bila toča do čistega potolkla žitnega pridelka, ko bi ne bil po nesreči pri cedi tako terdo zaspal, da ni začutil ob pravem času nevihte. To je bilo znano povsod, zato pa tudi njegova slava ni bila majhna, in razžaliti ga se je vsak hudo bal. Mislili so danes še iz bližnje vasi pripeljati par godcov, pa Fuč je rekel: »Jaz trobim za tri, in če mi pripeljete drugih, zatrobim tako, da se pod podere.« Tega so se ljudje zbali in so ostali pri starih godcih.

V hiši za mizo sedi župan, zraven njega Marjeta, in krog mize še nekaj priletnih mož. Njih pogovor se je bil hudo vnel: imeli so nekaj važnega v mislih. Vsi so tiščali komolce na mizo ter se deržah naprej, da bi bili z glavami bliže skup, ker sicer se je bilo težko razumeti v takem hrupu.

»Ti si nor!« reče na ves glas župan, in prime za bokal, da bi natočil, pa je prazen — »Kokolj, hej, vina na mizo! — ti si nor, če le besedico vsega tega verjameš, Fuč je klafač in druzega nič. Moje ljudi je že tudi vse ošemaril, ker ti mu verjamejo, kot bi z žebljem pribil. Ko mi v drugo pride na rejo, in mi ne pusti ljudi pri miru, mu ne dam druzega kot sirovega krompirja, naj si ga sam skuha pri solncu ali pa pri luni, če je tako prebrisan.«

»Reci, kar hočeš,« ga zaverne drugi, »kar vem, to vem, in tega si ne dam vzeti. Ti si bil zmiraj nejeveren, in kakoršen si bil, si še zdaj. Kaj pa takrat, ko ti je toliko živine zbolelo in ji nobena reč ni pomagala, tačas je bil pa dober Fuč?«

»Sram naj ga bo, če je celo življenje pri živini prebil, in bi ji ne znal pomagati, kedar jo kolje.«

»In takrat, ko ti je bil konj od jasel ukraden, kdo ti je našel tatu?«

»Kaj bi ga ne bil našel, ker ga je vidil, ko ga je kradel. K večemu mu to v zaslugo štej, da mi ga je povedal.«

»Ni res, da bi ga bil vidil; tisti večer je bil pri nas na reji, spominjam se še, kakor bi se bilo zgodilo včeraj. Pa kaj pa praviš k temu, da, ko so streljali na logu, ni nobenemu puša počiti hotla, le njemu se je sprožila?«

»Streljati ni znal nobeden izmed njih. Čenče so vse skup, in vi ste slepi, ker mu verjamete kaj tacega. Svoje cerne bukve je pribarantal od ciganov, in zdaj slepari ljudi zato, ker so cigani njega osleparili.«

Tako je šlo naprej, nobeden se ni dal prepričati, nobeden ni hotel jenjati, Marjeta je poslušala pazljivo, nobena beseda ji ni ušla. Neznana moč jo je vlekla k Fuču. Dostikrat sicer je že slišala pri povedovati o njem, pa tako kot danes se je niso nikdar prijele te povesti, ker zagovarjali so jih priletni pametni možje. Ko pa pridejo po dolgem pričkanju vendar le na drug pogovor, poprosi Marjeta očeta, naj ji dovoli, da gre pogledat ples. Fuča je viditi želela.

»Da pa ne začneš plesati in da se kmalu verneš,« reče stari župan. Spomnil se je bil brodnika.

»Kaj bi ne poskočila enmalo,« reče eden izmed županovih tovaršev, »mlada kri ne sme zastajati, če ne, je celo premerzla, kedar pridejo leta. Pusti ji veselje.«

»Saj ji ne jemljem veselja,« odverne župan bolj dobrotljivo, »le vse eno mi ni, s kom da pleše, zato mi je pa ljubše, če z nobenim ne.«

»Saj ne menim plesati, le plesavke bi rada pogledala,« reče pohlevno Marjeta in odide.

»To ti je dekle,« poprime župan bolj s skrivnostnim glasom in popravlja ogenj v zalo okovani turnčkasti pipi. »To ti je dekle, kot med! Uboga, kakor bi godel, pa jih je že vendar stara skoraj dvajset, in bo že kmalu čas, ji iskat moža. To smem reči, da bo zadovoljen, komur jo dam.«

»Zato bo pa tudi brodnik norel, ker si ga odpodil. Ali se še nista poravnala?«

»Da bi ga!« reče župan in udari z rokó ob mizo. »Jaz bi se poravnal ž njim, bi ne vedel zakaj. Če imaš kolikaj glave, moraš reči, da to ne gre, in kaj še le to, da bi mu dajal Marjeto.«

»Jaz sem že rekel,« se oglasí zopet drugi »ko sva tùle z botrom o tem se menila, da z brodnikom ni bilo mogoče drugače ravnati, in sem djal, kaj ne boter, da bi se vašemu Francetu Marjeta ne prilegla slabo! Boter, ali nisem prav govoril? Kaj pa ti praviš k temu, župan?«

»To se saj da slišati,« kima počasi župan »vendar tako hitro ne gre ta reč. Matevževec! tvoje premoženje je precej zadolženo, kakor slišim praviti.«

»To in pa nič,« se potegne Matevževec, »dve sto in štirdeset goldinarjev v vsem skup je dolga doli na unih njivah v klancih, in k večemu, če še prirajtaš letašnje fronke z nadavki vred, ki jih še nisem plačal. Ali je le vredno, da se to v misel jemlje pri taki kmetiji.«

»Verjemi mi, župan!« poprime zopet besedo Francetov boter, in si popravlja klobuk, ki mu vedno na obraz ali pa na herbet sili, »Matevževec je mož za kaj, in takega zeta, kakor je France, boš tudi mogel iskati. Na-mé, Jernej, se smeš zanesti, jaz sem njegov boter, in ti ga poznam od nog do glave, kakor samega sebe.«

Tako se je unemala barantija za Marjeto vedno bolj. Župan je le krog kraja hodil, in ni nikakor prav poprijeti hotel. Francetov boter pa ga je privijal tako, da je skoraj ves vanj zlezel. Nazadnje so se vendarle zediniu, da pridejo drugi teden, ali čez kakih štirnajst dni na ogled.

Pri tem pogovoru se je vino kaj zlo sušilo, in Francetovemu botru ga je precej v oči zašlo. Drugi pa so bili le dobre volje, kakor se to imenuje po navadi. —

Na podu je postajalo veselje vedno veče; bokale so koj v rokah krog nosili in si napijali; mize ni bilo treba nobene. Vse lica so bile rudeče in vroče, in marsiktera obleka se je potnega života prijemala, bolj kot mu je bilo ljubo. Neprenehoma so se brisale plesavke z belimi rutami; da bi se bile hladile na čistem zraku, jim niso dali časa neutrudljivi plesavci.

Naj imenitniša oseba na podu pa je bil Fuč. Dobre volje, šaljiv, tudi poreden je razveseljeval ljudi na vse viže, in je trobil, da mu je prihajalo rudeče krog oči. Kedar so počivali plesavci, mu ni nikdar zmanjkalo šal, in kedar so plesali, mu ni nikdar zmanjkalo sape. Trobiti pa je znal res dobro, in večkrat je rekel, da se ne ustraši ne papeža in ne cesarja.

Pozno popoldne prideta tudi brodnika na pod. Ubranil je bil mlajši starjemu, da ni šel iz vasi.

»Že veljá. Lovrè na tvoje zdravje!« zakliče eden fantov in napije Lovrètu. »Do dna, do dna, če ne, nisva prijatla,« ga priganja, ter derži visoko v zraku bokal, ko Lovrè vino le pokuša.

»Pa brez plesavke!« mu nagaja se smejaje, »boljša roba je že vsa oddana, ni je več dobiti na podu, da bi bila zate. Mojo Marjano zlo serbijo peté, zaverti jo ti, jaz moram v hišo, da napijem Mohorcu. Fuč, eno novo pa krepko!«

Fuču verze sreberno desetico in steče v hišo.

»Kar jih hočeš po desetici, po dvajsetici pa dvakrat toliko,« zavpije Fuč in zatrobi v rog, krivi Jurca pa zapiska na piščal, da se zasuče vse po celem podu.

Lovrè ni bil prišel na pod z namenom, da bi plesal. Zdaj pa je bil kar naenkrat, sam ni vedel kako, med plesavci, in je plesal, kot bi ga bil veter nosil. Pri vinu in plesu se pa je vračalo vedno bolj veselje v njegovo sercé. Jernej, njegov brat je bil zlo zadovoljen.

Prijatelj Lovretov pa se je zamudil dolgo v hiši, ker pri prijatlih da beseda besedo, in kolikor bolj se govori, toliko bolj se zaorje, in toliko težje se do konca pride. Tretji ples je bil že Lovrè končal z Marjano, ko se je uni še le vernil na pod, in mu vzel plesavko.

»Marjeta!« zašepta Jernej bratu z glasom komaj razumljivim.

Lovrè se naglo zasuče, in zagleda Marjeto pred podom. Nehoté se prime za slamnik, če so cvetlice še na njem, in stopivši k nji jo prime za roko.

»Ali sem prav storil?« jo hitro popraša, z roko deržé slamnik.

»Kradel si,« mu odverne Marjeta, ter zarudi v obraz.

»Kar je bilo namenjenega meni, mar ne? Pa Marjetica, danes še nisi plesala, plesati moraš, ti ne veš, kako moč ima ples v sebi. Fuč, eno hitro in glasno, če prav počiš zraven, da le rog cel ostane!«

»Ne smem, ne smem,« se brani dekle. Pa Fuč je že zatrobil, in nobena noga se ni mogla ustavljati zapeljivi godbi.

Lovrè in Marjeta pa sta komaj zašla v trumo plesavcov, in že sta bila predmet skrivnostnih govoric med gledavci, kar ni čisto nič čudnega, ker gledavci in bravci niso nikdar s tem zadovoljni, kar imajo pred sabo; ali jim ne dopade, ali pa se jezijo, da ni njih lastnina ali pa njih delo. Dve devici, že precej čez leta, v kterih so se tepli zanje plesavci, se niste mogli prečuditi, da ga Marjeta ne more pustiti. »Ko bi že kaj več premoženja imel,« sklene ena, »saj ne pleše ne slabo; s takim plesavcom bi se še jaz bila enkrat zasukati, akoravno ne maram za ples.«

»Še jaz bi se ravno ne sramovala ž njim plesati,« reče druga nekako zaničljivo.

»Ti si pač za ples,« jo zaverne perva, »še bele rute nimaš, ali meniš, da se na semenj tako pleše, kakor pustne večera?«

»O tvoj predpert pa kar vid jemlje! trakovi so tako neumni kot le mogoče.«

»Zakaj se pa tako hudo poteguješ?« reče smehljaje se mladeneč, ki je bil slišal njun pogovor. »Stavim, da ti je Lovrè na misli. Alenka, Alenka varuj se, da ti možgan ne zmede, če drugo vzame.«

»Ga nočem, če bi prinesel sto gradov,« odverne jezno Alenka.

»Se ve da, to bi bilo preveč. Kaj pa, če bi le enega prinesel?«

»Nanjo bi ga postavil in drugo vzel,« reče mladenčev tovarš, in na glas se smejaje zbežita oba. Alenkina tovaršica je bila ž njima zlo zadovoljna, ker nji nista nič tacega povedala. Alenka pa se je ugriznila v žnabelj, ne vem ali v spodnjega ali v zgornjega, skoraj gotovo pa v zgornjega, ker manjkalo ji je zgorej dveh zob; bolj po domače bi se to reklo, da je bila škerba. —

»Fuč, na zid rog!« zavpije eden plesavcov in mu poda kozarec, ko je odgodel Fuč.

»Že velja,«» mu odverne godec in sprazni, kot bi mignil, kozarec do dna.

»Kaj boš kaj zinil?"« ga popraša uni.

»Poslušajte,« kliče Fuč, »poslušajte vi možje in vi fantje, ki boste enkrat možje, in vé dekleta, ki ne boste nikdar možje, poslušajte!«

Pa poslušanja je bil konec, kot vselej koj po pervih besedah, ki jih je izustil. Na glas so se smejali vsi, in eden pred drugim mu podajali polne kozarce. Pa cela armada kozarcov ga ni mogla prestrašiti. Godci so bili in bodo pervi junaki v takih bitvah.

Marjeta jo stala zraven brodnikov, in pazljivo gledala Fuča. Smehu se sicer ni bila mogla zderžati, pa ga je vendar kmalu premagala, in ko mu je vse napijalo in vriskalo, se oberne k Lovretu in ga praša:

»Kaj pa vendar ti misliš o Fuču, in o tem, kar ljudje pravijo o njem? Danes bi vse v smeh podelal, včasih pa je resen, da bi se zlomil.«

»Kar se ti le ljubi,« odgovori Lovrè, že skoraj vinjen, in skoči tudi s svojim kozarcem k Fuču.

»Da bi kaj znal!« mermrá mlajši brodnik med zobmi, »jaz bi hotel, da bi znal coprati tako kakor lagati. Gotovo bi bil za boljšo rabo.«

Oba molčita in sledita vsak svojim mislim.

»Oče me bodo iskali,« reče Marjeta Lovretu, ko se je vernil od Fuča, »obljubila sem jim, da ne bom plesala, in ti si me premotil.«

»Oče, kje so oče?« poprime hitro Lovrè.

»V hiši imajo tovaršijo,« odverne Marjeta. »Lej, že se mrači, kako dolgo sem se zamudila!«

»Samo en ples še,« poprosi Lovrè, pa urnih nog zbeži Marjeta k očetu.

»Kako si pa rudeča, da vse iz tebe gori,« reče župan, ko Marjeta v hišo pride, s precej dobrovoljnim glasom. »Stavim, da si se kaj zasukala?«

Marjeta si da, kar je le mogoče, opraviti z usejanjem, in molči sramežljivo.

»To pa vendar rečem,« seže Racar, Francetov boter, županu v besedo, »če je bil France na podu, ali pa če bi bil tukaj — per moj — jaz sem se kar spozabil,« se popravi hitro, ko ga župan pogleda, še hujše pa Matevževec s komolcem rine. »Boter, vi ste me malo preveč sunili, ah ne?«» Vsi se na glas zasmejajo, le Marjeta ne ve, kaj vse to pomeni. Pa možjé zavozijo kmalu na drugo polje, in Marjeta jih posluša večidel molčé. Le Francetov boter je danes neznano zgovoren ž njo, bolj kot drugi vsi, in jo marsikdaj s kakim prav umnim vprašanjem pripravi na smeh.

Pa večer se je približal. Kerčmar je prižgal po mizah bele sveče, ker lešerba se tudi na kmetih za kerčmo ne spodobi, in položil na svetilnike naj lepše utrinjače, ki jih je navadno o posebnih praznicih svojim gostom pokazoval. Svetili so se res kot sreberni, deržaji so bili prav lepo skrivljeni; edina škoda pri njih je bila le ta, da razun enega ni bil nobeden popolnoma cel, akoravno ni bil nobeden hudo poškodovan; ta sam je pričal za une, in kazal, kaj so imeli nekdaj in kaj jim manjka zdaj. Tega celega toraj je položil danes Kokolj na županovo mizo.

Tudi na podu ni bilo veselje končano z dnevom. Rajanje in plesanje se je unemalo vedno bolj, in ko je ura bila polnoči, so še peli in rajali.

Le brodnika nista imela ostanka na podu, ko je odšla Marjeta. Veliko hujše kakor kdaj, je bilo Lovretu pri sercu, odkar je zopet govoril ž njo. Šel je s poda koj za njo, in kmalu se napoti tudi Jernej naravnost domu. Pred hišo se vleže v travo in gleda žalosten v derečo Savo.

Pozno v večer pride Lovrè. Bog vé, kje je bil hodil ta čas.

»Jernej, daj mi dober svet, meni gre za zdravo pamet, življenje dam za dober svèt,« kliče v svojem obupu in hití memo njega v hišo.

»Da ga najdem!« mermrà zamišljen mlajši.

III.[uredi]

Modri možjé
Gotovo ti bodo ozdrav’lì sercé.

Prešern.

Noč, pravijo, ima svojo moč.

Nar.preg.

Par dni po semnji je bil Fuč pri županu na reji. Komur namreč čednik kaj živine pase, ta ga mora rediti po številu živine ali en dan ali pa več dni zaporedama, in v tem se versté vaščani. Sicer mu je od župana nosila dekla kosilo, ta dan pa ga je nesla Marjeta sama.

Fuč si je zložil kosilo iz jerbasa na hrastov štor. Polovica štora je bila sicer že davnej stlela v ognju, ker Fuč je kuril vsaki dan zraven njega; druga polovica pa je še zmiraj imela toliko ploščatega prostora, da je bil zadosti Fuču za mizo. Pogrinjala za mize pa tako niso zlo v navadi na kmetih. Župan je bil pozabil svoje žuganje z merzlim krompirjem, in Fuč je imel prav dobro kosilo. Zato je bil tudi prav dobre volje.

Marjeta je bila danes zato sama prišla na pašnik, da bi prašala Fuča za svèt. Vse svoje zaupanje je stavila vanj. Pa ko je bila pri njem, se je neznano sramovala ga prašati, in morebiti bi se bila kar tako vernila domu; pa govorica ji je dala priložnost, ali jo je skoraj primorala k vprašanju.

»Kaj veljá, Marjeta,« se šali Fuč »ti mi vendar vselaj nar bolje postrežeš. Pri vas bi imeli več krav imeti, jaz malo redkikrat k vam zaidem. Ali kedar se omožiš, Marjetica, potem jih moraš več rediti.«

»Kdaj bo še tista!« reče Marjeta žalostna.

»Preden slana pade« odverne Fuč, »par dni pred ali potlej, ti je šlo! Res, kaj pa z Matevževčevim Francetom? Takrat bo saj godcu kaj padlo, več kot o tem plesnjivem semnju. Se ve da, ko bi vsi toliko metali, kakor France ali pa njegov brat, bi se še plačalo napenjati. Brodnik se je sicer tudi dobro deržal, pa mi je prekmalo šel. Šmentaj, Marjeta, kako je pa že ž njim?«

»Slabo, slabo!«

»Pravijo, da ga bo France spodrinil.«

»Kdo pravi? Jaz ne vem nič.«

»Da bi ti ne bila nič zvedila? Meni je to reč, kot gotovo, včeraj pravil Klešnik, in temu jo je povedal Racar, ki je Francetu birmo zavezal. Pravi, da je on vse osnoval. Tvoj oče so nek voljni, na semnji so se pomenili pri Kokolji. Dolgo ti tega gotovo ne bodo skrivali, zato nič ne dé, če sem ti malo pred povedal veselo novico.«

»Ali ni nobene pomoči?« izdihne dekle, ki se ni malo prestrašila pri teh besedah.

»Pomoči dovolj!« se smeja čednik, »ali zoper kaj pa? Saj ne zoper možitev?«

»O zoper to ne.«

»Se mi je zdelo, da ne. Se tudi ni nič baTi, Marjeta! Lej, še jaz sem bil svoje dni že z eno nogó v zakonu; oklicali so me bili že, pa se je vse razderlo; je bilo tudi naj bolj prav, vse znamnja so narobe kazale. France bo prav zal mož.«

»Pa njega ne morem jemati, saj veste, Fuč.«

»Zdaj razumim,« zakliče čednik, »druzega toraj, kaj ne da? — Brodnik je tudi zal, pameten, časten, pa ne bo šlo, ne bo šlo.«

»Ali ne veste nobenega sveta, kako bi omečila očeta. Celo življenje vam bom hvaležna.«

»Kaj hočem jaz svetovati, ki ne poznam vaših zadev,« reče nekako bolj resen Fuč. »Kaj — ko bi poprašala gospod fajmoštra?«

»Oh Fuč, vi me nalašč nočete razumeti. Vi veste, pravijo, posebnih reči, in poznate zelišča in kamna, ki imajo čudne moči.«

»Zelišča imajo pač čudne moči,« mermra Fuč bolj sam zase.

»Gotovo poznate tudi kako zelišče, ki bi pomagalo meni. Slišala sem včasih hvaliti ceptec, povejte mi, ali ima zame tudi kako moč v sebi?«

»Neznano moč!« odverne Fuč. In po dolgem molčanju pristavi: »Vsem ljudem je znano, kaj vse premore ceptec, če ga razsekaš, ali nasteržeš, ali zavreš, ali sožgeš. Če ga vreš, te mora ljubiti vsakdo, kogar si želiš, če ga sožgeš v pepel, mora zginiti vse, kar overa možitev. Pa kaj, ko ga nihče nikdar ne rabi! Ali si slišala, kdaj ga je treba kopati? Ob polni luni, ob polnoči. In takrat je čudna ura, ura strahov. Ljuba moja, ne skušaj duhov!«

Obmolknila sta oba. Marjeta je slišala, česar je želela. Čez malo časa konča Fuč svoje kosilo in se odpravi za čedo, ki se mu je hudo razkropila. Ko pride v majhno šumo, se ozre nazaj, pomaje z ramami, ter pravi: »Naj bo, za žensko je dovolj strašno, ženska se tega ne loti. Možaku pa bi bil napel drugačne strune.«

Močno zatrobi v rog in gre naprej za živino.

Marjeta je pospravila posodo v jerbas in šla domu. Že na vežnem pragu jo ogovori župan:

»Urno, Marjeta, se odpravi v I... Teta je zbolela, pravijo, precej hudo, in želí, da bi ji ti stregla, ker nima druzega tacega človeka; saj veš, da že svojih petnajst let nima nikogar v svoji hiši, kakor samo sebe. Glej, da jo kmalo ozdraviš in nazaj prideš, ker gospodinjstvo ne velja nič v tujih rokah. — Pa da se mi ne mudiš na brodu!« pristavi s posebno imenitnim glasom.

Marjetina teta je bila prav naglo zbolela. V nedeljo je bila še na semnji pri županu; koj po kosilu pa se je vernila domu, preden je šel h Kokolju župan. Govorila sta o Marjeti in Lovretu; teta se je zjezila hudo, in je kregala zlo Marjeto. Imela je nekaj premoženja, ktero je bila namenjena zapustiti Marjeti. »Če pa ne uboga očeta,« je rekla tisti dan, »bode dedoval drug.« Zato uno povelje očetovo ni nič kaj dopadlo Marjeti, pa bila je dobrega serca, in zato se ni ustavljala. Malo potem se je peljala čez Savo k bolni teti v I ... —

Tekli so dnevi in luna se je polnila. Zmiraj hujše je bilo Marjetino sercé.

V prostorni nizki sobi je berlela prav merko sajasta lešerba, slabo osvetljevaje lesene stene. Bolni ženi je bila svitloba zoperna. Dremala je v postelji, pri zglavji pa je slonela Marjeta. Sicer je bila tudi sosedinja z Marjeto pri bolni, le zadnja dva večera je ni bilo, ker ji je bil zbolel otrok; ostala je toliko lože domá, ker se je bolni zadnje dni, odkar so jo bili previdili, zlo obračalo na bolje. Marjeti pa je bilo prav, da je bila sama, akoravno jo je bilo nekoliko strah. Bala se je lastnih misel. Večkrat je djala rokó pred oči, da bi zakrila lučni svit, in pogledala skozi okno, ali je še svitla noč, kot da bi dvomila, da še sije na nebu polna luna.

Za vratmi visi priprosta ura, od starosti hudo zatemnela, in gre z glasnimi udarki. Nekako strašno jo je poslušati v tej izbi, kjer je neznana tihota, ki jo moti le težka sapa bolne tete. Groza sprehaja Marjeto, ko gleda, kako enakomerno se premika kazavec naprej, naprej ...

Pogleda teto, ki še vedno spi. Njen obraz je vpaden, zdi se ji enaka duhu. »Zdaj, zdaj se bo zbudila,« si misli, »in če me ne vidi v izbi, in če me ne more priklicati — če jo bo pekla žeja, jo dušila sapa.« — Zmiraj bolj se trese dekle, nemirna jame posejati po klopéh, ni ji več mogoče mirni biti. Njene oči so vperte v uro, bolj in bolj se bliža kazač polnoči.

»Le nocoj je čas,« reče sama pri sebi, »luna je polna, noč je lepa. Če nocoj zamudim pravega časa, kdo vé, če ni že prepozno, ko se zopet napolni luna? Bog mi bo pomagal.«

Ragljaje udari ura polnoči.

Strah pretrese Marjeti vse ude. Pa vzdigne se naglo in se pokropi z blagoslovljeno vodó. Še enkrat pogleda leto, ki težko sope, kot bi jo težile nemirne sanjé, potlači bičje v lešerbi nazaj, da komaj še sveti, in gre iz sobe. Tiho odpre vežne duri, in je pod milim nebom.

Noč je bila mirna in lepa. Luna je lila bledi svit na zemljo, in zemlja je bila podobna sanjaču, ki z bledim licom stermi v zapopadek svojih sanj. Nebo je bilo čisto, le redki oblaki so plavali po njem. Dolge černe sence so ležale po tleh, kot strahovi. Trata je pila hladno roso, in tu in tam so se svetile kake kaplje, kot redko sejani biseri. Nobenega glasu ni bilo slišati v celem krogu.

Pa kam iti iskat čudne rastljine? — Vsaka pot ji mora biti enaka. Napoti se proti sosedini hiši, ker ta kraj ji je bolj znan, in manj strašen, ker tam prebiva žena, ktero pozna. Zadnje hiše one vasi stojé zlo narazen, do sosedine je bil dober streljaj. Od tetine hiše naprej leži par njiv, med njivami pa in sosedino hišo je travnik. Na ta travnik se poda Marjeta; njena hoja je boječa, ne upa si več pogledati ne nazaj, ne na stran, serpó gleda vedno naprej.

Ceptec ne raste v vsakem kraju, tako da ga ni lahko najti, posebno pa po noči ne. Pa naključje je hotlo tako, da ga najde tisto noč Marjeta. Prestraši se sicer z novega, ko zagleda zelišče s strašno močjo, pa pogumna začne kopati konmino, in skorej ji zgine ves strah in veselje jo sprehaja. Končala je delo in se vzdignila, kar pogleda proti sosedini hiši, in merzel pot se ji zlije po životu. Tik hiše se premiče velika podoba v dolgi beli hali. Zdi se Marjeti, da ji žuga s povzdignjeno rokó. Grozno zakriči, in kot nastreljena serna zdirja domu. Bela podoba pa se sama ustraši neznanega krika, in se čudi černi podobi, ki beži. Bila je sosedinja, ki je šla iskat hladne vode za bolnega otroka.

Brez sape pridirja Marjeta v hišo. V hipu zapahne vežne duri, in kakor bi mignil, je v kotu pri peči. Skerčena čepi na klopi in stermi serpó v vrata, kot bi se imele odpreti vsaki trenutek. Lica njene so blede, pogled divji, sercé ji je bilo kakor kladvo, na celem životu se trese kakor šiba. Strašno tišči v pesti ceptecov koren.

»Marjeta!« zdihne čez nekaj časa s slabim glasom bolna teta.

Na novo preplašena oberne Marjeta nekoliko glavo proti postelji in posluša. V svojem strahu ni bila več mislila na bolno.

»Pojdi k meni Marjeta!« poprime zopet bolna.

»Strah!« zašepta dekle komaj slišno, in se stisne bolj skupaj. Pa bolna jo je slišala, z glasom še bolj slabim prosi:

»Ne boj se ljuba — moja — pojdi sem — moli — moli —«

Počasi zleze Marjeta s klopi in poklekuje k postelji, pa ves čas še stermi v vrata.

»Na glas — Marjeta — rožni — kranc!« govori teta komaj še slišno.

Na stolu je ležal rožnikranc. Marjeta ga vzame, da bi molila, pa ne gre ji beseda iz ust. Od nesrečnih vrat ne more oberniti oči. Tako kleči pri postelji in se ne gane. Teta pa je obmolknila. Nobenega glasú ni več dala od sebe, težka njena sapa je zastala — bila je mertva.

Dolgo kleči Marjeta kot okamnjena pri postelji, kar se ji izmuzne rožnikranc iz rok in zaropota po tleh. To jo predrami. Naglo se vzdigne in pogleda bolno. Nepremakljivo leži ta v postelji, roke ima sklenjene na persih, oči so na pol zaperte, slišati ni nobenega diha. Marjeto spreleti groza, naglo zgrabi njene roke — merzle so. Neznano zakriči in skoči od postelje proč k vratom. Pa spomni se bele podobe na travniku, in onemogla se zgrudi na tla.

Ko se napoči dan, pride sosedinja in jo najde pod klopjo v strašnem stanu. Njene lica so bile blede kot zid, ustnice višnjeve, lasje skuštrani, poznala ni nikogar, blodila je neznane reči.

Eno uro potem so jo peljali domu k očetu. Drugi dan so pokopali teto.

IV.[uredi]

To storil je neznan koren,
Neznan koren, koren lečen.

Narodna.

Preteklo je precej časa po tetini smerti. Šlo je poletje, šla je jesen, za njo zima, in nastajala je vesela spomlad. In ta še le je prinesla Marjeti zdravje.

Župan je bil v velikih skerbéh zavoljo edinega otroka, bal se je za Marjeto kot za lastno življenje. O ženitvi pa je obmolknilo vse. Matevževec je ni vzel nikdar v misel, in tudi Racar je ni več razlagal po vasi, le sam seboj jo je pretuhtoval in vravnoval, ker upanje na starešinstvo mu ni dalo miru. Ko se je pa ozdravilo dekle, ni mogel več molčati. Matevževec je šel ravno h Kokolju v kerčmo. Racar to viditi, gre za njim, in si ga ukaže prinesti eno merico zraven njega. Dolgih ovinkov ni ravno znal delati, navadno je kmalu pravo izcimil.

»Boter,« reče Matevževcu in si nekako z nožem igra; »na eno reč smo pa že vendar skoraj popolnama pozabili.« »Lahko mogoče,« odverne Matevževec.

»Pa bi ne smela biti taka,« popravi Racar. »Županova Marjeta je že zdrava in zopet lepa in rudeča, kot je bila.«

»Bolezen se ji pa le še pozna,« reče Matevževec zamišljen. »Ubogo dekle je dovolj prestalo. Človek bi ne verjel, da more strah toliko škodovati.«

»Pasja vera!« rentači Racar in si popravlja klobuk, »še zdaj me ne razumite. Ali ne sprevidite, da se bo mogla zdaj možiti?«

»Se ve da, se ve da.«

»In vaš France ženiti?«

»Hm!«

»Ali, da nimam prav, boter?«

»Prav res prav,« poterduje Matevževec in oblizuje kozarec. Oba molčita. Potem pogleda Matevževec Racarja in Racar Matevževca. Ujela sta se z očmi.

»Kakšina bi bila vaša misel?« popraša Matevževec.

»Vzeti se morata,« pravi Racar.

»Pa ne pojde. Župan mi ne spomni nič več o tem.«

»Da bi ne šlo! On se mora ženiti, ona se mora možiti, kaj je treba še? Da eden to reč prične. Župan čaka, da bi ga vi ogovorili, to je cela vganjka. Da pa ne začne nobeden izmed vaju, bom vredil jaz vse. Tje v nedeljo pojdem k županu, če vam je prav.«

Matevževcu bi Racar ne bil mogel bolj ustreči, kakor s to ponudbo. Zato ga pa tudi začneta piti oba iz ene merice in jo polnita in praznita do tamne noči. Zraven pa vredita vso prihodnost.

Drugi dan pa je šla zopet novica po celi vasi, da bode France županov zet. Brodnika sta jo slišala več kot dostikrat, ko sta prevažala ljudi, pa sama med seboj nista zinila besede o tem; smilil se je eden drugemu.

Nekaj dni potem gre Lovrè proti vasi gori, kar pridirja od župana Marjeta vsa plaha, in teče skozi vas. Zdi se Lovretu, da je objokana in da ihti. Ne razumevši, kaj to pomeni, in kaj se je moglo zgoditi pri županu, gre zamišljen za njo. Kar jo zagleda zopet, ko stoji na pragu ene hiše in za roko derži Fuča. Lovrè gleda od daleč, kako sili vanj, in da ga prosi nekaj, pa Fuč se noče nič kaj udati njenim željam, temuč zamišljen stoji pred njo, in maje z ramama, kot bi mu ne bilo vse razumljivo.

»Oh Fuč!« prosi Marjeta, »kaj se vendar obotavljate tako. Morebiti je še mogoče kaj rešiti; če se pa mudiva dolgo, lahko vse pogine, preden prideva nazaj. Liska je padla, še preden sem vas šla iskat, in Mavra in Zelena ste komaj še sopii. Rešite saj drugo živino! Oh Fuč, gotovo je nesrečni ceptec kriv vsega tega.«

»Ceptec?« popraša Fuč, kakor bi se spomnil na nekaj, česar je že davno pozabil. »Ali si ga šla mar kopat?«

»Zakaj ste mi svetovali to strašno reč?« toži Marjeta in si briše oči.

»In kako se ti je godilo, kaj je vspeh iskanja?«

»Še tisto noč so mi umerli teta in jaz — —«

»In ti?«

»In jaz sem obnorela.« Na glas zajoka dekle. Fuča to nekoliko prime. Pozabil je bil že davno, da ji je kaj nasvetoval, ker si ni mogel misliti, da bi boječe dekle moglo iskati ob polnoči takih reči. Kjer se imenuje polnoč, se še možakom ne zaupa veliko. Fuč je bil prav izversten mazač, sam ni dosti verjel na take vraže, mazaril je le, da so ga častili ljudje, in da je včasih zaslužil kaj okroglega. Ko mu pa spomni Marjeta ceptec, in kar se je prigodilo strašnega, se mu vendar le posili misel, da bi ta koren res znal imeti čudno moč, ktera se mu pripisuje navadno. Teta namreč, si misli, je bila zoper to Marjetino slabost, kakor je imenovala njeno ljubezen, pri županu pa je veljala veliko njena beseda, in če bi bila Marjeta omečila očeta, bi bila še čudna težava omečiti teto; govoriti pa v tej zadevi je imela pravico zavoljo premoženja. Teta toraj je proč. Treba je še omečiti očeta, in morebiti ga skuša ceptecova moč s tim, da mu zmanjšuje bogastvo, in zato cepa njegova živina. Vse to je tako očividno, da Fuč ne dvomi trenutka dalje o moči ceptecovi. Naglo preudari v duhu vse to, in pomisli, da je treba pametno ravnati, da ne vjezi koga zoper sebe.

»Kdo je tega kriv?« reče Marjeti. »Jaz gotovo ne. In ti? — skoraj bi rekel — da. Če se najde tu ali tam kak mož, ki prekosi s svojo modrostjo navadne ljudi, je njegova dolžnost, po moči pomagati vsem, ki potrebujejo pomoči. Ti si prišla k meni, mi tožila svojo nesrečo, in me prosila za pomoček. Nasvetoval sem ti ga, pa moja dolžnost ni, in le redkikrat je mogoče, iskati, koliko je v sercu poguma, strahu, ljubezni in druzega tacega, kar človek ne nosi zapisanega na čelu, na čemur je pa vendar vse ležeče, da je zadovoljen s pomočkom. Kar jaz nasvetujem, pomaga gotovo, pa preden pomaga, pridejo včasih čudne reči, in da se te prestanejo, je treba poguma in ljubezni. Dal sem ti gotov pomoček, pa zakaj se treseš pri njegovih nasledkih? Marjeta, Marjeta, nekaj ti manjka, in to je ljubezen.«

»Pa kdo vam pravi to?«

»Tvoje obnašanje. Prava ljubezen ne pozna nobene meje, in se ne trese pred nikomur. Kakšina je tvoja ljubezen?«

»Saj ne rečem nič zoper to, le to me boli, da ste mi dali pomoček, ki mori ljudi in živino.«

»Ne morem pomagati,« reče Fuč majaje z ramama. »Pomoček ni znajden samo zate; to je njegova moč, da spravi povsodi s pota, kar je na poti. Teta je bila nasproti tvojim željam, zato je mogla umreti, bogastvo ti je na poti, zato se mora zmanjšati. In Bog ve, kako se bo še zmanjševalo, če se očetu ne odpro oči pred časom. Prosimo Boga, da dá možu v pravem času spoznati, kar je treba, ker povem ti, Marjeta, bojim se za njegovo življenje.«

»Za božjo voljo, kaj sem storila!« zavpije dekle preplašena, in si zakrije oči. Stresla se je, da jo komaj deržijo noge. Fuč pa naglo reče:

»Pojva gledat, če je mogoče kaj pomagati. Pa če je ceptec kriv živinine bolezni,« pristavi z glavo majaje, »ne bo pomagala nobena reč.«

Za roko prime ubogo dekle in jo pelje od hiše.

Pri županu gre vse v kolobar. Družina leta, kot obnorela, okrog živine, in stari župan ji ukazuje; pa njegov obraz je tudi zlo prepaden. Fuč ogleduje živino, in v eno mero daje svete, dobre in slabe, kakor mu padajo v glavo. Pa ves trud je zastonj, živina za živino pada, in preden je noč, ni več ene žive v županovem hlevu. Goveda in konji, vse je poginilo. —

Preteklo je zopet nekaj časa in stari župan si je že nekoliko iz glave izbil nesrečo, ki ga je bila zadela tako hudo. Bil je še zmiraj premožen, in s časom, si je mislil, se bo zacelila tudi ta rana. Po vasi so sploh govorili, da je bilo pri županu narejeno ali zacoprano, in Racarja je prestrašilo to tako, da je odložil snubitev za nekaj časa. Župan sam pa je mislil, da je bil zavdal kak hudoben človek živini, jezilo ga je le, da ni vedil nikogar dolžiti.

Lovreta je tudi to v sercé bolelo. Sicer ni imel mervice upanja, da bi kdaj dobil Marjeto za ženo, sam sebi se je že zdavnej zdel prepričan, da so bile njegove želje previsoke. Bolela pa ga je vendar nesreča županova, ker tako je postalo premoženje Marjetino manje; nesreča očetova je bila prav za prav nesreča edinega njegovega otroka.

Pa Racar se je premamil na novo, in naenkrat se je raznesel zopet hrup po vasi, da bo Matevževčev jemal županovo. Sam s seboj je bil Racar že vse vredil, le pri županu, kjer je bilo naj bolj potreba, je bilo naj manj vredjeno. Stari župan se je zmiraj ogibal vprašati Marjeto, če ji bo možitev po volji! Odkar je bila namreč tako hudo bolna, je vse bolj spoštoval njene želje, in se zlo bal, ji kaj žalega storiti. Pa vse to ni nikakor zaderževalo une govorice po vasi. Brodnikoma ni ostala neznana.

Nekega večera — bila je že ura devet, ko sta prišla kmalu eden za drugim iz vasi, kjer sta bila po svojih opravkih — je bil Lovrè posebno čmeren. Slišal je bil o zadevah županovih, več kot je prestati mogel. Ves nevoljen se valja po postelji, ni mu mogoče zaspati.

Kar se mu zdi, da sliši glas zvona. Na-se vleče in posluša. Res čuje udarke zvona, pa počasi pojo eden za drugim — plat zvona bije.

»Jernej, ali slišiš? Plat zvona!« reče preplašen. »Gori gori!« zavpije Jernej in plane iz postelji. V hipu sta napravljena oba, in dirjata gori v vas.

Rudeč svit je razlit po nebu in jima kaže pot. Ko prisopeta na plan, zagledata plamen v sredi vasi. Županova hiša stoji v ognji. Kakor daleč sta stanovala brodnika, sta bila vendar zlo med pervimi zraven, mežnar namreč je bil ponevedama pervi zagledal ogenj, in udaril plat zvona, ko je še vse spalo pri županu in po vasi.

Ljudje vrejo od vseh strani k ognju. Da bi rešili kaj županovega, ni bilo misliti; ali varovati je bilo treba sosedne poslopja. Ogenj se je bil začel, kakor je bilo viditi, na več krajih na enkrat, in je zgrabil z neznano naglostjo celo poslopje, preden so ga bili zapazili ljudje. Župan je na pol opravljen se rešil iz hiše.

»Marjeta, Marjeta!« upije ves plah in dirja krog hiše iskaje hčer. Mislil je, da je ušla iz hiše pred njim, pa ni je najti nikjer. Spala je v izbi pod streho, in ni čutila nevarnosti pred, da je stalo v ognji celo poslopje.

»Pomagajte za božjo voljo!« se zdaj zasliši njen glas skozi okno pod streho. Poskušala je bila, zapazivši nevarnost, ubežati po stopnicah, pa veža je bila polna plamena in dima, mogla je nazaj. Pod oknom pa je gorela cela kreda derv.

V tem trenutku pridirjata brodnika k ognju. Na pervi pogled spozna Jernej Marjeto. Kot zid obledi v obraz, kot okamnjenemu mu zastanejo noge.

»Vode!« zavpije na glas, in potegne pervi ženski zraven sebe posodo z vodo iz rok, ter si zlije vodo čez glavo. Memo teče druga ženska z rjuhami, da bi jih pokladali mokre na sosedino streho. Potegne ji jih iz rok, jih pomoči v vodo in plane ž njimi v vežo.

Sila je bila velika. Pa vsem ljudem zastanejo roke, ko ga vidijo skočiti v plamen.

»Nobenega ne bo iz ognja!« kličejo plahi tu in tam.

Pa malo trenutkov in brodnik prisope iz hiše. V rjuhi zavito nese Marjeto, pa obleko obeh že liže plamen. Od vseh strani ju polijajo z vodo, da ju rešijo.

»Brate, ljubi brate!« kliče Lovré, padši Jerneju krog vrata. Zgoli veselja ne more izustiti več. Pa Jernej ga posluša malo.

»Pomagaj, da jo spraviva v kako hišo!« mu veli, ko vidi, da je po obleki pogašen ogenj. Vzdigneta jo in neseta k sosedu. Za njima teče stari župan; pozabil je, da mu gori pohištvo, skerb mu je le za ljubo hčer.

Hiša in skoraj vse poslopje je pogorelo. Sosedne pohištva pa so obvarovali vse škode; vetra ni bilo čisto nič tisto noč, in gosto drevje je bilo v veliko korist.

Marjeta se je otresla kmalu. Pa ostala je neka otožnost in pobitost v njenem obrazu, vidilo se je, da terpi, pa da noče ali pa si ne upa, razodeti vzroka. Nesrečni ceptec ji je rojil po glavi, njemu je zopet pripisovala nesrečo, ki je zadela starega očeta. In tresla se je kot šiba, če je pomislila, kar ji je rekel Fuč o očetu: »Bojim se,« je bil djal, »za njegovo življenje.«

Hišo so zidali iz novega pri županu, in tačas ni bilo misliti na možitev. Ko je bila pa dodelana, je obšla želja, dobiti zeta, bolj kot kdaj župana, ker zadnji čas so mu bile skerbi in nesreče hudo pobelile glavo, in želel si je že pokoja. Pa Matevževec se ga je, odkar je bil pogorel, nalašč ogibal, in le po raznih potih zvediti skušal, koliko še kaj premore. To je župana neznano žalilo.

Enega dne sedi sam z Marjeto v hiši, in premišlja vse te reči. Bolj in bolj spoznava, da mu je treba zeta. Pa Matevževec se mu je zameril popolnama. Torej reče: »Matevževčevega ti ne silim več, Marjeta; ako ti ni všeč, ti ne bom nikakor zameril.«

Marjeta, ki je že tako dolgo pričakovala priložnosti, da bi odkrila očetu, kar ji peče vest, se stori pogumno, in mu odkritoserčno pove, kaj je storila, in zakaj so prišle vse nesreče čez hišo. Jokaje ga prosi, naj ji odpusti, da je segala po takih pomočkih, ker ni vedila, da bodo imeli take nasledke. »Fuč,« mu pravi, »se boji za vaše življenje, če se ne daste omečiti; prosim vas pri Bogu! bodite milostIjivi z mano in z Fučem, on je nedolžen pri moji pregrehi. Pustite mi Lovreta, srečna bova skupaj, in vi pri nama!«

Stari župan je debelo gledal pri Marjetinem pripovedovanji, zmiraj bolj ga je grabila jeza. Svoje dni sicer nikdar ni prav verjel vražam, in tudi zdaj se mu zdi neumno vse to, pa ko mu pravi hči: »Fuč se boji za vaše življenje,« ga vendar nekako merzlo obide po životu.

»Fuč toraj ti je nasvetoval ceptec, in koliko si mu plačala za svet?« jo vpraša ves togoten. Obšla ga je namreč misel, da je morebiti Fuč za plačilo napravil vso hudobijo.

»Nič, prav nič,« odgovori Marjeta. »Le ker mu nisem dala miru, mi je storil to, on pač sam ni vedil, kaj mi je svetoval.«

V svoji jezi ukaže župan Marjeti iz sobe, in premišljuje, kar mu je povedala. Več dni ni bil za nobeno rabo. Da Fuč ni storil teh hudobij, se je dostojno prepričal. Mislil je večkrat tudi na brodnika, pa Lovrè je bil, ko je gorelo med pervimi pri ognji, in je delal, kot bi gorela njegova lastna hiša. In Jernej, kako bi mogel biti Jernej hudodelnik, on ki mu je s smertno nevarnostjo rešil hčer iz ognja! Nikogar na svetu ni vedil dolžiti z dobro vestjo. Zatorej mu je šla povest Marjetina k sercu bolj, kot bi bil kdo pričakoval. V svojih mlajših letih je bil slišal mnogo o vražah, in vcepile so se povesti globoko v otroško sercé. Pozneje je spoznal njih ničnost, in se jim smejal, kot marsikdo, komur res ni vsaka plahta bela žena.

Pa vse to je tako kot marsiktero drevo. Posekano je, ni debla, ni veje, ni peresa — pa korenina njegova še dni zaterta: kako lepo spomladno jutro se prikažejo zeleni izrastki, korenina je pognala zopet.

Počasi sa je unesla županova jeza. Nekoliko iz strahu, nekoliko iz ljubezni do svoje hčere, nekoliko pa tudi iz hvaležnosti do hrabrega brodnika, ki jo je rešil iz ognja, je dal njegovemu bratu Marjeto za ženo.

Po vasi so govorili to in uno o tej poroki, kakor vedo pretehtovati vsako reč. Ženitvanje ni bilo ravno naj veselejše, zato ker se jo stari župan še zmiraj nekoliko čmerno deržal; pa poroka je sklenila dve serci, ki ste se ljubile; bil je ta dan za nju lep dan.

V.[uredi]

Zgubljen je, vtopljen — se bojim.

Prešern.

Pretekel je dober teden po poroki. Pri županu se je vredilo vse; Lovrè se je pridno poprijel gospodarstva, in Marjeta mu je zvesto pomagala. Rekel bi bil človek, to je srečen par! Popolnoma bi se ne bil motil, nekaj pa je vendar oviralo pravo srečo, kalilo veselje. In ta »nekaj« bo morebiti večno terpel; nikdar si morebiti Marjeta ne bo izbila iz glave poti, po kteri je dobila moža. In stari oče bo morebiti do konca svojih dni nosil serd do hčere v sercu, saj je njegov pogled tako tamen, njegov obraz tako resen, govorjenje njegovo tako kratko, da Marjeto vselej serce zaboli, kolikorkrat ga le pogleda. Viditi je, da jih noče, morebiti da jih ne more ljubiti, ki so s hudim kovali zvezo. Kdaj bo prišel angelj mirú v nesrečno družino, da bo izbrisal neumni spomin in terdno sklenil serce s sercom? Kdo ve! —

Tri dni je deževalo sila hudó. Z gorá so priderli neurniki, napila se jih je Sava in stopila daleč čez navadne bregove. Veličastno se podijo rujavi valovi, njih sila je strašna, gosto so obsejani z lesom, ki so ga izruvali v derečem toku. Daleč okrog se čuje neznano bučenje.

Za brodnika taki dnevi niso ravno prijetni. Pridejo ljudje, ki jih ne preplaši nobena nevarnost, in te je treba prepeljati, ko bi tudi ladija v valih poginiti mogla. Marsikrat brodnik z zobmi zaškriplje, ko odrine od kraja. Jernej je danes malo prevaževal, pa še za teh malo, ki jih je vozil, ni imel dobrih besed.

Po kosilu se napoti k bratu in Marjeti na vas. Ker je bil dan deževen, so bili vsi skupaj domá, Lovrè, Marjeta in stari župan; pa vsem je zlo manjkalo govorice, njih serca se še niso upokojile po čudnih dogodbah. Pri teh so zmiraj vse misli, iz njih izvira Marjetina pobitost, županova čmernost, Lovretova nevolja. In akoravno bi bil eden izmed njih ponevedoma v duhu pri drugih rečeh, kako bi se ne zedinile v hipu misli vseh, če stopi v hišo človek, ki je nekdaj ž njimi vred čutil njih nesrečo, in gotovo še zdaj ž njimi vred čuti njih žalost?

Govorili so to in uno. Čez nekaj časa se vzdigne župan, in pogleda po vremenu; klobuk vzame in hoče iti. Jernej stopi predenj in mu podá roko. »Srečni!« mu reče, »če se ne vidiva več.«

»To se pravi slovó jemati za dolgo časa,« se čudi župan smehljaje se. »Kaj pa ti je vdarilo v glavo, ali mar misliš na smert?«

»Morebiti nisem daleč od nje, danes se ne morem znebiti teh misel. Povodenj je strašna, nikdar še nisem brodaril po taki Savi, in če se ne zvedri, mora biti še vedno hujše. Nikdar se sicer nisem bal valov, in se jih tudi danes ne bojim, pa nekaj mi vendar vedno pravi: Danes brodariš zadnjikrat po Savi.«

Župan mu potrese roko in pravi: »Jaz na tvojem mestu bi danes ne vozil, ali pa bi si izbil iz glave take domišljije; ti pa stori, kakor se ti zdi bolje. In če se res ne vidimo več — Bog te obvari, ljubi moj!« pristavi smehljaje se in odide.

»Zakaj vendar res prepeljuješ danes,« poprime Marjeta, »saj te ne more nihče žugati v nevarnost. Kako sem se bala včasih, še komaj sta bila oba na brodu, kedar je naraščala Sava in sta vozila čeznjo, ko sta komaj razumela lastni glas v ladji. Če te opominja nekaj, da si v nevarnosti, opusti vendar za danes to delo. Včasih, pravijo, pride spomin k človeku, in mu oznani smert sorodnikovo ali pa prijatlovo, pa tudi, da njemu samemu protí nesreča, mu pravi včasih čudni notranji glas. Zakaj bi ne slušal človek glasú, ki ga svari?«

»Z ljudmi se ne maram prepirati,« odverne Jernej, »in tudi ne maram, da bi me zmerjali strahljivca. Prepričan pa sem, in živo prepričan, da danes zadnjikrat vižam svojo ladijo; pa naj je verjeti notrajnemu glasu ali ne, vožnje ne odrečem nikomur. Ob času vajine poroke sem se veselil, od tistega časa pa gre moje veselje vedno bolj pod zlo. Želje vajinih serc so spolnjene, sklenjena sta v ljubezni za zmiraj, pa če pogledam vaju in starega očeta, me zbode v sercé, ker ne najdem prave zadovoljnosti v vaših obrazih. Bog ve, da sem veliko terpel v vajni nesreči, da sem pripravljen, vse vama dati v pomoč. In ko vama je bilo pomagano, sem menil, da bom vesel, pa žalosten moram gledati, kako odganjaš, Marjeta, srečo in zadovoljnost od sebe ker veruješ v moč hudih duhov, ki so ti pomagali. Veruj rajše v moč Boga, ki je bil sklenil vajine serca, da bi po čudnih potih sklenil vajine roke. Vem, da ti prigovarjam zastonj, zato sem žalosten; življenje brez veselja pa je huda peza, zato ne odrečem nikomur vožnje, ko bi mi valovi pluskali čez glavo. K vama pa sem prišel jemat slovo. Prepričan sem, da bota našla enkrat dušni mir in zadovoljnost, in žal mi je, da je ne morem z vama skupaj uživati. Pa obljubita mi saj vesel spomin, odpustita mi, če sem se kaj zadolžil pri vama, ne sodita preostro mojih djanj.«

Podá jima roko. Marjeta jame jokati pri zadnjih besedah, Lovrè pa stermo gleda v tla. Svojega brata ljubi zlo, in čudno se mu dozdeva, kaj ga je prijelo tako hudo, da jemlje slovo za zmiraj. Prave nevarnosti, ki bi mu protila, ne more spoznati, akoravno se spominja velikih povodinj, o kterih je sam brodaril. Pa ker vidi, da se brat ne da pregovoriti, ga ne skuša umiriti. Podajo si roke; Marjeta se trese zlo in Jerneju postaja tesno v persih.

»Srečno, srečno, ljuba moja, spominjajta se name!« reče s krepkim glasom; strastno stisne obema roko, in hiti iz hiše.

»Povodenj bo nehala,« tolaži Lovrè Marjeto, »dež je prejenjal, in Jerneju bodo čudne misli prešle iz glave. Ladjišče je terdno, za nevarnost resnično ne vem. Ko se uleže voda, bo zopet miren.«

Marjeto sicer nekoliko utolažijo Lovretove besede, pa klaverna ostane vendarle; Jernej je bil segel pregloboko v žalostne prejšne čase. —

VI.[uredi]

Po deževnem dnevu je nastala lepa noč. Zvezde so gorele vesele na čistem nebu, in luna je prišla svitla izza gorá.

Po sobi gori in doli hodi brodnik, globoko zamišljen. Popolnoma je opravljen, kot bi se nocoj še podajal na pot. Ko udari ura devet, odpre naglo miznico in vzame iz nje pipo nenavadno lepo okovano.

»Spomin očetov,« reče z žalostnim glasom, »ti me boš spremljal skoz moje življenje! Druzega ne nesem seboj, kakor tebe.«

Kar poterka nekaj na vežne vrata. Brodnik hitro vtakne pipo v žep in gre vun.

»Kdo terka?« upraša.

»Dobri ljudje, ki ti hočejo dati kaj zaslužiti,« reče glas popolnoma neznan. »Ali bi naju ne prepeljal še nocoj na uno stran?«

»Kje pa sta dan tratila,« odverne Jernej nevoljen, »da kratita brodniku noč? kdo pa sta?«

»Beriča iz K... ne straši se,« odgovori prejšni. »Šla sva še le proti večeru od doma, zató naju noč podi. Verh tega pa je Sava most v K... poderla, ko sva bila komaj deset minut od njega. Zato morava tukaj čez Savo, če hočeva še danes domú.«

»Ha, ha!« se zasmeja na glas brodnik. Pri sebi pa mermrá, odpiraje vrata: »Beriče toraj bom vozil zadnjikrat čez vodo. To je naključje, kaj lepšega bi se mi ne bilo moglo ugoditi. Toraj le čez ž njimi, le čez!«

»Vidva sta beriča,« reče na glas, »beriči, to so pošteni možjé. Rekel sem sam pri sebi: Danes ne prepelješ nikogar več, ker po noči se vozi marsikdo, ki se ne sme voziti po dnevu. Ali poštene ljudi, kakor beriče, vozim vselej, kedarkoli mi jih vrag prinese. Le naprej, le naprej, pa varno, da si ne pobijeta glav; sicer poreče kdo, da sta bila tepena.«

Beriča postaneta nevoljna; grizeta si žnablje in zaničljivo gledata korenjaškega brodnika. Pa Jernej tudi vé, kdaj je preveč, zato opusti daljno nagajanje.

V čoln stopijo, in brodnik odrine od kraja. Ladija se je hudo zibala, valovi so se zaganjali visoko, verv je bila neznano napeta. Pa brodnik je silno močen, in z majhnim trudom priveslja na uno stran.

Ladijo ustavi, da bi stopila beriča na suho. Pa namesti da bi šla iz nje, stopita na enkrat k njemu, ter ga primeta za roke.

»Po povelji gosposke si najin vjetnik,« reče berič, ki je bil imel tudi popred besedo, in se je imenoval Rožilar. »Po povelji gosposke sva prišla po tebe; le ker je pobrala Sava mostove, sva te pripravila, da si naju prepeljal.«

»Ktera gosposka in zakaj?« zavpije s strašnim glasom brodnik.

»Požigavec!« odverne berič, »zastonj se je braniti.«

Brodnika prešine strašna misel, spomnil se je, zakaj ga lovita.

»Proč od mene!« zakriči na ves glas, ter udari z veslom, da odletita v drugi konec ladije, ktera se ziblje tako hudo, da pluskajo od obeh strani valovi vanjo. Kot zid je obledel v obraz, merzel pót ga je oblil, oči se mu svetijo neznano, in zobje so strastno zasajeni v žnablje. Pa beriča se dvigneta kviško in hitita proti njemu.

»Nobena sodba me ne bo sodila!« zavpije na glas, potegne iz nožnice oster nož in preseka v hipu močno verv. Z vso silo porine ladijo od kraja, ter zažene vesla daleč proč od sebe. Valovi zgrabijo čoln, in kot bi mignil, ga zanesó v sredo reke. Gori in doli ga luča razljutena voda.

»Nesrečnež, kaj si storil!« zavpije Rožilar preplašen do smerti, med tem ko se njegov tovarš lovi po ladji sem ter tje. »Pa še si v moji oblasti, vozi h kraju, če ne te ustrelim na mestu.«

Nastavi mu puško na persi in napne petelin.

»Ha, ha, jaz v tvoji oblasti, in da bi vozil h kraju? Plavaj pred po vesla na moj dom, kaj mar ne vidiš, da brez vesla ni veslanja?

Ali sem jaz vajin vjetnik, ali vidva moja, kdo je vjel druzega? — Streli, streli, ali pa me pusti živeti, da bom gledal, kako se bomo skupaj pogreznili v valovih. Še pol ure, malo več, na Borovskem jezu bo potop. Vpita saj na pomoč, vpita, morebiti se vaju kdo usmili, zame ni treba vpiti, jaz ne potrebujem pomoči. Ali to vama povem, kdor pade danes čez Borovški jez, je zgubljen.«

Berič vzame puško počasi od brodnikovih pers; zmiraj bolj spoznava strašno nevarnost, in stermi plah po černem skalovji. Nikjer ni nobene hiše, nikjer nobenega človeka, in v čolnu ni najti naj manjega orodja. Zastonj je moriti brodnika, zastonj ga prositi. Jeza in obup sta izražena v bledem obrazu njegovem; serdito zre zdaj na brodnika, zdaj v bučeče valove.

Ladijo pa nesejo valovi naprej in naprej in zmiraj bliže k Borovškemu jezu.

»Na pomoč, pomagajte!« vpije ves čas iz celega gerla drugi berič, kteremu je nevarnost popolnoma vzela pogum. Sem ter tja divjá po čolnu, ne vidi ne brodnika, ne tovarša, le po bregovih stermi; vsaka senca, ki se prikaže v svitu luninem, mu je človeška podoba, proti vsaki vije roke in khče na pomoč.

Brodnik pa se je vlegel v rivec ladije in podperl s komolcom glavo. Na njegovm obrazu je bilo manj najti obupa, kot merzle ravnodušnosti, akoravno je švigal divji ogenj iz njegovih oči. Zaničljivo gleda strahljivega beriča, Rožilar pa mu nekakšno dopada. Molčé stoji na kraji ladije, napeto puško derži naslonjeno čez koleno, pogled ima upert v bregove. Kar se mu zazdi, da vidi od daleč na bregu, ki se je znižal nanagloma, nekaj hiš. Molčé vzdigne pušo in jo sproži. Strel se razlega po skalovji unkrajnega brega, zaziblje se čoln, divje zašumijo valovi in vse je zopet tiho. Ladija pa plava naprej proti Borovškemu jezu.

Brodnik je bil skočil kviško in vperl pogled proti hišam. Vse je na miru, živa duša se ne prikaže. Zadovoljen se vsede v konec čolna; beriču pa prihaja gorko, ko vidi, da je strelil zastonj.

»Še pol ure,« mermra brodnik, »če gremo počasi, in če se pospeši Sava, še malo pred.«

»Pomagaj!« kriči strahljivi berič, ko vidi, da na bregovih ni pomoči, »ti moreš gotovo pomagati, ki si vedno pri vodi.«

»Gotovo da!« se smeja brodnik.

»Pomagaj,« prosi s trepetajočim glasom, »jaz se te ne dotaknem nikdar več.«

Brodnik ga pogleda terdó. Čez nekaj časa reče: »Orožje v vodo, sicer vama ne verjamem!«

»Da te strela!« zavpije Rožilar razkačen in strastno stisne pušo, »pred poginem, kot dam orožje.«

»Ne nori brate!« kliče drugi in ga objema z rokama, »ne goni od sebe pomoči, čemu ti bo v smerti orožje?«

Pa pogumni berič se ne da tako hitro pregovoriti.

»Kako bo pomagal malopridnež,« se obotavlja, »naj z nama vred pogine, jaz ne pustim orožja.«

»Ubogaj, brate, ubogaj, pri Bogu te prosim, brodnik bo gotovo pomagal.«

Molčé prikima brodnik.

Berič verže daleč od sebe puško, sname sabljo in jo telebi v vodo. Potem zgrabi tovarševo puško in mu jo izpuli iz rok. Hudo se mu je ta ustavljal še nekaj časa, pa prošnje in strah so ga vendar premagale. Kakor ogenj ga je speklo, ko je padlo orožje v vodo.

»Hiti, hiti!« kliče berič brodniku, »da ni prepozno, kar si veleval.«

Zadovoljen se vzdigne brodnik in pogleda doli po Savi.

»Kmalu,« reče, »smo na kraji, kjer Sava mirno teče, kot nikjer, tam pojdemo na suho. Če nas tam goljufa, smo zgubljeni.«

Potem gre v sredo čolna in zgrabi desko, ki je služila za klop. Ali preterdo je bila pribita. Ko jo skuša odtergati, da bi jo porabil za veslo, se jame čoln neznano gugati, in v vsakem trenutku se je bilo bati, da se bo prevernil. Ves trud, jo odtergati, je zastonj.

Boječi berič se tišči Rožilarja in komaj sope. Ko vidi, da je ves trud brodnikov zastonj, mu upade popolnama vse upanje, in s trepetajočim glasom opominja tovarša:

»Moliva, brate, zadnja ura je!«

»Obljubil sem, in obljubo hočem deržati, oteti vaju moram,« zavpije brodnik, popustivši premočno klop. Z neznano naglostjo pomeče obleko z života in se ustopi v rivec čolna. Kot orjak stoji tu, vsak trenutek pripravljen skočiti v valove.

Odpró se zopet bregovi. Sava teče tù po veliki širjavi, v povodnji se je izlila čez široko prodje. To je kraj, ki ga je menil brodnik. V vodo skoči in se opre od straní v čoln. Dobro je bil prerajtal vse, ker poznal je slehern kot struge, kot domači breg. Pa kakor mirno je tekla na tem kraji Sava, in kakor nečloveško se je opiral v čoln, vendar ga ni mogel spraviti h kraju. Parkrat že ga je bil približal k bregu, pa vselej so mu ga vzeli zopet valovi. In kolikorkrat ga je verglo proti sredi, sta se stresla beriča v čolnu. Pripravljena sta bila za smert.

Brodniku samemu je jelo hudo prihajati krog serca. Pogleda kviško na beriča, kteremu je obljubil rešitev, in ko jih vidi plaha stermeti vanj, se opre še enkrat s silno močjo v čoln, ter ga požene proti bregu. Pa pomanjka mu moči, in nehoté in obupajoč neha plavati. Pa v tem trenutku čuti prodje pod svojimi nogami. Kot v novo življenje se napnejo vse njegove žile, z vso močjo tišči čoln proti bregu. Daleč sicer je bila še od kraja, pa reka nima na produ več take sile, in novi up mu je oživil, uterdil vsako žilico. Srečno jih je izpeljal iz smertne nevarnosti. —

Drugi dan so na produ ljudje zastonj terkali po durih in oknih brodnikove hiše — brodnika ni bilo več. Čoln so našli daleč doli na suhem, in sodili so iz tega, da se mu je primerila nesreča, da se je pa gotovo rešil. Zakaj da se ne prikaže več, jim tudi ni ostalo dolgo neznano.

Zadnji dan je bil Jernej pri fajmoštru, in je povedal, da je bil iz ljubezni do brata storil reči, ki so jih pri županu pripisovali ceptecovi moči, teta le je umerla naravne smerti. Sklenil je bil iti iz dežele, ker doma ni mogel najti mirne vesti. Odkril je gospodu fajmoštru vse natanjko in ga prosil, po njegovem odhodu to povedati bratu in Marjeti; tako je mislil, jima bo prišla iz glave neumna vera o vražah, in srečna bota. Zato je bil tudi prišel zadnji dan k njima, da bi vzel slovo, zato je bil tako prepričan, da brodari zadnji dan po Savi. Pa fajmoštrova dolžnost je bila, oznaniti to gosposki, in zato sta prišla beriča ponj, ko se je ravno pripravljal, da bi zapustil za vselej domačo hišo. Pa ušel je beričem in se odtegnil gosposki. —

Pretekle so tri leta, odkar sem hodil skozi ono vas. Zraven lepo zidane hiše na vertu je obiral prileten mož jablano, in majhno dete je skakalo pod drevesom in pobiralo jabelka, če je ktero možu ušlo na tla. Pripognem se in poberem eno, ker drevó je imelo nekaj vej na cesto. Pa ko ga pokusim, mi zvleče skupej usta, bilo je zlo pusto. Zato poprašam starega: »Kako pa obirate, oče, tako skerbno jabelka, ki tako malo veljajo? Jaz bi posekal drevo.«

»To ne gre,« se mi nasmeja mož nekako žalosten. »To drevó mi je naj ljubše v celem vertu. Sad je res slab, in uživamo ga še le pozno po zimi, ko nam druzega manjka, ali drevó mi je drag spomin.«

Spominov se derži večidel kaka mična prigodba. Pripravil sem toraj starega, da mi je pri kupici vina (bila je v hiši tudi kerčma, kakor je rekel, odkar sin gospodari), da mi je povedal to prigodbo od čudne bratovske ljubezni, ki sem Vam jo zapisal po svoje, in kolikor sem se še spominjal čez tri leta.

»Drevó,« mi je djal stari, »je usadil moj brat Jernej na dan moje poroke.«

»In od njega niste slišali nič, odkar je zginil?« vprašam jaz.

»Bog vé, kje je hodil, in kako se mu je godilo,« odgovori stari žalosten. »Več kot trideset let je preteklo, odkar je šel. Kakih osem let je, kar smo zvedili, da je za mornarja na barki daleč tam v Ameriki. Od tistega časa nismo slišali več. Bog vé ali je živ ali mertev!«

Ginjen stisnem žalostnemu starcu rokó in popotujem dalje.