Celovški zmaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Celovški zmaj
Ljudska pravljica
Viri: Celovški zmaj na Wikipediji
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Okoli Vrbskega jezera je bila nekdaj zemlja močvirna in ni bila pripravna niti za pašo niti za polje. Tam, kjer je zdaj glavno mesto koroške dežele, je bil nerodoviten, pust, nevaren kraj. Ljudje zemlje niso mogli zasejati niti je obdelovati in izkoriščati, zato so se naselili rajši po bližnjih hribih in gričih. Veselo prepevaje je gnal pastir svojo čredo na pašo, toda mnogokrat se je moral žalostnega srca vrniti k svoji koči. Če se mu je namreč zateklo kako govedo ali ovca ali kaka druga žival v močvirno pustinjo, kjer je zdaj Celovec in njegova okolica z jezerom vred, je ni videl nikoli več. Gorje mu tudi, če si je predrznil in šel iskat izgubljeno živalco. Pogubil se je tudi sam.

Mnogo ljudi je izgubilo na tem kraju svoje življenje. Veselo petje in vriskanje zadovoljnih in brezskrbnih pastirjev se je razlegalo po prijaznih gričih in zelenih gozdičih, toda strašno tuljenje, neprijazen glas, ki je vsakogar pretresel, se je slišal iz vedno meglene pustinje in odmeval v bližnjih gozdovih. Redko kdo si je upal stopiti na ta kraj, kjer je takrat gospodoval divji prašič, in še bolj redki so se od tam zopet vrnili. Kdo je vendar ropar, ki vse pomori in požre, kar dobi živega? Kdo to ve povedati? Kdo ga je videl?

Doslej ga ni videlo človeško oko in ni bilo človeka, ki bi mogel o njem kaj povedati. Črna temota, neprijazna, pusta megla, ki se je vedno raztezala čez tisti kraj, ga je prikrivala in temna goščava je bila njegova postelja. Vselej pa, kadar je nastalo burno vreme, se je navadno slišalo tuljenje in ravsanje iz tiste pustinje. Kaj je storiti, kako se znebiti, kako se rešiti in odkrižati nevarnega, neusmiljenega roparja? To je bilo težko vprašanje.

Poglavar je najpogumnejšemu izmed svojih hlapcev zapovedal preiskati tisti kraj in umoriti strašno pošast, naj velja, kar hoče. Toda vse je bilo zaman: lažje je bilo zapovedati kot storiti. Nihče več si ni upal prestopiti meje, za katero je gospodovala divja zver, kdor pa je le šel tja, je bil izgubljen. Vse zaman, tudi najpogumnejšega človeka je stresel mraz, če je v bližini zaslišal zmajev glas. Vendar so morali poskusiti še nekaj. Zvijača včasih nadomesti moč, dostikrat jo premaga. To je bilo znano že našim prednikom. Izkušnja človeka uči, zgled ga mika, plačilo vleče – združene moči pa zmagujejo.

Kraj močvirja so napravili močan, trden stolp, s katerega je bilo mogoče opazovati, kje in kdaj se bo prikazala požrešna zver. Daleč, daleč se je videlo. Zbralo se je nekaj pogumnih korenjakov, ki so šli na nevaren lov. Poglavar je namreč rekel:

Kdor si upa bodisi z močjo bodisi z zvijačo premagati zmaja, bo dobil ta stolp in še bogato plačilo zraven. Vsa zemlja in ves kraj, kjer gospoduje zmaj, bo zmagovalčeva last, če je suženj pa bo osvobojen.

Marsikdo bi se bil rad poskusil, toda tresle so se mu hlače. Bili so zopet drugi, ki so si mislili: če bo, bo – če ne pa ne. Zbralo se jih je več skupaj, ker v slogi je moč, in šli so nad zmaja. Vzamejo silnega bika in močan, nazaj zakrivljen kavelj in oboje z železno verigo privežejo k stolpu. Bik začne tuliti. Zver se oglasi in prilomasti, da se kar zemlja trese pod njo, proti stolpu, ker je hotela zgrabiti nevarno jed. Vrže se na privezanega bika, toda prej kakor bik preide v požrešno žrelo železni kavelj in se zapne v mehko meso. Zdaj zgrabi ujeti zmaj ubogo žival z ostrimi kremplji, toda dobil je, kar je zaslužil. Korenjaki padejo po njem s težkimi bati, nasajenimi z ostrimi žeblji, in ga do dobrega razmesarijo.

Tako je bila okolica rešena strašnega sovražnika.

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Celovški zmaj