Butalski zajec
| Butalski zajec Butalci Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
Tale historija ni kdo ve kako imenitna, povem jo le, ker se mi je sanjala. Včasih se mi kake historije sanjajo, pa ni nobena dosti prida. O butalskem zajcu se mi je sanjalo tole.
Privadil se je bil v deteljo in je Butalce nič koliko bolelo srce, ko so videli požrešno žival, kako se jim suče po deteljišču. Majali so glave in moževali, kaj naj store, da preženo zajca iz detelje in ga preženo brez škode za deteljo, pa tudi brez škode za zajca, ki tak isto ne bo brez koristi v pečenem stanju. Majali so glave in moževali teden dni in še teden dni in so sklenili tako: najprej naj se zajcu detelja prepove z lepo besedo - morebiti bo pomagalo. Naj se da živali primeren rok, do tega roka se mora izseliti. Če se ne bo, bodo vnovič stopili vkup in preudarili in sklenili, kaj bo potem.
Tako so dejali in so ukazali policaju in ko je prišla nedelja, se je pokril policaj s kapo in je stopil na občinsko pot ob deteljišču. Z mogočnim glasom je dal zajcu na znanje, da so butalski možje sklenili tako, da se mu najstrože in nepreklicno prepove deteljišče; izseliti da se mora iz detelje v hosto, to pa najkasneje v štirinajstih dneh in tako gotovo, ker bi drugače lahko prišlo drugače, in se ne ve, kako bi prišlo. Verno so Butalci poslušali oklic. Potem so šteli dneve in so čakali, kaj bo: ali se bo zajec pokoril oklicu ali se bo drznil, da se mu ne bo - to bi bil punt!
Tekli so dnevi, preteklo jih je štirinajst, tedaj je detelja zrasla tako visoko, da iznad nje ni bilo videti zajca tudi, kadar se je od sladke detelje pijan postavljal na glavo. Pa ko Butalci zajca niso videli, so dejali: »Hvala Bogu, ni ga več!« in so bili veseli.
Takih ljudi je povsod dosti: česar ne vidijo ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni.