Butalski jež

Butalski jež Butalci Fran Milčinski

Spisano:	Tatjana Šiško, Martina Žemljič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnični, morebiti niso.

Med te spomine spada tudi butalski jež. Pravijo, v davnih dneh da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe.

Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden, vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za pustni čas in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga gospodinja, da je dobil ričet žlahtnejši okus. Tolikšen je bil butalski jež! Neko leto, pravijo, je bil jež tako nemarno debel, da jim je masti se čuda ostalo. Nasolili so jo in jo dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok so jo spravili, tarn se jim ni bilo bati drznih tolovajev in požrešnih tatov.

Toda je bilo preveč masti in je bila pretežka. Predrla je obok nad zvonovi in je porušila še drugi obok pod zvonovi in bi bila kmalu predrla še tretji obok in porušila kor. Pa je bila nad tretjim obojcom pajčevina - hvala bogu, da je mežnar ni ometel! V to pajčevino se je mast srečno ujela in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvarovana od razdejanja.Včasih je le prav, če mežnarji puste v miru kako pajčevino.