Butalski gasilci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Butalski gasilci
Butalci
Fran Milčinski
Spisano: Tatjana Šiško, Martina Žemljič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Butale, oh Butale! Butale so silno znamenite. V Butalah imajo vse in vse imenitnejše kakor drugod. Pa imajo tudi gasilce in so ti gasilci nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjčani.

Da, Tepanjčani!S Tepanjčani se od pamtiveka kosajo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani kaj imeli, Butalci pa ne, in ko so v Tepanjcah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego do so jo dobili takisto in se črne koze povrhu. To njih slavo se danes očitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto.

Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega načelnlka. ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prekrasen gasilski meč s pozlačenim ročajem, da je bil zgled in ponos ne Ie gasilski četi, nego tudi vesoljni fari tepanjski.

Holaj, komaj so to zvedeli Butalci, in so dejali: “Mi tudi!”in so sklenili in so nabavili svojemu načelniku takisto meč, kaj en meč, dva meča, naj ju nosi ob vsakem bedru svojegal Resnično so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju obeh mecev postaven nič koliko - ni dosti manjkalo, pa bi se bil pri proceslji se župnik umaknil kar izpod neba. Kajti so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam in ne Ie procesijam, nego vsemu - lahko bi rekel - duhovnemu življenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V primeru z njimi so tepanjski gasilci prava figa!

Na primer gasilska tombola v Butalah, prekrasne je imela dobitke. Tepanjčanom so se kar sline cedile po njih in je bila prva tombola vsakikrat sijajna svinja, tako zavaljena, komaj da so se ji noge poznale Iz obilnega speha. Vsako leto taka svinja niso bile mačje solze! Pa jo je vsako leto za tombolo podaril butalski župan, čast mu in spoštovanje! In je bilo potem-takem Ie pravično, da je vsakikrat prvo tombola zadela gospa županja. Pa je bila tombola ne Ie glede svinje urejena pošteno in pravično, nego je vsako darilo, ki ga je naklonil kateri koli mož, zadela njegova žena, kar je bilo zelo koristno. Drugod so radi umazani pri darilih za tombolo, v Bu­talah pa ni nikdo skoparil in se tekmovali so, kdo bo vec dal, kajti je vsak vedel, da dobi svoje nazaj - postavil se je pa le.

Taki so bil! butalski gasilci. Pa kadar je pocastila Butale s svojo navzocnostjo kaka visoka glava - visokim glavam pravijo v Butalah -fraki« - in je prisel mednje kak cerkveni all posvetni -frak-, vedno in povsod so bill gasilci prvi: nacelnik z mecem ob vsakem bedru, vsi gasilci v zlatih por-tah. Zlate porte so imeli oni v Tepanjcah tudi, toda butalski gasilci so se poleg port ponasali vsak tudi se z medaljo. Niso drage te medalje, posebno ce jih kupis tucat skupaj. Ucinek teh medalj pa je nezaslisan, ne, kolikor se tice pozarov, s pozari se v Butalah sploh niso pecali, pac pa kolikor se tice -frakov-, ki se niso mogli precuditi obilnim zaslugam, ki so jih razode-vale te medalje.

Vrli butalski gasilci so imeli tudi svojega patrona, seveda so ga imeli! Toda mu ni bilo ime sveti Florijan - Florijan je jako kmetsko irne, dobro za one v Tepanjcah. Nego jim je cul na prelepo slovansko ime Cvetoslav, kar je pravzaprav isto kot Florijan, pa je vendor drugace, Temu patronu je bila posvecena lična cerkvica, na gričku je stala nad Butalami, daleč jo je bilo videti naokoli, in je bila to cerkev hkrati gasilski dom. Zvonik je bil zgrajen tako, da ni bil Ie zvonik - mesto zvona so imeli notri obešen koš, tako lepo res ni pel kakor resničen zvon, toda zato je bil cenejši. Služil pa je zvonik tudi se za sušenje cevi, kadar bodo namreč imeli cevi, toda morajo najprej plačati načelnikova dva meča, potem pridejo na vrsto cevi in vse drugo. V oltar pa jim je bila naslikala priznana domača roka svetega Cvetoslava in ni bil oblečen v tisto pogansko vojasko obleko z dragonsko čelado kakor tepanjski sveti Florijan. Krasil mu je marveč telo lični gasilski kroj s portami in z medaljo in ni imel golide v roki, ampak mu je služila brizgalnica. Naslikana ta brizgalnica je bila tačas edina, ki so jo imeli v Butalah; dejali so, da brizgalnica stane, ne mudi se pa zanjo, so dejali, saj ne gori! God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slavnostno - dopoldne z golažem, popoldne z veselico - ne, s tako veselico se Tepanjčani niso rnogli ponasati! Sploh Tepanjčani! Tepanjčani so smešni! Imeli so požar, pa jim je zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane mesto. Ne, vode ne! Take katastrofe so bile Butale do sedaj srečno obvarovane. Pač pa, kar se tiče vina, vina jim je že zmanjkalo, in to prav na lanski veselici svetega Cvetoslava. Take so pač gasilske veselice v Butalah.

Pa se je to zaradi vina zgodilo lani, letos se ne bo zgodilo in ako bog da, nikoli več. Ko je letos prišel praznik svetega Cvetoslava, so bili priprav-Ijeni, kratko rečeno, na vse - lanska katastrofa jim je bila v živ pouk. Letos so bill pripravljeni, dobro so bili pripravljeni na kakršno koli, tudi na najelementarnejšo žejo!

Letošnja slavnost se je razvijala jako krasno s ša-Ijivo pošto in korijandoli in ameriškim zaporom in srečo-lovom in vsesplošnim razpoloženjem.

Pa je bilo okoli sedme ure zvečer, ko je gospod načelnik razigrano naročil še en bokal s pristavkom, da tudi po tern bokalu še ne bodo šli. Korajžno si je pomaknil čelado nad desno uho, se udaril po kolenih in zadovoljno vzkliknil: »Hardun, se imamo do ...«

Pa mu je beseda v sredi nehala in mu je iz grla nepričakovano prikipela druga in drugačna: “Gori, gori!” je zakričal in ze mu je bilo v rokah gasilsko trobilo in je zapel svoj pretresljivi: “Tata, total.”

Kajti je gorelo. Cerkev sv. Cvetoslava na griču je gorela. Velik okrogel plamen ji je objemal leseni stolp in cerkveno streho.

Tedaj se je spoznalo, kaj je gasilska disciplina in strumnost in neustralenost v Butalah. Komaj se je oglasil načelnik, že je koj za njim enodušno zatrobila vsa ostala vrla četa: “Tata, total” in je kričala, da gori, in so imeli nekateri v ustih še vino in niso imeli časa, da go požro ali da go izpljunejo, nego so zatrobili in zakričali kar iz polnih ust, to ni bilo v prid zlatim portam in medalijam, enemu se je celo zaletelo in bi se bil skoraj zadušil.

Imenitno je bilo, spodbudno, naravnost pretresljivo in vsekakor vredno staroslavnih Butal. In so trobili in kričali tako junaško in vztrajno, da so jih slišali notri v Tepanjce.

Tepanjčani so čuli, kako neusmiljeno kriče v Butalah in trobijo na pomoč. Pa so pozabili na stara nasprotstva. Dejali so: “Butalci imajo ogenj in grlo in trobila tudi, brizgalnice pa nimajo, pojdimo jim no pomoč!”

Vpregli so se v svojo brizgalnico in so hiteli v Butale, kjer dol imajo ogenj. Ognja pa ni bilo. Ampak je le vzhajala Luna bas izza cerkve sv. Cvetoslava in je bil njen svit od butatskega vina rdečkast in je obdajal stolp in streho. Ko so bili Tepanjčani pridirjali potni in upehani, je Luna mogočno že plavala nad cerkvijo sv. Cvetoslava in njenim stolpom in videlo se je, kakor bi se muzala. Butalci pa so od vraga. Niso bili kaj hvaležni Tepanjčonom za njih dober namen. Piti so jim sicer dali, toda so se jim zraven posmehovali: «Hoho, Tepanjčani, ali ste prisli v Butale Luno gasit? Hoho, hoho. Ali v Tepanjcah nimate Lune, da bi jo gasili tarn, in ste morati nad njo semkaj? Hoho, Tepanjčani, Hoho!»

Pa tudi Tepanjčani niso sedeli na jezikih in so dejali: »lmamo Luno v Tepanjcah, imamo jo. Ampak je vasa v Butalah dosti imenitnejsa, kakor je pri vas sploh imenitnejša vsaka reč.«