Butale in Butalci
| Butale in Butalci Butalci Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, - kaj mislite! - in ne pamet: takšni so. Bili so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in če se jim ne bi bila izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak, kajti pravijo, da je stala v teh pismih beseda, da sega rod Butalcev noter do Adama v paradižu. Prvi, ki se je bil preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Buta. Tarn, kjer je živel poprej, mu ni ustrezalo podnebje, prevroče je bilo. Mož je bil bolj slab v računstvu in se je rad motil v številu svojih ovac. In je imei to slabo navado, kadar ga je kdo prijel, naj vrne ukradeno ovco, da je z glavo butal kakor kozel in je marsikomu nalomil rebra. Sosedje so ga zavidali, pa se jim je ponoči umaknil izpred oči in si je za spomin in pleme s seboj vzel nekaj parkljev iz vsakega hleva in kar k parkljem spada. Pa niso sosedje iskali ne njega ne parkljev, nego so bili zadovoljni, da so se tako poceni odkupili. Privadil se je Buta novemu kraju, imel je obilo družine in so bili vsi tistega talenta, da so jim grablje bolje služile kakor vile. Ohranjena so nam imena prvorojencev iz Butovega rodu in je vsak imel prijazni priimek: Kozmijan Buta je imel sina prvorojenca Fido Kljukca. Fida Kljukec je imel sina Francota Turkavidel. Francot Turkavidel je rodil Gregorja Brezhlačnice.
Gregor Brezhlačnice je rodil Lavdona Štimanega. Ob času Lavdona Štimanega so štele Butale že trideset koč in je Lavdon Štimani imel najdaljšo in najbolj kosmato brado izmed vseh občinskih mož. In se ni Šprinca Marogla prav nič premišljala, nego je naravnost zlezla vanjo in je bil Lavdon Štimani izvoljen za župana. Če je namreč res, kar pripovedujejo Tepanjčani. Tepanjčani pripovedujejo, da redé v Butalah občinsko uš, in kadar volijo župana, sedijo bradoči okoli mize, nanjo denó občinsko živinče in v čigar brado zleze, to je župan. Uši pa da je ime Šprinca Marogla, ima v pisarni svoj hlevček in prihajajo mestne device, vsak dan druga, in si jo deno za dve uri v glavo.
Seveda Tepanjčanom ni vsega verjeti. Tepanjčani niso dosti manj nego hribovci in jedo ovseni kruh, zato jih zmerjajo za -ovsenarje-. Ob nedeljah prihajajo v Butale po beli kruh in se vračajo potem vsak s hlebcem pod pazduho v svoje klance. Zato jim pravijo tudi -hlebčarji-. Stiskači so, sold jim ne gre izpod palca, se v krčmi bi radi odtrgavali, ko plačujejo vino. Butalci jih zaničujejo in imajo zunaj vasi mlin, v mlinu so stope, pa so naučili še stope, da od daleč že oznanjajo: -Tepanj-čan gre - pahni ga! Tepanj-čan gre - pahni ga!« Če je pa dosti vode, hité stope: "Pahni Tepanjčana, pahni Tepanjčana, pahni Tepanjčana!- Tepanjčani pa tudi ne molče in so spravili v svet prečudne vse historije o Butalcih, kakršne bomo še slišali.
Imenitni Lavdon Štimani je rodil še imenitnejšega Gregorja Copatko, čigar kravo je doletela slava, da so jo poklicali na carja presvetli dvor. To se je zgodilo tako, da sta one dni živela dva zvezdogleda, pa sta bila že tako učena, da sta vedela štiriindvajset ur prej, kakšno bo vreme, in sta bila tako obrajtana, da so se carji in vladarji zanju kar tožili, v čigavi deželi bosta delala pratike.
Pa ju je pot pripeljala skozi Butale in ker se je mračilo, sta se ustavila in prosila Gregorja Copatko prenočišča. Gregor Copatka ju je žugal za popotne bukvice in žveplenke in jima potem dovolil na seno in preden sta šla spat, sta še pogledala na vreme. Rekla sta: »Nocoj vreme ne bo ostalo, vihar bo in dež!«
Gregor Copatka je odgovoril: »Pa ne bo. Nocoj bo pohlevna noč.« Res je bila, zvezdogleda sta se čudila in sta drugo jutro vprašala gospodarja, od kod da je vedel, kakšno bo vreme. In je Gregor Copatka odgovoril in dejal: »Mene moja krava ni še nikoli opeharila, odkar jo imam. Kadar se obeta vihar ali dež, vsakikrat s paše pride domov. Sinoči je ni bilo; pa sem koj vedel, da bo pohlevna noč, kakor je res bila.«
Zvezdogleda sta se spogledala, potem sto rekla: »Carji in vladarji se za naju tožijo, kateri bo naju dobil, pa naju je ugnala krava!«
In se je prvi kar pri tisti priči zaklal s peharjem; drugi je obupal in dejal: »Tudi ene ure ne bom več zvezdogled!«
Glas o Copatkovi kravi pa se je raznesel po svetu in ko je car izvedel o njej, je morala predenj in je dobila službo dvorne pratkarice in so se vse Butale grele v žaru njene milosti.
Gregor Copatka je rodil Bendo Cigana.
Benda Cigan je rodil Jureža Pismouka.
Za njegovih dni je po Butalah razsajala kuga krive vere in je Jurež Pismouk bil njen mežnar. Žena ga je rotila in spreobračala, z lepo in z grdo - ne beseda ni zalegla, ne palica! Pa ji je neko jutro drobna ptička sedla na okno in prelepo zapela in žena je rozumela njeno petje in se je glasilo petje tako: »Paternošter daj dedcu v klobaso!«
Zapomnila si je ptičkin nauk in ko so klali, je v krvavo klobaso zamešala jagode paternoštra. In je narezala vmes debele kose slanine, da je gladko šla možu klobasa po goltu.
Pa ko je snedel klobaso s paternoštrom, ga je vest silno pričela črvičiti, bridko se je kesal in se spreobrnil.
Spreobrnil se je Jurež Pismouk in potem rodil Anžeta Meketača, na široko znanega po kozi, ki so pravili o njej, da je dajala vsak dan sedem rešet mleka. Sam sodnik iz graščine si ni mogel kaj, nego ga je ustavil na cesti in vprašal: »No, oče, ali ste že prodali tisto kozo, ki daje po sedem rešet mleka?« Pa se je Anže Meketač potuhnil, kakor bi ne poznal gospoda, in je odgovoril: »Prodal, davno prodal, tja čez mejo. Tarn se je obrejila in storila osla, ki ga imajo zdaj v graščini za sodnika. Pa srečno, gospod!«
Anže Meketač je rodil Matevžka Žlamboro, ki je bil po krivem obrekovan, da je hruške kradel, pa jih ni bil tisto pot. Ono leto so imeli v Butalah veliko tepk, pa niso vedeli drugam z njimi, nego so jih zmetali v zapuščen vodnjak - tam se naj zmedé. Ko je prišel čas, so jih šli iskat - pet mož jih je bilo - in so ukazali Matevžku: »Tebe volimo, nuj, skoči noter, nam boš medne hruške ven metal! »Skočil je in je bil vodnjak globok, precej vode se je bilo v njem nabralo, in so čakali in klicali, klicali in zmerjali - ne ena hruška ni priletela kvišku. Pa so dejali: »Matevžek je zvijačnik, vse hruške bo sam požrl, potlej pa se bo lagal, da jih ni bilo. Naj skoči drugi za njim, ki je bolj pravičen!« In so bili vsi pravični, drug bolj od drugega in so drug za drugim poskakali v vodnjak in ni mogel nobeden priseči, da je Matevžek res kradel hruške, ker ni nobeden prišel nazaj.
Pa je Matevžek Žlambora, preden je šel po hruške, rodil Tončka Štibalarja. Tonček Štibalar je bil prvi v Butalah, ki je imel žepno uro - žepno uro si je bil naredil sam iz pristne domače repe. Imel je sina Mihcastega Kimpeža. Mihcasti Kimpež je rodil Vrbana Podvrbosmuka.
Ko je bil ta za župana, je prišel v Butale sam presvetli car in so ga Butale slovesno sprejele z novo brizgalnico. Brizgalnica se je imenitno obnesla, vsi so bili do kože mokri, car in njegovi ministri, strežaji in lakaji.
Je vprašal car: »Povsod drugod so nas častili s streljanjem, Butale nam niso privoščile ne enega strela, pač po ste nas neusmiljeno oprali. Kakšne imate manire v Butalah?«
Je odgovoril župan: »Vaša milost, gospod car, da nismo streljali, za to smo imeli devetindevetdeset vzrokov.«
Je velel car: »Radoveden sem, katere! Govori!«
Je dejal župan: »Prvič: Nismo imeli smodnika.«
Pa se je car nasmehnil in je dejal, da mu že ta prvi razlog do vrha zadošča. In ga od tistega časa niso več videle Butale.
Vrban Podvrbosmuk je rodil Pavlušo Očalastega. Pavluša Očalasti je rodil Cenetana Padarja, tistega, ki je kravo s svedrom drl.
In so v teku let Butale pretesne postale za vse Butalce in je bil mlajši rod korajžen in šel pogledat po svetu in so se nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča. Ostali pa so, kar so bili.