Bumček in Bunkica
| Bumček in Bunkica: najmlajšim pripoveduje tetka Božena Konči Ahačič |
| |||||||||||
Prvo poglavje: Bumček pride k Biksom
[uredi]Smreke so podobne ogromnim zelenim ježem, bodečim na vse strani. Povsod. Posebno pa še tam v Kočevskih gozdovih. Če zapiha veter, se nagnejo in se love z iglastimi rokami. Pa tudi prerekajo se s svojimi z ostrimi kocinami obraslimi usti: »Ši! Šiii! Oj, ste revčki, ve sosede in sosedi vsi! Še do pasu niste mi. Hi! Hi! Ši! Šiii!« Bela breza, lepa kakor mlada nevesta, odgovori smreki: »Huh! Huh! Huh! Velik res je tvoj napuh! Manjše smo, a krasotice! Ti si stara, grda v lice. Iglasta kot jež! Da veš, veš, ve-e-e-eš!«
Smreka od jeze še bolj pozeleni. »Ši! Šiii! Tiho vsi!« »Huh! Huh! Grd je tvoj napuh!«
Bunček posluša, se smehlja in pazljivo ziblje sestrico Bunkico. Ko prepir v vejah utihne, polglasno zabrunda:
»Bunkica mala,
sestrica zala,
ajčkaj sladko,
sanjčkaj lepo.«
»A ko se zbudiš,
jagod dobiš,
hruško maslenko,
tepko medenko
in lončka medu.
Aja-tutu.«
»Aja - tutaja,
Bunkica aja.
Kar, sestrica, spi,
saj bratec bedi!«
Bumček-medvedek je sinček-edinček. Bunkica je pa manjša sestrica, ki prav nerodno kobaca in neprenehoma vleče svojo dudico, sladko koreninico.
Bunkica zdaj že trdno spi. Bumčku pa uhajajo misli iz okrogle glavice k tepki, ki raste za vogalom one velike skale. Ob spominu na predobre zrele tepke si z vseh strani oblizne črni smrček. Tedaj pa prideta očka in mama.
Bumčkova oče in mama sta največja medveda v kočevskih gozdovih in še daleč, daleč naokrog. Rjavo mehko kocinasto dlako imata, ogromne šape, okroglo glavo z majhnimi uhlji in dobrodušnimi očmi ter ozek gobček z ne preveč strašnimi zobmi.
Zdaj gresta po hrano v gozd in na polje. Otroka pa sta še majhna in morata ostati doma.
»Sinček-edinček, mbe« pravi oče medved, »tebi prepuščam ključe, sestrico, vse. Sinček-edinček, mbe, Bumček, izkaži se! Hiše in sestrice ne smeš zapustiti, če hočeš sladke tepke dobiti! Če ne bosta nič nagajala, jih vama bova mnogo dala!«
Bumček posluša, vzame ključe in gre v hišo. Bunkico položi v zibko, narejeno iz mahu in vso prepleteno z malinami in robidami. Kar na smrček so ji bingljale debele jagode.
Bunkica mirno duda in se sladko smehlja v sanjah. Bumček pa bridko premišljuje: »Bumček, Bumček! To ni prav, to ni prav, da bo očka tepke dal! Mar bi si jih sam nabral! Blizu hiše je tepka debela! Še oče in mama bi bila vesela, če bi jih zvrhan koš imela, ki bi ga od Bumčka dobila, ko se bosta domov povrnila.«
Bumček debelo guba svoje čelo in se še obotavlja, ali bi ubogal, ali bi šel. Potem pogleda v zibko: vse v redu. Stopi k vratom, pokuka skozi ključavnico, previdno odpre vrata in viha svoj črni smrček po zraku: »Ne smrdi po Biksu!«
Biks! Biks je oni strašni smrad, ki spremlja zverino, ki ji pravijo »človek«. Nme smrdi pa vsak človek po Biksu. Oni, ki dela na polju, ne, in oni, ki seka drevje v gozdu in žde oglje, tudi ne!
Pač pa strašno smrdi človek, ki ima železno palico, tudi »puška« ji pravijo, ki dela bliske. Joj, kako ti bliski bole medvede, stare in mlade. Po Biksu smrde torej zlobni ljudje. Take ljudi imenujejo medvedje kratko: Biksi.
Bumček še enkrat pazljivo povoha na pragu medvedje hiše – velike, tople, prostorne jame – potem pa odhlača korajžno naprej. Saj mu je treba iti le do vogala, potem na levo in že je pri tepki in smuk nanjo. Že je junaško prikorakal do vogala, že mu bingljajo hruške nad glavo, že se oblizuje, ko jih vidi na tleh – ko se zgrozi: »Ata, mama! Rešita me! Biks je tik pred mano že! O moj Bog! Nazaj v brlog!« Prepozno!
Ogromni škornji mu stopijo pred nosek in dvoje krepkih rok ga dvigne skoraj tik do tepk.
Ves trepetajoč od groze gleda Bumček prav od blizu v človeški obraz: grd, lice poraslo, nos navzven štrleč, zobje majčkeni. Namesto jezika ima v ustih gladko vejo, ki se na koncu smrdeče kadi. Oh! Pipa! Bumček mora kihniti. Še enkrat! Hu, še enkrat! Okrog veje štrle dolge kocine, daljše od Bumčka.
Najgrše pa so pri Biksu oči: svetle kakor voda, okrog in okrog bele. Zdaj se rdeča usta odpro: »Mali medvedek, ti si sladkosnedek! Na hruško si hotel, pa sem te zalotil! Zdaj greš z menoj. To bo smeha nocoj, ko pridem s teboj.«
Pri teh besedah poboža Biks Bumčka, ki se je že otresel prve groze in bil od same radovednosti že skoraj vesel, če ga ne bi tako žalostno razburjal smrad po Biksu. Potem ga vtakne Biks v temno zeleno vrečo, ki mu visi na hrbtu.
Vreča se ziblje in stresa, Bumček pa vzdihuje v njej in premišljuje: »Bunkica se bo jokala, mamica pa godrnjala, očka leskovko ostril, da bi Bumčeka nabil. Jaz pa res sem revček tak, da mi nihče ni enak. Biks me je v torbo stlačil. Zdaj me bo po svetu vlačil. Jojmene! Jojmene, kaj me čaka še!«
In v vreči Bumček v mislih na bodočnost grenko zaplaka.
Pa ne! Bumček se je zmotil. Guganje in stresanje preneha, torba obstoji. Potem položi nekdo vrečo na nekaj trdega.
Bumček sliši mnogo Biksovskih glasov, visokih in nizkih, tenkih in debelih. Glasovi skačejo in piskajo in čivkajo. Smejejo se. Bumček ugiba: »Ubogi Bumček! Kaj bo, kaj bo? Nazadnje te še pojedo!«
Nenadoma se v vreči posveti in Bumček je zunaj. »O joj! Joj, saj so mali Biksi to! Nič večji od Bumčka! Poglej ga no! Obrazki so sicer Biksovski, a Bumček se jih kar nič ne boji!«
Božajo ga radovedno in pokukavajo z vseh strani. Mali Biks, ki tiči v takih cevkah, kakor oni veliki Biks, ki je Bumčka ujel, ga je najbolj vesel. Ta mali Biks je Vladko. Drugi mali Biks ni v cevkah, ki jim Biksi pravijo hlače, temveč ima sredi telesa privezano in nabrano nekaj, kar je pisano kakor cvetje. To je krilo. Mali Biks v krilu je Metka. Metka ima dolge lase in spodaj zavite.
Razen Metke ima krilo še drugi veliki Biks. To je mati. Mati je debela, ker kuha. V rokah drži tretjega Biksa, ki duda kakor Bunkica, a je seveda manj lep od Bunkice. To je Bongi.
Vladko in Metka primeta Bumčka za šapici in ga postavita pod sonce, da bi ga bolje videla. Sonce visi sredi sobe, sveti manj od navadnega sonca in bolj rumeno. To sonce je luč.
Bumček mora odpreti gobček, da mu pregledajo zobe, in sesti, da mu otipajo krempeljčke. Nato mu vtaknejo v gobček belega kamna.
Kaj takega pa še ne! Bumček izpljune. A takoj mu je žal: usta so mu namreč od tega kamna postala sladka. Še vse slajše, kakor če bi jedel tepke. Ah, tepke!
Nenadoma se Bumček spomni svoje velike nesreče in debele solze se mu vlijejo po kosmatih licih in kapajo v odprta usta: »Ubogi Bumček! Revček ti! Kako hudo se ti godi! Le ti edini si medvedek med temi Biksi čudnimi, u - u!«
Materi si Bumček zasmili. Bongita položi v votlo deplo, ki se zoblje kakor veja, dvigne Bumčka k sebi, ga zavije in odnese v kuhinjo, kjer ga položi v nekaj belega in zelo mehkega.
Bumček še nekaj časa joka, potem pa se mu zapro oči in kmalu pozabi na težko gorje, ki ga je doletelo zaradi neposlušnosti.