Bucek v Afriki
| Bucek v Afriki Rado Murnik |
| |||||||||||||
»Ljuba žena!« je dejal moj prijatelj Bucek v sredo popoldne po južni gospe Buci z obrazom sitega in zadovoljnega Kranjca. »Pojdi, pa napravi sebe in otroke! Gremo malo v Afriko pogledat.«
»Kam gremo?« je vprašala začudena gospa Buca.
»V mlinu govore dvakrat«, je zaonegavil Bucek. »Pa naj bo: V Afriko pojdemo lepo vsi skupaj, pa nam ne bo treba nič popotovati!«
»Ali že nohiš?«
»Še ne«, se je odrezal Bucek mirno in poučil nevedno Buco: »V 'Narodnem domu' so zamorci, ki že komaj čakajo, da jih obiščemo«.
»Ata, kaj pa so zamorci?« je vprašal najmlajši Bucek.
»Zamorci so ljudje, ki so črni kakor moj frak«.
»Ata! Ali imajo ti črni zamorci tudi črno dušo?« je nadaljeval radovedni sinček in se naslonil očetu na koleno.
»Hm!« je dejal Bucek in premišljeval nekaj časa v mučni zadregi. Naposled pa je odgovoril: »Nimajo črne ne, ampak belo imajo, prav tako belo kakor mi.«
»O seveda«, je pripomnila kritična gospa Buca možu. »Posebno ti imaš phav belo, golobček«.
»Ata, kako pa, da belo, ko so črni?« je poizvedoval maliček.
»Saj imajo tudi črne krave belo mleko, lej ga!« si je pomagal Bucek, sam svoje modrosti vesel.
»Ata, kaj pa zamorci papajo, da so tako črni?«
Zdaj pa je bila pri kraju Buckova učenost. Rešil ga je pa iz sitne zadrege njegov starejši sinko, ki je trdil:
»Črnega kufetka pupajo pa črnega kruhka papajo.«
»Zdaj pa le hitro umit se pa napravit, da prej odidemo!« je zaukazal Bucek.
Gospa Buca, nič manj zajetna od gospoda Bucka, se je vrnila črez dobro uro s preoblečenimi otroki, ki so od veselja ploskali, poskakovali in ukali.
Pa tudi sama je bila kaj brhka. Njeni prebohotni udje so tičali v imenitni obleki od rumene svile z dolgo vlečko, ki je požrešno pobirala bacilaste pljunke pa prah pa drugo poulično nesnago in jo nosila v stanovanje. Ta nepotrebni del Bucine obleke je ožigosal Bucek z zbadljivim priimkom »lintverna«; huje se pa ni predrznil nasprotovati. Tako vsa rumenkasta kakor tisti sloveči »caca du Dauphin«, si je nateknila na svoj vrh impozanten vijoličast klobuk, ki se je na njem guncal fantastičen ptič iz priljubljene žlahte kavk, okoli njega pa še obilo drugega perja. Zafrkavasti Bucek je imenoval to njeno najdražje pokrivalo »foglouž«; odločneje se je pa zopet ni predrznil zabavljati.
Očka Bucek pa so se preoblekli kar po študentovsko; vzeli so namreč le drug ovratnik in nove manšete. Zakaj mislili so si, da zamorcem ni dosti do oblačila.
Zdaj so se nemudoma vzdignili vsi skupaj na pot, ata, mama, hčerka in nadobudna sina. Brez barke so srečno peš prijadrali v Afriko.
Komaj je plačal Bucek vstopnino, že je bilo dvoje mladih Afričank poleg njega. Prva mu je ponujala brošurico, druga pa školjk.
»Uh, kako sta ghdi!« je vskliknila Buca. »Pa kakšne otekle žnablje imata! Pa še črni nista, ampak samo hjavi! Mohda nista čisto phave sohte. Pojdimo naphej!«
Toda prijazni divjakinji nista spustili Bucka, dokler ni kupil knjižice in nekoliko školjk. Pravkar je pričenjala predstava zadaj na lesenem odru, in ljudje so vreli skupaj od vseh strani. Zatorej se Buckovi niso hoteli nič muditi pri šotorih na levi, ampak so se požurili dalje in sedli na stole v prvi vrsti.
Nastopil je razlagatelj in kratko omenil najzanimivejše stvari o divjakih iz dežele Tongo. Bucek sicer ni razumel nobene besedice pruskega govornika; navzlic temu mu je moško pokimal po vsakem stavku. Predstava sama po sebi pa mu ni ugajala Bog ve kako. V presledkih jo je obsojal precej ostro.
»Vojščaki nimajo nobene discipline, že vidim, da ne«, je dejal Buci. »Ali nisi opazila, da se je tisti veliki smejal in govoril, ko so eksercirali? Marširati tudi ne znajo. Vsak stopa, kakor se mu poljubi. Pa še kanistre nimajo nobene. Samo meče. To je revščina tam v Afriki! In bosi so ti reveži in oblečeni niso v nič drugega kakor v hlače in franže. Samo čake ga še malo pihnejo, četudi niso prave. Pa tamburja poglej, tamburja! Kar z roko je bobnal in s krivo palico. Lenuh je prelen, da bi bil marširal z drugimi, kar na stolu je sedel … Afričanska mestna godba se mi tudi ne zdi dosti vredna. Z lesenim količkom so bíli na krožnike, enkrat počasi, enkrat malo hitreje. Ko bi bil imel vsaj ta ali drugi kakšne orgljice ali kakšnega konjička, si zadaj muzicira … Pa ta ples! Te babe delajo z rokami, kakor bi jih nekje kaj srbelo, pa bi se ne upale prav popraskati se … No, ta dva borilca sta mi pa všeč! Pošteno sta se obunkala s svojimi debelimi rokavicami. Posebno večji je dobil marsikatero takšno, da se zdaj lahko prime zanjo. Če bi mene kdo tako udaril, ga precej postavim na kosmati konec! Zdaj je pa komedija pri kraju. Pojdimo vas gledat!«
Tam se je Bucek bolj zabaval. V ograjenem prostoru s petimi slamnatimi šotorčki so kuhale afričanske dame večerjo.
»Juj, mama, je vzkliknil najmlajši Bucek, »kakšen fleten zamorček! Ali so zamorčki tudi kaj tepeni, če nagajajo, mama?«
»Še bolj kot ti!« je dejala mati,
»E, pa bi bil vendar rad zamorček«, je nadaljeval sinko.
»Pojdi, pojdi!« je rekla Buca. »Boga zahvali, da si doma na svet phišel«.
»Naka, mama, rajši bi bil tak, kakor tistile fantek«.
»Kaj ti ne phide na misel«, je dejala Buca. »Zakaj neki?«
»Zato, veste, ko je tako rujav, pa se mu nič ne pozna, če je umazan, pa se mu ni treba nič umivati«, je modroval deček.
»Ti si phav po svojem očetu, ki se tudi vode boji«, je piknila Buca svojega moža.
Bucek pa ni slišal te žalitve. Z bistrim očesom je opazil najdebelejšo kuharico, ki je stala ob prvem ognjišču iz opek. Včasi je pomešala po kotlu in obliznila kuhalnico, včasi pa se je sklonila v šotor po vrček in pila pivo. Naposled pa je vzela vivček od svoje sosedinje, ki je dojila Afričančka. Pušila je, kakor dragonec. Vse to je Bucku neizrečeno ugajalo. Ponudil je ženski viržinko, ki jo je hvaležno prejela.
»Na, dober dan, kadar pravi tale debela divja bunka, »moja malenkost««, je dejal nekdo blizu stoječih.
»Gospod, ne govorite tako zaničljivo o ženi, ki je ne poznate«, ga je zavrnil Bucek. »Morebiti je celo hči kakšnega afričanskega kralja ali kaj takega iz boljše hiše. He, natakar, ravno prav ste prišli. Vrček piva!«
Pisano je gledala Buca, ko je Bucek traktiral dražestno divjakinjo. Menda se je zbala, da bi se še zaljubil. Kar potegnila ga je od ograje in zapovedala:
»Zdaj je pa že dosti te komedije! Tebi je pa tudi vsaka ghdoba všeč! Da te le sham ni, sham! To je dobro, da sem šla s tabo, dhugače bi še ušel s to nemahno zamohko. Nocoj že ne dobiš ključa od hišnih vrat!«
Zamorska kuharica je videla, da darežljivi Evropejec odhaja. Hitro je bila tostran ograje in hvaležno podala Bucku roko.
»Adijo, duša božja!« se je poslavljal Bucek od nje z ginjenim glasom. »Adijo, pa zdrava ostani! In če pridem morebiti kdaj k vam doli v Afriko, in bi me hoteli tvoji ljudje pojesti, takrat se spomni moje viržinke in mojega piva in mi reši življenje! Ime mi je Bucek. Z Bogom, prijateljica!«