Bucek slika Buco

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bucek slika Buco
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 4. oktober 1902 (35/228), 1–2
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Druga razstava slovenskih slikarjev in kiparjev je raznetila doslej le neznatno tlečo iskrico umetniških občutkov in instinktov v srcu mojega prijatelja Bucka v mogočen kres.

To je Bucek takoj sam opazil. Pozneje pa so morali priznati strmeči rojaki, med njimi tudi njegovi najzlobnejši prijatelji, da tiči v navidezno prozaični masti Bucka izboren poznavalec in nepristranski ocenjevalec upodabljajoče umetnosti. Občno je bilo mnenje, da je zadel z vsako besedo tarčo, in z zadovoljstvom so opazili zlasti oženjeni someščani, da se je zbala naposled celo korajžna Buca talentiranega možakarja. In on ni bil prej prebral niti glasovitega Detmoldovega spisa »Anleitung zur Kunstkennerschaft oder die Kunst, in drei Stunden ein Kenner zu werden«, niti Pavla Thiema brošuro »Kunstverständnis und vornehme Leute«. To je elementarna sila prirodne nadarjenosti!

Vse to pa dovzetnemu duhu Bucka le še ni bilo dovolj. Nič več ni hotel skrivati svoje luči pod polovnjakom, ampak je šel tja in kupil pod prijaznim nadzorstvom hudomušnega mladega slikarja »rištengo«, katera je potrebna umetniku,da razdeli bujne čare bujnega telesa bujne Buce na platno.

Z velikanskim čopičem in s petimi kilogrami rumene barve je stopil to sredo pred začudeno Buco, pomigal s svojim orožjem in dejal rekoč:

»Ljuba žena! Že za mladih let sem slovel, ko sem barval tiskane podobice za jaslice. Vrhu tega sem se pa cele tri dni učil pri tistem slikarju, ki kegljam ž njim pri »Črni govedini«. Perspektivo vseh štirih sort imam v mezincu tukajle. Drugo pa tako ni nič težko. Kjer je kaj temnega, tam jemlji temnih barv, kjer je kaj svetlega, pa narobe! Pa je! Vidiš, to je vsa kemšt! Samo talentiran mora človek biti, seve, in pisane slepote ne sme imeti, to se pravi, zeleno in rdečo barvo mora razločevati čisto natanko. Jaz jih razločujem na uro hoda daleč, če ne še dalje. Pa malo korajže je treba in potrpežljivosti, pa je človek naenkrat na večne čase slaven. Ako se mu to ne posreči, se blamira. Meni se takoimenovane blamaže ni treba prav nič bati. Prvič, ker sem z vsem potrebnim preskrbljen, drugič pa, ker nameravam kot pravi umetnik ustvariti delo, ki je mene vredno. Naslikati hočem namreč tebe, ljuba moja! Umij se torej in obleci svojo rumeno svileno obleko, ki je vzbujala zadnjič celo babjo zavist suhe Štrigalice. In sploh se naredi tako lepo, kar le moreš! Barve imam, hvala Bogu, dosti, da te naslikam, kakor si dolga in široka!«

»Samo ne iz žabjega hešpetlina!« je prosila Buca, začasno ukročena po umetniških pojavih svojega moža.

»Iz žabje perspektive se reče.« ji je popravil natančni Bucek, preden se je odšla kostimirat.

Čez dobro uro se je vrnila in sedla na rdeče preoblečen stol. Njene bohotne ude je odevala historična obleka od rumene svile, glavo pa ji je pokrival vijoličasti klobuk, ki se je pa danes guncal na njem nov golob. Starega so bili namreč povečerjali molji in drugi taki mrčesi. Na rokah, ob vratu in drugod po životu se je svetila vsa zlatnina, kolikor je je premogla imovita žena. V desnici je držala zelen solnčnik, v levici pa salonski cekar, kakršni so bili pred leti jako priljubljeni. Noge pa so ji zaradi kurjih očes tičale v copatah. Zato je postavil Bucek njene nedeljske čevlje prazne pred noge, da bi bil model popolnejši.

»Zdaj pride važni momenat!« je oznanil Bucek slovesno in izlil vseh pet kil rumene barve iz mošnje v škaf. (»Momenat« je profitiral zadnjič v Zagrebu). »Le glavo pokoncu!«

»Če bi bila phej vedela, bi si bila navila lase v polžke, da bi bila moja fhizuha lepo skhravžana,« se je oglasila Buca, vzdignivši glavo. »Po secesjonsko ne maham biti počesana. Zakaj bi skhivala ušesa, ki so tudi ustvahjena bo božji podobi? Pa phi tebi je vse ajns cva!« 

»Proti stropu glej, malo na desno!« je velel umetnik in si zavihal rokave. »Le še malo bolj na desno, da se bolje vidi belo tvojega očesa. Tako!«

»Pa čez pas me mohaš narediti bolj tank,« je prosila Buca sramežljivo. »In na levi hoki mi naphavi še en zlat phstan zhaven, da jih bo na vsaki sthani po šest, skupaj havno en tucat«.

»Tisti prstan ti že naredim, le tiho bodi!« jo je tolažil Bucek in oslinil svoj »pemzel«. »Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi! Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, da ješ pohane šnite.«

Buca se je potrudila, da bi vzbudila na svojem tolstem obrazu zahtevani rajski nasmeh.

»Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!«

»Tega mi ni treba priporočati«, jo je zavrnil Bucek. »Jaz že sam vem, da škrbine s stališča umetniške estetike niso nikomur všeč. Zdaj pa le pri miru!«

In Bucek je vtaknil čopič v vedrico in jel slikati najprvo rumeno obleko »v velikih potezah«. Ko se mu je zdelo, da je prvi osnutek »po večjem« že izgotovljen, se je lotil obraza.

»Zdajle se drži posebno mirno, da te zadenem!« je opomnil marljivi slikar svoj model.

Nekaj časa je žena ustrezala zahtevi moža. Toda nesreča je hotela, da je pribrenčala ničvredna jesenska muha Buci pred prijazni obraz in si izvolila po daljšem izbiranju prostor na obsežnem nosu. Buca jo je komaj prepodila s svojim solnčnikom; v kratkem pa ji je sedla človekoljubna živalca zopet na nos in žgečkala ta žlahtni del Bucinega telesa.

»Daj jo no, Tone!« je klicala Buca svojega moža na pomoč. »Daj jo no, sitno muho! Havno zdaj pa havno po meni moha hoditi«.

Bucek je hitel pomagat in srečno pregnal muho, očitno sovražnico plemenitih njegovih umetniških teženj. Toda zgagasti mrčes je kmalu zopet počival na modelovem nosu.

»Ti phesneta živina!« se je razjezila Buca in počila sama sebe po nosu. »Ne bo phej mihu, da jo ujameš in ubiješ!«

Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil, da jo že ima. To ga je razljutilo.

»Ni drugače«, je dejal, »po metuljnico našega fanta moram iti!«

Ko se je vrnil s tem lovskim orožjem, je sedela preganjana muha na stropu gori ravno nad slikarskim stojalom.

»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol, zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času.

»Od zadaj se ji phiplazi za hhbet!« je svetovala Buca.

»Saj res, prav imaš!« je sopihal Bucek in si brisal pot s čela. »Ti prekvata kanacija, le čakaj!«

»Kanacija« pa je zabrenčala po sobi in lahkomišljeno sedla Buci nanovo na nos. Od lovske strasti razburjeni Bucek je urno planil za njo in zamahnil. Žalibog, je preslabo pomeril in zajel namesto mrčesa le Bucinega novega goloba v metuljnico. Muha pa je odpotovala zdrava in vesela v drugo sobo.

»To je pa že pheveč!« se je togotila Buca ter skočila pred moža. Ta pa se je je tako ustrašil, da je storil par korakov nazaj, prevrnil škaf in padel sredi v rumeno morje, kjer je nehote razdelil mnogo barve tako na hlače kakor tudi na platno.

»Na, na!« je kričala Buca. »Danes te pa, „ta nehodni“ pozdhavlja, pa še hudo! Daj mi mojega goloba sem, da ne bo še on humen!«

»Kaj takega pa še ne!« je godrnjal Bucek, ko se je vzdignil in stal zopet na suhem. Preklinjal je muho in se ogledaval v velikem zrcalu. Rumene kaplje so zaznamovale povsodi njegovo pot.

»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala Buca. »Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«.

»To je dobro«, je dejal preoblečeni Bucek, »da me ni videl nihče mojih prijateljev sorodnikov in znancev. Zlobni jeziki bi nemudoma raznesli po vsej Ljubljani, da se mi je — podrla peč!«

Dasi je hudomušna usoda tako barbarsko motila umetniško delovanje Bucka že prvi dan, vendar moj prijatelj noče na noben način odnehati, temveč namerava vztrajno dalje umetnikovati in upa, da bo žiri za II. slovensko umetniško razstavo sprejela Bucino sliko z nepopisnim veseljem. Obenem je trdno preverjen, da se mu pride že prihodnji teden klanjat deputacija odbora slovenskega umetniškega društva za leto 1902 na dom. In z opravičeno nestrpnostjo talentirane duše pričakuje dneva, ko bo bral v novem »seznamu umotvorov«: 152. Bucek Anton: Portret in v »imeniku razstavljavcev« precej za Bernekerjem: Bucek Anton; ljubljanski meščan, slikar in dvonadstropni hišni posestnik.

Ti pa, presveta slovenska Muza, korajžno ukaj spričo novega, tako eminentno nadarjenega sotrudnika na naši kulturni njivici!