Bucek pa električna
| Bucek pa električna Rado Murnik |
Avtor se je podpisal s kraticama R. M.
| |||||||||||||
Tiste dni, kmalu po otvoritvi električne cestne železnice, se je pripeljal moj prijatelj Bucek, hišni posestnik in cimentiran krokar, iz Zagreba domov v Ljubljano z mano in pa z odraslim hrvaškim mačkom, ki je bil že prej podoben levu v najboljših letih.
Mogočno se je razkoračil mož pred kolodvorskim poslopjem, dostojanstveno odklanjal ponudbe prijaznih voznikov, pogledal po vremenu in si dejal neizogibni dežnik pod levo pazduho.
»Viž,« je izpregovoril z zapeljivim glasom hripavega gramofona in pokazal z desnim palcem na desno, »tam-le tisto, to je naša nova ljubljanska električna cestna železnica. Da se nihče ne zmoti, so vozovi rdeči in rumeno zaznamovani. Primojšnja reč vendar, še se nisem vozil z njimi! Kar sram me je! Če bi šla peš, bi bila v pol ure doma. Pa bodiva danes tako nobel, poskusiva to reč brez konj in se popeljiva proti domačemu ognjišču, kjer naju že pričakuje večerja in Buca.«
Krenila sva jo torej proti vozovoma. Že je vzdignil Bucek nogo, da bi zlezel na tramvaj, pa se je še o pravem času domislil, da so mu pošle cigare. Obrnil se je, in stopila sva k trafiki. Tam je izbiral smotke neki Buckov znanec, čigar častito ime sem, žalibog, pozabil že tisti večer.
»O, ali si ti tukaj?« Ga je pozdravil Bucek. »Veš, prijatelj, v Zagrebu sem bil, v Zagrebu. To so me gledali Hrvati! Pa Hrvatice šele, Hrvatice! To je bil semenj!«
»Hm!« je zinil oni enakodušno.
Bucku to ni bilo všeč.
»Ti ne veš, kako so me imeli radi tam Hrvati. Pa Hrvatice tudi.«
Ehm! Hm!
»Dva dni sem prebival sredi Zagreba, pa bi bil kmalu dodal še en dan, kaj praviš? Zdaj mi je pa res žal, da ga nisem, Boga mi!«
»Pa bi ga bil,« je godrnjal nehvaležni poslušalec in vlekel slamico iz viržinke.
»Še en teden bi bil ostal tam, pa bi znal bolje hrvaško, kakor vsak Hrvat.«
Oni je samo skomizgnil z ramami.
»Ti si danes malo slabe volje, že vidim,« je povzel Bucek iznova, »ampak ... veš, saj se res čudim, da me niso pridržali po sili. Sam več ne vem, koliko bratovščin sem pil. Boga mi, s Hrvati, to ni nobena šala! Kdor ni trdnega zdravja in ne zna dobro požirati, ta je izgubljen in si ne pridobi nikdar nobenega pravega prijatelja. Ampak jaz ... škoda, da si jih nisem zapisal, tistih bratovščin, Boga mi!«
»Z Bogom, Bucek,« je dejal trdovratnež, ki si je bil prižgal svojo dolgo, in zapustil prijatelja Hrvatov in Hrvatic.
»Z Bogom!« je klical Bucek za njim. »Vidiš, bratec, rad bi ti povedal kaj natančnejšega o tem, kako imenitno sem se zabaval, pa se bojim, da ne bi zamudil električne! Adijo, no madžarember! — Dve kubi prosim, eno zame, eno pa za tegale tule!«
Tačas je pozvonil sprevodnik na prvem vozu, in ta se je jel takoj pomikati.
»Eha!« je zavpil Bucek. »Tukaj sta še dva, ki bi se rada peljala! Počakajte vendar še nekoliko! Saj je še dosti prostora! Viž ga vraga! Eha, možiček! Eha! E-e eha!
Po teh besedah je vrgel dvajset vinarjev prodajalki tja in pohitel za vozom. Povabil je tudi mene s sabo, in zdirjala sva obadva po stranski poti dalje. Ali vedno hitreje se je odmikala električna in kmalu postala na Dunajski cesti.
»Viž ga kajona!« se je jezil Bucek. »Šele zdaj naju je zagledal! No, zdaj pa le nekoliko bolj polagoma! Prižgiva si cigare. Bo že počakal, če bo hotel! Drugače bo pa kdo drug zaslužil. E — lej ga škrata, spet poganja! Pa se moti, če misli, da bom še kaj dalje bezljal za njim! Le zvoni, kolikor hočeš! Midva pa si nočeva nakopati pljučnice, ampak čisto počasi bodeva lezla, kaj ne prijatelj? Saj pride drug voz. Medtem pa stopiva nekoliko v tistole gostilnico! Že dolgo nisem bil tam. Radoveden sem, če me še kaj poznajo.«
V gostilnici je naročil Bucek dva vrčka piva in izvedel na svoje veliko veselje, da so ga ohranili vsi tamkaj v prijetnem spominu. Takoj jim je začel pripovedovati, kako imenitno se je imel v Zagrebu.
Kar je prizvonil drugi voz. Naglo je Bucek izpil svojo merico. Ko pa je hotel plačati, se je pokazalo, da nima drobiža. Preden je bil petak izmenjan in preden sva prišla venkaj, se je električni voz že veselo zibal od mitnice doli v mesto. Bucek nanovo okrepčan je puhal za njim, pa ne dolgo.
»Veš kaj,« je dejal, ko se je ustavil, »zdaj se pa lahko malo oddahneva, dokler ne pride tretji voz. Tudi prav, bo treba pa manj plačati! Pa zapijva, kar sva prihranila. Tamle imajo izvrstno kapljico.«
Zavila sva v gostilnico nasproti kavarne »Evropa«. Tukaj je Bucek potožil svojo nesrečo z električno. Po britkih izkušnjah izmodrovan pa je previdno vnaprej plačal najin polič in se ni dolgo mudil. Precej sva se poslovila in šla h kavarni čakat četrtega voza. S srečnim nasmehom je nameraval splezati Bucek v vagon, kar se je spomnil, da je pozabil svoj dežnik v gostilnici. Morala sva nazaj ponj. Našla sva ga takoj v prvem kotu, toda električna naju ni čakala. Žalosten je gledal Bucek za njo.
»Menda je nama že tako sojeno,« sem mu dejal, »da danes ne bodeva uživala električne hitrosti. Pa pojdiva peš domov, saj zdaj tako nimava več daleč, o Bucek!«
»Kaj še!« pa se je raztogotil nad mano. »Ali imaš sploh kakšen značaj? Ali je to kakšna vstrajnost? Kdo pa je pravzaprav kriv tega, da se že zdavnaj nisva peljala? Ti, pa nihče drugi! Ali nisi mogel se tam na kolodvoru sprevodnika malo nagovoriti, da naj počaka, ko sem kupoval cigare? Kaj si imel tako nujnega opraviti? Seveda, samo zijaš naokoli, pa še take ljudi gledaš, ki so meni čisto neznani, ko vendar poznam vsakega poštenega Ljubljančana.«
»Nikar se ne huduj, nisem te hotel priganjati. Pa bi bila šla na drugi voz.«
»Aja, to bil prej povedal! In pa tam pri mitnici, če bi me bil količkaj porinil, pa bi bil še prav prišel.«
»In pa da si dežnik pozabil, tega sem tudi jaz kriv, ljubi Bucek!«
»Kajpada! Kaj nisi precej videl, da ga nimam? Brez njega pa tudi nisem hotel domov.«
»Prav si imel. Jaz bi tudi ne bil šel brez njega. In Buca bi mislila, da si ga zapil v Zagrebu.«
»Kaj Buca! Kaj se to meniš? Dejal sem samo, da si ti vsega kriv, če ne sediva zdajle lepo zložno na električni. Jaz sem vsaj vpil in z dežnikom migal različnim kondukterjem, ti se pa nisi nič pobrigal. Zdaj pojdiva pa tu noter! Moram nekoliko splahniti jezo.«
Mahnil jo je v gostilnico nasproti pošte.
»Prav,« sem mu rekel. »Da mi pa ne boš očital, kako malo sem se brigal za najino vožnjo, bom pa čakal tu zunaj in te poklical, kakor hitro zagledam prihodnji voz.«
Bucek je zamrmral nekaj nerazumnega in se šel tolažit. Zaželjeni voz se je prikazal po kratkem presledku. Naglo sem skočil po Bucka. Ta pa se je prepiral v krčmi in kričal, da mu je nekdo zamenjal klobuk. Ko je dobil svojega pravega, sva se podvizala kar najhitreje venkaj, toda električna nama je ušla prav pred nosom.
Bucek me je zagrabil za roko in tako sva jo ucvrla za nesrečnim električnim vozom. Moj prijatelj je »migal« z dežnikom, jaz pa sem mahal s klobukom, da ne bi bil zopet zmerjan. Toda kondukter in tisti srečni popotniki na vozu so se nama le smejali. Tudi drugi ljudje, ki jih je privedla usoda tisto uro skozi Prešernove ulice, so se nama pridno rogali, zlasti nadobudna mladina, tako da je bilo najprvo Bucka, potem pa še mene sram.
Moralično uničena in utrujena od dolgega letanja sva se umaknila v gostilnico na desni. Tu sva se posvetovala precej časa. Ako bi bila šla od tod peš, bi bila v desetih minutah doma. Ali trdovratni Bucek se ni vdal. Zvabil me je, da sva se vrnila po bližnjici na kolodvor. Tam sva takoj planila na električni voz. Bucku je vožnja tako ugajala, da sva se peljala do konca, do dolenjskega kolodvora. Odtod sva korakala še debelo uro domov.
»Boga mi,« je dejal Bucek zadovoljno, »peljala sva se pa le!«